VSL Sodba I Cp 1285/2017

Jedro

Iz izvedenskega mnenja izhaja le obstoj začasnih posledic v estetskem smislu in trajnih posledice v anatomskem smislu (drobni kostni kalusi zaceljenih zlomov in drobni titanijevi vsadki). Izvedenec je dopustil možnost, da tožnik čuti mravljinčenje po levem licu, a v mnenju ni stališča o kakšnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti zaradi opisanega, pa tudi o duševnih bolečin zaradi tega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Toženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 19273/2013 z 21. 11. 2014 obsojen za kaznivo dejanje nasilništva, ker je 21. 4. 2012 tožnika poškodoval v pretepu, ko ga je s pestmi udarjal v predel glave in reber.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v 15 dneh tožniku plačati 10.173,69 EUR odškodnine za v pretepu povzročeno nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter 993,34 EUR pravdnih stroškov, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti ali vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prekršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se o obsegu strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni prepričalo z ustrezno stopnjo resničnosti. Sodba pa, meni, v zvezi s tem tudi nima nikakršne obrazložitve.

V preostanku pritožbe povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o posledicah škodnega dogodka in zaključuje, da jih sodišče ni ustrezno ovrednotilo, tako da je izpodbijana odškodnina prenizka v primerjavi s prisojenimi odškodninami za primerljive poškodbe.

Pri telesnih bolečinah in nevšečnostih pritožnik izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo, da ima v kost leve ličnice trajno vsajene vijake in titanijeve ploščice, kar bi moralo upoštevati pri odmeri odškodnine.

Ponavlja svoje trditve o zmanjšanju življenjskih aktivnosti in povzema svojo izpoved ter graja stališče sodišča prve stopnje, da ni prišlo do porušenja duševnega ravnovesja.

4. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba ni utemeljena.

O očitanih procesnih kršitvah

6. Pritožnik ima prav, ko izpostavlja, da pravica do enakega varstva pravic terja, da mora biti odločba obrazložena, saj posameznik drugače ne more uveljavljati pravice do pravnega sredstva. A izpodbijana sodba nima prav nobenih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njeno izpodbijanje ali preizkus. Vsebuje jasne in izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih, na kar kaže tudi to, da jo tožnik v pritožbi vsebinsko izpodbija in da je to izpodbijanje povsem konkretno. Razlogi so tudi popolni. Smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravic iz 22. ter 25. člena Ustave torej niso podane.

7. Pritožbeno sklicevanje na 7. člen ZPP in načelo materialne resnice si nekoliko nasprotuje. 7. člen ZPP namreč izpostavlja predvsem načelu materialne resnice nasprotno, razpravno načelo, ki ima prednost pred načelom materialne resnice, saj gre za odraz spoštovanja ustavno zagotovljene avtonomije človeka na področju civilnopravnih razmerij.¹ Sodišče se zato pri ugotavljanju dejstev giblje v okviru trditev pravdnih strank in dokazov, ki sta jih predlagali². Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in dokaznem postopku pred njeno izdajo od tega ni v ničemer odstopilo. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, pa, kot to določa 8. člen ZPP, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Metodološkim napotkom 8. člena ZPP dokazna ocena sodišča prve stopnje v celoti sledi. Sodišče je strukturalno analiziralo dokazovanje s posameznim dokaznim sredstvom, argumenti o dokazni (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Analiza in primerjava vseh dokazov skupaj ni izostala, prav tako ne analiza uspeha celotnega postopka, kar v konkretnem primeru pomeni predvsem primerjavo trditev in izpovedi tožnika.

8. Pritožbeni očitek, da "se sodišče o resničnosti navedenih dejstev³ očitno ni prepričalo z gotovostjo kot stopnjo materialne resnice" je posplošen. Ni jasno, na katera dejstva se nanaša, pa tudi ne, kaj naj bi bilo narobe z dokaznim standardom sodišča prve stopnje - torej ali je bil preveč ali premalo visoko postavljen. Tak pritožbeni očitek konkretnejšega pritožbenega odgovora ne more dobiti.

O pravilnosti odmere odškodnine

9. V pritožbenem postopku je sporno le še to, ali pritožniku pripada višja odškodnina od prisojene. Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v pretepu utrpel zlom orbitozigomatično maksilarnega kompleksa levo (preprosteje povedano: zlom leve ličnice, natančneje povedano pa zlom spodnjega in zunanjega dela leve očne kotanje z razmikom kostnih odlomkov), zlom 5. in 6. rebra levo ter rano na levi dlani. Poškodbo očne kotanje je bilo treba zdraviti operativno z naravnavo skozi rez pod levo veko in droben rez na zunanji strani očne kotanje; zlom skeleta so učvrstili z dvema titanijevima ploščicama, katerih odstranitev ni bila potreba.

O telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem

10. Zgoraj opisano bolnišnično zdravljenje na Kliničnem oddelku za maksiofacialno kirurgijo je trajalo tri dni. Razpočno rano na levi roki so tožniku kirurško oskrbeli s šivi. Poke reber pa se zdravijo konzervativno z zmernim počitkom, dihalnimi vajami in po potrebi protibolečinskimi sredstvi. Tožnik je bil še večkrat na kontrolnem pregledu pri obraznem kirurgu, zdravljenje je potekalo brez večjih zapletov. Poleg operacije je tožnik prestajal še druge nevšečnosti - previjanje ran, odstranitev šivov, osem rentgenskih posnetkov, računalniško tomografijo obraznih kosti (pri kateri je bil izpostavljen večji dozi ionizirajočega sevanja), pet ambulantnih pregledov pri specialistu obraznem kirurgu, nekaj dni je moral uživati mehko hrano, kak teden je bila leva stran obraza podpluta in otečena. Zdravljenje je potekalo približno štirinajst mesecev. Tožnik je prestajal stalne intenzivne bolečine nekaj dni, ko je redno jemal protibolečinska sredstva, nato nekaj dni občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine (ko je tudi še prejemal protibolečinsko terapijo), nekaj tednov občasne zmerne bolečine, blage bolečine pa še tri mesece. Te tožnik občasno prestaja še sedaj, predvsem ob spremembah vremena, ob dotiku ali celo ob britju.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da so titanijeve ploščice trajno vsajene v kost leve ličnice, sodišče prve stopnje je to izrecno ugotovilo in tudi upoštevalo. Sicer pa pritožnik (zgoraj povzetim) ugotovitvam sodišča o obsegu in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti ne nasprotuje. Odškodnina 6.000 EUR (približno šest povprečnih plač v času sojenja pred sodiščem prve stopnje) pa v pravi meri upošteva vse subjektivno ugotovljene bolečine in nevšečnosti ter se tudi ustrezno umešča med odškodnine, prisojene za podobno hude posledice. Sodišče prve stopnje je korektno izpostavilo primerljive odločbe Vrhovnega sodišča RS, s pomočjo katerih je opravilo objektivizacijo odškodnine. Pritožnik s temi prav v ničemer ne polemizira in ne ponudi primerov, v katerih bi bila za podobno hude bolečine in nevšečnosti prisojena višja odškodnina, le posplošeno se sklicuje na merila za prisojo odškodnine in poudarja, da "je tožeča stranka pri postavitvi tožbenega zahtevka izhajala iz podobnih poškodb iz preglednih seznamov poškodbene skupine". Na tako posplošene pritožbene trditve višje sodišče ne more odgovoriti. V okviru materialnopravnega preizkusa višine odškodnine pa lahko izpostavi še odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 747/2008, II Ips 130/2007 in II Ips 821/2006. Skupaj s tistimi, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje, kažejo, da so za podobno hude telesne bolečine in nevšečnosti, kot jih (je) prestaja(l) tožnik, prisojene odškodnine od treh do osmih povprečnih plač; tožnikov primer pa se po jakosti umešča približno v sredino teh primerov. Pritožbeno sodišče še posebej izpostavlja odločbo II Ips 821/2006, kjer je prišlo do preloma čelne kosti levo, prelomne poke v spodnjem delu nosne kosti in pretresa možgan, oškodovanec je prestajal srednje hude bolečine 10 dni, kar 1 leto občasne hude, ki se še pojavljajo, hospitaliziran je bil kar 15 dni, operiran je bil v splošni narkozi, imel je 15 specialističnih pregledov, 5 rentgenskih slikanj, CT in 2 preiskavi EEG in mu je bilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih približno šest povprečnih plač.

O strahu

12. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnikov strah ob brutalnem fizičnem napadu (direktni udarci v obraz in rebra), v katerem se ni uspel braniti, intenziven. Nenazadnje je bilo ogroženo njegovo življenje. Poškodovano je bilo oko, ki je zelo pomemben organ, tožnik je bil utemeljeno zaskrbljen vse do izvedene diagnostike, kasneje približno tri tedne za izid zdravljenja. Še nekaj mesecev je tožniku ostal strah pred neznanci in kombiniranimi vozili. Za strah je sodišče tožniku prisodilo 4.000,00 EUR. Pritožnik zgoraj povzetih ugotovitev o jakosti in trajanju strahu ne izpodbija, ampak jih zgolj povzema in brez argumentacije zaključuje, da bi bila pravična odškodnina 8.000,00 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo z zadevami, v katerih so bile prisojene (naj)višje odškodnine za strah. V zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 285/2014, kjer je oškodovanec (ob sicer drugačnem škodnem dogodku - prometni nesreči) prestajal podobno hud strah kot tožnik, mu je bilo prisojeno približno dve in pol povprečni plači. Približno tri povprečne plače so bile prisojene oškodovancu, katerega predlog za dopustitev revizije je bil zavrnjen v zadevi II Dor 98/2012, ki je v hudi delovni nesreči (z velike višine mu je na glavo padla kovinska spojka) med drugim utrpel odprt zlom lobanjske kosti, in je prestajal zelo hud primarni strah za življenje, nato pa štiri do pet mesecev hud sekundarni strah in srednje hud strah do konca rehabilitacije v centru za rehabilitacijo invalidov (kar dve leti). V zadevi II Ips 327/2011 je dvajsetletna poškodovanka v prometni nesreči prestajala hujši strah od tožnika - 50 minut zelo hud primaren strah za življenje, šest tednov hud sekundarni strah, ker se je bala, da bo izgubila nogo, šest tednov srednje hud sekundarni strah, ker se je bala, da ne bo več hodila, nato pa še šest mesecev strah, ker se je bala, da se ne bo mogla ukvarjati s športom, da bo imela trajne posledice in težave pri delu, še zmeraj ima občasen strah pred prometom. Prisojena ji je bila le nekoliko višja odškodnina kot tožniku - 5.250 EUR, torej malo več kot pet povprečnih plač.

14. S tožnikovim je poleg zadev II Ips 285/2014 in II Dor 98/2012 primerljivo trajanje in jakost strahu oškodovancev v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 355/2011 in II Ips 170/2011, kjer je bila prisojena odškodnina 3.500 EUR.

15. Nižja odškodnina od takšne, za katero se zavzema pritožnik, je bila prisojena celo v zadevi II Cp 2021/2014, a je bil strah oškodovanca intenzivnejši, predvsem pa mnogo bolj dolgotrajen. Pri oškodovancu je prišlo med prvo operacijo do bolnišnične okužbe, katere glavni povzročitelj je bil zlati stafilokok (MRSA) ter posledično do kroničnega vnetja kosti, zdravljenje okužbe z MRSA pa ni bilo ustrezno, trajalo je več kot 14 let, obstajala je nevarnost amputacije noge. Za zelo intenziven strah, ki je bil tudi zelo dolgotrajen, ker zdravljenje dolga leta ni dalo rezultata, je bila prisojena odškodnina 6.000 EUR. Tožnikovega strahu s tem, ali s strahom oškodovanke v zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 19/2012, v kateri je bila prisojena odškodnina 9.000 EUR ali zadevi II Ips 106/2010, v kateri je bila osemletni oškodovanki⁴ prisojena odškodnina 10.000 EUR, ni mogoče primerjati.

16. Pritožbeno sodišče je opravilo še primerjavo odškodnin, prisojenih za strah oškodovancem v pretepih. V zadevi II Ips 921/2006 Vrhovnega sodišča RS, kjer je bil strah primerljiv, a sekundarni nekoliko kratkotrajnejši kot pri tožniku, je bila prisojena bistveno nižja odškodnina - manj kot dve povprečni plači; v zadevi II Ips 920/2006, kjer je bil primarni strah primerljiv in sekundarni nekoliko blažji, pa ena povprečna plača. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi II Cp 3512/2014 prisodilo 1.600 EUR odškodnine za strah.

17. Tožnikov strah je bil res intenziven in relativno dolgotrajen, kar pa prisojena odškodnina popolnoma ustrezno upošteva. Odškodnina se, kot je razvidno iz gornje obrazložitve, umešča med odškodnine, ki so jih sodišča prisodila za podobno hude stopnje strahu.

O duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

18. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrnilo, ker dokazni postopek ni potrdil tožbenih trditev, da je tožnikova življenjska aktivnost zaradi posledic škodnega dogodka zmanjšana, in da ima tožnik duševne bolečine. Oba zaključka sta pravilna. Iz izvedenskega mnenja (dokazne ocene mnenja v 11. točki izpodbijane sodbe pritožnik ne izpodbija) izhaja le obstoj začasnih posledic v estetskem smislu in trajnih posledice v anatomskem smislu (drobni kostni kalusi zaceljenih zlomov in drobni titanijevi vsadki). Izvedenec je dopustil možnost, da tožnik čuti mravljinčenje po levem licu, a v mnenju ni stališča o kakšnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti zaradi opisanega, pa tudi o duševnih bolečin zaradi tega.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo tožnikovo izpoved (na naroku 25. 8. 2016, list. št. 36 in naslednje v spisu, predvsem list. št. 47 in 48) ter jo v izpodbijani sodbi tudi korektno povzelo. Nepotrebno je zato njeno ponovno pritožbeno povzemanje. Okoliščino, da tožnik občasno čuti zategovanje obraza in mravljinčenje, kolikor ta težava doseže standard telesnih bolečin, ki pa so občasne, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, kar izhaja tako iz 8. kot iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

20. Tožnik je res izpovedal tudi, da včasih zvečer ni mogel spati, kar bledi, a še traja, to pa utemeljil s strahom pred maščevanjem. Izpovedoval je o strahu pred ljudmi, ki so ga spominjali na storilce pretepa in zato začasni zadržanosti pri socialnih stikih. Tudi to težavo ali nevšečnost je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in jo upoštevalo pri prisoji odškodnine za strah, kar izhaja iz 9. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

21. Povsem pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v svoji izpovedi (pa tudi ostali izvedeni dokazi) ni(so) potrdil(i), da bi bila tožnikova življenjska aktivnost zaradi posledic škodnega dogodka zmanjšana in da bi zaradi tega prestajal kakšne duševne bolečine. Občutek mravljinčenja na licu in zato dotikanje lica samo po sebi ne predstavlja zmanjšanja življenjske aktivnosti.

22. Višina prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter strah pa je takšna, da v celoti ustreza prav vsem, tudi v 19. in 20. točki obrazložitve opisanim bolečinam, nevšečnostim oziroma strahu.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

23. Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP); odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------
¹ A, Galič, D. Wedam Lukić, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2005, stran 79.
² Izjeme, ko sme ugotavljati tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, so urejene v 2. odstavku 7. člena ZPP, za ta primer pa niso relevantne.
³ Katera naj bi to bila, pritožnik ne pove.
⁴ Deklica je bila poškodovana pri izstopanju iz šolskega avtobusa; ker je voznik prehitro zaprl vrata, ji je priprl šolsko torbo, da je padla pod premikajoče se vozilo, ki ji je zapeljalo prek desne noge. Prišlo je do zmečkanja spodnjega in srednjega dela desnega stopala z uničeno cirkulacijo, zloma štirih stopalnic, ki so bile delno odbrušene, uničenja vseh mišic in mišičnih tetiv na sprednji strani desnega stopala, uničenja in defekta kožnega pokrova in podkožja na hrbtišču desnega stopala - zaradi obsega poškodb je bila opravljena amputacija desnega stopala po Chopartu. Zelo hud primaren strah je deklica prestajala ob nesreči - eno minuto in do sprejema v bolnišnico tri do štiri ure; nato še dva dni; hud sekundarni strah po tistem, ko so ji povedali za amputacijo (drugi dan po sprejemu v bolnišnico); srednje hud strah ves čas zdravljenja in v času protetične rehabilitacije in oskrbe; strah je doživljala tako kot sicer otroci - strah zaradi tega, ker si ni znala predstavljati, kaj se bo z njo zgodilo. Še vedno je prisoten strah pred vožnjo z avtobusi.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1815/2017
• VSL Sodba II Cp 861/2019
• VSM Sklep I Cp 923/2020