VSL Sklep II Kp 4980/2011

Jedro

Izdaja sklepa o dovolitvi obročnega plačila stranske denarne kazni predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen ne sme izvršiti, in ki po določbi drugega odstavka 92. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega obročnega odplačevanja stranske denarne kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom kot neutemeljen zavrnilo obsojenčev ugovor zastaranja izvršitve stranske denarne kazni. Ugotovilo je še, da zastaranje izvršitve stranske denarne kazni, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo X K 4980/2011 z dne 23. 12. 2013, pravnomočno dne 24. 10. 2014, ni teklo v času od 17. 3. 2015 do 15. 3. 2017.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da je izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastarala dne 24. 10. 2016.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po podatkih kazenskega spisa je bilo dejansko stanje obravnavane zadeve sledeče:

- Obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 4980/2011 z dne 23. 12. 2013 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1.¹ Sodišče prve stopnje mu je poleg zaporne kazni izreklo tudi denarno kazen kot stransko kazen v skupni višini 19.662,00 EUR, ki jo je bil obsojenec dolžan plačati v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe. Rok za prostovoljno plačilo stranske denarne kazni se je iztekel 14. 2. 2015.

- Obsojenec stranske denarne kazni v roku ni plačal, zato je bil pri Okrajnem sodišču v ... na podlagi obvestila Okrožnega sodišča v Ljubljani po uradni dolžnosti uveden izvršilni postopek. Dne 12. 3. 2015 je bil izdan sklep o izvršbi ... In ... in dovoljena izvršba. Zoper sklep je obsojenec (dolžnik) vložil ugovor.

- Dne 13. 3. 2015 je bil celoten znesek stranske denarne kazni (19.662,00 EUR) prisilno odtegnjen s transakcijskega računa obsojenca. Okrožno sodišče v Ljubljani je zaradi poplačila terjatve umaknilo predlog za izvršbo in izvršilno sodišče je dne 17. 3. 2015 izdalo sklep o ustavitvi izvršbe. Izvršilno sodišče je nato odločalo še o ugovoru obsojenca zoper sklep o izvršbi z dne 12. 3. 2015 in ga dne 7. 7. 2015 zavrnilo. Zoper oba sklepa se je obsojenec pritožil.

- Višje sodišče v Mariboru je dne 10. 12. 2015 ugodilo pritožbi obsojenca zoper sklep o ustavitvi izvršbe z dne 17. 3. 2015 in zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi z dne 12. 3. 2015. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je bil sklep o ustavitvi postopka izvršbe izdan preuranjeno, saj prvostopenjsko sodišče pred tem ni odločilo o ugovoru obsojenca zoper sklep o izvršbi in mu je s tem odvzelo pravico do izjave v postopku. Zadevo je vrnilo v novo odločanje.

- Dne 17. 3. 2015 je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom X K 4980/2011 z dne 17.3.2015 ugodilo predlogu obsojenca za obročno plačilo stranske denarne kazni in mu dovolilo, da denarno kazen plača v 24 mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo dne 15. 4. 2015, vsak izmed nadaljnjih mesečnih obrokov pa vsakega naslednjega 15. dne v mesecu, do dokončnega poplačila.

- Okrajno sodišče v ... je v okviru izvršilnega postopka dne 6. 9. 2016 ponovno odločalo o ugovorih obsojenca zoper sklep o izvršbi z dne 12. 3. 2015. Prvi ugovor obsojenca je zavrnilo kot neutemeljen, saj je presodilo, da je bil sklep o izvršbi z dne 12. 3. 2015 izdan zakonito. Rok za prostovoljno izpolnitev plačila stranske denarne kazni se je iztekel 14. 2. 2015, zato je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani v času začetka izvršilnega postopka izpolnjevala vse predpostavke izvršljivosti. Ugovoru obsojenca po izteku roka pa je ugodilo, saj je ugotovilo, da je bilo obsojencu dovoljeno obročno plačilo stranske denarne kazni. Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani torej v času vložitve tega ugovora ni bila (več) izvršljiva, zato je prvostopenjsko sodišče izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 12. 3. 2015, ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja.

- Obsojenec obrokov stranske denarne kazni ni plačeval, zato je bila s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani ponovno predlagana izvršba za izterjavo vseh zapadlih obrokov do dne 3. 1. 2017, v skupni višini 17.204,25 EUR.

- Dne 4. 1. 2017 je Okrajno sodišče v ... dovolilo izvršbo za izterjavo 21 zapadlih obrokov denarne kazni, in sicer z rubežem denarne terjatve, ki jo je imel obsojenec do Okrožnega sodišča v Ljubljani iz naslova vračila zarubljenih sredstev v višini 19.662,00 EUR na podlagi sklepa o izvršbi z dne 12. 3. 2015. Preostanek zarubljenih sredstev (razlika 2.457,75 EUR) je bil obsojencu vrnjen. Zoper sklep o dovolitvi izvršbe je obsojenec dne 10. 1. 2017 podal ugovor, v katerim je med drugim ugovarjal zastaranje terjatve.

- Dne 6. 1. 2017 je obsojenec v kazenskem postopku podal ugovor zastaranja izvršitve stranske denarne kazni in prvostopenjsko sodišče pozval, naj izda sklep o zastaranju te terjatve.

- Okrožno sodišče v Ljubljani se je s sklepom z dne 28. 2. 2017 izreklo za nepristojno za obravnavanje ugovora zastaranja in sklenilo, da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v ... Višje sodišče v Ljubljani je dne 4. 5. 2017 sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek. V razlogih je navedlo, da zastaranje izvršitve stranske denarne kazni spada v področje kazenskega materialnega prava in je urejeno v 93. členu KZ-1, to pa pomeni, da je Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno pristojno za obravnavanje ugovora obsojenca glede zastaranja in bo moralo o njem vsebinsko odločiti.

5. Sodišče prve stopnje je v sedaj izpodbijanem sklepu svojo odločitev o zavrnitvi ugovora obsojenca glede zastaranja izvršitve stranske denarne kazni oprlo na določbo takrat veljavnega drugega odstavka 94. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Omenjena določba se po mnenju prvostopenjskega sodišča nanaša tudi na stranske kazni. V obravnavani zadevi je izdaja sklepa, s katerim je sodišče na podlagi 47. člena KZ-1 dovolilo obsojencu obročno odplačilo denarne kazni, pomenila pravno oviro za izvršitev stranske denarne kazni. Sodišče namreč zaradi dovolitve obročnega plačila denarne kazni pravnomočne obsodilne sodbe ni moglo izvršiti na način, kot je izhajalo iz njenega izreka, vse do nastopa zapadlosti plačila zadnjega obroka denarne kazni po navedenem sklepu. Sklep o dovolitvi plačila denarne kazni v 24 obrokih je torej pomenil oviro za izvršitev s pravnomočno sodbo izrečene stranske denarne kazni, ki bi sicer, ob odsotnosti zadržanja zastaranja v času od 17. 3. 2015 do 15. 3. 2017, zastarala po preteku dveh let od pravnomočnosti sodbe, tj. 24. 10. 2016.

6. Sodišče druge stopnje se s takšno odločitvijo prvostopenjskega sodišča in razlogi izpodbijanega sklepa povsem strinja, pritožnik pa s pritožbo ne ponuja nobenih argumentov, ki bi sprejete zaključke lahko omajali in vplivali na drugačno presojo. Izdaja sklepa o dovolitvi obročnega plačila stranske denarne kazni tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja pravno oviro, zaradi katere se po zakonu kazen ne sme izvršiti in ki po določbi drugega odstavka 92. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja za čas dovoljenega obročnega odplačevanja stranske denarne kaznii.

7. Pritožnik ne problematizira stališča, da se drugi odstavek 94. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti, uporablja tudi za tek zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni. Trdi pa, da je nevzdržno in nesprejemljivo stališče, da sklep o dovolitvi obročnega plačila denarne kazni predstavlja oviro, ki preprečuje izvršitev sodbe, s katero mu je bilo plačilo te kazni naloženo. Pritožbenega sodišča s tem ne prepriča, saj se po določbi drugega odstavka 129. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir.² Kot primer zakonske ovire, ki preprečuje izvršitev, Komentar Zakona o kazenskem postopku primeroma navaja rok za prostovoljno plačilo denarne kazni.³ Za primerljivo situacijo gre po presoji pritožbenega sodišča v primeru, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačilo stranske denarne kazni, saj lahko posamezne obroke v vnaprej določenih rokih poravna prostovoljno. V obdobju dovoljenega prostovoljnega obročnega odplačevanja stranske denarne kazni sodišče s prisilno izvršbo ne more izterjati celotnega zneska stranske denarne kazni, kot je bila izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo.⁴ To pa posledično pomeni, da niti pravnomočne sodbe, s katero je bila izrečena denarna kazen, ni mogoče v celoti izvršiti do poteka vseh rokov za obročno odplačilo denarne kazni.

8. Način izvršitve denarne kazni sicer podrobneje ureja 87. člen KZ-1, ki določa, da se denarna kazen v primeru, če se ne da niti prisilno izterjati, izvrši tako, da sodišče za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi (prvi in drugi odstavek 87. člena KZ-1). V primeru neplačila stranske denarne kazni je torej dokončna izvršitev tovrstne sankcije mogoča šele, če izterjava celotnega zneska izrečene stranske denarne kazni ni možna, saj pred tem sprememba denarne kazni v zaporno kazen ni dovoljena. To pa še dodatno utemeljuje sklep, da sklep o dovoljenem obročnem plačilu denarne kazni, ki sodišču preprečuje izterjavo celotnega zneska denarne kazni do zapadlosti vseh določenih obrokov, onemogoča (končno) izvršitev stranske denarne kazni, ter s tem po določbi drugega odstavka 92. člena KZ-1 hkrati povzroča, da zastaranje izvršitve kazni v času dovoljenega obročnega plačila ne teče.

9. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ni spregledalo, da je Okrajno sodišče v ... dne 4. 1. 2017, torej še pred potekom vseh rokov za prostovoljno plačilo obrokov stranske denarne kazni, po uradni dolžnosti dovolilo izvršbo za izterjavo enaindvajsetih, do tedaj zapadlih in neplačanih obrokov stranske denarne kazni. Pritožnik ima zato prav, da lahko sodišče še pred zapadlostjo vseh obrokov stranske denarne kazni dovoli izvršbo za plačilo do tedaj zapadlih obrokov. Kljub temu pa navedena okoliščina ne spremeni dejstva, da je končna izvršitev stranske denarne kazni, na način, kot je bila izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo, mogoča šele, ko zapadejo vsi obroki dovoljenega obročnega odplačila in se denarna kazen bodisi prisilno izterja bodisi spremeni v zaporno kazen. Pred zapadlostjo vseh obrokov sodišče stranske denarne kazni ne sme izterjati v celoti in na način, kot je bila izrečena s pravnomočno sodbo, kar pomeni, da se pred zapadlostjo vseh obrokov kazen ne sme izvršiti. Prav to pa je okoliščina, ki po drugem odstavku 92. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja.⁵

10. Pritožbeno sklicevanje na določbo petega odstavka 47. člena KZ-1, ki določa, da lahko sodišče v primeru zamude s plačilom posameznega obroka s sklepom odredi takojšnje plačilo denarne kazni, v obravnavani zadevi ne more biti pravno upoštevno, saj prvostopenjsko sodišče te določbe kot strožje pri obsojencu ni smelo uporabiti (tako tudi 11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11. Pritožnik ne more uspeti niti z navedbami, da je sodišče prve stopnje s sklepom o dovolitvi obročnega plačila samo izvršilno nadgradilo pravnomočno obsodilno sodbo, ki se z vsakim odplačanim obrokom izvršuje na način, kot določa sklep o dovolitvi obročnega plačila. Pri teku zastaranja je namreč bistveno, kdaj je mogoče kazen v celoti izvršiti na način, kot je izrečena s pravnomočno sodbo, z dovoljenim obročnim odplačevanjem denarne kazni pa je možnost takšne izvršitve zadržana. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožnikom, da je nelogično, da bi si prvostopenjsko sodišče z izdajo sklepa o dovolitvi obročnega plačila samo postavilo pravno oviro za tek zastaralnih rokov. Sklep o dovolitvi obročnega plačila je bil namreč sprejet na podlagi izrecnega predloga obsojenca, ki je sam prosil za dovolitev obročnega odplačevanja, oviro za izvršitev pa predpisuje zakon, ki določa, da pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti odločba ni izvršljiva (19. člen ZIZ).

12. Sodna praksa, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik, z obravnavano zadevo ni primerljiva. Višje sodišče v Ljubljani je namreč v zadevi IV Kp 7575/2010 odločalo o vprašanju pretrganja zastaranja zaradi vloženega predloga za izvršbo, kar je povsem druga problematika kot prekinitev zastaranja zaradi izdanega sklepa o dovolitvi obročnega plačila stranske denarne kazni, ki se obravnava v predmetnem postopku. Pritožnik poleg tega zmotno trdi, da je bilo v omenjeni zadevi obsojencu takisto odobreno obročno plačilo stranske denarne kazni in predlagana izvršba, pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili pravne ovire za tek zastaralnih rokov. Pritožbeno sodišče je z elektronskim vpogledom v tozadevni spis ugotovilo, da je bil predlog obsojenca za obročno plačilo denarne kazni s sklepom I K 7576/2010 z dne 29. 5. 2015 zavrnjen kot neutemeljen, kar pomeni, da ne gre za enak primer in da o kršitvi pritožnikove ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS ni moč govoriti.

13. Vse ostale navedbe pritožnika, ki se nanašajo na izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v ... zaradi izterjave stranske denarne kazni, so v tem postopku brezpredmetne. O utemeljenosti izvršilnih dejanj bo odločalo pristojno sodišče v okviru izvršilnega postopka, kar pa na sedaj obravnavani tek zastaranja izvršitve stranske denarne kazni nima nobenega vpliva.

14. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa argumentirano in logično obrazložilo, zakaj in v kakšnem časovnem obdobju zastaranje izvršitve denarne kazni ni teklo. Pritožnik pa v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko izpodbilo pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve, zato je sodišče druge stopnje, ki po uradni dolžnosti pazi le, da je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma da je sklep izdal upravičeni organ, njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

15. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Sodna taksa je odmerjena po tarifni št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

-------------------------------
¹ Dejanje je bilo storjeno v obdobju od novembra 2008 do januarja 2011.
² Podobno prvi odstavek 2. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) določa, da se kazenska sankcija izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izvršena, pravnomočna, in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir.
³ Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 277.
⁴ Sodišče v izvršilnem postopku, po katerem poteka prisilna izvršitev stranske denarne kazni, izvršbo dovoli zgolj na podlagi izvršilnega naslova, ki ga med drugim predstavlja izvšljiva sodna odločba (prvi in drugi odstavek 17. člena ZIZ). Po določbi 19. člena ZIZ je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. V primeru, da pogoji za izvršljivost sodne odločbe niso izpolnjeni, sodišče izvršbe ne dovoli.
⁵ Enako logiko zasleduje ureditev zastaranja v obligacijskem pravu in usklajena civilnosodna praksa, po kateri gre pri obročnih plačilih ene terjatve, ki predstavlja celoto in je s posameznimi obroki zgolj razdeljena na več delov, za eno obveznost in je zato začetek teka zastaralnega roka treba presojati od zapadlosti celotne obveznosti v plačilo (prim. VSL sodbi I Cpg 380/2013 z dne 2. 4. 2014 in II Cp 2985/2009 z dne 11. 11. 2009, VS sodba II Ips 573/2003 z dne 10. 11. 2004).

Datum zadnje spremembe:

31.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 3645/2015
• VSL Sodba II Kp 63231/2012
• VSL Sodba II Kp 16803/2018