VSL Sodba I Cp 1337/2017

Jedro

Toženka je uporabljala stanovanje na podlagi ustnega dogovora, zato dejstvo, da ni imela najemne pogodbe, ni bistveno za presojo njenega priposestvovanja služnosti stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30. 11. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim bi bila dolžna toženka izprazniti stanovanje, ki leži v II. nadstropju stanovanjskega objekta na naslovu ... v Domžalah (stavba s katastrsko št. ..., k.o. X, stoječa na nepremičnini parc. št. ..., k.o. X (ID znak ...), in ga v petnajstih dneh izročiti tožniku D. M., prav tako pa slednjemu plačati 9.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov v višini 160,00 EUR od v zahtevku opredeljenih datumov do plačila.

2. Zoper sodbo se je iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožil tožnik, ki je pritožbenemu sodišču predlagal, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudaril je, da toženka trditev o priposestvovanju služnosti stanovanja nikoli ni podala. Ne drži navedba prvostopenjskega sodišča, da je podala dejstva, iz katerih to smiselno izhaja. Slednja je podala zgolj navedbe o tem, da naj bi imela za prebivanje v stanovanju do leta 1978 soglasje tožnikovih staršev, leta 1978 pa naj bi na podlagi odločbe Občinskega sodišča v Domžalah v razveznem postopku pridobila stanovanjsko pravico. Vse ostale navedbe, na katere se opira sodna odločba, pa izhajajo iz izpovedbe oziroma zaslišanja toženke. Tožnik naj bi podal obširne navedbe o pravni podlagi tožbenega zahtevka, s čimer je dokazno breme prevalil na toženko. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje naravo procesnega dokaznega bremena in poudarja, da naj bi v pravdnem postopku veljalo "čisto" razpravno načelo. V konkretnem primeru toženki ni uspelo omajati tožnikovih trditev in dokazov, zaradi česar bi moralo sodišče postopati v skladu z 215. členom ZPP. Namesto tega pa je preko svojih pooblastil tolmačilo in luščilo (predvsem) izpovedbo toženke, na tako (zmotno) ugotovljeno dejansko stanje pa nepravilno uporabilo materialnopravne norme. Poudarja, da je toženkina stanovanjska pravica prenehala z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Uradni list RS/I, št. 18/1991). V nadaljevanju pojasnjuje vsebino 147. člena SZ ter 111. člena SZ-1, prav tako se sklicuje na obširno in ustaljeno sodno prakso, ki naj bi se v zvezi z njima izoblikovala. Toženka ne razpolaga z ustreznim pravnim naslovom (to je najemno pogodbo v skladu s SZ), zaradi česar v stanovanju prebiva nezakonito. Slednji bi priposestvovalna doba utegnila začeti teči kvečjemu po preteku šestmesečnega roka za sklenitev najemne pogodbe. Vendar v času do uveljavitve SPZ priposestvovalna doba, zahtevana s smiselno uporabo določil starega ODZ, ni potekla. Na drugi strani po določilih SPZ priposestvovanje osebne služnosti sploh ni možno. Poudarja, da toženka tudi sicer ne izpolnjuje pogojev dobre vere. Omenjena bi morala za svojo obveznost sklenitve najemne pogodbe vedeti. Na nepoznavanje prava pa se ne more sklicevati.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbenemu očitku, da toženka trditev o priposestvovanju služnosti stanovanja nikoli ni podala in da naj bi se sodišče prve stopnje oprlo predvsem na njeno izpovedbo, ni moč slediti. Toženka je vse ustrezne trditve o dejstvih, ki so sodišču prve stopnje omogočale napraviti izpodbijani zaključek o obstoju njene služnosti stanovanja,² podala v odgovoru na tožbo³ oziroma kasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (dne 27. 1. 2016). V omenjenem okviru gre tako za trditve o obstoju soglasja oziroma dogovora med njo, njenim tedanjim možem ter starši slednjega⁴ (katerega vsebina je po svoji pravni naravi predstavljala služnost stanovanja), kakor tudi za trditve, ki so vodile k zaključku o njenem priposestvovanju služnosti, kar vse je sodišče prve stopnje⁵ natančno in prepričljivo obrazložilo v točkah 10 - 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je torej toženka ustrezno zatrjevala kot tudi izkazala obstoj pravnega naslova za uporabo predmetnega stanovanja, tožbenima zahtevkoma, ki ju je pokojni tožnik utemeljeval prav s trditvami o neobstoju le-tega, ni bilo moč ugoditi. Hkrati pa je nebistveno tudi pritožnikovo poudarjanje, da so bile o pravni podlagi tožbenega zahtevka z njegove strani podane obširne navedbe in da naj bi se zato dokazno breme prevalilo na nasprotno stranko.

6. Iz enakih razlogov ni moč slediti niti (tudi sicer presplošni) pritožnikovi trditvi, da toženki v konkretnem primeru ni uspelo omajati njegovih trditev in dokazov in da bi moralo zato sodišče prve stopnje postopati v skladu z 215. členom ZPP.⁶ Toženka je namreč okoliščino, ki izključuje tako razlog za izpraznitev ter izročitev stanovanja kot tudi obstoj (s strani tožnika zatrjevanega) dejanskega stana neupravičene obogatitve (glej 198. v zvezi s 190. členom OZ⁷), izkazala.⁸ Ker ta okoliščina ni obstoj stanovanjske pravice ali najemnega razmerja (najemne pogodbe), ampak (obstoj) služnostne pravice (stanovanja), je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločitve nadalje nebistveno tudi obširno pritožbeno navajanje, zakaj se toženka nanju ne more sklicevati.⁹ V skladu z navedenim je nadalje neprepričljivo tudi pojasnjevanje, zakaj pogoji za priposestvovanje niso podani. Pritožba se namreč v tem oziru navezuje na dejstvo, da toženka najemne pogodbe za stanovanje ni sklenila. Vendar pa je ta okoliščina z ozirom na dejstvo, da je imela slednja za uporabo stanovanja drug pravni naslov, za vprašanje njenega priposestvovanja služnosti stanovanja nebistvena. Sodišče prve stopnje je v 13. in 14. točki (v zvezi z 10. točko) obrazložitve izpodbijane sodbe¹⁰ jasno obrazložilo, da je toženkina dobroverna posest, ki je (najkasneje) z zaključkom januarja 1988 privedla k priposestvovanju služnosti (stanovanja),¹¹ temeljila na (realiziranem) ustnem dogovoru (katerega vsebina je materialno-pravno ustrezala služnosti stanovanja). Začetek teka priposestvovalne dobe tako ni v nobeni povezavi s potekom roka za sklenitev najemne pogodbe,¹² ampak s sklenitvijo dogovora o služnosti stanovanja oziroma začetkom uporabe le-tega v januarju leta 1968.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Okoliščina, da pri tem nikoli ni izrecno govorila o služnosti stanovanja, ni bistvena. Že sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da gre "zgolj" za pravno kvalifikacijo oziroma uporabo materialnega prava, ki jo glede pravno-relevantnih dejstev, na katere se sklicujejo stranke, izvede sodišče samo.
² Glej npr. trditve podane na 2., 3., 8. in na 9. strani odgovora na tožbo.
³ Glej npr. toženkine trditve, kot so razvidne iz 3. in 4. strani zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 27. 1. 2016.
⁴ Ki mu (z oziroma na predhodne ugotovitve) pri tem ni bilo potrebno (kot to očita pritožba) preko svojih pooblastil tolmačiti in luščiti (predvsem) toženkine izpovedbe.
⁵ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁶ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁷ Zaradi česar sodišču prve stopnje ni bilo potrebno odločati na podlagi pravil o dokaznem bremenu (oziroma ob upoštevanju 215. člena ZPP).
⁸ Zakaj nobeden od obeh omenjenih naslovov (pravic) ne pride v poštev, je tudi sicer v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (obširno in pravilno) pojasnilo že sodišče prve stopnje.
⁹ Ob natančni pojasnitvi pogojev za priposestvovanje glede na (v tem oziru) relevantne določbe ODZ in ZTLR.
¹⁰ Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno pojasnjevanje, da po SPZ (Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami), ki je bil uveljavljen bistveno kasneje, priposestovanje osebne služnosti ni možno.
¹¹ Oziroma imetništvom stanovanjske pravice.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1777/2003
• VSL sodba II Cp 2635/2013
• VSL sodba II Cp 1105/2015