VSL Sodba II Cp 1058/2017

Jedro

Pretekli medsebojni verbalni konflikti, pa tudi ne morebitno poškodovanje toženčevega poštnega nabiralnika in vozila, ne opravičujejo njegovega napada na tožnika s strelnim orožjem, z namenom, da mu vzame življenje (kot je bilo to ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo). O deljeni odgovornosti v takšnem primeru ni mogoče govoriti (171. člen OZ).

Ni bilo ugotovljeno, in s pavšalnimi pritožbenimi navedbami tožnika drugega tudi ne izkaže, da je strah pri tožniku pustil trajne posledice, ki bi se kazale v duševnih bolečinah zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je izpovedal, da v posledici dogodka trpi močne glavobole, ki pa jih izvedenec ni potrdil. Ugotovljeno pa je bilo, da je tožnik zaradi trajnih posledic - bolečin v predelu leve ključnice in leve lopatice, ki so posledica (še obstoječe) krogle v mišičju med levo lopatico in levo ključnico, manj sposoben za težje fizične aktivnosti in za dalj časa trajajoče lažje fizične aktivnosti z rokami, tako je manj sposoben tudi za športno udejstvovanje, kjer je potrebna uporaba rok, zaradi česar tudi trpi duševne bolečine. Da se tožnik, ker jemlje metadon, ne more ukvarjati z nobeno športno dejavnostjo, toženec samo s pavšalno pritožbeno trditvijo ni izkazal. Tudi, če bi bile potrjene tožnikove trditve, da ne more več spati na boku in da ga v posledici krogle občasno stiska v pljučih, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, odškodnina iz tega naslova v višini 3.400,00 EUR primerna odškodnina.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki I izreka tako, da se znesek 10.100,00 EUR nadomesti z zneskom 11.600,00 EUR,

- v točki III izreka pa tako, da se znesek 558,43 EUR nadomesti z zneskom 547,24 EUR;

sicer se pritožbi zavrneta in sodba v nespremenjenem delu potrdi.

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti pritožbene pravdne stroške v znesku 276,21 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do dneva plačila, in sicer v korist proračuna Republike Slovenije na transakciji račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 01100-6370421877, s sklicem na št. 00 ... (koda namena GOVT, namen vračilo po odločbi Bpp 3542/2012 z dne 21. 1. 2013). Svoje pritožbene stroške toženec nosi sam.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 do dne plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka); višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 558,43 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pojasnjuje, kakšne poškodbe je v škodnem dogodku utrpel (strelne rane v zatilju, v predelu leve ključnice in desne lopatice), da je zdravljenje poškodb trajalo od 13. 12. 2011 do najmanj 9. 2. 2012, opisuje telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Meni, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevščenosti med zdravljenjem v višini 5.400,00 EUR prenizka odškodnina, primerna bi bila vtoževana, v višini 25.000,00 EUR. Ugotavlja, da je v trenutku, ko je toženec iz žepa potegnil pištolo in ga ustrelil, utrpel intenziven primarni eksistenčni strah, v nadaljevanju pa tudi hud sekundarni strah, ki v blažji obliki še vedno traja. Iz tega naslova bi mu moralo sodišče prisoditi vtoževanih 15.000,00 EUR in ne samo 1.300,00 EUR odškodnine. Navaja, da mora od škodnega dogodka dalje za vsakdanje aktivnosti porabiti bistveno več napora kot pred tem, zaradi bolečin ni več zmožen dvigovati težkih bremen, zmanjšana je tudi njegova splošna gibljivost. Ne more več spati na boku, po škodnem dogodku so se pri njem začeli pojavljati tudi hudi glavoboli, za katerimi trpi še danes, se tudi težko koncentrira. Ostale so mu tudi trajne posledice v psihološkem smislu, saj po dogodku težko spi, ponoči se večkrat zbuja in ga ob spominu na dogodek tlačijo more. Ima zmanjšano tudi sposobnost za športno udejstvovanje, kjer je potrebna uporaba rok. Vse to tožnika "vsakodnevno izjemno frustrira", zato je v posledici odmerjena odškodnina iz tega naslova v višini 3.400,00 EUR mnogo prenizka odškodnina, primerna bi bila vtoževana, v višini 30.000,00 EUR.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, sicer pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da soprispevka tožnika pri škodnem dogodku ni bilo. Celo Višje sodišče v Ljubljani je v kazenskem postopku v sodbi ugotovilo, da je oškodovanec sam s svojim ravnanjem tudi pripomogel k storitvi očitanega kaznivega dejanja. Pravdno sodišče je vezano na to ugotovljeno dejstvo, glede na to, da je vezano na kazensko sodbo. Tožnik je bil tisti, ki je bil aktivno vpleten v stopnjevanje razhajanj med tožencem in njegovo bivšo partnerico (sedanjo partnerico tožnika) in v omejevanje toženca do stikov z mladoletno hčerko. Komunikacija tožnika preko SMS sporočil ni bila primerna. Vsega tega sodišče ni ugotavljalo oziroma ni ustrezno ocenilo. Na kraj dogodka je toženec prišel zaradi dogovorjenega stika s hčerko, ki pa je tožnik in bivša partnerica nista pripeljala, tako, da je dejansko padel v zasedo. Zmoten je zaključek sodišča, da naj bi toženec izzval tožnika, da je partnerico spremljal na dogovorjeni kraj, da bi tako lahko uresničil svoj namen s strelnim orožjem obračunati s tožnikom. Nasprotuje zaključku sodišča, da bi bile pomembne za soprispevek tožnika le aktivnosti neposredno pred škodnim dogodkom in da verbalna ravnanja tožnika (ki so kontinuirano trajala devet mesecev pred dogodkom), uničenje nabiralnika, poškodovanje osebnega vozila, ne predstavljajo soprispevka tožnika. Po njegovem je odmerjena odškodnina previsoka odškodnina. Tožnik je bil že po dnevu in pol odpuščen iz bolnice, prišel tudi ni na kontrolni pregled. Prisojeni znesek iz naslova telesnih bolečin bi moral biti vsaj za 1/2 nižji. Napačno je sodišče upoštevalo obstoj (sicer skoraj neopaznih) brazgotin v okviru kategorije duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevaje vse navedeno, bi šel tožniku bistveno nižji znesek od prisojenega. Toženec v osebni pritožbi še navaja, da iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da tožnik ni imel nobene druge trajne poškodbe razen zmanjšanja možnosti za delo v obdobju dveh tednov, in da si je tožnik škodo iz naslova strahu izmislil. Očitno je, da se toženca ne boji, saj mu še vedno grozi. Glede na to, da je tožnik na metadonu, je po mnenju toženca v vsakem primeru nezmožen "športanja". Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče ne bi smelo ocenjevati tožnikovega uspeha posebej po temelju in posebej po višini. Poleg tega je sodišče prepolovilo nagrado s sklicevanjem na 17. člen Zakona o odvetništvu, ki za Zakon o odvetniški tarifi ne velja.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril, vendar prepozno, zato odgovora pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

8. Toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 61170/2011 z dne 12. 6. 2012 spoznan za krivega, da je tožniku poskusil vzeti življenje s tem, da je dne 13. 11. 2011 okoli 15.20 ure pred gostinskim lokalom s pištolo večkrat ustrelil proti tožniku z namenom, da mu vzame življenje in ga trikrat zadel in pri tem povzročil strelne rane v zatilju, v predelu leve ključnice in desne lopatice ter izliv krvi v desno prsno votlino in zlom leve ključnice, zaradi česar je bilo v nevarnosti tožnikovo življenje, ko pa je tožnik zaradi strelnih ran obležal na tleh, ga je toženec s pištolo večkrat udaril po glavi, za tem pa še s pepelnikom, v posledici česar je tožnik utrpel tudi rane na čelu, nosu in glavi. Ob škodnem dogodku je bil tožnik star 30 let in 8 mesecev. Iz naslova nematerialne škode nastale v opisanem dogodku, tožnik vtožuje odškodnino skupaj v višini 70.000,00 EUR. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 10.100,00 EUR.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastali škodi, je materialnopravno pravilen iz razlogov, kot jih je navedlo (predvsem stran 9 sodbe). Pretekli medsebojni verbalni konflikti, pa tudi ne morebitno poškodovanje toženčevega poštnega nabiralnika in vozila, ne opravičujejo njegovega napada na tožnika s strelnim orožjem, z namenom, da mu vzame življenje (kot je bilo to ugotovljeno s pravnomočno kazensko sodbo). O deljeni odgovornosti v takšnem primeru ni mogoče govoriti (171. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je po določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, ne pa na to, katere olajševalne okoliščine je kazensko sodišče upoštevalo pri odmeri višine kazni. Pritožbene navedbe toženca v zvezi s tem so zato pravno neutemeljene.

10. Vezanost na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja pomeni vezanost na ugotovljene znake kaznivega dejanja, ki v konkretnem primeru predstavljajo ugotovljeno protipravno ravnanje (toženec je večkrat ustrelil proti tožniku z namenom, da mu vzame življenje in ga trikrat zadel, po tem pa še udarjal po glavi s pištolo in pepelnikom), prizadeto telesno ali duševno celovitost drugega (tožnik je utrpel strelne rane ter rane na čelu, nosu in glavi), vzročno zvezo med njima (tudi ta predstavlja element kaznivega dejanja) in kazensko odgovornost toženca. Pravdno sodišče je tako¹ ugotavljalo le še dejstva v zvezi s škodo.

11. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel strelne rane, in sicer v zatilju, ob desni lopatici in v predelu leve ključnice, izliv krvi in prostega zraka v desno prsno votlino, odprt zlom leve ključnice, rane na čelu, na nosu in temenu glave ter udarnino levega zapestja in dlani. Strelni rani ob desni lopatici in v predelu leve ključnice sta se zdravili operativno. Obe poškodbi po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, predstavljata hudi telesni poškodbi, ki pa nista bili življenjsko ogrožujoči za tožnika. Pri strelni rani v zatilju pa je šlo samo za poškodbo kože, podkožja in mišic in s tem za lahko telesno poškodbo, kakršne so bile tudi rane po glavi in udarnine po levi roki. Po oceni izvedenca pa skupno vse poškodbe predstavljajo hudo telesno poškodbo, po Fischerju jih je ocenil skupno kot hud primer. Kot rečeno je bil tožnik operiran, pri zdravljenju leve ključnice je bila potrebna imobilizacija leve zgornje okončine v trikotni ruti 4 do 6 tednov, prestal je 9 RTG pregledov in 2 CT pregleda, dvakrat je bil pregledan pri osebni splošni zdravnici (kontrolnega pregleda z dne 19. 12. 2011 pa se ni udeležil). Poškodbe so se mu zacelile v dveh mesecih. Stalne hude bolečine je prestajal štiri dni, srednje hude skupaj tri tedne, bolečine lažje intenzitete do konca zdravljenja, te pa se mu bodo občasno pojavljale tudi še v bodoče. Iz naslova opisanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 5.400,00 EUR odškodnine. Pritožbeno sodišče meni, da ne gre za previsoko odmerjeno odškodnino, temveč je odškodnina iz tega naslova celo nekoliko prenizko odmerjena odškodnina, predvsem upoštevaje, da je šlo skupaj za hudo telesno poškodbo in s tem za hud primer po Fischerju in da bo tožnik občasne bolečine lažje intenzitete prestajal tudi v bodoče (pri fizičnem delu in ob športnih aktivnostih v delu leve lopatice, kjer ima še vedno kroglo v mišičju). Iz tega naslova mu je zato odškodnino zvišala za 800,00 EUR, skupaj na 6.200,00 EUR.

12. Tudi odškodnina iz naslova prestanega strahu v višini 1.300,00 EUR ni previsoko odmerjena odškodnina. Upoštevaje predvsem dejstvo, da je tožnik v dogodku utrpel intenziven primarni eksistenčni strah - strah za svoje življenje, je po mnenju pritožbenega sodišča navedena odškodnina odmerjena nekoliko prenizko in je tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino še v višini 700,00 EUR, skupaj torej 2.000,00 EUR.

13. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena v višini 3.400,00 EUR je primerna odškodnina. Ni bilo ugotovljeno, in s pavšalnimi pritožbenimi navedbami tožnika drugega tudi ne izkaže, da je strah pri tožniku pustil trajne posledice, ki bi se kazale v duševnih bolečinah zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je izpovedal, da v posledici dogodka trpi močne glavobole, ki pa jih izvedenec ni potrdil. Ugotovljeno pa je bilo, da je tožnik zaradi trajnih posledic - bolečin v predelu leve ključnice in leve lopatice, ki so posledica (še obstoječe) krogle v mišičju med levo lopatico in levo ključnico, manj sposoben za težje fizične aktivnosti in za dalj časa trajajoče lažje fizične aktivnosti z rokami, tako je manj sposoben tudi za športno udejstvovanje, kjer je potrebna uporaba rok, zaradi česar tudi trpi duševne bolečine. Da se tožnik, ker jemlje metadon, ne more ukvarjati z nobeno športno dejavnostjo, toženec samo s pavšalno pritožbeno trditvijo ni izkazal. Tudi, če bi bile potrjene tožnikove trditve, da ne more več spati na boku in da ga v posledici krogle občasno stiska v pljučih, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, odškodnina iz tega naslova v višini 3.400,00 EUR primerna odškodnina. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je tožniku v posledici dogodka ostalo nekaj brazgotin, ni pa ugotovilo zmanjšanja življenjske aktivnosti v njihovi posledici, zato so pritožbene navedbe toženca s tem v zvezi neutemeljene.

14. Skupaj gre sedaj tožniku 11.600,00 EUR odškodnine iz naslova nematerialne škode, kar je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina glede na ugotovljene dejanske okoliščine in tudi skladna z določbo 179. in 182. člena OZ.

15. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je pritožbeno sodišče na novo odmerilo tudi tudi stroške postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odmera stroškov z uporabo metode ocene posebej uspeha po temelju in posebej po višini, je v konkretnem primeru primerna metoda in so drugačne pritožbene navedbe toženca neutemeljene. Tožnik je sedaj po temelju uspel v celoti, po višini pa s 58,50 oziroma 59 %, toženec pa tako z 41 %. Pravilno toženec v pritožbi opozarja, da je upoštevaje, da je bila obema pravdnima strankama dodeljena brezplačna pravna pomoč, pri odmeri stroškov potrebno upoštevati 36. člen ZOdvT in ne določbe sedaj veljavne Odvetniške tarife o polovični nagradi v takih primerih. Upoštevaje vrednost spornega predmeta 70.000,00 EUR in določbo 36. člena ZodvT, gre sedaj tožniku nagrada za postopek v višini 335,40 EUR (258,00 EUR x 1,3), 309,60 EUR nagrade za narok (258,00 EUR x 1,2), skupaj z 20,00 EUR materialnih stroškov 665,00 EUR, z 22 % DDV (146,30 EUR) pa 811,30 EUR. Tožnikovi stroški so bili tudi stroški izvedenine 529,00 EUR in 151,00 EUR. Skupaj je tako toženec dolžan tožniku povrniti 1.491,30 EUR, ob 59 % uspehu pa 879,87 EUR. Ker je tudi toženca zastopal odvetnik postavljen v postopku brezplačne pravne pomoči, gre tudi tožencu nagrada za postopek v višini 335,40 EUR, za narok 309,60 EUR, skupaj z 20,00 EUR materialnih stroškov 665,00 EUR, z 22 % DDV pa 811,30 EUR. Ker je v postopku uspel z 41 %, pa 332,63 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako sedaj toženec dolžan tožniku povrniti 547,24 EUR pravdnih stroškov.

16. V gornjem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo (toženec je torej delno uspel s pritožbo zoper odmero pravdnih stroškov), sicer pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (358., 353. člen ZPP).

17. Toženec je v pritožbenem postopku uspel minimalno in to le glede stranske terjatve, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sam nosi tudi stroške odgovora na pritožbo tožnika, v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnik je v postopku uspel z zneskom 1.500,00 EUR. Ker je bila tožniku tudi za postopek pred sodiščem druge stopnje odobrena brezplačna pravna pomoč², znaša nagrada za pritožbo ob upoštevanju 36. člena ZOdvT 206,40 EUR (129,00 EUR x 1,6). Tožnik je upravičen tudi do 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj je to 226,40 EUR, z 22% DDV (49,81 EUR) pa 276,21 EUR. Plačila sodne takse za pritožbo je bil tožnik oproščen. Toženec je torej tožniku dolžan povrniti tudi 276,21 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako v korist proračuna Republike Slovenije (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ poleg presoje ugovora toženca o obstoju deljene odgovornosti.
² Po odločbi Bpp 3542/2012 (in ne Bpp 2542/2012, kot je pomotoma navedeno na odločbi).

Datum zadnje spremembe:

10.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2477/2011
• Sodba I Ips 231/2000
• Sodba II Ips 208/2000