VSL Sodba I Cpg 1311/2016

Jedro

Organov vodenja in nadzora v družbi ni mogoče enačiti z družbo, saj so člani teh dveh organov v določenem razmerju z družbo.

ZGD-1 vsebuje določbe o razmerjih med družbo in člani vodenja in nadzora, v 262. členu pa določa, da se pravice in obveznosti člana vodenja ali nadzora, ki niso določene s tem zakonom, določijo v pogodbi, ki jo član sklene z družbo. Če se družba v individualni pogodbi s članom uprave zaveže neutemeljeno odpoklicanemu članu uprave plačati odpravnino, predstavlja podlago za odškodninski zahtevek člana uprave proti družbi pogodbena zaveza družbe.

Pritožbeno sodišče v določbah OZ ni našlo podlage, na kateri bi bilo mogoče članu uprave, ki ga je nadzorni svet neutemeljeno odpoklical, brez pogodbene podlage priznati pravico, da zahteva odškodnino od družbe. Pri tem meni, da smiselna uporaba določbe prvega odstavka 146. člena OZ ne bi mogla priti v poštev, ker po tej določbi pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, član uprave pa ne more biti v razmerju do nadzornega sveta, ki nadzira njeno delo, tretji. Besedna zveza "tretji osebi" pomeni povzročitev škode nekomu iz zunanjega sveta pravne osebe. Ker tožnik ni tretji v smislu določbe prvega odstavka 146. člena OZ, odškodnine pa tudi ne uveljavlja na podlagi kakšne pogodbene zaveze tožene stranke o plačilu odpravnine, po stališču pritožbenega sodišča družba v konkretnem primeru tudi ne odgovarja članu uprave družbe za škodo, ki mu jo povzročita člana nadzornega sveta iste družbe.

Ne glede na prej navedeno stališče pa je pomembno, da je bil tudi pritožnik uspešen pri izpodbijanju razlogov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na presojo, da je podana vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi mandat tožeči stranki v vsakem primeru prenehal na podlagi odločbe Agencije za zavarovalni nadzor o izredni upravi. S sklepom nadzornega sveta, četudi je ta ničen, se v konkretnem primeru ni povečala verjetnost, da tožniku že čez nekaj dni v vsakem primeru ne bi prenehala funkcija člana uprave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"1. Ugotovi se, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu tožeče stranke z mesta predsednika in člana uprave tožene stranke z dne 9. 10. 2009 ničen.

2. Tožena stranka je zaradi nezakonitega odpoklica tožeče stranke z mesta predsednika in člana uprave tožene stranke dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 353.727,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 13.572,12 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu tožeče stranke z mesta predsednika in člana uprave tožene stranke z dne 9. 10. 2009 ničen (I. točka izreka); z vmesno sodbo pa, da je glede temelja izkazana odškodninska odgovornost tožene stranke in da bo o višini tožbenega zahtevka sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo in vmesno sodbo pritožila s predlogom za odreditev nove obravnave pred spremenjenim senatom v skladu z določbo 356. člena ZPP. Uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in kršitev pravice do poštenega sojenja iz člena 6 (1) EKČP, kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodbo je izpodbijala tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne vse stroške postopka, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila, da ni utemeljena, s stališčem, da sodba ni obremenjena z nobeno od očitanih bistvenih kršitev določb postopka, da je odločitev o ničnosti sklepa nadzornega sveta pravilna, posledično pa tudi vmesna sodba o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi pravilno ugotovljenega protipravnega ravnanja tožene stranke. Pritožbenemu sodišču je zato predlagala, da neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrne in ji naloži povrnitev stroškov postopka. Pri tem je še navedla, da se predmetni postopek vleče že več kot 4 leta, zaradi česar je predlagala, da naj višje sodišče o zadevi odloči samo ter zadeve ne vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 8. 10. 2012 vložila tožbo zoper toženo stranko: X., d. v. z., Ljubljana zaradi ugotovitve nezakonitosti odpoklica s funkcije predsednika uprave družbe in plačila odškodnine. V tožbi je postavila zahtevek na ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu tožeče stranke z mesta predsednika in člana uprave tožene stranke z dne 9. 10. 2009 in zahtevek, da ji tožena stranka v roku 8 dni plača odškodnino v višini 353.727,16 EUR, po izteku tega roka pa še zakonske zamudne obresti (s spremembo tožbe je zahtevala zamudne obresti od vložitve tožbe dalje). S podrednim zahtevkom pa je zahtevala razveljavitev sklepa nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu tožeče stranke z mesta predsednika in člana uprave tožene stranke z dne 9. 10. 2009 in zahtevek, da ji tožena stranka v roku 8 dni plača odškodnino v višini 353.727,16 EUR, po izteku tega roka pa še zakonske zamudne obresti (s spremembo tožbe je zahtevala zamudne obresti od vložitve tožbe dalje). V utemeljitev zahtevka za plačilo odškodnine je v točki VI. tožbe navedla, da zahteva odškodnino od tožene stranke upoštevaje navedbe o ničnosti, podredno o izpodbojnosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke. Vzročno zvezo med škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke je utemeljila na trditvah, da bi, če odpoklica 9. 10. 2009 ne bi bilo, tožeča stranka opravljala funkcijo člana uprave do izteka mandata, to je do 10. 9. 2012, po izteku mandata pa bi bila upravičena do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu pri toženi stranki, kjer bi vsaj še 6 mesecev prejemala enako plačo kot pred prenehanjem mandata, nato pa vsaj v višini 6.400,00 EUR. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka po nezakonitem odpoklicu ostala v delovnem razmerju s toženo stranko še skoraj 4 mesece, to je do 1. 2. 2010 in je v tem obdobju prejemala plačo, pa je odškodnino znižala za znesek prejetih plač v višini 34.212,84 EUR (4 x 8.553,21 EUR).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre za spor med fizično osebo, bivšim članom uprave tožene stranke in toženo stranko, ki je v sodnem registru vpisana s pravnoorganizacijsko obliko: Družba za vzajemno zavarovanje d. v. z.¹ Sklep nadzornega sveta je lahko podvržen, v primeru njegove morebitne neveljavnosti, civilnopravnim sankcijam, ki se presojajo po Obligacijskem zakoniku (OZ)². Določbe o ničnosti pogodbe se smiselno uporabljajo tudi za ničnost sklepa nadzornega sveta družbe. Posledica ugotovljene ničnosti je vzpostavitev prejšnjega stanja (smiselno 87. člen OZ). Tisti, ki je kriv za sprejem ničnega sklepa pa oškodovancu odgovarja za škodo, ki mu je nastala zaradi ničnosti sklepa, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti (smiselno 91. členu OZ).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v njej niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, vendar je na seji ocenilo, da jih lahko samo odpravi, pri tem pa je sledilo tudi predlogu tožeče stranke, ki ga je podala v odgovoru na pritožbo, da naj sodbe ne razveljavi in vrne zadeve v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke je najprej presojalo v delu, v katerem izpodbija vmesno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje razsodilo, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je vmesno sodbo o podanem temelju odškodninske odgovornosti družbe za ničen sklep nadzornega sveta utemeljilo na pravilih civilne odškodninske odgovornosti družbe. Pri tem je v razlogih sodbe navedlo, da morajo biti za odškodninsko odgovornost civilnega odškodninskega delikta izpolnjeni kumulativno vsi štirje elementi civilnega delikta: nedopustnost ravnanja povzročitelja škode, odgovornost povzročitelja škode, škoda in vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem povzročitelja škode. Ugotovilo je, da je tožena stranka nedopustno ravnala, ker je sprejela ničen sklep o odpoklicu tožeče stranke s funkcije člana uprave, zaključilo je, da se odgovornosti za to dejanje ni uspela razbremeniti, da je tožeči stranki nastala materialna škoda iz naslova izgubljenega dobička, ki ga je pričakovala ob normalnem teku stvari, če ne bi bila odpoklicana z mesta člana uprave in da je podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke, ker njena nezakonita razrešitev tožeče stranke govori o tem sama zase.

9. Vprašanje ničnosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožnika kot člana uprave je glede na smiselno uporabo 91. člena OZ zakonski pogoj za ugotovitev odgovornosti tistega, ki je kriv za sprejem ničnega sklepa. Posebnega zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepa tožniku niti ne bi bilo treba postaviti, ker na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ). Dovolj je, da je tožnik zatrjeval razloge o tem, da sklep nadzornega sveta nasprotuje prisilnim predpisom (smiselno prvi odstavek 86. člena OZ), v konkretnem primeru je trdil, da nasprotuje določbi drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Pravna teorija zastopa stališče, da izraz "stranka, ki je kriva za neveljavnost" v 91. člen OZ ni najprimernejši, ker ima v civilnem pravu krivda drugačen pomen kot v kazenskem pravu, ter da je glede na dejstvo, da se pri presoji ravnanj v zvezi z neveljavnostjo pogodbe upoštevajo načela vestnosti in poštenja, skrbnosti in spoštovanja prevzetih pogodbenih obveznosti, primerneje pri ugotavljanju odgovornosti za neveljavnost pogodbe govoriti o pošteni in nepošteni stranki³ Poleg ničnosti sklepa nadzornega sveta so predpostavke odškodninske odgovornosti torej še nepoštenost odgovorne osebe in poštenost oškodovanca, škoda, ki nastane pošteni stranki ter vzročna zveza med neveljavnostjo sklepa nadzornega sveta in škodo, ki zaradi tega nastane pošteni stranki.

10. Pritožbeno sodišče je v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava najprej presojalo, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje prišlo do spoznanja, da je dejanje nadzornega sveta družbe v razmerju do odpoklicanega člana uprave družbe dejanje družbe. Očitno je bilo glede tega vprašanja sodišče prve stopnje v spoznavni stiski, saj je tudi škodo, ki je nastala tožeči stranki, na določenih mestih obrazložitve sodbe štelo za škodo družbe (v 86. točki obrazložitve zapiše, da je materialnopravna podlaga za odločanje o konkretnem tožbenem zahtevku restitucija škode, ki je nastala družbi). Po stališču pritožbenega sodišča organov vodenja in nadzora v družbi ni mogoče enačiti z družbo, saj so člani teh dveh organov v določenem razmerju z družbo. ZGD-1 vsebuje določbe o razmerjih med družbo in člani vodenja in nadzora, v 262. členu pa določa, da se pravice in obveznosti člana vodenja ali nadzora, ki niso določene s tem zakonom, določijo v pogodbi, ki jo član sklene z družbo. Če se družba v individualni pogodbi s članom uprave zaveže neutemeljeno odpoklicanemu članu uprave plačati odpravnino, predstavlja podlago za odškodninski zahtevek člana uprave proti družbi pogodbena zaveza družbe.

11. Po trditvah tožeče stranke je temeljilo njeno pogodbeno razmerje z družbo na Individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 9. 2007 in aneksu k individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 5. 2009. Tožeča stranka je nadalje trdila, da ji nikoli ni bila izrečena nezaupnica s strani skupščine in da ji nikoli ni bilo očitano, da bi kadarkoli huje kršila svoje obveznosti, kar potrjuje tudi dejstvo, da ji je tožena stranka takoj po odpoklicu ponudila v sklenitev novo pogodbo o zaposlitvi, na podlagi 3. odstavka 10. člena Individualne pogodbe z dne 11. 9. 2007, ki določa, da ima tožeča stranka v primeru prenehanja mandata ali razrešitve in razporeditve na drugo delovno mesto, razen v primeru, da do prenehanja mandata ni prišlo iz krivdnih razlogov, poleg odpravnine tudi pravico 6 mesecev prejemati plačo, kot jo je tožeča stranka prejemala pred razrešitvijo, po tem obdobju pa plača ne sme biti nižja od 6.400,00 EUR. Tako sta tožeča stranka in tožena stranka dne 21. 10. 2009 sklenili Pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del in nalog na delovnem mestu "Svetovalec uprave". Tožeča stranka v tem sporu ni zahtevala odpravnine na podlagi Individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2007.

12. Tožeča stranka ni toženi stranki očitala nobenega protipravnega ravnanja, ki bi se nanašalo na njuno pogodbeno razmerje, niti v zvezi z delom skupščine, prav tako ji tudi ni očitala opustitve vložitve tožbe zoper Odločbo Agencije za zavarovalni nadzor v skladu s pravnim poukom iz Odločbe. V odgovoru na tožbo vztraja pri svojih že podanih trditvah o protipravnosti ravnanja posameznih članov nadzornega sveta. Jasno pove svoje stališče, da bi po prejemu Poziva Agencije za zavarovalni nadzor G. P. in I. S. morala odstopiti z mesta članov nadzornega sveta, ne pa glasovati za odpoklic tožnika kot člana uprave. Navedene trditve nakazujejo, da tožnik pravzaprav nepoštenost očita le določenima dvema članoma uprave, ne pa toženi stranki. Zakaj tožbe zaradi plačila odškodnine ni vložil zoper njiju, iz podatkov spisa ne izhaja. Pritožbeno sodišče pa v določbah OZ ni našlo podlage, na kateri bi bilo mogoče članu uprave, ki ga je nadzorni svet neutemeljeno odpoklical, brez pogodbene podlage priznati pravico, da zahteva odškodnino od družbe. Pri tem meni, da smiselna uporaba določbe prvega odstavka 146. člena OZ ne bi mogla priti v poštev, ker po tej določbi pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij, član uprave pa ne more biti v razmerju do nadzornega sveta, ki nadzira njeno delo, tretji. Besedna zveza "tretji osebi" pomeni povzročitev škode nekomu iz zunanjega sveta pravne osebe. Ker tožnik ni tretji v smislu določbe prvega odstavka 146. člena OZ, odškodnine pa tudi ne uveljavlja na podlagi kakšne pogodbene zaveze tožene stranke o plačilu odpravnine, po stališču pritožbenega sodišča družba v konkretnem primeru tudi ne odgovarja članu uprave družbe za škodo, ki mu jo povzročita člana nadzornega sveta iste družbe.

13. Ne glede na prej navedeno stališče pa je pomembno, da je bil tudi pritožnik uspešen pri izpodbijanju razlogov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na presojo, da je podana vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da bi mandat tožeči stranki v vsakem primeru prenehal na podlagi odločbe Agencije za zavarovalni nadzor o izredni upravi. S sklepom nadzornega sveta, četudi je ta ničen, se v konkretnem primeru ni povečala verjetnost, da tožniku že čez nekaj dni v vsakem primeru ne bi prenehala funkcija člana uprave.

14. Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da je Agencija za zavarovalni nadzor toženi stranki izdala najprej Poziv z dne 6. 10. 2009, po prvem odstavku 271. člena in drugem odstavku 307. člena takrat veljavnega Zakona o zavarovalništvu (B4), nato pa 23. 10. 2009 tudi Odločbo o izredni upravi (B6), na podlagi drugega odstavka 268. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 114/06, 9/07, 102/07, 69/08, 19/09 in 49/09), s katero je za izredna upravitelja v X. d. v. z. imenovala D. K. in I. K. V skladu z določbo prvega odstavka 187. člena takrat veljavnega Zakona o zavarovalništvu se je v sodni register vpisala odločba o izredni upravi in hkrati tudi sprememba oseb, pooblaščenih za zastopanje družbe. Člana izredne uprave sta bila vpisana v sodni register kot zastopnika tožene stranke 3. 11. 2009. Zoper odločbo o izredni upravi tožena stranka ni sprožila sodnega varstva. Tožniku kot svetovalcu pa je dne 14. 12. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 10. 2009 iz poslovnih razlogov (B8).

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ukrepanje Agencije za zavarovalni nadzor ni bilo namenjeno upravi, pač pa nadzornemu svetu. Pritožbeno sodišče iz predložene Odločbe o izredni upravi ugotavlja, da iz izreka te odločbe (točki 1.6 in 1.7) med drugim izhaja ugotovitev Agencije za zavarovalni nadzor, da člani nadzornega sveta niso zadovoljivo nadzirali primernosti postopkov in učinkovitosti delovanja notranje revizije, uprava pa ni zagotovila organizacije sistema notranjih kontrol na vseh področjih poslovanja X. Stališče tožene stranke, da je bil v spornem času, pred izdajo Odločbe o izredni upravi, v toženi stranki porušen sistem zavor in ravnovesij med organi upravljanja in nadzora, potrjuje tudi javno dostopno Poročilo o delu Agencije za zavarovalni nadzor za leto 2009, v uvodu katerega je njen direktor posebej v zvezi z ukrepom postavitve izredne uprave v X. potrdil potrebnost ukrepa in še izpostavil, da bodo potrebne zakonske spremembe na področju upravljanja družb za vzajemno zavarovanje, ki bodo zagotovile neodvisen in učinkovit nadzor nad delom uprave.

16. S prihodom izredne uprave v družbo 3. 11. 2009 so na podlagi zakona prenehala pooblastila nadzornemu svetu in upravi (188. člen takrat veljavnega Zakona o zavarovalništvu). Zakon ni predvideval le postavitve izrednega nadzornega sveta. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da se je z imenovanjem izredne uprave prekinila vzročna zveza med sklepom nadzornega sveta o odpoklicu tožnika s funkcije člana uprave z dne 9. 10. 2009 (četudi bi bil ta ničen) in zatrjevano preprečitvijo povečanja premoženja (s tem, da tožniku ni bilo zagotovljeno opravljanje funkcije člana uprave do konca mandata, to je do 10. 9. 2012). Tožnik je sicer nasprotoval utemeljenosti ukrepa imenovanja izredne uprave s stališčem, da če ga ne bi nadzorni svet odpoklical z mesta člana uprave, tudi Agencija za zavarovalni nadzor tega ukrepa ne bi sprejela, čemur pa po oceni pritožbenega sodišča glede na prej obrazloženo ni mogoče pritrditi. Vsebina Odločbe o izredni upravi, niti izjava zaslišane priče M. P. pa ne potrjujeta niti stališča tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, da je Agencija za zavarovalni nadzor izdala Odločbo o izredni upravi le zato, ker je tožena stranka ostala (od 9. 10. 2009 do 23. 10. 2009) brez obeh članov uprave. Iz tega razloga po po stališču pritožbenega sodišča Agencija za zavarovalni nadzor po določbi 185. člena takrat veljavnega Zakonu o zavarovalništvu še ne bi imela podlage za imenovanje izredne uprave.

17. S tem pa se izkaže, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji odškodninske odgovornosti tožene stranke (smiselno 91. člen OZ). Posledično tožena stranka tudi ni pasivno legitimirana v zvezi z ugotovitveno tožbo, ki predstavlja temelj zahtevku za plačilo odškodnine. Zato je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, zoper toženo stranko zavrnilo (peta in šesta alineja 358. člena ZPP).

18. V skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških postopka. Ker je tožena stranka v pravdi in s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je v skladu s stroškovnikom tožene stranke tej priznalo stroške prvostopenjskega postopka v priglašeni višini 4.177,50 EUR z 22% DDV, sodno takso za pritožbo 5.205,00 EUR, nagrado za pritožbeni postopek 2.660,80 EUR z 22% DDV in pavšal na PTT 20,00 EUR z 22% DDV, skupaj 13.572,12 EUR.

19. S tem je odločeno o zahtevkih tožeče stranke, ki jih je postavila kot primarne. V nadaljevanju pa bo moralo sodišče prve stopnje odločati še o podredno postavljenih zahtevkih tožeče stranke (tretji odstavek 182. člena ZPP).

-------------------------------
¹ X. d. v. z. je bila ustanovljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 29/98; ZZZVZZ-C)
² Primerjaj s sodbo in sklepom VS III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011
³ Plavšak, Juhart, Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba2009, stran 366.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2173/2011
• Sodba II Ips 256/2011
• Sodba in sklep II Ips 45/2014