VSL Sodba I Cpg 1086/2016

Jedro

Uporaba poslovnih prostorov ni pogoj za veljavnost najemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 428,40 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24391/2015 z dne 10. 3. 2015 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti (I. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki povrne 1.200,48 EUR pravdnih stroškov z obrestno posledico v primeru zamude (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrže oziroma zavrne, oboje s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo šestih računov, na podlagi katerih je najprej vložila predlog za izvršbo, po obrazloženem ugovoru tožene stranke pa se nadaljuje pravdni postopek. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljala ugovor litispendence, iz ugotovitev v izpodbijani sodbi pa izhaja, da je bil postopek VL 101095/2013, na katerega se tožena stranka sklicuje, pravnomočno zaključen 10. 9. 2014, kar je še pred začetkom tega postopka. Stališče sodišča prve stopnje, ki ga pritožnica izpodbija, in sicer, da litispendenca ni podana, je pravilno. Postopek je bil končan na podlagi domneve umika tožbe (ni bila plačana sodna taksa), v takem primeru pa je pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na četrti odstavek 188. člena ZPP, po katerem se v primeru, če je tožba umaknjena, šteje, kakor da sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži.¹ Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bilo z izdajo sklepa o izvršbi (v predhodnem postopku) že enkrat meritorno odločeno o zahtevku tožeče stranke. Pritožnica namreč sama trdi, da je tudi v predhodnem postopku na ugovor tožene stranke sodišče sklep o izvršbi razveljavilo (in se je postopek nadaljeval v gospodarskem sporu, ki pa je bil pravnomočno končan zaradi neplačila sodne takse za dopolnitev tožbe). Čeprav drži, kar v nadaljevanju zatrjuje pritožnica, da ima namreč že predlog za izvršbo naravo tožbenega zahtevka in je v nadaljnjem pravdnem postopku tožeča stranka pozvana le na dopolnitev tožbe, to uporabe zgornje določbe ZPP ne izključuje. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da ima kot pravdna stranka v primeru, da se je že spustila v pravdanje, možnost podati soglasje k umiku tožbe in da bi morala imeti možnost vplivati na odločitev sodišča o ustavitvi postopka. V primerih, ko zadeva pride iz izvršilnega postopka zato, ker je bil pred tem vložen predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, predstavlja plačilo sodne takse (za tožbo) procesno predpostavko za vodenje pravdnega postopka (glej 105.a člen ZPP). To pomeni, da mora na njen obstoj sodišče paziti po uradni dolžnosti. V kolikor ni izpolnjena, pa se v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP (torej po sili samega zakona) šteje, da je tožba umaknjena, posledica česar je ustavitev postopka. Stranke v tem oziru nimajo nobenih (dispozitivnih) upravičenj. Zato je povsem brezpredmetno, ali se je tožena stranka s takšnim umikom strinjala ali ne. Ne gre namreč za umik tožbe s strani tožnika, ampak umik, do katerega (zaradi neplačila sodne takse) pride na podlagi samega zakona.²

6. Pritožnica nadaljnje pritožbene trditve, da je ustavitev predhodnega postopka privedla do kršitve pravice iz 22. člena Ustave, ni konkretneje pojasnila, zato se tudi višje sodišče lahko opredeli le do očitka o posegu v lastninsko pravico. Tega uveljavlja, ker da tožena stranka ni imela možnosti zahtevati povračila izvršilnih stroškov. A sedmi odstavek 163. člena ZPP določa, da če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, (umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave), se lahko zahteva povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Toženi stranki torej ni bila kršena nobena ustavna pravica, sodišče prve stopnje pa prav tako ni kršilo nobene od določb ZPP, ki jih našteva tožena stranka v zvezi s tem pritožbenim razlogom.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da so vtoževani računi izdani na podlagi najemne pogodbe z dne 29. 1. 2013, ki sta jo pravdni stranki podpisali po sklepu stečajnega sodišča o soglasju za oddajo premoženja stečajnega dolžnika - tožeče stranke. Pritožnica to dejstvo neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na to, da poslovnih prostorov ni uporabljala, saj uporaba ni pogoj za veljavnost najemne pogodbe. Po 587. členu Obligacijskega zakonika (OZ) se namreč z zakupno (najemno) pogodbo zakupodajalec (najemodajalec) zaveže le izročiti stvar v rabo zakupniku (najemniku) in že za to mu je najemnik dolžan plačevati določeno zakupnino (najemnino). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta ključe poslovnih prostorov njena zakonita zastopnika že posedovala zaradi povezanosti s predhodnim najemnikom, v pritožbi niti ne napada.

8. Nerelevantna je tudi pritožbena trditev, da tožena stranka od tožeče stranke ni prejela podpisanega izvoda najemne pogodbe, ki bi ga lahko zavedla v svojih knjigovodskih evidencah. S strani tožeče stranke predložena najemna pogodba (priloga A1 spisa) je podpisana s strani obeh pravdnih strank, nasprotnega pritožnica niti ne trdi, dejstvo, da tožena stranka takega izvoda pogodbe ne poseduje, pa na veljavnost pogodbe ne more vplivati. Očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju zato ni utemeljen. Upoštevaje ugovore, s katerimi je izpodbijala veljavnost sporne najemne pogodbe, pa sodišče tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov z zaslišanji prič o tem, da se najemna pogodba ni izvrševala. Dokazovanje namreč obsega le dejstva, pomembna za odločitev (213. člen ZPP). Pri tem pritožnica sodišču tudi neutemeljeno očita kršitev 286.b člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zapisniku naroka z dne 13. 1. 2016 upoštevalo, da je tožena stranka po sklepu o zavrnitvi predlaganih dokazov kršitev določb pravdnega postopka uveljavljala, česa drugega iz te določbe ZPP pa sodišče prve stopnje niti ne more kršiti.

9. Upoštevaje neizpodbito dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena in da so bili toženi stranki prostori prepuščeni v rabo (tožena stranka je razpolagala s ključi teh prostorov), so neutemeljene vse pritožbene trditve o protispisnosti ugotovitev sodišča prve stopnje glede neprerekanih trditev o povezanosti predhodnega najemnika s toženo stranko. Zato tudi s trditvami, da direktor in lastnik tožene stranke nikoli ni bil udeležen v lastniški strukturi družbe A. d.o.o. (prej B. d.o.o.), ki je bila predhodna najemnica spornih prostorov, pritožnica ne more uspeti. Spisovni podatki namreč potrjujejo zaključek o dokazanosti dejstva, da sta zastopnika tožene stranke že posedovala ključe in druga potrebna sredstva za uporabo najetih prostorov na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP. Iz zapisnika naroka z dne 13. 1. 2016, na katerem je tožeča stranka to trditev podala, namreč ne izhaja, da bi jo tožena stranka obrazloženo prerekala. Drugi odstavek 214. člena ZPP pa določa, da se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Sklicevanje na tretjo stran zapisnika, da je tožena stranka prerekala navedbe tožeče stranke, zato ni utemeljeno. Posledično zato ni podan niti pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi ne kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

10. Del terjatve tožeče stranke je tudi strošek postavitve pregradne stene v znesku 5.936,40 EUR, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se mu ob neprerekanem obstoju dogovora o tem, da jo plača tožena stranka, zgolj z navedbo, da pregradne stene ni naročila ona, tožena stranka ne more izogniti. Pritožnica v zvezi s tem uveljavlja, da tožeča stranka glede vsebine dogovora ni predložila nobenega dokaza in ta tudi iz sporne najemne pogodbe ne izhaja, sodišče pa bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem predlaganih prič. Vendar golo zanikanje dejstva ne izniči domneve o priznanju dejstev (drugi odstavek 214. člena ZPP), ampak se mora vsaka stranka obrazloženo izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Upoštevaje dejstvo, da tožena stranka trditve o zavezi plačati za postavitev stene ni prerekala, niti ni trdila, da bi račun glede te postavke zavrnila ali reklamirala ali kakorkoli drugače nasprotovala, je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke pravilno ocenilo kot prepavšalen. Pri tem pa se tožena stranka šele v pritožbi na dejstvo, da poslovnih prostorov ni nikoli uporabljala, ne more več utemeljeno sklicevati. Če namreč to drži, bi še toliko bolj morala v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevati vsaj, da je izstavljenemu računu oporekala še pred pričetkom sodnega postopka. Ker priznanih dejstev ni treba dokazovati, so posledično neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče moralo zaslišati predlagane priče, ki bi vedele izpovedati o obstoju dogovorov, ki naj bi bili podlaga za izdajo računa za postavitev pregradne stene. Dokazni postopek namreč ne služi dopolnjevanju trditvene podlage strank. S tem povezan očitek o kršitvi 286.b člena ZPP je zato prav tako neutemeljen, enako pa velja tudi za očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Zoper odločitev o stroških pravdnega postopka tožena stranka pritožbenih razlogov ni navedla, višje sodišče pa ugotavlja, da je bilo materialno pravo, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje priglašene stroške odmerilo, pravilno uporabljeno.

12. Pritožba je torej neutemeljena, in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O pritožbenih stroških je višje sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila strošek nagrade za pritožbeni postopek, za kar ji gre po tar. št. 21 Odvetniške tarife (OT) 750 točk oziroma 344,25 EUR, in do povrnitve 2% materialnih stroškov v višini 6,90 EUR kar skupaj z 22% DDV znaša 428,40 EUR.

-------------------------------
¹ Tako tudi VSL sklep IV Cp 1064/2013 z dne 18. 4. 2013.
² Tako tudi VSL sklep I Cp 2184/2015 z dne 7. 10. 2015.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 55/2018
• VSL Sklep II Cp 233/2019
• VSL sklep II Cp 683/2013