VSL Sodba I Cpg 706/2016

Jedro

To, da je v času razpisanega naroka potekal sejem, ki ga je organizirala tožena stranka in da je bilo mogoče v času trajanja sejma pričakovati nepredvidljive dogodke, na katerih ne more biti prisoten nihče drug, kot zakoniti zastopnik tožene stranke, pomeni le, da bi morala takšne nepredvidljive dogodke pričakovati predvsem tožena stranka. Če bi tako ravnala, bi že takoj (ali vsaj kmalu potem), ko je prejela vabilo na narok dne 10. 3. 2016 (4. 1. 2016), sodišču opravičila svoj izostanek zaradi (zagotovo) vnaprej znane okoliščine - da bo v času razpisanega naroka potekal navedeni sejem. Ne v opravičilu ne v pritožbi ni navedeno (seveda tudi ne dokazano), katera je bila "nepredvidljiva situacija", ki je zakonitega zastopnika tako nenadoma zadržala.

Prenove sanitarij ni mogoče uvrstiti med takšna ureditvena dela, ki so bila potrebna za prilagoditev prostorov izvajanju dejavnosti najemojemalca niti med katera od drugih del, za katera je tožeča stranka dala soglasje in se dogovorila za povračilo vlaganj. Utemeljeno je sodišče prve stopnje poudarilo, kar se zdi očitno tudi višjemu sodišču: da je tudi tožena stranka Pogodbo razumela tako, da prenova sanitarij ne spada med v Pogodbi vsebovana dela, za katera je tožeča stranka že vnaprej podala soglasje. Na noben drug način si ni mogoče razlagati njene prošnje za soglasje za prenovo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: (I.) da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 107494/2014 z dne 19. 8. 2014 ostane v prvem in tretjem odstavku v celoti v veljavi, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka od tožeče zahtevala plačilo 54.247,62 EUR s pripadki ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in v ugodi tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške, ki jih je imela v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko ni preložilo naroka za glavno obravnavo zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta je dne 10. 3. 2016 ob 10.52 uri (na dan izvedbe naroka, razpisanega za ob 11.30 uri) poslal po faksu na sodišče opravičilo. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da je v njem "določno navedel, kaj je razlog za nujne obveznosti" s tem, ko je zapisal, "da ima nujne obveznosti na sejmu", ki se je takrat odvijal na .... Navedeno nikakor ne predstavlja konkretiziranih razlogov, ki bi opravičevali predlog za preložitev naroka. Pritožba opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da zaradi nujnosti obveznosti zakoniti zastopnik ni imel na razpolago dokazov, s katerimi bi podprl svoje trditve, višje sodišče pa ugotavlja, da ustrezne trditve sploh niso bile postavljene. To, da je v času razpisanega naroka (10. 3. 2016) potekal sejem, ki ga je organizirala tožena stranka in da je bilo mogoče v času trajanja sejma (od 8. 3. do 13. 3. 2016) pričakovati nepredvidljive dogodke, na katerih ne more biti prisoten nihče drug, kot zakoniti zastopnik tožene stranke, pomeni le, da bi morala takšne nepredvidljive dogodke pričakovati predvsem tožena stranka. Če bi tako ravnala, bi že takoj (ali vsaj kmalu potem), ko je prejela vabilo na narok dne 10. 3. 2016 (4. 1. 2016), sodišču opravičila svoj izostanek zaradi (zagotovo) vnaprej znane okoliščine - da bo v času razpisanega naroka potekal navedeni sejem. Ne v opravičilu ne v pritožbi ni navedeno (seveda tudi ne dokazano), katera je bila "nepredvidljiva situacija", ki je zakonitega zastopnika tako nenadoma zadržala.

6. Pri tem pa ni mogoče spregledati, da je dva dni pred narokom (8. 3. 2016) prošnjo za preklic in preložitev naroka poslala tudi pooblaščenka tožene stranke (odvetnica večje odvetniške družbe), v kateri je sodišču sporočila, da ima istega dne pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici razpisan narok za glavno obravnavo ob 13. uri, ki se ga zaradi oddaljenosti ne bo mogla udeležiti, če se bo udeležila naroka v tej zadevi. Tudi to opravičilo je vsaj nenavadno, saj je bilo vabilo v zadevi v Novi Gorici napisano skoraj mesec dni po tem, ko je tožena stranka prejela vabilo za narok v obravnavani zadevi. Zakaj se je tožena stranka odločila, da se bo udeležila naroka v Novi Gorici in o tem obvestila sodišče prve stopnje šele tik pred narokom v tej zadevi, tožena stranka ni pojasnila.

7. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge tožene stranke (za zaslišanje M. B., D. P., G. Č. in I. B.) zavrnilo brez kakršnekoli obrazložitve, da ni izvedlo ogleda in ni postavilo izvedenca gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je razloge za zavrnitev dokazov prepričljivo pojasnilo v 8. točki obrazložitve, višje sodišče pa z njimi soglaša.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je sodba v delu, ki se na nanaša na tožbeni zahtevek v zvezi z najemninami, dovolj natančno obrazložena (11. točka obrazložitve). Tožena stranka v tej točki navedenim argumentom tudi v pritožbi ne oporeka, temveč plačilu najemnine nasprotuje le s postavitvijo nasprotnega zahtevka.

9. Nima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje pri odločanju, ali sporna vlaganja v sanitarije predstavljajo stroške vzdrževanja, ki jih je dolžan nositi najemodajalec, ali gre za vlaganja, ki presegajo popravila in stroške vzdrževanja in jih je mogoče zahtevati na podlagi pogodbe, če je bilo pogodbeno razmerje urejeno tudi glede takšnih vlaganj, odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke.

10. Tožeča stranka je namreč v pripravljalnih vlogah, v nasprotni tožbi in na naroku podala ustrezne trditve, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Tožeča stranka je tako navedla: da so (obstoječe) sanitarije obstajale že v času prevzema prostorov v posest; da je od prevzema prostorov v posest (27. 2. 2011) do prošnje za soglasje k prenovi (29. 12. 2011) tožena stranka prostore brez težav (ustreznost obstoječih sanitarij) že uporabljala za opravljanje svoje dejavnosti ter da so bila dela v zvezi s prenovo sanitarij opravljena v začetku leta 2012.

11. Tudi če je sodišče prve stopnje v določenem delu res samo (brez ustreznih trditev tožeče stranke) povzelo določena dejstva iz listinskih dokazov (račun B. z dne 20. 3. 2012) in s tem dopolnilo trditveno podlago tožeče stranke v zvezi z vlaganji tožene stranke v poslovni prostor, višje sodišče ocenjuje, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP): tožeča stranka je namreč v zvezi z nasprotno tožbo podala dovolj trditev, iz katerih izhaja, da zahtevek po nasprotni tožbi ni utemeljen.

12. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je dokazno breme glede zahtevka po nasprotni tožbi na toženi stranki: ona je tista, ki bi morala v utemeljitev svojega zahtevka konkretizirano navesti vsa pravno relevantna dejstva in zanje predložiti dokaze. Tega pa tožena stranka ni storila.

13. Višje sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da sporna ureditev sanitarij ne predstavlja takšnih vzdrževalnih del, ki bi bila nujno potrebna, da bi bilo prostore mogoče uporabiti v namen, določen s pogodbo (organizacija prireditev). Trditve (ki jih je povzelo sodišče prve stopnje), da je od prevzema prostorov v najem pa do prošnje za soglasje k prenovi minilo leto dni, v tem obdobju pa je tožena stranka lahko brez težav opravljala svojo dejavnost v prostorih (ne glede na stanje sanitarij) in s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev v tem delu, je podala tožeča stranka že v odgovoru na nasprotno tožbo.

14. Tožena stranka ni izrecno ugovarjala trditvam tožeče stranke, da so prostori (ob prevzemu v uporabo) že imeli sanitarije, navedla je le, da niso imeli ustreznih sanitarij, za to trditev pa tožena stranka ne v postopku na prvi stopnji pa tudi ne v pritožbi ni podala nobenih konkretnih trditev. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, že iz dopisa, ki ga je tožeči stranki poslala tožena stranka (priloga A8), izhaja, da tožečo stranko prosi za soglasje za prenovo sanitarij. Tožena stranka je v pritožbi (ponovno) navedla, da morajo poslovni prostori zaradi opravljanja njene dejavnosti imeti tudi zadostno število primernih sanitarnih prostorov, vendar tudi v pritožbi še vedno ni konkretizirala svojih trditev niti ni pojasnila, zakaj so bili prvotni sanitarni prostori neustrezni. Prav tako tudi v pritožbi ni pojasnila (tega ni niti poskušala), kako je lahko več kot eno leto (zakonito) uporabljala prostor (z obstoječimi sanitarijami), nato pa je (šele) tekom postopka (ne pa tudi v prošnji za izdajo soglasja za prenovo sanitarij) trdila, da ji obstoječe sanitarije ne omogočajo opravljanja njene dejavnosti. Navedba, da so bile prvotne sanitarije primerne le za zaposlene, je nedovoljena pritožbena novota.

15. Vse navedeno potrjuje, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni izpolnila svoje dolžnosti v smislu 14. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in da toženi stranki ni izročila poslovnih prostorov (oziroma jih vzdrževala) v takem stanju, da bi jih bilo mogoče uporabljati v namen, določen s Pogodbo o najemu poslovnih prostorov. Višje sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da prenove sanitarij ni mogoče uvrstiti med takšna ureditvena dela, ki so bila potrebna za prilagoditev prostorov izvajanju dejavnosti najemojemalca niti med katera od drugih del, za katera je tožeča stranka dala soglasje in se dogovorila za povračilo vlaganj. Utemeljeno je sodišče prve stopnje poudarilo, kar se zdi očitno tudi višjemu sodišču: da je tudi tožena stranka Pogodbo razumela tako, da prenova sanitarij ne spada med v Pogodbi vsebovana dela, za katera je tožeča stranka že vnaprej podala soglasje. Na noben drug način si ni mogoče razlagati njene prošnje za soglasje za prenovo (19. točka obrazložitve).

16. Pritožba trdi, da je bil "dopis (s prošnjo za soglasje k prenovi) poslan tožeči stranki v znak korektnih poslovnih odnosov, ker naj bi tožena stranka smatrala, da je o delih korektno obvestiti lastnika". Temu je težko verjeti: tožena stranka je namreč nato, kljub temu, da ji je tožeča stranka sporočila, da soglaša z deli le "v kolikor stroški prenove v nobenem primeru ne bodo bremenili tožeče stranke in če poseg ne bo imel narave vlaganj, opisanih v 4. točki Pogodbe", dela opravila, ne da bi tožečo stranko prej obvestila, da bo stroške, ki ji bodo zaradi tega nastali (ne glede na prej jasno navedeno stališče tožeče stranke) pobotala z najemnino. Pri tem pa ni mogoče spregledati, da se tožena stranka v svoji prošnji za soglasje ni sklicevala na nobeno pogodbeno določilo, ki bi ji izvedbo takšnih del dopuščalo, dopisu tožeče stranke pa ni nasprotovala z navedbo takšnih pogodbenih določil, temveč je dela kljub temu izvedla in nato šele s pobotno izjavo z dne 26. 6. 2014 (Priloga B11) uveljavljala vlaganja v pobot.

17. V zvezi s pritožbenim očitkom, da izjava družbe T. d. d. v imenu najemodajalca ni veljavna, se višje sodišče v celoti sklicuje na izčrpno in povsem pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje v 19. točki izpodbijane sodbe, prav tako pa tudi v zvezi z utemeljitvijo zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, ki ga je tožena stranka utemeljila z neupravičeno obogatitvijo.

18. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odst. 165. člena ZPP v zvezi s prvim odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cpg 32/2007
• VSM Sklep IV Kp 40459/2016
• VSL sodba II Cp 1408/2004