<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 1379/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.1379.2016
Evidenčna številka:VSL00006077
Datum odločbe:06.12.2017
Senat, sodnik posameznik:Maja Jurak (preds.), Lidija Leskošek Nikolič (poroč.), mag. Valerija Jelen Kosi
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:kreditna pogodba - solidarno poroštvo - zavrnitev dokaznega predloga - dokazovanje z izvedencem - višina dolga - izračun obresti - informativni dokaz - sklepčnost tožbe - očitna pisna pomota - dokaz z izvedencem v informativne namene - lastno strokovno znanje sodišča

Jedro

Ob nespornemu dejstvu, da sta pravdni stranki sklenili samo dve kreditni pogodbi z dodatki, zgolj številka oziroma oznaka pogodbe po prepričanju pritožbenega sodišča ni bistveni element predmetne tožbe, zato omenjene očitne pisne pomote tožeče stranke v številkah ni mogoče enačiti z nesklepčnostjo tožbe.

Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da že njegovo pavšalno nasprotovanje oziroma nestrinjanje z obračunom tožeče stranke terja preveritev njegove pravilnosti s pomočjo izvedenca finančne stroke. Drugi toženec bi lahko obračun tožeče stranke sam preveril z razmeroma preprostim matematičnim izračunom ter nato na podlagi svojega izračuna argumentirano nasprotoval posameznim postavkam v obračunu.

Ker torej izračun vtoževanega zneska ni izven spoznavnega območja drugega toženca, bi izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke v predmetni zadevi pomenila dokaz v informativne namene, ki ga tako teorija kot sodna praksa štejeta za nedovoljen dokaz. Vsi podatki za preveritev obračuna vtoževane terjatve so podani, pri tem pa zadostuje osnovno znanje matematike, s katerim sodišče zagotovo razpolaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Drugi toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 24.5.2016 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 32146/2013 z dne 12.3.2013 v delu, v katerem se nanaša na drugega toženca, razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka). V II. točki izreka je glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.672,72 EUR od dne 9.11.2012 do dne 7.3.2013 ustavilo postopek. Odločilo je, da je drugi toženec dolžan v roku 15 dni tožeči stranki solidarno glede na prvo toženko plačati znesek 144.003,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 141.500,00 EUR od dne 9.11.2012 dalje do plačila in od zneska 2.503,15 EUR od dne 8.3.2013 dalje do plačila (III. točka izreka). V IV. točki izreka je nadalje v preostalem delu, t.j. za znesek 229,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 168,93 EUR od dne 8.3.2013 dalje do plačila in od zneska 60,64 EUR od dne 22.12.2012 dalje do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da je drugi toženec dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.322,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep, in sicer smiselno zoper III. in V. točko izreka, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje drugi toženec. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba drugega toženca je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je kljub razliki v oznaki oziroma številki pogodb, na katero opozarja drugi toženec, podana identiteta med kreditnima pogodbama z dodatki, na katere se v svojih vlogah sklicuje tožeča stranka ter kreditnima pogodbama (prilogi A23 in A46 spisa) z dodatki (priloge A20 do A22 in A43 do A45 spisa), ki jih je tožeča stranka predložila ob dopolnitvi tožbe (predmetni postopek se je po razveljavitvi sklepa o izvršbi zaradi ugovora tožene stranke vodil kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ)). Tako se vsebina obeh pogodb in dodatkov k njima, kot jo tožeča stranka navaja v tožbi oziroma njeni dopolnitvi ter pripravljalni vlogi, ujema glede vseh bistvenih sestavin oziroma aspektov (stranki pogodbe, datum sklenitve pogodbe, višina kredita, obrestna mera, rok vračila) s predloženima pogodbama in dodatki. Glede slednjih pa med strankama ni sporno, da jih je sklenila prva toženka, drugi toženec pa se je za plačilo na njihovi podlagi nastalih denarnih obveznosti prve toženke do tožnice zavezal kot porok in plačnik. Sleherni dvom o istovetnosti pogodb pa je bil odpravljen na naroku za glavno obravnavo dne 24.5.2016, ko je tožeča stranka pojasnila, da je v njenih vlogah prišlo do očitne pisne pomote pri zapisu številke kreditnih pogodb, in sicer je bila pri navedbi številke obeh pogodb pomotoma dodana le številka "00128." Ob vsem pojasnjenem in nespornemu dejstvu, da sta pravdni stranki sklenili samo dve kreditni pogodbi z dodatki, zgolj številka oziroma oznaka pogodbe po prepričanju pritožbenega sodišča ni bistveni element predmetne tožbe, zato omenjene očitne pisne pomote tožeče stranke v številkah ni mogoče enačiti z nesklepčnostjo tožbe.

7. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog drugega toženca s postavitvijo izvedenca finančne stroke, saj je drugi toženec podal le pavšalen ugovor, da obračuna vtoževane terjatve ni mogoče preveriti. Pri takšnem pavšalnem ugovoru je vztrajal tudi po tem, ko je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 4.4.2016 v zadostni meri pojasnila obračun vtoževanega zneska. Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da že njegovo pavšalno nasprotovanje oziroma nestrinjanje z obračunom tožeče stranke terja preveritev njegove pravilnosti s pomočjo izvedenca finančne stroke. Kot pojasnjuje že sodišče prve stopnje, bi lahko drugi toženec obračun tožeče stranke sam preveril z razmeroma preprostim matematičnim izračunom ter nato na podlagi svojega izračuna argumentirano nasprotoval posameznim postavkam v obračunu oziroma metodi obračunavanja tožeče stranke. Skrbnost, ki se od pravdnih strank pričakuje, pa od stranke terja, da si v primeru, ko izračuna sama ne zmore, preskrbi tudi strokovno pomoč in v postopku argumentirano oporeka navedbam nasprotne stranke. Ker torej izračun vtoževanega zneska ni izven spoznavnega območja drugega toženca, bi izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke v predmetni zadevi pomenila dokaz v informativne namene, ki ga tako teorija kot sodna praksa štejeta za nedovoljen dokaz.1 Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje so vsi podatki za preveritev obračuna vtoževane terjatve podani, pri tem pa zadostuje osnovno znanje matematike, s katerim sodišče zagotovo razpolaga. Pravilnosti obračuna sodišča prve stopnje, s katerim je preverilo obračun tožeče stranke, pritožnik ne izpodbija, obračun pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen.

8. Končno pritožbeno sodišče tudi v celoti sledi prvostopenjski odločitvi o stroških.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Drugi toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

-------------------------------
1 Smiselno enako sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2937/2014 z dne 21.1.2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1019, 1019/4
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 1065
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 243, 287, 287/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MDkx