VSL Sklep III Kp 5886/2017

Jedro

Na dolgi rok je za stabilizacijo obdolženkinega psihičnega stanja, odpravo avto in heteroagresivnega vedenja v okoliščinah, ki jih dojema kot ogrožajoče, in posledično za odpravo ponovitvene nevarnosti v smislu 70.a člena KZ-1, primerno in nujno zdravljenje in varstvo obdolženke v socialno varstvenem zavodu. Ustrezen občutek varnosti in podporno delovno terapijo lahko obdolženka dobi v ustreznem socialno varstvenem zavodu, ne pa tudi z zdravljenjem in varstvom v psihiatrični (forenzični) bolnišnici.

Za trenutno obdobje do nastanitve v socialno varstvenem zavodu pa je obdolženki primerno in nujno izreči varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Odločitev temelji na jasnem mnenju sodne izvedenke in razlikovanju med kratkoročnimi in dolgoročnimi potrebami obdolženke. Psihiatrični oddelek UKC Maribor pa bo na podlagi strokovne obravnave obdolženkinih nadaljnjih potreb po zdravljenju in varstvu v skladu z zakonskimi pooblastili poskrbel za njeno premestitev v socialno varstveni zavod.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep o izrečenem varnostnem ukrepu potrdi.

II. Obdolženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je bil obdolženi A. A. zaradi protipravnega dejanja z zakonskimi znaki kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1 izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Sodišče je odločilo še o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sklep so se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožili obdolženkini zagovorniki. Višjemu sodišču so predlagali, da ga spremeni tako, da izrečeni varnostni ukrep nadomesti z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na zahtevo obdolženkinih zagovornikov je višje sodišče stranki in zagovornike obvestilo o pritožbeni seji (prvi odstavek 378. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Udeležil se je ni državni tožilec, ker pa je bil o njej v redu obveščen, to ni bila ovira, da senat seje ne bi imel (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so jo zagovorniki uveljavljali z navedbami o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih ter t.i. protispisnosti. Verodostojno je namreč povzelo vsebino pisnega izvida in mnenja sodne izvedenke ter obrazložilo, zakaj je sprejelo odločitev o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Iz tč. 19 do 21 obrazložitve izhaja, da je prvostopenjsko sodišče k temu vodila ocenjena teža protipravnega dejanja, sicer presojana skozi njegov kaznovalni okvir, narava obdolženkine duševne motnje in razlogi za poslabšanje njenega osebnostnega funkcioniranja v zadnjem obdobju, nevarnost obdolženke, da bo na prostosti ponovila kakšno od hudih kaznivih dejanj zoper življenje in telo, na kar kažejo ugotovitve o potencialnem heteroagresivnem vedenju in potrebi po varnosti ljudi, ter zaključek, da te nevarnosti drugače kot z izrečenim varnostnim ukrepom ni mogoče odpraviti. Podlago presoje prvostopenjskega sodišča sta predstavljala izvid in mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki sta bila - kot izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa - celostno preizkušena. Sodišče prve stopnje pa ni zašlo niti v notranje nasprotje, kot so ga v delu nujnosti izreka izpodbijanega varnostnega ukrepa videli zagovorniki. Kot dolgoročno najbolj primerno je prvostopenjsko sodišče res prepoznalo namestitev obdolženke v socialno varstveni zavod, toda ravno sodna izvedenka je ocenila, da je spričo velike ponovitvene nevarnosti potrebno zdravljenje in varstvo na Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor, in sicer za celotno obdobje do ureditve nastanitve oz. premestitve v socialno varstveni zavod.

6. Ne drži, da je sodišče prve stopnje pri presoji nujnosti izrečenega varnostnega ukrepa izvedensko mnenje sodne izvedenke upoštevalo le parcialno. Tudi za pritožbeno sodišče namreč ni dvoma, da je"na dolgi rok" za stabilizacijo obdolženkinega psihičnega stanja, odpravo avto in heteroagresivnega vedenja v okoliščinah, ki jih dojema kot ogrožajoče, in posledično za odpravo ponovitvene nevarnosti v smislu prvega odstavka 70.a člena KZ-1, primerno in nujno zdravljenje in varstvo obdolženke v socialno varstvenem zavodu (tč. 17 in 21 v zvezi s tč. 13 do 16 obrazložitve). To izhaja iz prepričljivega mnenja sodne izvedenke, da obdolženka ne potrebuje psihiatričnega zdravljenja v bolnišnici, temveč stalno psihiatrično oskrbo, redno vodenje s strani psihiatra, tako podporno kot tudi medikamentozno, ker sama ni dovolj kritična, da bi redno obiskovala psihiatra, redno jemala zdravila in ne bi pila alkohola. Sodna izvedenka se je strinjala z mnenjem obdolženkine lečeče psihiatrinje na Oddelku forenzične psihiatrije v UKC Maribor, da z zdravljenjem na tem oddelku ni mogoče pričakovati bistvenih sprememb ali izboljšanj za duševno stanje obdolženke, z njegovim vztrajanjem na taki enoti pa lahko pride celo do neugodnih vplivov na njeno dolgotrajno rehabilitacijo. Na dolgi rok se lahko izboljšanje obdolženkinega psihičnega stanja pričakuje na podlagi ustreznega občutka varnosti, ki ga, vključno s podporno delovno rehabilitacijo, lahko dobi v ustreznem socialno varstvenem zavodu, ne pa tudi z zdravljenjem in varstvom v psihiatrični (forenzični) bolnišnici. Bistvena za dosego tega cilja pa je dolgotrajna obravnava, podporna in medikamentozna, in sicer v stabilnem okolju; v tem trenutku domače okolje nikakor ne more preprečiti ponovitvene nevarnosti, saj lahko obdolženka funkcionira le v dobro strukturiranem okolju, ki ga doma ne zmorejo zagotavljati, potrebuje pa zelo individualiziran in specifičen pristop.

7. Pritožbeno sodišče na načelni ravni nima pomislekov v stališča pritožnikov o pomenu ustavnega načela sorazmernosti za sodišče, za katerega se pri posegu v obdolženkino pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS zahteva določitev obsega, ki je neizogibno potreben, v konkretnem primeru za varstvo drugih ljudi. Brez dvoma se z izrekom varnostnega ukrepa iz 70.a člena KZ-1 posega v obdolženkino ustavno varovano pravico do osebne svobode, citirana zakonska določba pa določa materialnopravne (vsebinske) pogoje za zdravljenje in varstvo obdolženca v zdravstvenem zavodu, če je protipravno dejanje z znaki kaznivega dejanja storil v neprištevnem stanju. Pri vsaki omejitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin je treba upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti kot enega izmed načel pravne države (2. člen Ustave), v konkretnem primeru pa se zastavlja vprašanje neogibne potrebnosti (nujnosti) izrečenega varnostnega ukrepa, ki je inkorporirano že v formulacijo prvega odstavka 70.a člena KZ-1. V nasprotju s pritožniki pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so za izrek izpodbijanega ukrepa izpolnjeni vsi pogoji in da ta ni bil izrečen izključno iz razloga, "ker ni na voljo ustreznejšega".

8. Izrek zavodskega varnostnega ukrepa temelji na celostno raziskanem duševnem stanju obdolženke in informiranem izvedenskem mnenju o primernosti in nujnosti izrečenega ukrepa za trenutno obdobje do njene nastanitve v socialno varstvenem zavodu, ki se je v konkretnem primeru pokazal kot dolgoročno najustreznejše sredstvo za odpravo ponovitvene nevarnosti oz. vsesplošnega izboljšanja obdolženkinega psihičnega stanja. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nadaljevanje zdravljenja in varstva na Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor potrebno za celotno obdobje do ureditve nastanitve oziroma premestitve v socialno varstveni zavod, ni ne arbitraren niti ni v nasprotju s siceršnjimi ugotovitvami glede dolgoročnih potreb obdolženke. Temelji na jasnem mnenju sodne izvedenke ter razlikovanju med kratkoročnimi in dolgoročnimi potrebami obdolženke, do tega vprašanja pa se je sodišče prve stopnje opredelilo na podlagi poznavanja zgodovine njenega psihiatričnega zdravljenja, osebnostnega funkcioniranja v zadnjem obdobju, ki se slabša spričo prenehanja obiskovanja psihiatrinje, opustitve jemanja zdravil in sočasne zloraba alkohola, kar psihopatologijo samo še stopnjuje in do česar je bila obdolženka povsem nekritična, ter interpretacije dojemanja in reagiranja slednje v zanjo ogrožajočih okoliščinah kot posledice shizoidne osebnostne motnje, primarno nižjih intelektualnih sposobnosti, šibke osebnostne strukture in impulzivnosti (tč. 13 in 14 obrazložitve). V tem trenutku torej nevarnosti, da bo obdolženka na prostosti ponovila kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje ali telo, ni mogoče odpraviti drugače kakor z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku UKC Maribor, ki bo na podlagi strokovne obravnave obdolženkinih nadaljnjih potreb po zdravljenju in varstvu v skladu s zakonskimi pooblastili poskrbel za njeno premestitev v socialno varstveni zavod.

9. Ker razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sklep, niso bili utemeljeni, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o izrečenem varnostnem ukrepu (391. člen ZKP).

10. Obdolženka je brez zaposlitve, brez rednih dohodkov in brez premoženja, pri preživljanju pa ji pomagajo starši. Ker bi bilo s plačilom stroškov pritožbenega postopa lahko ogroženo njeno vzdrževanje, jo je pritožbeno sodišče njihovega plačila oprostilo (četrti odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

31.01.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 166/2004
• VSRS Sklep I Kp 28363/2015-202
• Sodba I Ips 415/2008