VSL Sodba I Cp 1059/2017

Jedro

Pretirana je pritožbena zahteva, da bi zavarovanec tožene stranke (šolski center) moral zagotoviti več varnostnikov oz. toliko, da bi dijake spremljali tudi na poti od šolskega centra, kjer poteka pouk, do jedilnice, ki je v bližnjem objektu izven šole. Skladno z zahtevo po samostojnosti in samodisciplini dijakov je mogoče pričakovati, da se bodo dijaki, stari od 16 do 20 let, ki so bili o tej poti prvi dan pouka poučeni, obnašali kultivirano, brez nasilja. Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da je varnostnik, ki se je nahajal neposredno pred stavbo šolskega centra, kjer je bilo največ dijakov, ravnal v skladu s predpisanimi navodili. Ker je v času odmora treba nadzorovati tudi prostore šole, kjer to nadzorstvo, skladno s šolskimi pravili, vršita dežurni učitelj in dežurni učenec, ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi se tudi dežurni učitelj v času malice moral gibati pred šolo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka navedeni znesek 5.400,00 EUR nadomesti z zneskom 6.000,00 EUR, v IV. točki izreka pa tako, da se glasi:

"Prvo tožena stranka je v roku 15 dni od prejema te drugostopenjske sodbe dolžna tožeči stranki povrniti 860,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila."

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvi toženec dolžan tožniku za povzročeno nepremoženjsko škodo plačati 5.400,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2015 dalje do plačila (I. točka izreka), zoper prvega toženca uperjen višji zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Zoper drugo toženo stranko uperjen zahtevek je zavrnjen (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je prvi toženec dolžan plačati tožniku v višini 772,35 EUR (IV. točka izreka), tožnik pa drugo toženi stranki v višini 55,80 EUR (V. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo obema tožencema naloženo nerazdelno plačilo celotne vtoževane odškodnine. Ne soglaša z zaključkom, da zavarovanec drugo tožene stranke ni opustil dolžnega nadzorstva nad svojimi dijaki. Sklicuje se na 144. čl. Obligacijskega zakonika in zatrjuje, da je škoda nastala zaradi neskrbnega nadzora nad mladoletnim dijakom. Trditveno in dokazno breme glede vseh dejstev v zvezi z morebitnim neobstojem ali nepomembnostjo opustitve sloni na odgovorni osebi. Tožena stranka ni uspela dokazati, da njen zavarovanec (Šolski center X) dolžnega nadzorstva ni opustil. Tožena stranka le pavšalno zatrjuje sprejete varnostne ukrepe za zagotovitev reda in miru na svoji površini. Dejstvo, da ima varnostnika, je ne razbremenjuje odgovornosti. Tudi določitev dežurnega učitelja sama po sebi ne predstavlja ekskulpacijskega razloga, če le-ta svojega dela ne opravlja ustrezno. V času malice, ko se je napad na tožnika zgodil, na dvorišču pred šolo in na igrišču ob šoli ni bilo dežurnega učitelja, čeprav bi moral biti. Varnostnik, ki je bil v bližini, ni ukrepal, čeprav je napad nedvomno zaznal in bi ga lahko preprečil ali vsaj omilil posledice. Do dogodka namreč ni prišlo hipoma. Prvi toženec in njegovi sošolci so tožnika najprej napadli s sneženimi kepami na dvorišču pred šolskim centrom, nato pa fizično na igrišču. Varnostnik je bil v času kepanja oddaljen cca 15 do 20 m; videl je, da so prvi toženec in njegovi prijatelji tožniku sledili na košarkarsko igrišče, kjer so ga napadli, pa ni ukrepal. Takšno ravnanje pomeni opustitev dolžnega nadzorstva. Kljub samostojnosti dijakov je šola dolžna zagotavljati ustrezno nadzorstvo. Tega ni storila, ker ni zagotovila zadostnega števila oseb za nadzor. Nadzorovati bi morala tudi igrišče, ker se dijaki med odmorom zadržujejo tudi tam. Posebno, ker je do nasilnih dejanj v preteklosti že prišlo in obravnavni dogodek ni bil edino nasilno dejanje. Odgovornost je podana tudi zato, ker varnostnik svojega dela ni opravil. Ni dovolj, da se varnostnik zadržuje na enem mestu, če so dijaki tudi drugje. Postavlja se vprašanje, zakaj varnostnik o dogodku ni obvestil vodstva šolskega centra. Ali zato, ker napada ni preprečil, ali zato, ker ga pred šolskim centrom oz. na kraju dogajanja ni bilo. Meni, da je sodišče dogajanje nepravilno razdelilo na dva dogodka - kepanje in fizični napad. Šlo je za en, dalj časa trajajoč dogodek. Napad ni bil hipen in bi ga 60 do 70 m oddaljen varnostnik lahko zaznal in preprečil. Preprečil bi ga lahko že na ta način, da bi prvega toženca in njegove sošolce opozoril naj nehajo kepati. Protispisen je zaključek, da varnostnik samega napada (pretepa) ni videl. Tožnik je izpovedal, da bi varnostnik kepanje moral videti, saj je bil oddaljen le cca 15 do 20 m, v času fizičnega napada pa zgolj 60 do 70 m, pri čemer so bila vmes le drevesa, ki so bila tedaj brez listja. Priča B. K. je v izjavi zapisal, da je tožnika začelo pretepati vsaj deset dijakov in da je bilo to iz varnostnikovega stojišča dobro vidno. Že zato, ker je videl kepanje, bi varnostnik moral biti pozoren na kasnejše dogajanje. Fizični napad je lahko pričakoval. V šolskih navodilih ni zapisana obveznost varnostnika, da se zadržuje pred vhodom v šolski center. Nadzorovati mora celotno območje, kjer se zadržujejo dijaki. Graja uporabo materialnega prava pri določitvi odškodnine za vse oblike škode. Povzema po izvedencu ugotovljene fizične bolečine in nevšečnosti in meni, da je zahtevana odškodnina za to obliko škode utemeljena v zahtevani višini 4.000,00 EUR. Intenziven primarni strah in sekundarni strah za izid zdravljenja utemeljujeta odškodnino v zahtevani višini 1.500,00 EUR. Tudi za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti prisojena odškodnina je prenizka. Povzema ugotovljene trajne posledice in za primerno ocenjuje odškodnino v zahtevani višini 7.000,00 EUR. Ugodeno bi moralo biti tudi zahtevku zaradi skaženosti, saj je izvedenec na vhodu v desno nosnico ugotovil vidno deformacijo in deviacijo nosnega pretina, katere povečanje tožnik zatrjuje. Izvedenec ni mogel izključiti, da je deformacija sedaj večja kot je bila pred škodnim dogodkom. Po višini je tožnikov uspeh res zgolj 38,57 %, vendar bi bilo pri odločitvi o stroških postopka treba upoštevati tudi tožnikov 100 % uspeh po temelju.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zoper drugo toženo stranko - zavarovalnico - uperjen zahtevek je zavrnjen, ker je ugotovljeno, da njen zavarovanec (Šolski center X), katerega dijak je bil prvi toženec, potrebne skrbnosti pri nadzoru nad dijakom ni opustil (prvi odstavek 144. čl. Obligacijskega zakonika). Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti je skladno s pravno prakso¹ upoštevano, da je treba najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti mladoletnikov in takšno organizacijo šolskega življenja, ki dijakom - v skladu z njihovi zmožnostmi in starostjo - dovoljuje določeno mero samostojnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s takim pristopom k ugotavljanju potrebne skrbnosti Šolskega centra X pri nadzoru prostora, kjer se dijaki gibljejo, in pri nadzoru dijakov. Škodni dogodek se je zgodil v času odmora, ko je bilo veliko dijakov pred šolo, kjer je bil tedaj tudi varnostnik. Če bi varnostnik nasilno dejanje zaznal, bi bil dolžan posredovati tudi na nekaj deset metov oddaljenem igrišču, ki je v lasti druge vzgojno varstvene ustanove. Vendar pa varnostnik fizičnega spopada ni videl, kar je ugotovljeno na osnovi tožnikove izpovedi in izjav prič. Niti tožnik niti priče ne omenjajo objestnega, srditega, nasilnega, sovražnega kepanja, ki bi lahko pritegnilo varnostnikovo pozornost. Tudi če bi varnostnik videl kepanje, ne bi mogel sklepati na kasnejši fizični napad prvega toženca in njegovih sošolcev na tožnika. V nasprotju z izvedenimi dokazi je pritožbeni zaključek, da je varnostnik videl kepanje; da je videl, da prvi toženec in njegovi sošolci sledijo tožniku na poti čez igrišče ter da je videl tudi sam fizični napad. Tožnik je v svoji izpovedi zgolj predvideval, da bi 15 do 20 m oddaljen varnostnik lahko zaznal kepanje mimoidočih in posledično tudi sledeč fizični napad. Priča B. K. je podal izjavo, da je bilo iz varnostnikovega stojišča mesto fizičnega napada dobro vidno in ne, da je varnostnik fizični napad videl. Niti tožnik niti priče torej niso izpovedali (zapisali), da bi varnostnik katerikoli del dogajanja videl. Ker se v dokaznem postopku ni potrdilo, da je varnostnik kepanje in fizični napad videl, so v nasprotju s spisovnimi podatki in izvedenimi dokazi pritožbeni zaključki in ne razlogi sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da sta bila kepanje in fizični napad časovno ločena. Pritožnik sam navaja, da je lokacija fizičnega napada, kamor je prvi toženec tožniku sledil, več deset metrov oddaljena od kraja kepanja.

5. Pretirana je pritožbena zahteva, da bi zavarovanec tožene stranke moral zagotoviti več varnostnikov oz. toliko, da bi bi dijake spremljali tudi na poti od Šolskega centra X, kjer poteka pouk, do jedilnice, ki je v bližnjem objektu izven šole. Skladno z zahtevo po samostojnosti in samodisciplini dijakov je mogoče pričakovati, da se bodo dijaki, stari od 16 do 20 let, ki so bili o tej poti prvi dan pouka poučeni, obnašali kultivirano, brez nasilja. Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da je varnostnik, ki se je nahajal neposredno pred stavbo Šolskega centra X, kjer je bilo največ dijakov, ravnal v skladu s predpisanimi navodili². Ker je v času odmora treba nadzorovati tudi prostore šole, kjer to nadzorstvo, skladno s šolskimi pravili, vršita dežurni učitelj³ in dežurni učenec, ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi se tudi dežurni učitelj v času malice moral gibati pred šolo. Iz dejstva, da varnostnik vodstva šole o incidentu ni obvestil, je mogoče sklepati, da ga ni zaznal. Za pritožbeno sklepanje, da je dogodek zatajil, ker napada ni preprečil, ali ga na kraju sploh ni bilo, v spisovnih podatkih ni podlage.

6. Materialna podlaga za določitev odškodnine je 179. čl. Obligacijskega zakonika. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, ki ga mora sodišče napolniti tako, da je oškodovancu zagotovljena primerna satisfakcija za nepremoženjsko škodo. Ustrezno mora biti upoštevano načelo individualizacije, ki zahteva upoštevanje intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin, strahu, neprijetnosti, omejitev, ki oškodovanca spremljajo in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

7. Pritožnik je v škodnem dogodku utrpel: zlom nosnih kosti z razmaknitvijo odlomkov, raztrganino v predelu nosnega hrbta, krvavitev iz nosu ter več odrgnin, udarnin in oteklin.

8. Odškodnina v višini 2.500,00 EUR je ustrezna satisfakcija za tožnikovo prikrajšanje v času zdravljenja. Hude bolečine, ki jih je izvedenec opisal kot take, ki jih je težko prenašati brez močnih analgetikov v obliki injekcij in infuzij, je omejil na čas 5 do 6 ur po po škodnem dogodku in nekaj ur po repoziciji nosu. Srednje hude bolečine, ki jih je mogoče ublažiti z običajnimi analgetičnimi sredstvi (tablete, kapsule v prosti prodaji), je omejil na teden dni. Lahke bolečine je tožnik trpel teden dni, občasne lahke - pri brisanju nosu, umivanju, zadevanju v nos, med oblačenjem, spanjem - pa so trajale dodatna dva tedna. Možno je, da ob grobih dotikih, pri prehladu ali ob spremembah vremena še vedno začuti manjše bolečine. Nevšečnosti, ki so spremljale tožnika so: krvavenje iz nosu med transportom oz. do prihoda v bolnišnico, klinični pregledi nosu in diagnostični postopki, splošna anestezija in repozicija dislociranih kostnih fragmentov v nosu, zunanja fiksacija nosu po repoziciji, odstranjevanje ob naslednji kontroli, jemanje analgetikov, večkratno rentgensko slikanje, štirje pregledi pri specialistih in dva obiska osebnega zdravnika.

9. Za strah prisojena odškodnina pa je prenizka. Strah, ki se je odrazil v tožnikovi duševni sferi, je bil močan čustveni doživljaj, huda oblika trpljenja. Tožnika, ki ni ravnal nasilno, je napadlo večje število oseb, tako da se je lahko ubranil le z begom. Glede na število poškodb mu je to uspelo šele po tem, ko mu je bilo zadanih večje število udarcev. Zaradi takó intenzivnega napada, nesorazmerja moči in števila udarcev, je bil strah zelo intenziven in je zanj treba prisoditi odškodnino, višjo od 900,00 EUR, kolikor je prisodilo sodišče prve stopnje. Upoštevajoč še sekundarni, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki je bila prvi teden po poškodbi srednje intenzivnosti, naslednji teden pa lažje intenzivnosti, občasen strah pred kliničnimi pregledi, splošno anestezijo, repozicijo nosu in odstranjevanjem fiksacije, analgetiki ter rentgenskim obsevanjem), primerna odškodnina za strah znaša 1.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodbo spreminja tako, da se za strah prisojena odškodnina zviša za 600,00 EUR (358. čl. ZPP).

10. Odškodnina v višini 2.000,00 EUR je ustrezna satisfakcija za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti. Poleg lahkih pekočih bolečin v sluznici nosnih školjk, ki se lahko pojavijo pri nižjih temperaturah, je tožnik v vsakdanjem življenju omejen zaradi slabše prehodnosti nosu. To se pokaže pri prehladih, ko je prehodnost že sicer slaba. Oviran je pri intenzivnem dihanju skozi nos, kar je moteče pri fizičnih aktivnostih, pri vdihavanju mrzlega zraka ter pri prehladih. Drugih trajnih posledic, ki jih omenja pritožba (tiščanje na nosnem korenu pri nošenju očal), izvedenec ne omenja, pa tudi tožnik o teh težavah ni izpovedoval.

11. Skažen tožnik ni. Brazgotina na nosnem korenu levo, dolga 0,5 cm, je komaj vidna. Nos je raven, ni deformiran. Da bi bila že pred škodnim dogodkom obstoječa deformacija na vhodu v desno nosnico po škodnem dogodku večja, kot pred tem, izvedenec ni potrdil.

12. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Uspeh tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo 14.000,00 EUR, uspela pa z zahtevkom za plačilo 6.000,00 EUR, je 43 %. Iz 33. točke prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 2.002,47 EUR stroškov. Upoštevajoč uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve 860,86 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. čl. ZPP). Prvo tožena stranka stroškov ni priglasila.

13. Uspeh strank je merilo za odločitev tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala zavrnilni del v višini 14.000,00 EUR (zoper drugo toženo stranko uperjen zahtevek) in 8.600,00 EUR (zoper prvo toženo stranko uperjen zahtevek), uspela pa prisojeno odškodnino zvišati za 600,00 EUR, kar je minimalen uspeh. Upoštevajoč tak uspeh je tožeča stranka stroške pritožbenega postopka dolžna kriti sama (drugi odstavek 165. čl. v zvezi z drugim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Odločbi VSRS II Ips 356/2013, II Ips 128/2008
² Navodila za delo varnostnikov na varovanem območju Šolskega centra X, list. št. 53
³ 27. čl. Šolskih pravil Šolskega centra X, listina B7

Datum zadnje spremembe:

12.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 945/2012
• VSL sodba II Cp 1419/2015
• Sklep II Ips 525/2000