<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1923/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1923.2017
Evidenčna številka:VSL00006152
Datum odločbe:07.12.2017
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tanja Kumer
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:moralna avtorska pravica - materialna avtorska pravica - civilna kazen zaradi kršenja avtorskih pravic - avtorski honorar - avtorska pravica v delovnem razmerju - delovna in pedagoška obveznost - avtor - izpolnjevanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja - dodatno strokovno delo - obračun davka - bruto ali neto znesek - akontacija dohodnine - zakonske zamudne obresti

Jedro

Članki, na katere se nanaša toženkina obveznost plačila honorarja, dosegajo stopnjo individualnosti, ki se zahteva za avtorsko delo. V člankih je predstavljeno tožničino znanje, pogledi in stališča o temah, ki so bile predmet obravnavanja, tožnica je v njih podala možne razlage predpisov in možna ravnanja, ki so bila v okviru zakonske ureditve za uporabnike najugodnejša in si je pri razlagi posamezne vsebine izmislila konkretne vsebinske in številčne primere, jih povezala z ustreznimi računovodskimi in davčnimi pravili in jih s tem neveščim osebam predstavila na razumljiv in uporaben način ter so bistveno presegali zgolj informativno raven.

Odločilno je, da sta pravdni stranki po sklenitvi tožničinega delovnega razmerja s toženko sklenili pogodbo o avtorskem delu, s katero se je tožnica zavezala k pisanju strokovnih člankov za revijo, toženka pa se ji je zavezala plačati avtorski honorar.

Civilna kazen izreče za primer kršitve tistih avtorjevih pravic, za uporabo katerih je upravičen zahtevati denarno nadomestilo.

Obveznost plačila davka na dohodek je tožničina. Toženkina dolžnost, da odvede akontacijo dohodnine, navedenega ne spreminja.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

- v točki I.1. izreka spremeni tako, da se v prvi do štriintrideseti alineji in v osemintrideseti do dvainpetdeseti alineji vsakič za vejico doda besedilo: "z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2009 dalje",

- v točki I.2. izreka spremeni tako, da se v prvih osmih alinejah za vejico vsakič doda besedilo "z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2009 dalje".

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo,

(1) da je toženka dolžna tožnici iz naslova bruto avtorskih honorarjev iz delovnega razmerja za predavanja plačati 21.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I.1. točka izreka),

(2) iz naslova bruto avtorskih honorarjev za članke plačati 5.190,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I.2. točka izreka),

(3) bruto avtorski honorar za gradivo "E-gradivo A..." v višini 1.947,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2010 dalje (I.3. točka izreka),

(4) da je toženka dolžna takoj prenehati s kršenjem moralne avtorske pravice priznanja avtorstva na navedenem gradivu, tako da pri gradivu, objavljenem na spletni strani, kot avtorje izbriše D. L., V. P. in F. V. in kot avtorico navede tožnico z imenom in priimkom (I.4. točka izreka),

(5) da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni v višini 3.894,00 EUR in za plačilo odškodnine v višini 3.000,00 EUR, oboje z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka),

(6) da se v presežku nad v I. točki prisojenimi zneski zavrne tožbeni zahtevek glede bruto avtorskih honorarjev za predavanja in glede zakonskih zamudnih obresti za predavanja in članke (III. točka izreka), in

(7) da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo v točkah I.1., I.2. in III, kolikor se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od neplačanih avtorskih honorarjev, ter točko II.1., kolikor se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo civilne kazni, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Iz izreka v točki I.1. in I.2. ni mogoče razumeti, ali je toženki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od vseh devetinsedemdeset v izreku naštetih honorarjev, ali le od tistih dvaindvajsetih, pri katerih je obdobje teka obresti izrecno navedeno. Posledično ni mogoče ugotoviti, v katerem delu je tožbeni zahtevek (v III. točki izreka) zavrnjen.

Kljub utemeljenosti ugovora zastaranja ji gredo zakonske zamudne obresti za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe, tj. od 9. 11. 2009. Iz obrazložitve sodbe niso razvidni razlogi, zaradi katerih ta del zahtevka ne bi bil utemeljen. Za obdobje po 9. 11. 2009 toženka niti ni podala ugovora zastaranja.

Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji zaključek sodbe, da toženka ni namerno kršila tožničine avtorske pravice v zvezi z e-gradivom A... Toženka je ob sklepanju pogodbe s pristojnim ministrstvom kot avtorje navedla le tri osebe, kolikor je bilo minimalno število avtorjev v skladu s pogoji razpisa in na podlagi česar je lahko uveljavljala višje stroške projekta. Tudi po oddaji gradiva D. L. je toženka v mesečnih poročilih o opravljenem delu prikazovala kot avtorja le njega. V izjavi ministrstvu ob zaključku projekta je toženka navedla le tri osebe, ne pa tudi tožnice. Sama jo je že 2012 pozvala k prenehanju moralne avtorske pravice, a se toženka ni odzvala.

3. Toženka v pritožbi zoper I. in IV. točko izreka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Iz sodbe niso razvidni razlogi, na katerih temelji sklep, da članki ne vsebujejo povzetkov predpisov in obrazcev, ampak na jasen način predstavljajo njihovo vsebino. Članek B..., objavljen v O. št. ..., v večjem delu nosi naslov ..., ki že po naravi stvari povzema postavke obrazca po pravilniku. Neutemeljeno je sklicevanje na izpovedbo priče M. J. Elementov avtorskega dela se ne dokazuje s pričami. Smiselno enako velja za članka C... za leto 2008 in D... za leto 2009. Članek E..., predstavlja povzemanje in razlago davčne zakonodaje. Članka F... in G... predstavljata povzetek zakonskih določb Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, njuna vsebina pa je tudi deloma enaka. Članki H..., I..., J... (1.) in K... (2.) predstavljajo le povzetek sprememb davčne zakonodaje, ki sta jih prinesli novela zakona o dohodnini in zakona o davčnem postopku. Članek L..., predstavlja zgolj skrajšan povzetek napotkov DURS. Večji del članka je povzetek besedila drugega avtorja. Avtorskega varstva ne morejo uživati članki, ki so v bistvenem in najbolj sporočilnem delu prepis besedila drugega avtorja.

Tožnici je priznano avtorstvo tudi za članek, katerih avtor je v celoti druga oseba oziroma oseba, ki je pod člankom tudi podpisana in je tožnica avtorstvo te osebe sama potrdila. To velja za članek M..., v katerem je avtorica E. M. povzela osebno mnenje oziroma tožničin odgovor na vprašanje, kakšno ravnanje priporoča obrtnikom in podjetnikom v času svetovne krize. Ni jasno, zakaj si tožnica lasti avtorstvo članka N...

Zmoten je zaključek sodbe, da je toženka dolžna plačati zahtevane avtorske honorarje. Avtorski honorarji za članke, objavljene v reviji O., so se v relevantnem obdobju plačevali kot delovna uspešnost pri mesečni plači. Navedeno sta potrdila tako toženkin zakoniti zastopnik kot urednik revije M. J. Pisanje člankov ni drugega kot svetovanje članom, kar je ena izmed temeljnih toženkinih nalog in ki jo izvaja prek svetovalcev. Tožnica je potrdila, da je članke v večji meri pisala med delovnim časom. Če je sodišče kot podlago za priznanje vtoževanih honorarjev upoštevalo pogodbo, bi jo moralo upoštevati tudi v delu, v katerem je bilo določeno, da se plačilo določi v skladu s sklepom toženke. Za uporabo pravilnika o merilih za izplačilo avtorskih honorarjev, glede katerega je zatrdila, da se uporablja le za zunanje sodelavce, zato ni podlage. Nanj se ne sklicujejo niti avtorska pogodba z dne 29. 3. 2005 niti avtorske pogodbe, sklenjene za izvedbo določenih predavanj.

Iz ugotovitve, da je bila avtorska pogodba sklenjena le glede določenih predavanj, lahko izhaja le sklep, da so ostala predavanja sodila v okvir tožničinih delovnih obveznosti. Ni bilo sporno, da so bila vsa predavanja izvedena med delovnim časom. Zakoniti zastopnik je tudi povedal, da so bila plačana kot dodatek k plači. Nepravilen je zato zaključek, da svetovanje članom ne zajema predavanj in delavnic.

Tudi priprava e-gradiva je sodila med tožničine delovne obveznosti. Dejstvo, da zoper njo ni bil izveden postopek v skladu z delovnopravno zakonodajo, predviden za primer odklonitve dela, še ne utemeljuje nasprotnega zaključka. Tudi drugima dvema avtorjema ni bil plačan avtorski honorar. Nesporno je, da je tožnica pripravila gradivo potem, ko ji je toženka obljubila 25 % stimulacijo k plači za februar 2010 in dodatek k plači za maj 2010. Navedeno izhaja tudi iz plačnega lista za maj 2010 in iz izpovedbe zakonitega zastopnika. Do navedenih dokazov se sodišče ni opredelilo.

E-gradivo je bilo že umaknjeno s spletne strani, omemba naslova pa ne posega v tožničine moralne avtorske pravice. Vsebine objave ni mogoče povezati s konkretno vsebino. Z odločitvijo, da se popravki avtorstva izvedejo povsod, kjer je e-gradivo shranjeno ali objavljeno, je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Razlog, da tožnica ni bila navedena kot avtorica, je bil v njeni prvotni odklonitvi izvedbe naloge.

Neutemeljena je odločitev, kolikor toženki nalaga plačilo bruto avtorskega honorarja. Toženka je kot izplačevalec dolžna odvesti akontacijo dohodnine. Dogovor o plačilu bruto zneska bi bil tudi ničen, ker nasprotuje prisilnim predpisom.

Zakonske zamudne obresti lahko tečejo le od neto zneskov avtorskih honorarjev.

Pri odločitvi o stroških ni upoštevano, da tožnica ni uspela z 21 % zahtevka. Tak delež ne predstavlja sorazmerno majhnega uspeha, ki bi utemeljeval uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP.

4. Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na tožničino pritožbo.

5. Tožničina pritožba je delno utemeljena. Toženkina pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je s tožbo, vloženo 9. 11. 2012, zahtevala (1) plačilo za predavanja, ki jih je izvedla po toženkinem naročilu v obdobju od 2007 do 2010, v skupnem znesku 22.200,00 EUR, (2) plačilo avtorskega honorarja za članke, objavljene v reviji O. v obdobju od 2008 do 2010, v skupnem znesku 5.190,00 EUR, (3) plačilo avtorskega honorarja za gradivo "E-gradivo A..." v višini 1.947,35 EUR, (4) prenehanje kršitve moralnih avtorskih pravic na navedenem gradivu, objavljenem v elektronski obliki, in navedbo tožnice kot avtorice, (5) plačilo civilne kazni v višini 3.894,70 EUR in (6) plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve avtorskih pravic v višini 3.000,00 EUR. Z izpodbijano sodbo je ugodeno pretežnemu delu zahtevka iz naslova bruto neplačanih honorarjev za predavanja, celotnemu zahtevku iz naslova bruto neplačanih honorarjev za članke in za e-gradivo, in zahtevku za prenehanje s kršitvijo moralnih avtorskih pravic. Zavrnjena sta zahtevka za plačilo civilne kazni in za plačilo odškodnine ter dela zahtevka iz naslova honorarja za predavanja in za plačilo zakonskih zamudnih obresti.

O tožničini pritožbi

7. Očitek o nerazumljivosti izreka v točkah I.1. in I.2. ni utemeljen. Navedba zneskov, od katerih niso bile prisojene zamudne obresti, ni bila potrebna, vendar pa je kljub temu dovolj jasno razvidno, da so bile zakonske zamudne obresti prisojene le od zneskov, pri katerih je to posebej navedeno.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic. Po prvem odstavku 168. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz velike malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja, povečanega za 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Že iz besedila zakonske določbe izhaja, da se civilna kazen izreče za primer kršitve tistih avtorjevih pravic, za uporabo katerih je upravičen zahtevati denarno nadomestilo.1 Tako razumevanje potrjuje tudi določba ZASP, ki neposredno sledi 168. členu ZASP in ki ureja odškodnino za primer kršitve moralnih avtorskih pravic. Ker v zakonu ni podlage za plačilo civilne kazni za kršitev moralne avtorske pravice, je odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka že iz tega razloga pravilna. O utemeljenosti pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na vprašanje, ali je toženka zatrjevano kršitev storila namerno, se zato ni treba izreči.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da gredo tožnici zakonske zamudne obresti tudi od zneskov, navedenih v točki I.1. izreka, od katerih niso prisojene zakonske zamudne obresti (tj. v prvi do štriintrideseti alineji in v osemintrideseti do dvainpetdeseti alineji oziroma od skupnega zneska 17.500,00 EUR), in od zneskov, navedenih v prvih osmih alinejah točke I.2. izreka izpodbijane sodbe, od katerih prav tako niso prisojene zakonske zamudne obresti (tj. od skupno 1.350,00 EUR). Že iz razlogov sodbe izhaja, da je obrestni zahtevek zastaral za obdobje do 8. 11. 2009, tj. treh let pred vložitvijo tožbe (prvi odstavek 347. člena OZ). Vsaj od vložitve tožbe ji gredo ne glede na to, ali je bil rok za plačilo terjatve določen ali ne (299. člen OZ).

O toženkini pritožbi

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki zoper odločitev o ugoditvi zahtevku za plačilo iz naslova bruto avtorskih honorarjev za članke. Odločitev o ugoditvi zahtevku temelji na ugotovitvi, da članki, na katere se nanaša toženkina obveznost plačila honorarja, dosegajo stopnjo individualnosti, ki se zahteva za avtorsko delo. V sodbi je navedeno, da so v člankih predstavljeni tožničino znanje, pogledi in stališča o temah, ki so bile predmet obravnavanja, da je tožnica v njih podala možne razlage predpisov in možna ravnanja, ki so bila v okviru zakonske ureditve za uporabnike najugodnejša in da si je pri razlagi posamezne vsebine izmislila konkretne vsebinske in številčne primere, jih povezala z ustreznimi računovodskimi in davčnimi pravili in jih s tem neveščim osebam predstavila na razumljiv in uporaben način ter da so bistveno presegali zgolj informativno raven. Sodišče je upoštevalo tožničine substancirane navedbe, na katere toženka ni obrazloženo odgovorila, in ki so bile potrjene tudi z izpovedbo priče M. J., urednika revije O., v kateri so bili članki objavljeni. Izrecno je navedlo, da gre za presojo sodišča, ki si jo je ustvarilo po branju člankov.

11. Neutemeljena sta zato tudi očitka, da se sodba ni izrekla o avtorskopravni naravi tistih člankov, ki jih je toženka posebej izpostavila in da iz sodbe niso razvidni razlogi, ki bi utemeljevali zaključek, da članki ne vsebujejo povzetkov predpisov ali obrazcev, ampak na jasen način predstavljajo njihovo vsebino. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti navedenega zaključka. (Tudi) v člankih, ki so v pritožbi posebej izpostavljeni, je tožnica predstavila zakonsko ureditev, jo primerjala s prej veljavno, podala oceno o tem, česa v zakonu (še) ni, navedla razloge za sprejem posameznih določb in povedano ponazorila s primeri. Dovolj prepričljivo je obrazložena tudi odločitev sodišča za priznanje avtorskega honorarja za objavo besedila, ki je bilo kot tožničino vključeno v članek drugih avtorjev. Način vključitve tega besedila v članek sam za sebe tožnici ne odvzema pravice do honorarja.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča, da članki niso bili izdelani v okviru tožničinih delovnih obveznosti, ampak na podlagi pogodbe o avtorskem delu. Ključno je, da sta pravdni stranki po sklenitvi tožničinega delovnega razmerja s toženko sklenili pogodbo o avtorskem delu, s katero se je tožnica zavezala k pisanju strokovnih člankov za revijo O., toženka pa se ji je zavezala plačati avtorski honorar. Dogovorjeno je bilo, da bo tožnica svoja dela izročala postopoma od 1. 4. 2005 do odpovedi, toženka pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi pogodbo odpovedala. Prepričljiv je argument sodbe, da sklenitev avtorske pogodbe dva meseca po sklenitvi delovnega razmerja utemeljuje zaključek o drugačni pogodbeni volji od te, ki jo je zatrjevala toženka, tj. da pisanje člankov za revijo O. sodi v okvir tožničinih delovnih obveznosti. Pravilno je tudi stališče sodbe, da toženka ni mogla enostransko spremeniti dogovora o plačilu honorarja v višini, dogovorjeni s pogodbo. Nepomembno je zato, ali je bilo pisanje člankov ovrednoteno v okviru delovne uspešnosti, ki je bila izplačana tožnici v okviru mesečnih plač.

13. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki o zmotnosti stališča izpodbijane sodbe, da predavanja in e-gradivo, ki so predmet tožbenega zahtevka, niso bili ustvarjeni v okviru obveznosti iz delovnega razmerja.

14. Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno (prvi odstavek 101. člena ZASP).

15. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da je tožnica določena predavanja izvajala med delovnim časom, vendar se je nanje pripravljala predvsem izven delovnega časa, (2) da sta pravdni stranki sklenili avtorske pogodbe glede nekaterih predavanj v organizaciji toženke, (3) da toženka ni navedla razlogov, zaradi katerih navedena predavanja niso sodila v okvir tožničinih delovnih obveznosti, ostala pa so, (4) da je v opisu del pri nekaterih drugih delovnih mestih izrecno navedeno sodelovanje pri pripravi izobraževanj in usposabljanj, v opisu tožničinega delovnega mesta pa to ni izrecno navedeno, in (5) da toženka ni dokazala, da je tožnica prejemala plačilo v obliki stimulacije prav v zvezi z izvedenimi predavanji.

16. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da sta pravdni stranki sklenili avtorske pogodbe le glede nekaterih predavanj, ki jih je tožnica izvedla za toženko, glede večine ostalih pa ne, je lahko pomemben indic v prid toženkini tezi. Glede na to, da je toženka nastopala tako v vlogi delodajalca kot v vlogi naročnika avtorskega dela, in glede na podrejenost delavca v odnosu do delodajalca pa navedeno dejstvo samo za sebe ne zadostuje za zaključek o nedokazanosti avtorskopravnega razmerja med pravdnima strankama. Ob upoštevanju okoliščin, ki sta jih stranki navedli v postopku in so povzete v sodbi, se pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve sodbe, da izvedba predavanj ni sodila v okvir nalog iz delovnega razmerja, pokaže kot neutemeljen, razlogi sodbe pa kot pravilni.

17. Več okoliščin otežuje razmejitev med delom, ki ga je tožnica v obdobju med letom 2007 in 2010 opravila v okviru delovnega razmerja, in delom, ki ga je po toženkinem naročilu opravila izven tega okvira. Naročitelj oziroma nalogodajalec je bil v obeh primerih isti. Obe vrsti del sta se časovno prepletali. Izvedena predavanja so sodila na strokovno področje, za katerega je bila tožnica zadolžena tudi ko toženkina delavka. Med toženkine naloge in pristojnosti je sodilo tako opravljanje svetovalnih in podpornih nalog za njene člane kot tudi izobraževalna dejavnost v okviru izvrševanja javnih pooblastil.

18. Zaradi težavnosti razmejitve med obema vrstama del se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno oprlo na bolj oddaljene okoliščine, ki govorijo v prid tožničini oziroma toženkini tezi, in jih ocenilo ob upoštevanju ravnanj posamezne stranke v pravdi. Utemeljeno je upoštevalo, da je tožnica obrazloženo opisala, kako so potekali dogovori glede izvedbe predavanj in plačila zanje, toženka pa je bila v svojih odgovorih bistveno skromnejša in svojih stališč, čeprav so se nanašala na dejstva, ki so nastala v njeni sferi, ni zmogla prepričljivo pojasniti. Med te sodi dejstvo, da je toženka v opis del in nalog nekaterih vrst svetovalcev vključila tudi obveznost sodelovanja pri pripravi izobraževanj in usposabljanj, v opisu tožničinega delovnega mesta pa ta obveznost izrecno ni navedena. S tem izgubi težo toženkin argument, da je med tožničine delovne obveznosti sodila tudi obveznost izvajanja predavanj. Podobno velja za toženkin argument, da je bil tožničin angažma v zvezi s pripravo in izvedbo predavanj ovrednoten v okviru stimulacije kot dodatka k plači. Po ugotovitvi sodbe, o katere pravilnosti pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma, toženka ni zmogla dokaza, ki bi potrjeval (časovno) povezavo med izvedbo predavanj in plačanimi dodatki. Ugotovitev, da je toženka za nekatera predavanja toženki plačala avtorski honorar, in da ni podala prepričljivih razlogov, zaradi katerih ta niso sodila v okvir tožničinih delovnih obveznosti, druga pa so, in nesporno dejstvo, da je do spremembe v vrednotenju dela, opravljenega v zvezi s pripravo in izvedbo predavanj v toženkini organizaciji prišlo s spremembo vodstva pri toženki v letu 2007, še utrjujeta pravilnost zaključka sodbe, da izvedba predavanj ni sodila v okvir tožničinih delovnih obveznosti.2

19. Vse navedeno utemeljuje sklep, da je bilo toženkino ravnanje enostransko. Kot delodajalec je ob spremembi vodstva imela možnost, da na novo razmeji med delovnimi obveznostmi zaposlenih in deli, ki jih je pripravljena plačati posebej, vendar na pravno urejen način. Enostranska vključitev priprave in izvedbe predavanj med tožničine delovne obveznosti ne more uživati pravnega varstva. Pravilna je zato odločitev v izpodbijani sodbi, da je tožničina zahteva za plačilo avtorskega honorarja po Pravilniku, ki ga je sprejela toženka in v katerem je določila merila za določitev njegove višine, utemeljena.

20. Toženkin ugovor, da se sodišče ni izreklo o njenem ugovoru, da se Pravilnik o merilih za izplačilo avtorskih honorarjev ne uporablja za zaposlene, ampak za zunanje sodelavce, ni utemeljen. Toženka je uporabo Pravilnika zavračala z argumentom, da je izvedba predavanj sodila v krog tožničinih delovnih obveznosti, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni zatrjevala, da se nanaša le na primere, ko sklene avtorsko pogodbo z osebo, ki ni zaposlena pri njej.

21. Iz podobnih razlogov je pravilna tudi odločitev o utemeljenosti zahtevka za plačilo avtorskega honorarja za e-gradivo A... Tožnica je navedla, da je bilo gradivo pripravljeno v okviru izobraževanja za mojstrski izpit, da je za pripravo gradiva v letu 2007, ko je začela sodelovati kot predavateljica na teh izobraževanjih, prejela plačilo, da je bilo gradivo v letu 2010 pripravljeno za isti namen, da iz izjave, ki so jo podpisali člani projektne skupine, izhaja, da so avtorske pravice na ministrstvo prenesli avtorji in ne toženka kot delodajalec. Toženka je navedla, da je za gradivo prejela plačilo v obliki dodatka k plači za februar in za maj 2010.

22. V sodbi je ugotovljeno, da je bilo e-gradivo predloženo ministrstvu kot sestavni del projekta, ki ga je financiralo ministrstvo, da je besedilo e-gradiva pripravila tožnica, da je tožnica privolila v sodelovanje šele, ko ji je bila obljubljena ustrezna stimulacija, da toženka ob odklonitvi sodelovanja zoper tožnico ni ukrepala v skladu z delovnopravno zakonodajo in torej tega očitno ni štela za kršitev delovne obveznosti. Ker gre tako očitno za dodatno nalogo, ki jo je opravila izven obveznosti, zajetih s pogodbo o zaposlitvi, je upravičena do plačila.

23. Neutemeljen je očitek, da se sodba ni izrekla o toženkinih trditvah, da je bilo plačilo za e-gradivo dogovorjeno in izvedeno v okviru obračuna stimulacije k plači. V sodbi je navedeno, da toženka ni izkazala povezave med ustvarjenimi avtorskimi deli in plačano stimulacijo. Da bi bila tožnici v februarju in maju 2010 obračunana zatrjevana 25 % stimulacija za e-gradivo, iz listin ne izhaja.

24. Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki zoper odločitev o ugoditvi zahtevku za prenehanje kršitve moralnih avtorskih pravic v zvezi z e-gradivom "A...". Okoliščina, da tožnica sprva ni želela sodelovati pri pripravi gradiva, še ne pomeni, da ne gre za njeno avtorsko delo in da - posledično - nima pravice biti navedena kot avtor. Ker je izrek sodbe enak tožbenemu zahtevku, očitek o prekoračitvi zahtevka ni utemeljen. Izrek tudi dovolj jasno nudi podlago za zaključek, da je toženka dolžna navesti tožnico kot avtorico e-gradiva A... Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je iz spletne strani razvidno, da so kot avtorji navedenega gradiva imenovane druge osebe in ne tožnica, niti ostale pritožbene navedbe ne morejo utemeljevati zaključka o neutemeljenosti zahtevka.

25. Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek o zmotnosti odločitve, da dolguje avtorski honorar v bruto znesku. Obveznost plačila davka na dohodek je tožničina. Toženkina dolžnost, da odvede akontacijo dohodnine, navedenega ne spreminja.3

26. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da zakonske zamudne obresti dolguje le od neto zneska avtorskih honorarjev. Tožnica je upravičena od toženke zahtevati plačilo honorarja v dogovorjeni višini, ker je toženka prišla v zamudo, pa je dolžna od dolgovanega zneska plačati tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Tožničine davčne obveznosti so stvar razmerja med tožnico in državo in ne njenega razmerja s toženko.

27. Neutemeljen je nazadnje toženkin pritožbeni očitek zoper odločitev o stroških postopka. V primeru delnega uspeha v pravdi ZPP nalaga sodišču, da o stroškovnem bremenu odloči ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Delež uspeha v pravdi, ki ga kot edino pomembnega izpostavlja pritožnica, ni edina od upoštevnih okoliščin. Glede na to, da je tožnica uspela z večjim delom zahtevka, čigar obravnavanju je bil tudi namenjen osrednji del dokaznega postopka, in da je tožnica v postopku nastopala sama, kar pomeni, da je znesek pravdnih stroškov, sestavljen le iz sodne takse, najmanjši možni, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je upravičena do povrnitve vseh stroškov.

28. Po ugotovitvi, da je bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo, in da sicer niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov, navedenih v prvi do štiriintrideseti alineji in v osemintrideseti do dvainpetdeseti alineji točke I.1. izreka, in od zneskov, navedenih v prvih osmih alinejah v točki I.2. izreka, od 9. 11. 2009 dalje (358. člen ZPP). V ostalem je tožničino pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožničin pritožbeni uspeh se nanaša na odločitev o stranski terjatvi, toženka pa s pritožbo ni uspela.

-------------------------------
1 Prim. tudi Trampuž, Oman, Zupančič, Komentar zakona o avtorski in sorodnih pravicah, GV, Ljubljana, 1997, str. 388.
2 Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožnici v pogovorih pred sklenitvijo delovnega razmerja s toženkine strani ponujena možnost dodatnega zaslužka z izvedbo predavanj in objavo člankov v reviji O. in da je toženka do spremembe vodstva tovrstno delo vrednotila v okviru avtorskih pogodb, po spremembi vodstva pa je sklenila pisno avtorsko pogodbo le za nekatera predavanja, ki jih je tožnica opravila po njenem naročilu, za druga pa ne, ker naj bi po stališču novega vodstva sodila v krog delovnih obveznosti svetovalcev.
3 Prim. sodbo VS RS II Ips 313/2015 z dne 20.4. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 5, 5/1, 5/2, 10, 101, 101/1, 168, 168/1, 168/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MzIy