VSL Sklep I Cpg 743/2017

Jedro

Po prvem odstavku 108. člena ZMZPP se postopek za priznanje tuje sodne odločbe začne na predlog. V šestem odstavku 108. člena pa je vsakemu sodišču dana pristojnost, da odloča o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju z učinkom le za ta postopek, če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep. Iz vloge drugotožene stranke, v kateri le-ta uveljavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje pravnomočne sodbe srbskega sodišča, pa implicitno izhaja njen predlog, naj o priznanju te odločbe odloča kar sodišče v predmetnem postopku. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da bi le v posebnem postopku priznana odločba Gospodarskega sodišča v Beogradu po prvem odstavku 94. člena ZMZPP imela enak učinek v Republiki Sloveniji kot domača sodna odločba. Pritožnik zato utemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neizčrpanje zakonskega pooblastila iz šestega odstavka 108. člena ZMZPP, da samo kot predhodno vprašanje reši vprašanje priznanja pravnomočne odločbe srbskega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari drugotožene stranke.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila drugotožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožba zavrže, podrejeno pa tako, da se postopek do pravnomočne odločitve o priznanju tuje sodne odločbe prekine.

3. V odgovoru na pritožbo so tožeče stranke predlagale zavrženje oz. zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Drugotožena stranka je v postopku uveljavljala obstoj negativne procesne predpostavke za vodenje predmetnega spora in se pri tem sklicevala na pravnomočno razsojeno zadevo s sodbo Gospodarskega sodišča v Beogradu opr. št. P 3486/2013 (enkrat z dne 6. 2. 2001, drugič z dne 6. 2. 204) v zvezi s sodbo Gospodarskega apelacijskega sodišča opr. št. 3 Pž 2540/2014 z dne 9. 4. 2014. Obe sodbi, na kateri se sklicuje, je priložila svoji vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 10. 7. 2014 (list. št. 177 do 183) in sta pripeti k tej vlogi (prilogi B5 in B6). Da gre pri navedbi datuma sodbe Gospodarskega sodišča v Beogradu pod opr. št. P 3486/2013 za očitno pisno napako, izhaja iz same priložene sodbe, ki datira na dan 6. 2. 2014, kot tudi iz navedbe, da se na to sodbo nanaša tudi sodba Gospodarskega apelacijskega sodišča opr. št. 3 Pž 2540/2014 z dne 9. 4. 2014.

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je skladno s 1. odstavkom 94. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) z domačo sodno odločbo izenačena tuja sodna odločba in ima enak pravni učinek v Republiki Sloveniji kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče v Republiki Sloveniji. Ker drugotožena stranka, ki se na sodno odločbo sodišča v Republiki Srbiji sklicuje, ni niti zatrjevala, niti izkazala, da je bila navedena sodna odločba v Republiki Sloveniji priznana, ne more imeti enakega učinka, kot pravnomočna sodna odločba domačega sodišča.

7. Prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa ni moglo upoštevati šele po izdaji sklepa v pritožbi zatrjevanega dejstva, da je v teku pred sodiščem v Republiki Sloveniji postopek priznave pravnomočne sodne odločbe Gospodarskega sodišča v Beogradu, na katero se sklicuje pri uveljavljanju ugovora pravnomočno razsojene stvari pritožnik. Kot izhaja iz pritožbi priloženega predloga za priznanje pravnomočne in izvršljive tuje sodne odločbe in prejemne štampiljke sodišča na njem, je bil namreč predlog vložen pri sodišču šele 23. 6. 2017, torej šele po izdaji izpodbijanega sklepa.

8. Pritožnik pa je že v svoji vlogi, ki jo je sodišče prejelo 12. 1. 2017 (list. št. 297 do 299) navedel, da izpolnjuje pravnomočna sodba Gospodarskega sodišča v Beogradu opr. št. 30 P 3486/2013 z dne 6. 2. 2014 vse pogoje za priznanje v Republiki Sloveniji, ker ni v nasprotju z imperativni predpisi in javnim redom Republike Slovenije.

9. Po 1. odstavku 108. člena ZMZPP se postopek za priznanje tuje sodne odločbe začne na predlog. V 6. odstavku 108. člena pa je vsakemu sodišču dana pristojnost, da odloča o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju z učinkom le za ta postopek, če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep. Iz vloge drugotožene stranke (list. št. 297 do 292), v kateri le-ta uveljavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje pravnomočne sodbe srbskega sodišča, pa implicitno izhaja njen predlog, naj o priznanju te odločbe odloča kar sodišče v predmetnem postopku.

10. Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da bi le v posebnem postopku priznana odločba Gospodarskega sodišča v Beogradu po 1.odstavku 94. člena ZMZPP imela enak učinek v Republiki Sloveniji kot domača sodna odločba. Pritožnik zato utemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neizčrpanje zakonskega pooblastila iz 6. odstavka 108. člena ZMZPP, da samo kot predhodno vprašanje reši vprašanje priznanja pravnomočne odločbe srbskega sodišča. Ne gre sicer za bistveno postopkovno kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila sklenjena sodna poravnava. O zahtevku v predmetni zadevi sodišče prve stopnje še ni odločilo, bo po moralo na podlagi 2. odstavka 319. člena ZPP ves čas med postopkom po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Glede na dano procesno situacijo, ko v posebnem postopku za priznanje tuje sodne odločbe (pravnomočne odločbe Gospodarskega sodišča v Beogradu) o priznanju še ni bilo odločeno, prvostopenjsko sodišče pa o njem lahko odloči tudi kot o predhodnem vprašanju, se bo moralo odločiti, ali bo prekinilo postopek in počakalo na odločitev o predmetnem vprašanju v posebnem postopku, ali pa bo o tem vprašanju odločalo samo kot o predhodnem postopku.

11. Tožeče stranke sicer v odgovoru na pritožbo navajajo, da se tožbeni zahtevek, ki ga v tem postopku uveljavljajo tožeče stranke, objektivno razlikuje od tožbenega zahtevka, ki se vodi med prvo tožečo stranko in drugo toženo stranko pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu na podlagi tožbe prvo tožeče stranke z dne 9. 5. 2012. V postopku pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu je prvotožena stranka uveljavljala zahtevke:

- na ugotovitev, da drugotožena stranka tega postopka nima pravice zahtevati zneska plačila iz bančne garancije G 3442/12 od H. d.d. (sedaj A. d.d.),

- da se prepove drugotoženi stranki tega postopka, da od H. d.d. (sedaj A. d.d.) izterja znesek iz bančne garancije G 3442/12 in

- da naj se drugotoženi stranki naloži vrnitev originala in kopije bančne garancije G 3442/12.

12. Zahtevek tožečih strank v tem postopku pa se glasi:

- ugotovi se, da je zahtevek za plačilo po garanciji za dobro izvedbo posla G-3442/12 na znesek 600.000,00 EUR z dne 17. 4. 2013 podan s strani drugotožene stranke Agencije za privatizacijo Republike Srbije prvotoženi stranki H. d.d. (sedaj A. d.d.) ničen,

- ugotovi se, da je bančna garancija "PERFORMANCE BOND no. G-3442/12" izdajatelja H. d.d. (sedaj A. d.d.) z dne 24. 1. 2012 prenehala veljati,

- drugotožena stranka Agencija za privatizacijo Republike Srbije je dolžna podati prvotoženi stranki H. d.d. (sedaj A. d.d.) izjavo, s katero bo prvotoženo stranko odvezala odgovornosti iz naslova bančne garancije "PERFORMANCE BOND no. G-3442/12" izdajatelja H. d.d. (sedaj A. d.d.) z dne 24. 1. 2012 v roku 15 dni pod izvršbo.

13. Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno stališče tožečih strank, da ne gre za identiteto zahtevkov. Različnost zahtevkov je zgolj navidezna, saj so v obeh primerih zahtevki usmerjeni na ugotovitev neupravičenosti drugotožene stranke za unovčenje bančne garancije izdajatelja, to je prvotožene stranke in na izrek posledice, ki iz take ugotovitve izhaja. Da gre za identičnost zahtevkov, pa izhaja tudi iz tožbene trditvene podlage tako iz spora pred srbskim sodiščem, kot iz obravnavanega spora.

14. Stališču tožečih strank v odgovoru na pritožbo, da ne gre za subjektivno identiteto strank, ker gre v zadevi pred Gospodarskim sodiščem v Beogradu za spor med prvo tožečo stranko in drugo toženo stranko, v obravnavani zadevi pa nastopajo poleg prvo tožeče stranke in drugo tožene stranke tudi drugo do četrtotožeča stranka in prvotožena stranka, ni mogoče v celoti pritrditi. Že v postopku pred srbskim sodiščem je kot tožena stranka nastopala tudi H. d.d. (sedaj A. d.d.). Res pa je, da v postopku tedaj kot tožeča stranka niso nastopale drugo do četrto tožeča stranka, ki pa so, kot izhaja iz tožbene naracije, poroki prvotožeče stranke kot naročnika izdaje garancije, ki jamčijo za izpolnitev regresnega zahtevka prvotožene stranke (banke garanta) zoper prvo tožečo stranko (naročnika garancije). Ker porok z glavnim dolžnikom, za katerega jamčijo, niso niti nujni, niti enotni sosporniki, ker njihova odgovornost ni nujno enaka (dr. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 250) in se učinki pogodbe ne raztezajo nujno na vse enako, torej ni nobene ovire, da se v delu tožbenega zahtevka ne uveljavlja učinek pravnomočnosti tuje sodne odločbe glede na stranke postopka, v drugem delu glede tožbe porokov, ki niso bili stranke postopka pred srbskim sodiščem in glede na to, da ima pravnomočna sodna odločba učinek inter partes, pa se še naprej vodi obravnavani postopek.

15. Spričo zgoraj obrazloženega je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi drugotožene stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

08.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 559/2014
• Sklep III Ips 85/2000
• VSL Sklep I Cpg 173/2023