VSL Sklep VII Kp 23804/2014

Jedro

Opis dejanj vsebinsko zajema logični očitek, da je zavod za zaposlovanje z izdajo dovoljenj za zaposlitev tujim delavcev v dovoljenjih potrdil lažno dejstvo, da podjetji izpolnjujeta dva od ključnih pogojev za izdajo dovoljenj po ZZDT. Da bi delavci "lahko delali" pri družbah, je razvidno iz samega bistva vsebine delovnih dovoljenj.

Odsotnost opredelitve konkretnega dela, ki naj bi ga delavci opravljali, ter odsotnost časovnega okvira predvidenega dela ne pomeni, da v opisu dejanj niso konkretizirani vsi potrebni zakonski znaki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolžena A. A. in B. B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter za poskus istega kaznivega dejanja, tj. v zvezi tudi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženih ter nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolžena preganjata, kaznivo dejanje (tj. pritožbeni razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Pritožbenemu sodišču pa je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva dejanja po obtožnem predlogu ter jima izreče pogojni obsodbi, pri čemer je podal tudi predlog glede trajanja določenih kazni in preizkusnih dob za oba obdolžena.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženega B. B., odvetnica C. C. iz Č., ter predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritrditi je pritožniku, da je sodišče prve stopnje z izrekom oprostilne sodbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP prekršilo kazenski zakon pri vprašanju, ali sta dejanji, zaradi katerih se obdolženca preganjata, kaznivi dejanji (tj. kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP). Nosilni razlogi, da v opisih kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena KZ-1 in poskusa predmetnega kaznivega dejanja ni konkretiziran oziroma substanciran eden od abstraktnih zakonskih znakov, tj. potrditev lažne vsebine v "zapisniku" (pravilno: javni listini), ki predstavlja dokaz v pravnem prometu, so zmotni.

6. Obdolženima se v bistvenem očita, da sta s sodelovanjem že pravnomočno obsojene D. D. pristojnemu organu, Zavodu RS za zaposlovanje, predložila fiktivne pogodbe o zaposlitvah v družbah E. d.o.o. ter F. d.o.o. za državljane Kosova in Srbije, hkrati pa lažne izjave o poslovanju "delodajalcev" z neresničnim podatkom, da je izkazano poslovanje v višini, ki zagotavlja izplačilo minimalne plače za najmanj dva zaposlena delavca v vsakem od zadnjih šestih mesecev. Pri predložitvi navedenih dokumentov, ki so bili glede na očitek obtožbe torej fiktivni, gre za vprašanje pogojev, ki jih je takrat veljavni Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT) predpisal za izdajo dovoljenj za zaposlitev tujcev v RS, ki so javne listine, pomenijo pa obliko delovnih dovoljenj. V konkretnem opisu dejanj je jasno zapisano, da so predmet kazenskega postopka vloge, ki sta jih obdolženca predložila Zavodu (z namenom izdaje dovoljenj za zaposlitev tujcev v že omenjenih družbah), uslužbenci Zavoda pa so dovoljenja, tj. potem ko za preverjanje resničnosti listin ni bil predviden noben poseben dokazni ali poizvedovalni postopek,¹ v treh primerih izdali, v preostalih pa zavrnili, s čimer je dejanje ostalo pri poskusu. Iz opredeljenih dejanskih okoliščin brez vsakega dvoma izhaja, da opis dejanj vsebinsko zajema logični očitek, da je oziroma naj bi Zavod z izdajo dovoljenj za zaposlitev v slednjih potrdil lažno dejstvo, da podjetji izpolnjujeta dva od ključnih pogojev za izdajo dovoljenj (resničnost pogodb o zaposlitvi ter izpolnjevanje že povzetega likvidnostnega pogoja), ki pa nista obstajala, saj naj bi obdolžena njun obstoj lažn(iv)o prikazovala. Nesprejemljivi so zato sodbeni razlogi, da iz opisa dejanj nikjer konkretno ne izhaja, kaj lažnega naj bi pristojni organ v delovnih dovoljenjih potrdil, saj je povsem razumljivo, da je potrjeval izpolnjevanje v resnici fiktivno utemeljenih pogojev za izdajo dovoljenj po ZZDT. Čeravno bi opis dejanj po obtožbi vseboval smiselno podobno dikcijo, ne bi bilo v njej nobenega meritornega presežka, ki ne bi izhajal že iz razumevanja obstoječega opisa. Da bi tuji delavci "lahko delali" pri podjetjih E. in F., kar izpostavlja izpodbijana sodba, je razvidno iz samega bistva vsebine delovnih dovoljenj. Tudi v sodbi I Ips 5579/2014-59 z dne 30. 11. 2015 je precedenčno sodišče razlogovalo, da opis dejanj v krivdoreku pravnomočne sodbe vsebuje vse zakonske znake dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena KZ-1, pri čemer ni bilo decidirano navedeno, da je Zavod za zaposlovanje z izdajo dovoljenja za delo izrecno potrdil, da bo delavec pri podjetju "lahko delal".

7. Prav tako se pritožbeno sodišče pridružuje pritožbeni kritiki, ki utemeljeno navaja, da odsotnost opredelitve konkretnega dela, ki naj bi ga tuji delavci opravljali pri družbah, ter odsotnost časovnega okvira predvidenega dela ne pomeni, da v opisu dejanj niso konkretizirani vsi potrebni zakonski znaki. Čas in vrsta zaposlitve nimata nobenega vpliva na zatrjevanje relevantnih dejstev, da naj bi pristojni organ v javnih listinah potrdil obstoj zahtevanih pogojev za zaposlitev tujcev, ki pa niso bili podani. Opredeljevanje časa ter vrste zaposlitve sodi po potrebi v razloge sodbe, ne pa v njen izrek, ki bi bil s tovrstnim navajanjem vseh podatkov za kar 82 delavcev preobremenjen z neodločilnimi okoliščinami, postal bi nepregleden ter morebiti nerazumljiv.

8. Ker po presoji pritožbenega sodišča opis dejanj v izreku izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake očitanih kaznivih dejanj, je pritožniku ugodilo, sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Glede na vsebino sprejete odločitve se ni opredeljevalo do okoliščin, ki se ne nanašajo na podano kršitev kazenskega zakona, temveč na ugotavljanje dejanskega stanja (tj. kje so bile pridobljene vloge za izdajo dovoljenj, vprašanje motiva pri obdolženih). Prav tako ni sledilo pritožniku, ki je predlagal, naj sodišče druge stopnje obdolžena spozna za kriva. Sodba namreč ne vsebuje nobene dokazne ocene, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti v tem pritožbenem postopku, za popolno ter pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa bo treba že izvedene dokaze ponoviti, po potrebi pa izvesti tudi druge dokaze, zaradi česar je na mestu le razveljavitev izpodbijane sodbe. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje po izvedbi vseh pravno relevantnih dokazov odločilo, ali sta obdolžencema očitani kaznivi dejanji, ki sta v obtožnem aktu dovolj konkretizirani, dokazani v dejanskem smislu.

-------------------------------
¹ Precedenčno sodišče se je v povsem primerljivi dejanski situaciji že opredelilo, da pristojni organ v postopku izdaje dovoljenj za zaposlitev že pojmovno ni mogel ugotavljati, da/ali obdolženec v resnici nima namena zaposliti tujcev. Organ je spravil v zmoto s predloženimi pogodbami o zaposlitvah, že s tem pa so podani zakonski znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine (sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 40938/2010-86 z dne 15. 6. 2010).

Datum zadnje spremembe:

12.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 22491/2014
• VSRS Sodba I Ips 11526/2014
• VSRS Sodba I Ips 20253/2014