VSL Sklep I Cpg 836/2017

Jedro

Vprašanja obstoja protipravnosti ravnanja toženih strank, kršitve tožnikovih pravic, obstoja škode in solidarne odgovornosti, niso nič drugega kot vprašanja obstoja predpostavk odškodninske obveznosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije. Ugotovitve posameznih predpostavk pravnega razmerja pa z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati. Vložena tožba ima naravo ugotovitvene tožbe tudi v tistem delu 2. točke tožbenega predloga, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da sta toženi stranki dolžni nadomestiti izgubo. Pravnega interesa za takšno ugotovitveno tožbo pa ni, kadar lahko stranka isti cilj (nadomestitev izgube), doseže z dajatveno tožbo, tako kot v tem primeru, ko se ugotovitev obstoja dolžnosti plačila nadomestila pokriva z zahtevkom za njegovo plačilo.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrglo tudi tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval pravico, da uveljavlja odškodninski zahtevek, ko postane pravdno sposoben. Procesno upravičenje kot takšno namreč sploh ne more biti predmet zahtevka.

Procesne predpostavke kot okoliščine, ki lahko preprečijo, da bi sodišče vsebinsko obravnavalo zadevo, sicer res pomenijo omejitev pravice do sodnega varstva, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije večkrat pojasnilo, da zahteva po pravnem interesu in stališče, da pravni interes ni podan, v primeru, če stranka že ima kvalitetnejšo obliko pravnega varstva, nista v nasprotju z ustavnimi pravicami. Končno pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije ne pomeni, da ima kdorkoli pravico od sodišča zahtevati karkoli. Po tej določbi ima vsakdo le pravico, da bo sodišče odločalo o njegovih pravicah in dolžnostih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 30. 1. 2017.

2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče prekine postopek in zahteva oceno ustavnosti nekaterih določb ZFPPIPP, nato pa sklep spremeni ali razveljavi in zadevo po potrebi vrne v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

Utemeljenost pritožbe

4. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožba v 2. točki tožbenega predloga nedopustna, je pravilno. Vprašanja obstoja protipravnosti ravnanja toženih strank, kršitve tožnikovih pravic, obstoja škode in solidarne odgovornosti, niso nič drugega kot vprašanja obstoja predpostavk odškodninske obveznosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije. Ugotovitve posameznih predpostavk pravnega razmerja pa z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati.¹ Vložena tožba ima naravo ugotovitvene tožbe tudi v tistem delu 2. točke tožbenega predloga, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da sta toženi stranki dolžni nadomestiti izgubo. Tako ne nazadnje svojo zahtevo razume tudi pritožnik.² Pravnega interesa za takšno ugotovitveno tožbo pa ni, kadar lahko stranka isti cilj (nadomestitev izgube), doseže z dajatveno tožbo, tako kot v tem primeru, ko se ugotovitev obstoja dolžnosti plačila nadomestila pokriva z zahtevkom za njegovo plačilo. Očitki, s katerimi pritožnik smiselno uveljavlja kršitev določb 181. in 274. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP, zato niso utemeljeni.

5. Pritožnik sicer vztraja, da naj bi imel (tudi) od takšne ugotovitvene tožbe drugo pravno korist, a je ne konkretizira. V zvezi z njegovim sklicevanjem na interes za poravnavo velja dodati, da pritožnik tožbe za to, da bi se nasprotni stranki povabilo k poravnavi, sploh ne potrebuje. Vsaka stranka, ki namerava vložiti tožbo, ima namreč že na podlagi zakona pravico pri sodišču predlagati sklenitev sodne poravnave (309. člen ZPP).

6. Ker je torej vložena tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev posameznih predpostavk odškodninske obveznosti, nedopustna zaradi njene vsebine, v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja dolžnosti nadomestitve izgube, pa zaradi pomanjkanja pravnega interesa, jo je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno zavrglo, ne da bi se spuščalo v presojo utemeljenosti zahtevka.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do tožnikovega predloga za poravnavo. Obrazložitev sklepa nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, temveč vsebuje skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Glede na to, da je tožba tožnikova zahteva, naj mu sodišče proti konkretnemu tožencu zagotovi pravno varstvo konkretne vsebine, tožnikov predlog za poskus poravnave po vsebini sploh ne predstavlja tožbe. Zato ga sodišče v tej fazi predhodnega preizkusa tožbe utemeljeno ni obravnavalo.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrglo tudi tisti del tožbe, s katerim je tožnik zahteval pravico, da uveljavlja odškodninski zahtevek, ko postane pravdno sposoben. Procesno upravičenje kot takšno namreč sploh ne more biti predmet zahtevka. Tožniku daje pravico do sodnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka že zakon in zakon je tudi tisti, ki predvideva pogoje za njegovo uveljavljanje. Že zato tožnik te pravice v sodnem postopku ne more zahtevati.

9. Pritožnik sodišču prve stopnje v tem delu neutemeljeno očita tudi opustitev pozivanja k popravi tožbe in opustitev materialnega procesnega vodstva, ker ga sodišče ni pozvalo na odpravo nepopolnosti oziroma nesklepčnosti. Ker je iz vložene tožbe mogoče razbrati, kaj tožnik hoče, in ker tožba vsebuje vse, kar je treba, da se lahko obravnava, tožba ni formalno pomanjkljiva. Zato prvostopno sodišče tožnika ni bilo dolžno pozivati na njeno popravo oziroma dopolnitev po določbah 108. člena v zvezi s 180. členom ZPP. Ker iz tožbenega predloga popolnoma jasno izhaja, kakšno pravno varstvo si tožnik želi, pa tudi ni bilo nobene potrebe, da bi se to razjasnjevalo z ukrepi materialnega procesnega vodstva po določbi 285. člena ZPP.

10. Čeprav je prvostopenjsko sodišče upravitelja pozvalo k odobritvi tožbe, to v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost tega sklepa. Ne glede na to, ali ima tožnik pravdno sposobnost za vložitev takšne tožbe, kakršno je vložil, ali ne, je v tej zadevi za odločitev bistveno, da njegova tožba v nobenem pogledu ni dopustna. V tej zadevi torej ne gre za položaj, ko bi moralo drugostopenjsko sodišče pri svojem odločanju uporabiti določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, za katerega pritožnik meni, da ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Zato, upoštevajoč določbo njenega 156. člena, za prekinitev tega postopka in za začetek postopka pred ustavnim sodiščem, ni podlage.

11. V zvezi s pritožnikovimi očitki kršitve ustavnih pravic: pravice enakosti pred zakonom, pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe, v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Tožnik v postopku v razmerju do tožene stranke ni bil zapostavljen in mu v ničemer ni bila kršena njegova ustavna pravica do enakega varstva. Procesne predpostavke kot okoliščine, ki lahko preprečijo, da bi sodišče vsebinsko obravnavalo zadevo, sicer res pomenijo omejitev pravice do sodnega varstva, vendar je Ustavno sodišče Republike Slovenije večkrat pojasnilo, da zahteva po pravnem interesu in stališče, da pravni interes ni podan, v primeru, če stranka že ima kvalitetnejšo obliko pravnega varstva, nista v nasprotju z ustavnimi pravicami. Končno pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije ne pomeni, da ima kdorkoli pravico od sodišča zahtevati karkoli. Po tej določbi ima vsakdo le pravico, da bo sodišče odločalo o (1.) njegovih (2.) pravicah in dolžnostih.³

Sklepno

12. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 2. točke 365. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Tožeča stranka lahko zahteva le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa (ne) pristnosti listine, tako kot to določa 181. člen ZPP.
² Ki pravi, da v tem delu ne razpolaga s svojim premoženjem in da gre za ugotovitveno tožbo.
³ dr. Aleš Galič, v: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 137.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2075/2016
• VSL sklep II Cp 3197/2012
• VSL sodba II Cp 2343/2015