VSL Sodba I Cp 1490/2017

Jedro

Vrnitveni zahtevek in zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem ima lastnik stvari. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati svoje lastninske pravice na obravnavanem zemljišču, je njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo postopek za izročitev v posest tožnikoma nepremičnino parcelna št. 1317/3 k.o. ..., za odstranitev objektov s te parcele in za opustitev nadaljnjih posegov v lastninsko pravico tožečih strank na navedeni parceli (sklep pod točko I. izreka).

2. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev nepremičnine parcelna št. 4193 k.o. ... tožnikoma, za odstranitev vseh objektov s te parcele in za prepoved bodočih posegov v lastninsko pravico tožečih strank (II. izreka).

3. V točki III. je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke in razsodilo, da je toženec lastnik nepremičnine parcelna št. 4193/1 k.o. ... v izmeri 37,00 m2, kot izhaja iz elaborata parcelacije (II. verzija) izvedenca geodetske stroke z dne 30. 9. 2016, ki je sestavni del sodbe.

4. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 2.901,30 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. izreka).

5. Zoper sodbo (II., III, in IV. izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP¹). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče prezrlo dokaze tožeče stranke glede izvajanja posesti in dobrovernosti tožene stranke. Ni se opredelilo do predlaganih dokazov tožnikov - kopija katastrskega načrta, ki ga je izdelal sodni izvedenec za geodezijo C. S., in do aero fotografij spornega zemljišča. Tožnika sta dokazovala, da na sporni parceli v času izdelave katastrskega načrta in fotografij ni bilo betonske plošče. Sodišče bi tako ugotovilo, da izpovedbe toženca in prič niso resnične. Zmotna je dokazna ocena, ki temelji na izpovedbi toženca in prič S. M. in B. P. Tožencu ne bi smelo verjeti, ker kot črnograditelj ni vreden zaupanja in je neverodostojen. Dokazna ocena glede prič je sama s seboj v nasprotju. Pisnim izjavam kot pretirano skladnim sodišče ne verjame, nato navaja, da sta izpovedbi prič notranje skladni z izpovedjo toženca in izkustveno prepričljivi. Prezre, da sta prilagojeni njunima pisnima izjavama. Za izvajanje posesti sodišče ni imelo druge podlage. Podvomiti bi moralo v toženčevo dobrovernost zaradi okoliščin, ki sta jih navajala tožnika in zanje predložila dokaze. Dobro je vedel, da je bila pogodba sklenjena le za parcelno št. 1316, ne pa tudi za parcelno št. 4193, na kateri je ob sklenitvi navedene pogodbe stala stavba in je imela status zazidljivega zemljišča. Neverjetno je, da ni vpogledal v mapno kopijo in da ni vedel, da je parcelna št. 4193 samostojna parcela. Sprejel je ponudbo tožnika za odkup sporne parcele, leta 2004 je zoper tožnika vložil tožbo za priposestvovanje druge - nepremičnine, ki leži v neposredni bližini obravnavane parcele, nato je vložil izvršbo zoper tožnika in kot sredstvo predlagal prodajo sporne nepremičnine. Vse to kaže, da ni bil dobroveren. Zaradi napačne odločitve o priposestvovanju je napačno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnikov za vrnitev parcele v neposredno posest in za odstranitev objektov. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično je napačno uporabljeno materialno pravo. Dokazni zaključki so neutemeljeni, vsa odločilna dejstva so napačno obrazložena.

6. Tožena stranka na pritožbo ni podala odgovora.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Tožeča stranka je zoper tožnika vložila tožbo zaradi vračila stvari in prenehanje vznemirjanja lastninske pravice. Tožena stranka se je branila z nasprotno tožbo in tožbenim zahtevkom za priposestvovanje lastninske pravice (podredno zaradi priposestvovanja stvarne služnosti). Sodišče prve stopnje je zadevi obravnavalo v združenem postopku. Za tožnika in toženca po nasprotni tožbi je v izpodbijani odločbi uporabljalo naziv: tožnika ali tožeči stranki, za toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi pa naziv: toženec ali tožena stranka. Tudi pritožbeno sodišče bo za pravdni stranki uporabilo enak način poimenovanja.

9. Po delnem umiku tožbe je ostala sporna le še lastninska pravica oziroma posegi vanjo na parcelni št. 4193 k.o. ... v obsegu 37 m2, kot izhaja iz elaborata parcelacije izvedenca geodetske stroke, ki ga je v okviru dokaznega postopka izdelal postavljeni izvedenec dne 30. 9. 2016 in je sestavni del sodbe. V okviru trditvene in dokazne podlage strank je sodišče ugotovilo, da sta tožnika zemljiškoknjižna lastnika parcelne št. 4193 k.o...., ki se je preštevilčila iz nekdanje parcelne št. *163 k.o. ..., da je toženec od pravne prednice tožnikov s kupno pogodbo z dne 11. 6. 1976 kupil parcelno št. 1316 in hkrati z njo tudi ravninski del parcelne št. 4193, da je prodano zemljišče tvorilo logičen zaključek v naravi (ravninski del parcele št. 4193, ki sega do obronka hriba - tako imenovane "ježe" - in na drugi strani meji na parcelno št. 1316, ki je bila sicer kot edina omenjena v pisni pogodbi), da je toženec takoj po prodaji na podlagi kupne pogodbe prevzel v posest celotno navedeno zemljišče in ga vse od tedaj (1976) v dobri veri in ob soglasju prodajalke užival kot lastnik - kot da je njegovo (leta 1976 ali 1977 je na spornem delu zemljišča postavil gradbeno barako in drva, v letu 1990 na mestu barake betonsko ploščo in okoli leta 2005 pesjak).

10. Glede na take dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku ob pravilni uporabi četrtega in drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR²) v zvezi z 266. členom Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ³). Tožbeni zahtevek tožeče stranke za vrnitev stvari in prepoved vznemirjanja je posledično zavrnilo ob pravilni uporabi 92. in 99. člena SPZ, ker tožnikoma ni uspelo dokazati osnovne predpostavke za vrnitveni in negatorni zahtevek: da sta lastnika vtoževane stvari.

11. Pritožba izpodbija odločitev o izvajanju posesti in dobrovernosti toženca. Sodišču očita povsem pomanjkljivo in zmotno dokazno oceno o teh dveh bistvenih elementih, ki sta potrebna za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona s priposestvovanjem. Pritožbeno sodišče pa o njeni pravilnosti ne dvomi. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov. Oporo za zaključek, da je toženec izvajal posest na spornem zemljišču vse od sklenitve kupne pogodbe naprej, je imelo ne le v skladnih izpovedbah toženca in v pritožbi izpostavljenih prič, kot trdi pritožba, pač pa zlasti v predloženih fotografijah, ki jih pritožba prezre. Iz njih, kakor tudi iz aero fotoposnetkov, ki jih omenja pritožba, izhaja, da je na vtoževanem zemljišču betonska plošča. Ugotovljeno skladovnico drv in pesjak sta tožencu očitala tožnika sama že v tožbi. Pritožbeni očitki, da je sodišče prezrlo oziroma se ni opredelilo do nadaljnjega dokaznega predloga tožnikov (kopija katastrskega načrta izvedenca S.) so neutemeljeni. Navedene dokazne listine v spisu ni in se sodišče do nje ni moglo opredeliti. Izvedeni dokazi pa so pravilno in popolno ocenjeni. Zgolj nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno za očitek o procesni kršitvi ne zadošča. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj je pričama verjelo kljub skladnosti njunih pisnih izjav. Njuni izpovedbi sta bili prepričljivi in skladni z izpovedbo toženca. Razlogi v točki 37 so jasni. Očitane protislovnosti oziroma absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde. Ob dokaznem gradivu, ki je v celoti potrjevalo izpovedbo toženca, razlogov za dvom o njegovi verodostojnosti ni bilo. Očitek, da je črnograditelj, je sodišče kot pravno nepomemben pravilno zavrnilo. Izpovedba tožnika v smeri neizvajanja toženčeve (zakonite) posesti od 1976 naprej pa je ostala povsem osamljena in pravilno zavrnjena.

12. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje glede dobrovernosti toženca. Razlogi o njegovi opravičljivi zmoti, da je kupil celotni del zemljišča do "ježe", so v točkah 31 do 34 sodbe. Ugovori pritožnikov, ki so na prvi stopnji skušali omajati ugotovljeno dobro vero, pa so pravilno zavrnjeni. Trditev, da je na parcelni št. 4193 ob sklenitvi kupne pogodbe stala stavba, da je imela status zazidljivega zemljišča in da je stanje več parcel izhajalo iz mapne kopije, tožnika na prvi stopnji nista podala. Ker tega v pritožbi ne opravičita, gre za neupoštevne pritožbene novote, na katere pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker te okoliščine na prvi stopnji niso bile izpostavljene, jih prvo sodišče ni moglo obravnavati. Vsi ostali pritožbeni ugovori so prepričljivo zavrnjeni. Razlogom v točkah 33 in 34 sodbe glede toženčevega poznavanja predmeta kupne pogodbe ter o vlaganju tožbe na priposestvovanje, ter razlogom v točki 40 glede ponudbe za ponoven odkup parcele in izvršilnega postopka, ni treba ničesar dodati. Pritožbeno sodišče se nanje sklicuje in jih ne ponavlja. Pridružuje se oceni sodišča prve stopnje, da z njimi pritožnika ne moreta omajati ugotovljene dobrovernosti toženca. Ključna za ugotovitev, da je bil v opravičljivi zmoti, je pravilno ocenjena kupna pogodba in ugotovljena dejstva o legi in obliki zemljišča, ki je bilo predmet pogodbe, zlasti pa dejstvo, da katastrski podatki (več parcel) v naravi niso bili označeni z mejnimi znamenji vse do leta 2010, ko je tožeča stranka pripeljala geodeta. Šele tedaj je bilo dejansko ugotovljeno, da prodano zemljišče obsega več in ne zgolj ene parcele, ki je bila zapisana v pisni prodajni pogodbi.

13. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilno dejstva v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem lastninske pravice. Vrnitveni zahtevek in zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem ima lastnik stvari. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati svoje lastninske pravice na obravnavanem zemljišču, je njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Sprejeta odločitev je torej v celoti pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena ne z uveljavljanimi in ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Uradni list SFRJ, št. 88/80 s spremembami.
³ Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cpg 6/2018
• VSL sodba I Cp 1146/2011
• Sodba II Ips 1054/2007