VSL Sklep I Cp 800/2017

Jedro

Sodišče mora presoditi, ali je nujna pot na način, kot jo predlagatelji predlagajo, dopustna in pri tem upošteva ne le določila SPZ o nujni poti, temveč tudi druge specialne zakone, kadar nujna pot poteka po zemljiščih, za katere velja poseben režim. V konkretnem primeru gre za vodotoke oziroma zemljišča, za katera veljajo posebnosti ureditve teh zemljišč po 37. členu ZV-1. Ob dejstvu, da obstaja še druga pot, ki ni obremenjena z vodotoki, bo ta pot bolj primerna.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (vse točke, razen 7, in 8. izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je določilo nujno pot preko služečih nepremičnin, ki jih je opisalo v točki 1 in sicer tako, da nujna pot poteka od javne poti - L. cesta po že obstoječi asfaltirani poti preko dela v prejšnjem odstavku te točke navedenih služečih nepremičnin do nepremičnin ID 000, kar izhaja iz skice sodnega izvedenca geodetske stroke M. B. z dne 19. 10. 2016 in skici priloženih podatkov o koordinatnih točkah. V točki 2 je nadalje določilo, da poteka preko služečih nepremičnin nasprotnih udeležencev, naštetih v točki 2. V točki 3 je sklenilo, da je skica sodnega izvedenca M. B. z dne 19. 10. 2016, ki prikazuje potek nujne poti iz točke 1. in 2. izreka sestavni del izreka. Nujno pot je določilo za hojo in vožnjo z motornimi vozili do obremenitve 50 kN kolesnega pritiska. Predlagateljem je naložilo nerazdelno plačilo Republiki Sloveniji v znesku 11.881,00 EUR, v točki 6 pa, da so nerazdelno dolžni plačati za nujno pot še 657,39 EUR, nasprotnim udeležencem, po katerih nepremičnina poteka nujna pot, denarne zneske, določene v točki 6. V točki 7 je ugotovilo umik predloga za dovolitev nujne poti v korist nepremičnin, naštetih v tej točki in postopek ustavilo. V točki 8 pa je sklenilo, da bo o stroških odločeno s posebnim pisnim sklepom.

2. Proti temu sklepu v delu, v katerem ni uspela, vlaga pritožbo Republika Slovenija po državnem pravobranilstvu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je določilo nujno pot tudi po nepremičninah, ki so v lasti Republike Slovenije in v upravljanju Direkcije Republike Slovenije za vode (ID 001 in 002). Gre za vodno zemljišče z zaznambo javnega dobra. Sodišče je napačno ugotovilo, da je zveza z javno cesto za gospodujoče nepremičnine možna zgolj na podlagi ustanovitve služnosti ali nujne poti preko sosednjih zemljišč, vključno z vodnima zemljiščema v lasti RS. Pogoj za nujno pot po 88. členu SPZ je, da nima nepremičnina z redno rabo potrebne zveze z javno cesto. To še ne pomeni, da ne upošteva drugih predpisov. Vodni zemljišči sta po drugem odstavku 11. člena Zakona o vodah (ZV-1) javno dobro. Poseganje na vodna in priobalna zemljišča po 37. členu ZV-1 ni dovoljeno, razen v taksativno naštetih primerih. 153.a člen ZV-1 določa, da se poseg na vodnem ali priobalnem zemljišču lahko izvede na podlagi pridobljene služnostne ali stavbne pravice in 265. člen SZ določa, da se na javnem dobru lahko ustanovi ta pravica le pod pogojem, da se ne posega v splošno rabo javnega dobra. Vodna zemljišča v lasti države imajo status javnega dobra. Dostop do komunalne opreme, del opremljanja stavbnih zemljišč, je v pristojnosti lokalne skupnosti in to določa 77. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Na naravnem vodnem javnem dobru se ustanovi stavbna pravica za prepust, most in podobno samo v korist lokalne skupnosti, tako da dostop postane del javne infrastrukture. To lahko pridobi le lokalna skupnost, ne pa fizične osebe. Izvedenec je sledil ekonomičnosti dostopa do gospodujočih nepremičnin in spregledal zavezujoče določbe ZV-1. Sodišče je imelo možnost odločiti se za varianto I, ki poteka brez vodnih zemljišč. Zato je varianta II nedopustna. Načelo ekonomičnosti ne more biti temeljno vodilo. Sodišče se napačno sklicuje na sklenitev sodne poravnave P 2218/2014, saj nima vloge pri odločanju o predlogu za nujno pot, ki bi obsegala vodno javno dobro. S to poravnavo je RS pokazala, na katerih zemljiščih je možno skleniti služnost, ne pa na tem zemljišču. Zato se je sodišče napačno opredelilo do ugovora RS, da ovira za dovolitev nujne poti predstavlja status javnega dobra. Javno dobro postane državna last z dnem uveljavitve zakona ZV-1 (22. 7. 2002). Sodišče napačno ugotavlja, da je to bilo šele 2006, ko je bilo vpisano v zemljiško knjigo. Nujna pot prečka vodotok in ni res, kot sodišče ugotavlja, da vodotok prečka nujno pot. Predlagatelji niso izkazali in ne dokazali, da obstoječa pot, ki prečka vodotok, je bila zgrajena v skladu z vodno gospodarskim mnenjem z dne 12. 3. 1996 in soglasjem 18. 12. 1998, saj to ne izhaja iz teh listin. Dopustno je le po 201. členu ZV-1, če gre za rekonstrukcije, spremembe namembnosti ali nadomestno gradnjo. Zadeva I Cp 1597/2001 se ne nanaša na nujno pot na javnem dobru. Pritožnica meni, da je potrebno v skladu z ZV-1 na podlagi dokončnega vodnega soglasja ustanoviti stavbno pravico v korist občine, cesta pa postane lokalna javne infrastruktura.

3. Proti temu sklepu vlagajo pritožbe tudi preostali nasprotni udeleženci (12). Najprej trdijo, da je sodišče napačno navedlo naslove pritožnikov, saj so njihovi naslovi spremenjeni iz L. ceste na P. ulico. V danem primeru gre za pravno vprašanje, da sodišče določi nujno pot tako, da čimmanj obremenjuje tuje nepremičnine. Tak kriterij ni bil spoštovan. Res je, da predlagatelji nimajo neposredne povezave z javno cesto in da so bili objekti zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja, ki je določal dostop iz H. ceste. To je bila dolžnost investitorja gradnje, da zagotovi pred izdajo uporabnega dovoljenja in prodajo objektov. Investitor tega ni izvedel, pač pa je brez soglasja asfaltiral del parcele 1317/2 in izsilil nastanek poti. Del poti pa poteka čez zemljišča v lasti RS, ki je vodotok. Prvi predlagatelj je poskušal doseči služnostno pravico dostopa tudi preko zemljišča 1317/2, vendar je bilo pravnomočno zavrnjeno. Sedaj pa je parcela 1317/2 razdeljena na dva dela, od katerega en del nima uporabnosti in je izgubil vrednost. Pot iz L. ceste (varianta II) je v primerjavi z varianto I daljša, obremenjuje več lastnikov, več objektov. Varianta I je za 90 m krajša in obremenjuje le tri lastnike. Izvedenec je izbral različne kriterije in samo štel, da je odškodnina za varianto I višja. Vsi predlagatelji bi morali pridobiti gradbeno dovoljenje za obe varianti. Izvedenec je napačno štel, da ima obstoječa pot iz L. ceste status javne poti, je pa nima. Izvedenec je ugotovil, da bi tudi v primeru nujne poti po varianti I preostanek parcelnih številk zadoščal za gradnjo relativno velikih stanovanjskih hiš. Ni preveril, ali obstoječa asfaltna pot ustreza, saj je na ogledu sam ugotovil, da je vozišče poškodovano in ugreznjeno. Vztraja, da je nujna pot po varianti I bistveno manj obremenjujoča za zemljišča kot varianta II. Za varianto I bi lahko pridobili gradbeno dovoljenje, za varianto II ne. Za varianto II bi bilo treba tudi odkupiti tudi del parcele št. 1287/7 last pritožnika K. - G., kar je nemogoče, saj je pozidano. Nemogoče je obračanje vozil večjih dimenzij in s tem se zmanjša vrednost nepremičnin in povzroča škodo na hišah kot na poteh pritožnikov. Sodišče ni določilo, kdo vzdržuje nujno pot. Kritizira mnenje izvedenca T., da je nestrokovno in pristransko. Izvedenec med drugim ugotovi, da je varianta II primerna za normalno obremenitev 50 kN kolesnega pritiska, pa ne pove, na podlagi česa. V času gradnje je promet tekel po zemljišču v last R. in ne po tem. To je povedal na pamet. Po varianti I ni nobenih vodnih teles. Sodišče je samo izračunalo višino nadomestila. Tudi za varianto II bi bilo treba postaviti novi asfalt in urediti pot, narediti utrditev, priključke in cevovod, bankine in pločnik. Zato je višina nadomestila izračunana narobe. Opozarja na dopis ARSO, ki potrjuje, da gre za javno dobro, ima zemljišče poseben varovalni položaj. Sodišče bi moralo upoštevati stanje pravno relevantnih dejstev v času odločitve o določitvi nujne poti. Sodišče napačno interpretira dve vodni gospodarski soglasji, saj gre za listini, ki sta bili podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo četvorčka in dvojčka, ne pa kasneje za nove hiše. Enotno gradbeno dovoljenje je bilo 4. 3. 2003 in ni bilo dopustno voziti drugače, kot da je treba izgraditi dovozno pot na podlagi dovoljenj in se zato še vodi posebni postopek, katerega investitor še ni predložil. Predlaga novega izvedenca gradbene stroke.

4. Na vročeni pritožbi predlagatelji niso odgovorili.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju sicer pravilno oprlo na določbo 88. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj je ugotovilo, da nepremičnine v lasti predlagajoče stranke nimajo za redno rabo potrebne zveze z javno cesto. Ugotovilo je, da sta na voljo dve varianti oziroma dve poti: varianta I, ki dostopa iz H. ceste in varianta II, ki dostopa iz L. ceste. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke J. T. in geodetske stroke M. B. je ugotovilo, da je bolj primerna varianta II. Pri tem je izhajalo iz pravnorelevantnih dejstev:

- po varianti II že obstoji v naravi pot, ki je asfaltirana in se uporablja že več let,

- pot je dovolj široka in lahko prenese obremenitve,

- potrebno je popravi samo cca 20 m2 na vogalu, kjer se poseda kanalizacija in to stane 2.215,00 EUR,

- varianta I še ne obstaja v naravi in predstavlja večji strošek kot varianta II,

- za varianto I je vprašljivo, ali bi sploh lahko dobili gradbeno dovoljenje,

- nepremičnina 1317/2 pa je že razdeljena v naravi in zato ne bo razvrednotena (varianta II),

- stroški za varianto I bi bili višji kot za varianto II (varianta I bi znašala po izvedencu T. 21.563,48 EUR) nadomestila in stroški za izvedbo 38.808,00 EUR (makadam) oziroma asfalt 55.188,00 EUR; varianta II pa nadomestilo znaša 22.248,01 EUR, poškodovanje asfalta še 2.215,00 EUR.

7. Ker je Republika Slovenija trdila, da sta dve parceli javno dobro in vodotoka, se je sodišče prve stopnje glede tega pravno relevantnega dejstva opredelilo in štelo za odločilno:

- v zadevi N 225/2015 so določili nujno pot za komunalne vode s sodno poravnavo,

- v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. P 2218/2014 se je pritožnica poravnala (priloga A191) in gre tudi za služnost hoje in vožnje,

- v spisu sta soglasji Vodnogospodarskega mnenja z dne 12. 3. 1996 in Vodnogospodarskega soglasja z dne 18. 12. 1998 (priloga B28 do B39) in zato obstajajo soglasja za pot po varianti II,

- javno dobro je postalo šele 2006 leta in zato to ni odločilno,

- sodišče je z izvedencem ugotovilo, da vodotok ne predstavlja ovire za nujno pot, saj le-ta samo prečka nujno pot in obstoj vodotoka ne vpliva na prevoznost asfaltne ceste,

- nujna pot po varianti II ne predstavlja nevarnosti poškodovanja cevi, kar je tudi državni pravobranilec na naroku ugotovil, da na vodotoku ni poškodb,

- cesta se uporablja že vrsto let in je zgrajena tako, da ne predstavlja nevarnosti za obstoječo cev oz. vodotok, skladno z vodnogospodarskim soglasjem. Vse to pa je možno po 201. členu ZV-1, ki za že obstoječe objekte in naprave, ki se nahajajo na vodnem in priobalnem zemljišču, izključujejo uporabo 37. člena istega zakona, ki določa omejitve za posege v vodno in priobalno zemljišče. Gre za določitev nujne poti, ki ne zahteva, da se kot predhodno vprašanje določi dovoljenost predlagane nujne poti po upravni poti. Opozarja na ekonomski namen izkoriščanja nepremičnin, ki terja določitev variante II.

8. Pritožbeno sodišče je glede na pritožbene navedbe pritožnikov najprej presojalo ugovore glede pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ugotovilo, da so ti ugovori utemeljeni. Tako je Republika Slovenija med drugim ugovarjala ugotovitvam sodišča prve stopnje, da za varianto II oziroma za dve parceli, ki sta javni dobro in vodotoka (parc. št. ID 001 in 002) obstajajo ustrezna upravna dovoljenja. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na prilogo B28 in B29. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v nobeni izmed teh dveh vodnogospodarskih mnenj oziroma soglasij ne izhaja, da bi tedanji Oddelek za okolje in prostor, uprava za varstvo narave, soglašal, da bo javna cesta, katera je bila zahtevana, tekla po teh dveh parcelah, ki sta od leta 2002 javno dobro. Gre za soglasji, ki sta bili izdani v zvezi s potrebno projektno dokumentacijo za gradnjo zunanje ureditve in kar je zahteval Z. d.d. Pač pa so v spisu številne listine (lokacijsko dovoljenje A30, odločba o odreditvi odprave ugotovljenih pomanjkljivosti A37), ki govorijo o tem, da bo moral investitor, to je Z. d.d., izpolniti pogoj iz lokacijskega dovoljenja z dne 3. 7. 1998, da v prostorskih ureditvenih pogojih uredi izvedbo novega cestnega priključka na H. cesto. Investitorju se je tudi naložilo, da do izdaje uporabnega dovoljenja izvede cestni priključek. Gre torej za dovoljenja v zvezi z varianto I (priključek na H. cesto). To pomeni, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma so ugotovitve v nasprotju z listinami, ki so v spisu.

9. Nadalje pritožnica utemeljeno opozarja, da se v poravnavi P 2218/2014 ni poravnala in dopustila vožnje in hoje po teh dveh spornih parcelah, ki sta javno dobro. V poravnavi P 2218/2014 res ni govora o dveh parcelah, ki sta javno dobro. Zmotno tudi ocenjuje sodišče prve stopnje, da je dovolitev služnosti za komunalne vode enak služnosti za vožnjo in hojo po spornih parcelah (poravnava v N 224/2015). Zato sodišče zmotno oceni tudi to poravnavo in jo zmotno šteje kot pravno relevantno.

10. Ostane tudi odgovor na vprašanje, ali je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da obstoj javnega dobra oziroma vodotoka, katerega bi nujna pot pod varianto II prečkala, pravno ni pomembna, ker gre pri odločanju o nujni poti za civilnopravno pristojnost in ne za upravno pristojnost. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da odločanje po določbi 88. člena SPZ ne vključuje presoje upravnih dovoljenj. Obstoj upravnega dovoljenja se lahko presoja kot pravno relevantno dejstvo. Vendar gre v konkretnem primeru za stanje, ko je investitor večstanovanjskih hiš, ki je nato stanovanja prodal in imamo sedaj veliko etažnih lastnikov oziroma predlagateljev, opustil ureditev javne ceste, kot je to bilo v projektni in gradbeni dokumentaciji zahtevano. Gre za stanje, ki zahteva dovozno javno cesto in ne samo nujno pot. Ker predlagatelji nimajo poti, je seveda treba določiti nujno pot. Če ne bi bilo druge poti, tedaj bi pritožbeno sodišče presojalo pravno sprejemljivost, ali niso tiste vrednote, v katere nezakonito posega odločba večje od tistih, ki naj jih pravnomočna odločba varuje¹.

11. Vendar v konkretnem primeru ni tako, da predlagatelji ne bi imeli druge možnosti kot varianta II. Varianta II namreč pomeni, da sodišče z določitvijo takšne poti ravna v nasprotju z ZV-1 in sicer 37. členom. Zmotno meni sodišče prve stopnje, da je zaradi poteka časa in obstoja asfaltne poti po varianti II, nastopila izjema po 201. členu ZV-1. Določitev nujne poti po varianti II ne pomeni rekonstrukcije oziroma obnove legalno zgrajene javne ceste. Pravilno opozarja pritožba Republike Slovenije, da bi za to varianto Z. d.d. v povezavi z mestno občino lahko uredil vse potrebno, da bi lokalna skupnost zgradila cesto in pred tem uredila vodotoke, kot določa (kogentno) Zakon o vodah. V tej smeri je tudi šla primerljiva sodna praksa². Nenazadnje je tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu I Cp 7472/2006 enako odločilo in sicer, da sodišče mora presojati, ali je pot na način, kot jo predlagatelj predlaga, dopustna, upoštevajoč pri tem ne le določbe SPZ o dovolitvi nujne poti, temveč tudi druge specialne in kogentne zakone, ko nujna pot poteka po zemljiščih, za katero velja poseben režim. In za takšen režim gotovo velja vodno zemljišče oziroma 37. člen ZV-1. Pritožniki tako utemeljeno opozarjajo, da je določanje variante II namesto variante I ob upoštevanju samo ekonomskega vidika urejanja ceste, materialnopravno zmotno. V konkretnem primeru bi za varianto I bilo treba plačati predlagateljem za ureditev variante I 21.563,42 EUR nadomestila in nato za samo izgradnjo 38.808,00 EUR ali za asfaltno pot 55.188,00 EUR. Varianta II pa za nadomestila terja 22.248,01 EUR, za sanacijo poškodovanega asfalta pa 2.215,00 EUR. Nobena izmed teh dveh variant nima gradbenega dovoljenja. Predvsem pa pritožbeno sodišče opozarja, da bi dejanje podpore obstoječi pot ob dejstvu, da si investitor ni zagotovil izgradnje javne ceste za investicije v večstanovanjske objekte pomenilo, da investitorjem ne bi bilo treba več urediti javne ceste. Izsilil bi vselitev ljudi v objekt in nato vložil predlog za nujno pot ter se izognil stroškom za komunalno urejenost in postopkom za izgradnjo javne ceste ob sodelovanju lokalne skupnosti. Gre torej za obid predvidenega upravnega postopka s sklicevanjem na pravico do dostopa do svojega objekta. Ne gre za nujno pot, kadar se pot ustanavlja v splošnem interesu in ne v interesu ene nepremičnine. Takrat gre za javno pot, za ustanovitev katere sodišče ni pristojno. Nujne poti tako ni mogoče ustanoviti zaradi udobnosti ali v izogib ustanavljanja javne ceste³.

12. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni pravilno razlagalo pravnega standarda nujne poti v povezavi z 89. členom SPZ in 37. členom ZV-1. Tako so ostala pravno relevantna dejstva še neugotovljena, nekatera dejstva je pa ugotovilo zmotno. Vse to je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

13. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, kaj vse je potrebno za nujno pot po varianti I (sodišče omeni v sklepu širino poti). V primeru, da pa bo predlagajoča stran želela, da se vzpostavi javna cesta (po varianti II), pa bo morala to urediti z mestno občino. V spisu je tako dopis mestne občine, Mestna uprava, oddelek za gospodarske dejavnosti in promet z dne 29. 10. 2015, kjer mestna občina med drugim piše, da je dostop z navedenih objektov skladno z veljavnim prostorskim aktom mestne občine tudi iz H. ceste ali iz L. ceste. V dopisu z dne 15. 1. 2016 pa mestna občina sporoča predlagajoči stranki, da občinski prostorski načrt določa na isti trasi občinsko javno cesto za vsa vozila s priključki na H. cesto in navezavo na obstoječi odsek P. ulice. Opozarja pa, da bo potrebno zgraditi sekundarno komunalno infrastrukturo za potrebe območja med obstoječo zazidavo in H. cesto. Vendar je ob ugotovljenem stanju nujna pot možna po varianti I. Nekoliko višje nadomestilo oziroma strošek izgradnje pa ne more pretehtati zahtev iz ZV-1, ki so kogentne narave.

-------------------------------
¹ Primerjaj Up 475/2011, Up 457/09 in odločbe, kjer je je Ustavno sodišče obrazlagalo tehtanje z Ustavo varovanih pravic, ki si lahko nasprotujejo.
² Odločbe upravnega oddelka Vrhovnega sodišča RS II U 413/2010, I U 755/2012.
³ Primerjaj A. Berden, SPZ s komentarjem, stran 464, GV Založba, Ljubljana, 2004.

Datum zadnje spremembe:

27.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1686/2020
• VSK sklep Cp 287/2013
• sodba U 2881/2006