VSL Sodba II Cp 1540/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve ni navedlo, da tožena stranka ni podala trditev in dokazov, da bi storitve predhodno opravljala, ampak, da njene trditve o tem, da je šlo za trajno pogodbeno razmerje na podlagi naročila etažnih lastnikov, niso bile konkretizirane. Sodišče je navedlo razloge tudi glede zatrjevanega konkludentnega soglasja volj in navedlo, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je opravljene storitve izpolnila. Sodišče je zato štelo, da so njene navedbe o obstoju pogodbenega razmerja neutemeljene in nedokazane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15739/2015 z dne 11. 1. 2016 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožeči stranki naložilo, da mora v osmih dneh toženi stranki povrniti 511,34 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. V pravočasni pritožbi tožeča stranka zatrjuje obstoj pritožbenih razlogov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti glede obstoja pogodbenega razmerja za opravljanje storitve, na katerih temelji vtoževana terjatev, ki ga je tožeča stranka utemeljevala s konkludentnimi dejanji - rednimi plačili za istovrstne storitve pred nastopom novega upravnika. Sodišče v 13. točki obrazložitve ugotavlja, da tožeča stranka ni podala trditev niti dokazov, da bi ta storitve predhodno opravljala in da bi jih tožena stranka plačevala, kar je v nasprotju z ugotovitvijo iz 8. točke obrazložitve in sicer, da je sodišče prebralo pretekle račune in potrdila o prejemu plačil le teh. V 7. točki obrazložitve je celo zavrnilo ugovor prekluzije tožene stranke glede naknadno priloženih prilog navedenih računov. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih dokazov oziroma bistvenih razlogov oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Dejstvo obstoja razmerja izhaja iz računov za istovrstne stroške za obdobje od 1. 4. 2012 do 31. 10. 2012 in potrdil o plačilih navedenih računov. Etažni lastniki oziroma novi upravnik so razmerja naknadno odpovedali. Če razmerje oziroma naročilo ne bi obstajalo, ne bi bilo odpovedano. Sodišče se do odpovedi razmerja za storitve ob sklenitvi novih pogodb med etažnimi lastniki in novim ponudnikom sploh ni opredelilo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000,00 EUR, zato se v postopku uporabljajo pravila spora majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve ni navedlo, da tožena stranka ni podala trditev in dokazov, da bi storitve predhodno opravljala, ampak, da njene trditve o tem, da je šlo za trajno pogodbeno razmerje na podlagi naročila etažnih lastnikov, niso bile konkretizirane. Sodišče je navedlo razloge tudi glede zatrjevanega konkludentnega soglasja volj in navedlo, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je opravljene storitve izpolnila. Sodišče je zato štelo, da so njene navedbe o obstoju pogodbenega razmerja neutemeljene in nedokazane. Če je sodišče v dokaznem postopku prebralo tudi račune in potrdila o prejemu le teh, to ne predstavlja nasprotja v razlogih v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pravilen in tudi odločilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so s Pogodbo o medsebojnih razmerjih v P. v. z dne 1. 1. 2011 etažni lastniki uredili le medsebojna razmerja glede stroškov urejanja okolice in varovanja naselja, ne pa tudi razmerja s tožečo stranko oziroma izvajalci teh storitev. Tožeča stranka obstoja razmerja z računi (tudi če so bili plačani) iz obdobja od 1. 4. 2012 do 31. 10. 2012 ne more dokazovati obstoja poslovnega razmerja v obdobju, iz katerega izhajajo terjatve po vtoževanih računih (od 1. 1. 2014 do 31. 5. 2015). Ker storitve nikoli niso bile naročene (to ni bilo dokazano), razmerje med pravdnima strankama nikoli ni bilo vzpostavljeno.

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 325/2020
• VSL Sodba I Cp 1051/2019
• VSL sodba II Cpg 20/2017