VSL Sodba II Kp 40545/2015

Jedro

Pogodbene zaveze in/ali obljube plačil s strani dolžnika same po sebi ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve, tj. kolikor niso dopolnjene z opisom dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so obtoženčeve izjave in obljube vsebinsko prazne, torej neresnične (lažnive). Konkretizacija abstraktnega zakonskega znaka preslepitve mora biti vsebovana v opisu storilčevega védenja oziroma zavesti, da kljub podanim pogodbenim zavezam ter obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.

Naracija konkretnega opisa dejanja zakonskega znaka storitve poslovne goljufije nad izvajanjem posla ne substancira, zato so brezpredmetna izvajanja sodbe, ki se nanašajo na obtoženčeva ravnanja med izvajanjem pogodbe, ter pomenijo prekoračitev obtožbe.

Obtoženec plačilne nesposobnosti družbe že pojmovno ni mogel prikrivati, saj je bila družba likvidna, zato bi moralo sodišče ob upoštevanju pravila objektivne identitete med obtožbo in sodbo izreči oprostilno sodbo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se

obtoženega A. A., ...,

na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, in prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi neizpolnitve obveznosti pa je za stranko nastala premoženjska škoda, s tem, ko je 30. 8. 2010 kot direktor družbe X., d.o.o., na območju podjetja Y. v ... sklenil posel s B. B., direktorjem družbe B., d.o.o., za razrez železja na območju podjetja V. v ... po 50 EUR/h (okvirno za 3.500 EUR - 70 ur dela) in kateremu je v znak prepričljivosti 30. 8. 2010 izdal naročilnico št. 12/2010 in zagotovil plačilo, saj da je sam 100 % lastnik (družbenik) in direktor družbe X., d.o.o., ga prepričal v zanesljivost posla in da bo naročeno delo plačano, ob tem pa mu prikril plačilno nesposobnost družbe, ter ga s tem preslepil, da je naročena dela opravil, nakar pa mu računa št. 104/2010 z dne 4. 10. 2010 v višini 4.000 EUR ni nikoli plačal, s čimer je družbi B., d.o.o., povzročil za 4.000 EUR premoženjske škode, družbi X., d.o.o., pa v tej višini premoženjsko korist,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

II. Oškodovano družbo B. d.o.o. se s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.095,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi napoti na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženega ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Krškem "obdolženega" A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen šest mesecev zapora, preizkusno dobo v trajanju treh let ter posebni pogoj, da obtoženec v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi B. d.o.o. vrne 4.000,00 EUR. Odločilo je o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca in sklenilo, da mora obtoženi plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke 92. člena ZKP, sodno takso ter stroške oškodovanca in njegovega pooblaščenca.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila:

- obtoženec smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izrecno pa zaradi odločb o kazenski sankciji (posebnem pogoju v pogojni obsodbi) in stroških kazenskega postopka, pritožbenemu sodišču pa je predlagal, da sodbo "v tem delu" spremeni;

- obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obtožbe oprosti, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v vnovično sojenje.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Tudi v optiki nedavne precedenčne odločitve Vrhovnega sodišča RS (I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017) zagovornik tehtno ugotavlja, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe, tj. v delih, da je obtoženec B. B. ob sklenitvi pogodbe za razrez železja v znak prepričljivosti izdal naročilnico, zagotovil plačilo, češ da je sam edini lastnik in direktor družbe X. d.o.o. in ga prepričal v zanesljivost posla in da bo naročeno delo plačano, ne vsebuje konkretizacije oziroma substanciranja zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Navedene okoliščine sklepanja posla, ki so pravzaprav značilne za vsa pogodbena razmerja (če ne bi pričakovali plačila, oškodovanci na posel niti ne bi pristali), ne omogočajo sklepanja o zakonskem znaku preslepitve, tj. podanosti obtoženčevega preslepitvenega namena (naklepa). Pogodbene zaveze in/ali obljube plačil s strani dolžnika same po sebi ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve, tj. kolikor niso dopolnjene z opisom dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so obtoženčeve izjave in obljube vsebinsko prazne, torej neresnične (lažnive). Konkretizacija abstraktnega zakonskega znaka preslepitve mora biti vsebovana v opisu storilčevega védenja oziroma zavesti, da kljub podanim pogodbenim zavezam ter obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Edina ključna okoliščina, ki v luči obrazloženega v konkretnem primeru substancira zakonski znak preslepitve, je obtoženčevo prikrivanje plačilne nesposobnosti družbe X. d.o.o., s čimer naj bi direktorju oškodovane družbe prikri(va)l, da pogodbena obveznost ne bo mogla biti izpolnjena. Z drugimi besedami - gre za edini pravnorelevantni očitek v izreku izpodbijane sodbe, ki bi (seveda le v primeru dokazanosti) mogel utemeljevati obtoženčevo krivdo za obravnavano kaznivo dejanje.

5. Ob tako zastavljenem obtožbenem očitku, na katerega je sodišče po pravilu o objektivni identiteti med obtožbo in sodbo vezano, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v konkretnem delu opisa prikrivanje plačilne nesposobnosti družbe obtoženemu očita izključno v trenutku sklenitve posla z B .B., tj. na dan 30. 8. 2010, kar izhaja iz dikcije, da naj bi slednjemu prikril plačilno nesposobnost "ob tem", ko je sklenil pogodbo, izdal naročilnico itn. Zato ni upoštevno, da je v abstraktnem delu opisa očitana preslepitev tudi kasneje, tj. med izvajanjem posla, saj naracija konkretnega opisa dejanja zakonskega znaka storitve poslovne goljufije med izvajanjem posla niti ne substancira. Posledično so brezpredmetna razlogovanja izpodbijane sodbe v delih, ki se nanašajo na obtoženčeva ravnanja med izvajanjem pogodbe, ter esencialno pravzaprav pomenijo prekoračitev obtožbe, kar je v neskladju s temeljnim načelom ločenosti procesnih funkcij v kazenskem postopku. Utemeljene so pritožbene navedbe zagovornika, da je v tej kazenski zadevi odločilno zgolj vprašanje, ali je obtoženec ob sklenitvi posla 30. 8. 2010 B. B. namenoma prikril dejstvo (plačilno nesposobnost), ki mora biti že pojmovno resnično.

6. Prav ima zagovornik, ko navaja, da obtoženec plačilne nesposobnosti X. ni mogel prikrivati, saj plačilna nesposobnost kritičnega dne niti ni obstajala. Kot je to razvidno iz izpisa poslovnega računa družbe pri ... (priloga C5), je bilo na računu v celotnem obdobju 1. 6. 2010 - 30. 9. 2010 stanje ves čas pozitivno, odvijal se je živahen plačilni promet, pri čemer je družba samo od C. C., ki je bil prav tako udeležen pri poslih z železom, prejela 95.000 EUR prihodkov (kot je pripomniti, 102.000 EUR pa tudi v gotovini, kot ugotavlja že izpodbijana sodba). Na kritični dan 30. 8. 2010 je bilo stanje na računu 24.315,22 EUR, kar je za več kot šestkrat presegalo znesek, ki ga je zaračunal B. B., sprva predvideni znesek 3.500 EUR pa še toliko bolj. Še istega dne je obtoženec plačal obveznosti 15 drugih upnikov, po čemer je na računu ostalo še 2.275,08 EUR, tudi v nadaljevanju (vse do konca septembra 2010, kolikor je dostopnih podatkov v spisu) pa je družba imela prihodke, ne glede na to, ali so poslovni ali ne. Še naprej je plačevala račune, perzistiralo je pozitivno stanje, ki je primeroma 8. 9. 2010 znašalo 3.580,00 EUR (kar je praktično enako prvotno dogovorjenemu z B. B.). Glede na povzeto poslovni račun več kot očitno ni bil blokiran, do blokade pa je prišlo šele po obdobju, ki je relevantno za odločitev v tem postopku. Vprašanje, ali je bila družba X. na dan 30. 8. 2010 likvidna ali ne, je stvar objektivnih dejstev, ne pa dolžniškega razmerja do B. d.o.o.

7. Po zapisanem se kot očitno pokaže, da o kakršni koli plačilni nesposobnosti ne more biti govora, česar se je očitno zavedalo tudi državno tožilstvo, ki je v besedi strank obtoženčevo krivdo skušalo utemeljevati z izvajanji, da je razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi, vendar pa B. B. ni poplačal, s čimer je prišlo v nasprotje s temeljnim očitkom obtožnice. Ta očitek, torej domnevno prikrivanje dejansko neobstoječe okoliščine, je ostal nedokazan, na kar se tožilstvo ni odzvalo z ustrezno modifikacijo obtožnega akta, to pa sledeč že omenjenemu pravilu objektivne identitete ne more imeti drugačne procesne posledice, kot je izrek oprostilne sodbe. Tudi sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe prišlo tako v nasprotje s krivdorekom kot v notranje nasprotje v obrazložitvi, ko je razlogovalo, da obtoženec B. B. ni mogel ali želel plačati oziroma da obveznosti ni mogel ali hotel izpolniti, pri čemer je "dopustilo možnost", da je imel namen plačati, a si je premislil. Prioritetno plačevanje drugim upnikom seveda ne izkazuje neplačevitosti, očitki krivdoreka pa so z zatrjevanjem dejanske likvidnosti družbe negirani. V tč. 21 razlogov sodišče sámo ugotavlja, da "ni sporno", da je obtoženec druge upnike do 30. 8. 2010 poplačeval, nato pa kontradiktorno zapiše, da je bila družba X. ob sklenitvi spornega posla v takšni finančni situaciji, da računa ni mogla plačati, kar je, kot že obrazloženo, protispisno, razlogi izpodbijane sodbe pa so (ob pritrditvi zagovorniku) najmanj nejasni.

8. Za zaključek, da obtožencu ni dokazano prikrivanje plačilne nesposobnosti družbe X. d.o.o., ni bilo potrebno izvajanje drugih ali ponovitev že izvedenih dokazov, temveč le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, zato je sodišče druge stopnje (ker v opisu dejanja niti niso podani zakonski znaki drugih kaznivih dejanj) pritožbama ugodilo, v tej posledici pa sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Odločba o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe B. d.o.o. temelji na tretjem odstavku 105. člena ZKP, odločba o stroških kazenskega postopka na prvem odstavku 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

12.01.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 361/2004
• Sodba I Ips 270/2004
• Sodba I Ips 140/2004