VSL Sodba I Cpg 754/2016

Jedro

V obligacijskem razmerju je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti v vsem, kot se glasi.

V primeru pogodbenega prenosa terjatve se spremeni upnik.

Dolžnik lahko zve za odstop terjatve na različne načine in od različnih oseb, vendar mora biti informacija o odstopu terjatve taka, da se dolžnik na njeni podlagi lahko v celoti zanese na pravilo, da je prvotni upnik iz temeljnega razmerja nasproti njemu izgubil pravico zahtevati izpolnitev obveznosti.

Pri presoji dolžnikovega ravnanja je treba izhajati iz standarda skrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.064,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je zahtevek zavrnjen za 5.526,68 EUR s pripadki. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ji ugodi in v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter naloži toženi stranki povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in prvostopnemu sodišču vrne zadevo v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Višjemu sodišču je predlagala, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje presojalo sporno vprašanje, ali obstoji obveznost tožene stranke kot naročnika del, da plača 1. začasno situacijo - FD 13000073 z dne 6. 5. 2013 za strojno instalacijska dela na objektu "A", ki jih je izvedla družba K. d. o. o., tožeči stranki. Tožeča stranka je svojo aktivno legitimacijo zatrjevala in dokazovala s Pogodbo o odstopu terjatev oziroma cesijsko pogodbo (A2), na podlagi katere je pridobila bodočo terjatev K. d. o. o. do B. d. o. o. v znesku 12.000,00 EUR. Trdila je, da je odstopnik terjatve toženo stranko z dopisom z dne 13. 5. 2013 (A3) obvestil o prenosu te terjatve in da je pri tem pri navedbi zneska 5.526,68 EUR prišlo do napake, ker bi moral biti v obvestilu napisan znesek 12.000,00 EUR, za kolikor je bila terjatev prenesena na tožečo stranko. Pri tem je še navedla, da ji je K. d. o. o. dolgovala 12.000,00 EUR za dobavljeni material, ki ga je vgradila toženi stranki. Ker tožena stranka kljub temu obvestilu terjatve po 1. začasni situaciji, ki je zapadla v plačilo 25. 7. 2013, ni plačala tožeči stranki, pač pa odstopniku terjatve, nad katerim se je s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu St ... dne 4. 6. 2013 začel stečajni postopek, je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo celotnega zneska 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2013 dalje do plačila.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejansko stanje na podlagi listinskih dokazov v spisu, ostale predlagane dokaze po zaslišanju prič pa je kot nepotrebne zavrnilo. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke v zvezi s trditvami, da je bila tožena stranka pred plačilom terjatve odstopniku seznanjena z vsebino Pogodbe o odstopu terjatve z dne 24. 4. 2013. Zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič B. B., vodje računovodske službe pri tožeči stranki ter C. C., takratnega finančnika pri odstopniku terjatve pa je predlagala glede pogojevanja dobave materiala z odstopom terjatev do naročnika del, kar je bil tudi običajen način njunega poslovanja. Pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke in predlaganih prič, ni utemeljen, ker vprašanje, ali je tožeča stranka odstopniku terjatve pogojevala dobavo materiala, za odločitev o sporu po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni odločilno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka terjatev po 1. začasni situaciji plačala neposredno K. d. o. o. - v stečaju in sicer del (10.395,19 EUR) 30. 8. 2013, nato pa še po navodilih stečajnega upravitelja preostanek v višini 5.526,68 EUR 9. 9. 2013, česar tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. V obravnavanem primeru je bila za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka pomembna le presoja, ali je tožena stranka svojo obveznost plačila 1. začasne situacije pravilno izpolnila upniku iz temeljnega pogodbenega razmerja, ali pa je glede na njeno vedenje o odstopljeni terjatvi dolžna plačati tožeči stranki 12.000,00 EUR, za kolikor jo je odstopnik odstopil tožeči stranki.

8. V obligacijskem razmerju je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). V primeru pogodbenega prenosa terjatve se spremeni upnik. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu (prvi odstavek 419. člena OZ). Prevzemnik terjatve ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. člena OZ), torej tudi pravico od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa lahko uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop (drugi odstavek 421. člena OZ).

9. Dolžnik lahko zve za odstop terjatve na različne načine in od različnih oseb, vendar mora biti informacija o odstopu terjatve taka, da se dolžnik na njeni podlagi lahko v celoti zanese na pravilo, da je prvotni upnik iz temeljnega razmerja nasproti njemu izgubil pravico zahtevati izpolnitev obveznosti.

10. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo trditve tožeče stranke, da je v dopisu odstopnika terjatve z dne 13. 5. 2013 pomota v navedbi višine terjatve, česar pritožnik s pritožbo več ne izpodbija. Če pa je tako in se vsebina Pogodbe o odstopu terjatve razlikuje od obvestila dolžniku, da je odstopnik na prevzemnika prenesel terjatev v znesku 5.526,68 EUR, potem pomeni, da je dal odstopnik terjatve dolžniku informacijo, ki ni v skladu s Pogodbo o odstopu terjatve.

11. Tožeča stranka je v tožbi tudi zatrjevala, da je na zaprosilo tožene stranke tej 5. 9. 2013 posredovala Pogodbo o odstopu terjatve z dne 24. 4. 2013 in da je bila tožena stranka najpozneje takrat seznanjena z dejstvom, da je tožeča stranka prevzemnica sporne terjatve, o čemer je predlagala tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da v zvezi s tem dejstvom zaslišanje zakonitega zastopnika ni bilo potrebno. Tudi če se je tožena stranka seznanila z vsebino Pogodbe o odstopu terjatve, se nanjo ni mogla zanesti, ker se je razlikovala od obvestila o odstopu terjatve. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je dodatna pojasnila zahtevala še od stečajnega upravitelja.

12. Pri presoji dolžnikovega ravnanja je treba izhajati iz standarda skrbnosti. Iz okoliščin konkretnega primera v zvezi z razliko med vsebino obvestila o odstopu terjatve in vsebino Pogodbe o odstopu terjatve, ki jo je toženi stranki posredovala tožeča stranka, ter glede na dejstvo, da je bil nad odstopnikom terjatve že 4. 6. 2013 začet stečajni postopek (to pa je v času med obvestilom o odstopu terjatve in med zapadlostjo terjatve v plačilo), je po oceni pritožbenega sodišča dolžnik upravičeno opravil poizvedbe še pri odstopniku terjatve o tem, ali je bila terjatev odstopljena ali ne. Če mu je ta odgovoril, da terjatev v višini 12.000,00 EUR, k plačilu katere je dolžnika pozvala tožeča stranka z dopisom z dne 5. 9. 2013, ni bila veljavno odstopljena, v konkretnem primeru dolžniku glede na spoznavne vire, ki jih je izkoristil z namenom, da se prepriča, če je prvotni upnik nasproti njemu izgubil pravico terjati 12.000,00 EUR, po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče pripisati zadostnega vedenja o odstopu tiste terjatve, za katero je upnik trdil, da jo je odstopnik veljavno prenesel nanj. Zato je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek prevzemnika terjatve za plačilo 12.000,00 EUR v celoti zavrnilo. Pritožnica pa glede na navedeno neutemeljeno izpodbija sodbo s trditvami, da je zahtevek utemeljen v višini 5.526,68 EUR. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo trditve tožeče stranke o napaki odstopnika terjatve v obvestilu o odstopu, tožena stranka pa je imela razlog, da preveri zanesljivost obvestila o odstopu terjatve, je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo v okoliščinah konkretnega primera kot odločilno upoštevati naznanilo odstopnika terjatve toženi stranki, da naj plača znesek 5.526,68 EUR na račun tožeče stranke. S tem se izkaže, da vprašanje, ali dopis odstopnika terjatve z dne 13. 5. 2013 vsebuje tudi nalog za izvedbo določenega pravnega dejanja za račun dolžnika, za odločitev o pritožbi ni pomembno. Zato pritožbeno sodišče tudi ni odgovarjalo na pritožbene očitke k delu obrazložitve, v katerem se sodišče prve stopnje (le dodatno k utemeljitvi odločitve) ukvarja tudi s tem vprašanjem, prav tako pa je tudi odgovor na pritožbo, v katerem tožena stranka polemizira s stališčem tožeče stranke o nalogu in njegovem prenehanju z začetkom stečajnega postopka, iz istega razloga nepotreben.

13. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Glede na obrazloženo vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1529/2011
• VSL sklep II Ip 2337/2012
• VSL sodba I Cp 2626/2012