VSL Sodba I Cpg 755/2016

Jedro

Najmanj nenavadno je, da zatrjevanih zneskov računov, katere tožeča stranka sedaj uveljavlja, ni opazil noben izmed članov poslovodstva tožeče stranke, sploh glede na dejstvo, da je v nekaterih primerih šlo za zneske, ki so dosegali znesek, ki je predstavljal velik delež letnih prihodkov tožeče stranke. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje na laičnost tožeče stranke, saj bi že v skladu s splošnim standardom skrbnosti dobrega gospodarja morali, v prvi vrsti M. B. kot prokuristka in P. M. kot direktor, vsaj v zaključnem računu za sporno leto opaziti, da je v njem naveden nesorazmerno visok račun glede na prihodke iz poslovanja tožeče stranke.

Očitek izvedenskima mnenjema izhaja zgolj iz nestrinjanja z ugotovitvami izvedenk. To je jasno vidno že iz pripomb k izvedenskemu mnenju izvedenke A., kjer tožeča stranka večkrat ponavlja, kaj "bi izvedenka morala ugotoviti", to pa jasno kaže na smer želenih odgovorov. Tožeča stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ni vzbudila nobenega dvoma v izvedenski mnenji, zato nov (tretji) izvedenec v postopku ni bil potreben in prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko ga ni postavilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.054,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 142.989,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.10.2014 (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v zneski 3.202,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnavanega spora je odškodninski zahtevek tožeče stranke iz naslova kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke kot računovodskega servisa in povzročitve škode v znesku 142.989,03 EUR, ki zajema: škodo v višini 60.816,65 EUR zaradi knjiženih in plačanih računov družbe A. d.o.o., škodo v višini 38.582,50 EUR iz naslova prevrednotenih poslovnih prihodkov za poslovno leto 2010 v višini 32.200 EUR, škodo v višini 22.591,15 iz naslova knjižene verižne kompenzacije med tožečo stranko in podjetjema I. d.o.o., A. d.o.o. ter M. B., škodo v višini 5.120,00 EUR in 9.416,67 EUR iz naslova knjiženja fiktivnih računov S., d.o.o., ki so bili plačani s kompenzacijo v znesku 7.100,00 EUR in kompenzacijo v znesku 1.284,41 EUR, škodo v višini 241,40 EUR iz naslova gotovinskega plačila računa št. 12-14 M. B., škodo v višini 2.640,66 EUR iz naslova izvedenega verižnega pobota v znesku 9.700,25 EUR med družbami S. d.o.o., P. d.o.o. in F. s.p. ter škodo v višini 3.580,00 EUR za vračilo posojila M. B.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala kršitve pogodbene obveznosti s strani tožene stranke, saj so zatrjevane napake posledica pomanjkljive skrbnosti in dela same tožeče stranke. Zaključilo je, da glede na to, da ne obstoji kršitev pogodbene obveznosti, tudi ne obstojijo predpostavke odškodninske odgovornosti.

7. Glede na navedbe v postopku in izvedeni dokazni postopek, je v obravnavani zadevi jasno razvidno, da delovanje nobene od pravdnih strank ni bilo skladno z načelom skrbnosti. Sporno pa je, čigava je odgovornost za opisano delovanje. Tožeča stranka kot odgovorno navaja toženo stranko, ki kot izvajalec naj ne bi delovala v skladu s pravili stroke in Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS). Četudi je tožeča stranka delala napake, bi po njenem mnenju tožena stranka kot profesionalna oseba morala na napake opozarjati ter v primeru, da se ne bi sanirale, zavrniti izvedbo zahtevanega dejanja. Tožena stranka pa odgovornost prevaljuje na tožečo stranko oziroma njeno prokuristko M .B., saj je bila ona tista, ki ji je dajala naloge, tožena stranka pa jih je zgolj izvajala, in to v skladu s pravili stroke in SRS.

8. V skladu z 239. členom OZ so predpostavke poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti naslednje: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega ravnanja; vzrok za kršitev mora izhajati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki; škoda, ki jo v sferi pogodbi zveste stranke povzroči kršitev pogodbene obveznosti druge stranke.

9. Na načelni ravni drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi deloma napačno povzelo ugotovitve obeh izvedenk ter posledično napačno zaključilo, da iz izvedenskega mnenja ne izhajajo ugotovitve o kršitvah ter da je tožena stranka ravnala v skladu s pravili stroke in SRS (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). To ne drži, saj iz izvedenskega mnenja A. izhaja vsaj ena napaka, ki jo je storila tožena stranka, to pa je, da tožeče stranke ni pisno opozorila na pomanjkljivo dokumentacijo, ki ji jo je tožeča stranka predložila v knjiženje, v prvi vrsti na pomanjkanje ustrezne likvidacije računa s strani odgovorne osebe tožeče stranke - M. B. (str. 16 izvedenskega mnenja, list. št. 91).

10. Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče deloma napačno ugotovilo, da je tožena stranka svoje obveznosti opravljala v skladu s sklenjeno pogodbo (9. in 11. točka obrazložitve). Tudi v tem delu je izvedenka A. v svojem mnenju jasno navedla, da je bilo poslovanje med strankama "po domače", saj niti naročnik niti izvajalec nista spoštovala protokola, dogovorjenega s Pogodbo (str. 8 izvedenskega mnenja, list. št. 83), da poslovna dokumentacija izkazuje poslovne dogodke verodostojno ter da naročnik izvajalcu ažurno predaja urejeno poslovno dokumentacijo.

11. Kljub zgoraj navedenima delno utemeljenima pritožbenima očitkoma so pritožbene navedbe - celovito gledano - neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo zlasti citirane predpostavke poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti in vlogo tožeče stranke, oziroma vodilne osebe tožeče stranke M. B. pri zatrjevanih kršitvah. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti jasno predvidevajo kršitev pogodbene obveznosti, ki ima naravo protipravnega stanja ter da je vzrok za kršitev v sferi stranke, ki krši pogodbo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče štelo, da zatrjevanih kršitev pogodbe, ki bi imele naravo protipravnega stanja, ni, sploh pa vzrok za te kršitve v celoti izvira izven sfere tožene stranke, kar je v izpodbijani sodbi tudi izčrpno pojasnilo (9. in 10. točka obrazložitve).

12. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi povzelo ugotovitve obeh izvedenk, da je odgovornost predložitve pravilne poslovne dokumentacije na naročniku - tožeči stranki. Slednja svoje obveznosti nedvomno ni izpolnjevala, kar sta v obeh izvedenskih mnenjih večkrat jasno zapisali obe izvedenki in kar je v izpodbijani sodbi povzelo tudi prvostopenjsko sodišče. Izvedenki sta izrecno navedli, da je najmanj nenavadno, da zatrjevanih zneskov računov, katere tožeča stranka sedaj uveljavlja, ni opazil noben izmed članov poslovodstva tožeče stranke, sploh glede na dejstvo, da je v nekaterih primerih šlo za zneske, ki so dosegali znesek, ki je predstavljal velik delež letnih prihodkov tožeče stranke. Pri tem je neutemeljeno sklicevanje na laičnost tožeče stranke, saj bi že v skladu s splošnim standardom skrbnosti dobrega gospodarja morali, v prvi vrsti M. B. kot prokuristka in P. M. kot direktor, vsaj v zaključnem računu za sporno leto opaziti, da je v njem naveden nesorazmerno visok račun glede na prihodke iz poslovanja tožeče stranke. Iz izvedenega dokaznega postopka je očitno, da gre za nepravilnosti, ki bi morale in mogle biti znane poslovodstvu družbe. Končno pa je neutemeljen očitek v luči tega, da je tožena stranke dokumente v knjiženje prejela s strani same tožeče stranke, kar logično pomeni, da se je z navedenimi računi ustrezna oseba tožeče stranke seznanila ter jih nadalje poslala v knjiženje v poslovodstvo. Kot je navedeno v izpodbijani sodbi, je nepojmljivo razlogovanje, da bi si tožena stranka preprosto izmislila račune v zneskih, ki predstavljajo znaten delež prihodkov tožeče stranke, pa tega nihče ne bi opazil vsaj pri sestavi zaključnega letnega poročila.

13. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na svojo laičnost na podlagi določbe 625. člena OZ v zvezi s pojasnilno obveznostjo izvajalca del, saj iz dokaznega postopka jasno izhaja, da zatrjevane laičnosti tožeče stranke ni ter da je bilo poslovodstvo tožeče stranke seznanjeno z vsemi spornimi transakcijami. Pri praktično vseh očitanih transakcijah se pri različnih poslovnih subjektih kot osrednja oseba pojavlja M. B., ki je bila prokuristka, dejansko pa vodilna oseba tožeče stranke, saj je direktor P. M. imel pooblastilo za sklepanje poslov le do 3.000,00 EUR. Ista oseba je bila tudi lastnica družbe I. d.o.o. in A. d.o.o. ter očitno tudi družbe S. d.o.o., saj iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je račune slednje sestavljala ista oseba kot račune družbe A. (M. R.), nad imenovano družbo pa se je začel stečajni postopek kmalu po njeni ustanovitvi. Vse navedeno jasno kaže na to, da je šlo za povezane osebe, kjer je vso dogajanje obvladovala osrednja oseba - M. B. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodelovanje med obema pravdnima strankama potekalo že od leta 2003, kar pomeni, da je bila med strankama vzpostavljena stalna poslovna zveza. To tudi pojasnjuje poslovanje "po domače" oziroma v takih primerih ni nenavadno, da je obličnost poslovanja znatno zmanjšana, še zlasti, če gre za povezane osebe. Tožena stranka je v delu spornega obdobja namreč prav tako opravljala računovodske storitve za družbo A. d.o.o., pri kateri je imela M. B. 100% glasovalnih pravic (str. 9 izvedenskega mnenja A., list. št. 84). Vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča jasno dokazuje, da je bil način poslovanja med vsemi udeleženimi subjekti ustaljen in sprejemljiv v daljšem časovnem obdobju, zato je nenadno sklicevanje tožeče stranke na domnevne kršitve pogodbe neutemeljeno. Tudi, če bi šlo za kršitve, le-te ne izhajajo iz sfere tožene stranke; njeno delo je potekalo izrecno v skladu z navodili tožeče stranke, kamor spada tudi poslovanje s pomanjkljivo dokumentacijo.

14. Upoštevajoč navedeno je prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je na strani tožene stranke podana kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, še zlasti, ker je utemeljeno štelo, da zatrjevane kršitve ne izhajajo iz sfere tožene stranke.

15. Tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita tudi kršitev določil pravdnega postopka s tem, ko ni imenovalo novega izvedenca. V skladu s sodno prakso nesprejemanje ugotovitev izvedenskega mnenja ni upravičen razlog za postavitev novega izvedenca, pač pa mora stranka vzbuditi razumen dvom v ustreznost in strokovnost izvedenskega mnenja (prim. I Cpg 943/2015 z dne 30.03.2016, I Cp 883/2016 z dne 15.06.2016 in II Cp 397/2016 z dne 15.06.2016). Predpravdno izvedensko mnenje je zgolj del navedb stranke v postopku, ne more pa služiti kot izvedensko mnenje, kot ga izdela v postopku s strani sodišča postavljeni sodni izvedenec. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek obema izvedenkama, da nista razumeli naloge in da sta delovali izven okvirja predmeta pravde, saj sta izvedenki večji del izvedenskih mnenj posvetili prav odgovorom na vprašanja same tožeče stranke po posameznih postavkah škode, tudi tistih, ki sploh niso predmet zahtevka. Že izvedenka A. je v postopku na prvi stopnji jasno navedla, da so očitki tožeče stranke usmerjeni v to, do kakšnih rezultatov bi morala izvedenka priti (pa ni), kar v povsem enaki meri izhaja tudi iz pritožbe. Obe izvedenki sta se po oceni pritožbenega sodišča dovolj natančno opredelili glede domnevnega statusa fiktivnih in nelikvidarnih računov (npr. str. 14-16 izvedenskega mnenja K., list. št. 157, 158), zaradi česar so vsi tovrstni pritožbeni očitki neutemeljeni. Iz vsega navedenega izhaja, da očitek izvedenskima mnenjema izhaja zgolj iz nestrinjanja z ugotovitvami izvedenk. To je jasno vidno že iz pripomb k izvedenskemu mnenju izvedenke A., kjer tožeča stranka večkrat ponavlja, kaj "bi izvedenka morala ugotoviti", to pa jasno kaže na smer želenih odgovorov. Tožeča stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ni vzbudila nobenega dvoma v izvedenski mnenji, zato nov (tretji) izvedenec v postopku ni bil potreben in prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko ga ni postavilo.

16. Do preostalih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredeljevalo, saj v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP te navedbe niso bile odločilnega pomena za odločitev pritožbenega sodišča.

17. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), prav tako pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki zajemajo stroške nagrade za pritožbo po tarifni številki 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v znesku 1.667,20 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni številki 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 22% DDV na odvetniške storitve v znesku 371,14 EUR, kar skupno znaša 2.058,34 EUR. Ni pa pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo priglašenih stroškov za narok v znesku 883,20 EUR, saj narok v pritožbenem postopku ni bil izveden.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 441/2020
• VDSS sodba Psp 703/2009
• VSM sodba I Cp 354/2014