VSL Sklep I Cp 2631/2017

Jedro

Tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje niso ustrezno obrazloženi. Samega obstoja duševne motnje (bipolarna afektivna motnja) sicer pritožba ne izpodbija in izhaja iz izvedeniškega mnenja. Utemeljeno pa pritožba izpodbija zaključek, da ima zaradi te motnje oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, ki je v celoti neobrazložen, saj je sodišče le prepisalo zakonsko določilo. Podobno velja tudi glede zadnjega pogoja, ki mora biti podan skladno z 39. členom ZDZdr, torej da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj zgolj sklicevanje na zakonsko določilo in navedba, da je pridržana oseba nekritična do svoje psihopatologije, ne zadošča. Sodišče mora namreč ugotoviti, kateri so tisti nujni potrebni ukrepi, ki jih ni mogoče izvajati zunaj oddelka pod posebnim nadzorom.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je sprejem na zdravljenje osebe A. A. v oddelek pod posebnim nadzorom, ki ga je izvedla Psihiatrična bolnišnica utemeljen in se oseba zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice do 12. 12. 2017. Odločilo je, da se stroški postopka krijejo iz proračuna sodišča.

2. Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba osebno in po zastopniku. Pritožbo vlaga tudi oče pridržane osebe. A. A. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa in odločitev, da je zadržanje neutemeljeno, podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Povzema obrazložitev sodišča prve stopnje in navaja, da niso podani pogoji po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr), po katerih bi bilo dopustno njegovo zdravljenje brez privolitve v Psihiatrični bolnišnici. Ni podan pogoj iz 39. člena ZDZdr, ker ni izkazano, da bi huje ogrožal svoje zdravje ali zdravje drugih. V tem delu je sklep sodišča nezadostno obrazložen, ni razlogov o odločilnih dejstvih in sklepa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ni razbrati, kaj sodišče konkretno šteje kot hudo ogrožanje zdravja osebe in posredno tudi življenja. Ugotovitev, da je pritožnik avtoagresiven, nima podlage v zaslišanju in tudi ne v izvedenskem mnenju. Obstoj potencialne heteroagresivnosti ni relevanten, saj mora biti nevarnost izražena, konkretizirana in realna. Sodišče bi torej moralo ugotoviti konkretna (realna) dejanja pritožnika, ki izpolnjujejo zahtevo abstraktnega zakonskega stanu iz citirane zakonske določbe. Sodišče tega ni storilo. Sodišče pavšalno navaja, da ima oseba v posledici duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Takšnega zaključka ne obrazloži, zato ni najti razlogov o odločilnih dejstvih in ni možno konkretno podati pritožbe. Pritožnik je na naroku podajal smiselne odgovore na postavljena vprašanja, bil je krajevno in časovno povsem orientiran in z njim je bilo možno opraviti povsem konkreten in smiseln razgovor. Tudi pogoj, da druge oblike zdravljenja zaenkrat niso možne, ni podan. Sodišče takšen zaključek postavi le na trditvi, da je pacient nekritičen do svoje psihopatologije. Svoje odločitve sodišče ne obrazloži. Sodišče ni preverjalo, ali so druge oblike zdravljenja možne. Pritožnik navaja, da predpisana zdravila jemlje in ne odklanja zdravljenja, zato bi bile druge oblike zdravljenja zanj gotovo smiselne. Tudi če se pritožnik ne bi zdravil, opozarja, da ogrožanje lastnega življenja ali povzročanja hude škode lastnemu zdravju ne more opravičiti prisilne hospitalizacije. Bolnikovo odklanjanje zdravljenja je mogoče ignorirati le, če bolnik nima več sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje. Pritožnikovi izvidi ne indicirajo, da bi bila zaradi duševne bolezni prizadeta njegova voljna sfera. Sama pridržana oseba navaja še, da se ne strinja z izvedeniškim mnenjem, pripravljena se je zdraviti izven psihiatrične bolnišnice, ni homoagresivna niti heteroagresivna.

3. Oče pridržane osebe v laični pritožbi navaja, da meni, da zadrževanje sina v Psihiatrični bolnišnici ni več potrebno in je neupravičeno. Sin ga je o pobegu obvestil takoj, naslednji dan so ga peljali nazaj v ... Na zagovoru se mu je zdelo nenavadno, da ni smel biti prisoten pri sinovem zagovoru, zato je odklonil sodelovanje.

4. Pritožbe so utemeljene.

5. V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svobodo gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (1. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (2. in 3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

6. Pridržana oseba v pritožbi utemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu povzelo zakonske določbe o poteku postopka, povzelo izvid in mnenje izvedenca, nato pa na podlagi zaslišanja osebe in izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra zaključilo, da so podani vsi zakonski pogoji. Z ugotovitvami izvedenca se je strinjalo, ker ni videlo razloga, da izvedenec ne bi podal strokovno pravilnega mnenja. Pritrditi je pritožbi, da razlogi, ki jih je sodišče navedlo, ne zadoščajo. Sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zato preizkus pravilnosti odločitve izpodbijanega sklepa ni mogoč.

7. Glede prvega pogoja oziroma obstoja enega izmed alternativnih pogojev po 39. členu ZDZdr je sodišče med drugim navedlo, da pridržana oseba hudo ogroža svoje zdravje in zdravje drugih, kar izhaja iz dokaznega postopka z zaslišanjem osebe in vpogledom v zdravniško dokumentacijo; pacient je privzdignjen, maniformen, s številnimi nerealnimi načrti. Podrobnejših ugotovitev, kako je ogrožanje razvidno iz dokaznega postopka in kaj izhaja iz zdravniške dokumentacije, sodišče v zvezi s tem ni podalo. Pritožba nadalje utemeljeno navaja, da nadaljnje dejstvo, da naj bi bila oseba avtoagresivna, iz izvedeniškega mnenja ne izhaja. Utemeljeno navaja tudi, da potencialna heteroagresivnost ne zadošča. Za izpolnitev pogoja iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr je namreč potreben obstoj konkretnih dejanj pridržane osebe, ki predstavljajo nevarnost zanjo ali za okolico, ugotovljene ali obrazložene morajo biti tudi konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Takšno okoliščino bi eventuelno lahko predstavljala vožnja pod vplivom psihoaktivnih substanc z avtomobilom, vendar zadostnih razlogov tudi glede tega sodišče ni navedlo (konkretizacija - substance, količina, posledice).

8. Tudi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje niso ustrezno obrazloženi. Samega obstoja duševne motnje (bipolarna afektivna motnja) sicer pritožba ne izpodbija in izhaja iz izvedeniškega mnenja. Utemeljeno pa pritožba izpodbija zaključek, da ima zaradi te motnje oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, ki je v celoti neobrazložen, saj je sodišče le pripisalo zakonsko določilo.

9. Podobno velja tudi glede zadnjega pogoja, ki mora biti podan skladno z 39. členom ZDZdr, torej da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj zgolj sklicevanje na zakonsko določilo in navedba, da je pridržana oseba nekritična do svoje psihopatologije, ne zadošča. Sodišče mora namreč ugotoviti, kateri so tisti nujni potrebni ukrepi, ki jih ni mogoče izvajati zunaj oddelka pod posebnim nadzorom.

10. Ker torej v izpodbijanem sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih, tega ni mogoče preizkusiti. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbam ugoditi in sklep sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Kršitev določb postopka namreč sodišče druge glede na naravo predmetnega postopka (sprejem na zdravljenje v nujnem primeru) ter upoštevaje načelo ekonomičnosti ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Na ostale navedbe in na pritožbene navedbe očeta pridržane osebe, da A. A. ni treba več zadrževati v Psihiatrični bolnišnici glede na to, da je razveljavitev sklepa potrebna iz že navedenega razloga, sodišče druge stopnje ne odgovarja. Opozarja pa na dejstvo, da ima oče pridržane osebe po podatkih spisa status najbližje osebe, kar naj sodišče upošteva v nadaljnjem postopku.

12. V ponovljenem postopku naj sodišče ugotovi in navede, ali so podane in katere so tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin, saj zgolj abstraktna nevarnost ne zadošča. Navedeno pomeni, da bo moralo sodišče navesti razloge o konkretnih dokazih in ravnanju, ki kažejo na nevarnost za zdravje (ali življenje) same pridržane osebe ali na nevarnost za zdravje in življenje drugih. V zvezi s tem in ostalimi odločilnimi dejstvi naj po možnosti zasliši tudi najbližjo osebo ter dodatno zasliši izvedenca, nato pa o zadevi ponovno odloči in v sklepu navede razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot je razvidno že iz predhodne obrazložitve.

13. Novela ZPP-E¹ je uvedla novo pravno sredstvo. Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče. Predmetni postopek je postopek za sprejem na zdravljenje osebe v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru, pridržana oseba se že nahaja v psihiatrični bolnišnici. Po oceni sodišča druge stopnje smiselna uporaba navedene določbe v tem postopku, v skladu s 37. členom ZNP, glede na naravo stvari in nujnost postopka ne pride v poštev, ker bi pomenila prekomeren poseg v materialnopravne ustavne pravice pridržane osebe.

-------------------------------
¹ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 10/2017.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II Ips 93/2017
• VSL sklep I Cp 892/2016
• VSL sklep I Cp 269/2016