VSL Sklep I Cp 2536/2017

Jedro

Postopek za sprejem osebe v varovani oddelek SVZ se začne na predlog v zakonu določene osebe. Predlog mora, poleg drugih sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati tudi ime ter stalno oziroma začasno bivališče oziroma sedež strank, morebitnih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev ter podpis vložnika. Konkreten predlog je v tem pogledu pomanjkljiv in ni sposoben za obravnavo. Predlagatelj je sicer pravilno označen, ni pa iz predloga razvidno, kdo je njegov zakoniti zastopnik, niti predloga le-ta ni podpisal. Predlog pa je formalno pomanjkljiv tudi v pogledu (obligatorne) priloge, ki jo določa tretji odstavek 75. člena ZDZdr. Predlagatelj mora namreč predlogu za sprejem v varovani oddelek priložiti mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem. Izjema velja le v primeru, če sprejem predlaga SVZ.

V postopku odločanja o sprejemu v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda mora sodišče, ko ugotovi, da so zakonski pogoji za to izpolnjeni, odločiti ne le o sprejemu osebe v varovani oddelek SVZ, ampak tudi o tem, v kateri zavod naj bo oseba nameščena. Okoliščina, da so kapacitete v SVZ, kamor naj bi bil nasprotni udeleženec (upoštevaje predlog predlagatelja) sprejet, zasedene, ne more biti razlog, da sodišče takšne odločitve ne sprejme oziroma jo odloži na kasnejši čas. Res je, da mora sodišče pri izbiri pridobiti tudi mnenje SVZ, a to mnenje za sodišče ni zavezujoče. Gre le za enega od elementov, ki so podlaga za odločitev. Zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, se ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, le s trditvami o prostorski in kadrovski stiski. V primeru, ko bi vsi izvajalci navedli enak zadržek, bi se namreč lahko izkazalo, da je ukrep sprejema na varovani oddelek neizvedljiv. To pa ni sprejemljivo. Enako velja za sodišče. Odločitve o izbiri zavoda ne more odlagati s sklicevanjem na zasedenost kapacitet.

Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje, dovoljena pritožba o kateri prednostno odloča Vrhovno sodišče. Ta določba se smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, torej tudi v konkretnem pritožbenem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča se konkretni situaciji najbolj prilega ureditev, ki po ZDZdr velja za pritožbo zoper meritorni sklep sodišča prve stopnje, to je ureditev po 50. členu tega zakona. Ta določa tridnevni pritožbeni rok, tak rok pa je, saj upošteva nujnost in hitrost postopkov po ZDZdr, primeren tudi za novo pravno sredstvo, ki je bilo uvedeno z novelo ZPP-E.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotni udeleženec brez njegove privolitve sprejme na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda za čas enega leta, to je do 26. 10. 2018. Presodilo je, da so za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji po prvem odstavku 74. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). O tem, v kateri socialnovarstveni zavod se nasprotni udeleženec sprejme, sodišče prve stopnje ni odločilo. Sklenilo je, da bo o tem odločilo naknadno, saj je po opravljenih poizvedbah ugotovilo, da so kapacitete zavodov, kamor naj bi bil nasprotni udeleženec po predlogu predlagatelja nameščen, zasedene.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo postavljena pooblaščenka nasprotnega udeleženca. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali njeno spremembo. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je odločitev sodišča nepravilna. Opozarja, da mora biti za prisilno namestitev osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda (v nadaljevanju varovani oddelek SVZ) zadoščeno vsem zahtevam ZDZdr, saj gre za skrajen ukrep, ki posega v ustavne pravice pridržane osebe, zlasti v njeno pravico do osebne svobode, pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja. Sodišče mora upoštevati tudi načelo sorazmernosti, saj gre za skrajen ukrep, ki ga je mogoče uporabiti le takrat, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven varovanega oddelka. V konkretnem primeru predlogu za sprejem ni bilo priloženo mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem in je bil postopek zato bistveno kršen. Pogoji za sprejem tudi sicer niso bili izpolnjeni, saj iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da je pri udeležencu akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Postopek za sprejem osebe v varovani oddelek SVZ se začne na predlog v zakonu določene osebe. Predlog mora, poleg drugih sestavin, ki jih mora imeti vsaka vloga, vsebovati tudi ime ter stalno oziroma začasno bivališče oziroma sedež strank, morebitnih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev ter podpis vložnika. Konkreten predlog je v tem pogledu pomanjkljiv in ni sposoben za obravnavo. Predlagatelj je sicer pravilno označen, ni pa iz predloga razvidno, kdo je njegov zakoniti zastopnik, niti predloga le-ta ni podpisal. Psihiatrična bolnišnica je javni zavod, ki ga skladno z 31. členom Zakona o zavodih zastopa in predstavlja direktor. Iz podatkov sodnega registra¹ izhaja, da to ni oseba, ki je predlog podpisala, ta oseba pa tudi ni predložila morebitnega pooblastila direktorja za vložitev predloga.

5. Predlog pa je formalno pomanjkljiv tudi v pogledu (obligatorne) priloge, ki jo določa tretji odstavek 75. člena ZDZdr. Predlagatelj mora namreč predlogu za sprejem v varovani oddelek priložiti mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem. Izjema velja le v primeru, če sprejem predlaga SVZ.

6. Ker opisane formalne pomanjkljivosti preprečujejo vsebinsko obravnavanje predloga, je moralo pritožbeno sodišče že iz tega razloga pritožbi ugoditi in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP (v zvezi z 37. členom ZNP ter prvim odstavkom 30. člena ZDZdr) sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Slednje bo moralo pred ponovnim odločanjem izpeljati postopek po 108. členu ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je postopek za odpravo formalnih pomanjkljivosti že po naravi stvari pridržan sodišču prve stopnje, saj bo šele po izvedbi tega postopka jasno, ali bo treba predlog vsebinsko obravnavati ali pa ga bo sodišče zavrglo. Enak sklep pa narekuje tudi (le) tridnevni rok, ki ga ZDZdr daje pritožbenemu sodišču za odločitev o pritožbi (tretji odstavek 50. člena). Z izpeljavo postopka po 108. členu ZPP bi nedvomno prišlo do njegove kršitve, kar pa ni sprejemljivo.

7. Ne glede na to, da je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi že iz zgoraj navedenega razloga, pa v nadaljevanju opozarja še na dodatno nepravilnost, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje. Tudi ta bi namreč terjala enako odločitev pritožbenega sodišča.

8. V postopku odločanja o sprejemu v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda mora sodišče, ko ugotovi, da so zakonski pogoji za to izpolnjeni, odločiti ne le o sprejemu osebe v varovani oddelek SVZ, ampak tudi o tem, v kateri zavod naj bo oseba nameščena. Okoliščina, da so kapacitete v SVZ, kamor naj bi bil nasprotni udeleženec (upoštevaje predlog predlagatelja²) sprejet, ne more biti razlog, da sodišče takšne odločitve ne sprejme oziroma jo odloži na kasnejši čas. Res je, da mora sodišče pri izbiri pridobiti tudi mnenje SVZ, a to mnenje za sodišče ni zavezujoče. Gre le za enega od elementov, ki so podlaga za odločitev. V sodni praksi je že sprejeto stališče³, da se zavod, ki razpolaga z verificiranim varovanim oddelkom, ne more uspešno upirati sprejemu osebe, ki namestitev potrebuje, le s trditvami o prostorski in kadrovski stiski. V primeru, ko bi vsi izvajalci navedli enak zadržek, bi se namreč lahko izkazalo, da je ukrep sprejema na varovani oddelek neizvedljiv. To pa ni sprejemljivo. Enako velja za sodišče. Odločitve o izbiri zavoda ne more odlagati s sklicevanjem na zasedenost kapacitet. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da način odločanja, ki si ga je izbralo sodišče prve stopnje, tudi sicer ni primeren za postopek sprejema v varovani oddelek SVZ brez privolitve. V tem postopku se namreč poleg splošne določbe 33. člena ZDZdr smiselno uporabljajo tudi določbe 40. do 52. člena ZDZdr, ki vse poudarjajo nujnost in hitrost postopanja⁴. Kakršnokoli drobljenje odločanja in s tem podaljševanje postopka je s tem v nasprotju.

9. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, ki so za sprejem osebe v varovani oddelek SVZ predpisani v prvi do peti alineji 74. člena ZDZdr. Dejansko stanje, ki predstavlja podlago za zaključke o izpolnjevanju pogojev, namreč pooblaščenka izpodbija zgolj v pogledu ugotovitve, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno, pa še to neutemeljeno. Iz mnenja izvedenca namreč izhaja, da težav nasprotnega udeleženca z medicinskimi ukrepi ni mogoče omiliti ali celo odpraviti. Enako izhaja tudi iz zdravniškega mnenja, ki je bilo priloženo predlogu - ker gre pri nasprotnem udeležencu za psihoorgansko spremenjenost, so terapevtski ukrepi pri njem izčrpani. Pritožbeno sodišče pa ob tem opozarja, da je v doslej izvedenem postopku izostala presoja pogoja po šesti alineji prvega odstavka 74. člena ZDZdr, posledično pa tudi razlogi o njegovem obstoju. Ker morajo biti pogoji izpolnjeni kumulativno, bo moralo sodišče prve stopnje, če bo o predlogu ponovno vsebinsko odločalo, svoje ugotovitve v tej smeri dopolniti in presoditi, ali je izpolnjen tudi ta pogoj.

10. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj je odločitev razveljavilo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški pooblaščenke tudi sicer niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev tega postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr), zato o njih vedno odloči sodišče prve stopnje.

11. Glede na odločitev o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je novela ZPP-E⁵, ki je stopila v veljavo 14. 9. 2017, uvedla novo pravno sredstvo. Po 357.a členu ZPP je tako zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje, dovoljena pritožba o kateri prednostno odloča Vrhovno sodišče. Ta določba se smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, torej tudi v konkretnem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče glede tega nima pomislekov. Meni pa, da zakonodajalec, ko je z novelo ZPP-E določil dolžino pritožbenega roka (15 dni), ni imel v mislih tudi postopkov po ZDZdr. Kot je že bilo pojasnjeno, gre za nujne postopke, zakon pa zaradi njihove hitre izvedbe določa tudi kratke roke za procesna dejanja strank (glej opombo 5). To kaže, da je, saj novela ZPP-E roka za pritožbo zoper razveljavitveni sklep v postopku po ZDZdr ni posebej uredila, v tem pogledu prišlo do naknadne pravne praznine, ki jo je treba glede na 3. člen Zakona o sodiščih⁶ napolniti z ureditvijo, ki se nanaša na podobne primere. Po presoji pritožbenega sodišča se konkretni situaciji najbolj prilega ureditev, ki po ZDZdr velja za pritožbo zoper meritorni sklep sodišča prve stopnje, to je ureditev po 50. členu tega zakona. Ta določa tridnevni pritožbeni rok, tak rok pa je, saj upošteva nujnost in hitrost postopkov po ZDZdr, primeren tudi za novo pravno sredstvo, ki je bilo uvedeno z novelo ZPP-E.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 3 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Iz podatkov sodnega registra izhaja, da Psihiatrično bolnišnico, ki je javni zavod, zastopa direktor B. B.
² Pritožbeno sodišče ob tem opozarja, da sodišče pri določitvi SVZ v skladu z 79. členom ZDZdr upošteva želje in osebne okoliščine osebe ter morebitni predlog najbližje osebe, kar pomeni, da ni vezano na izbiro predlagatelja. Pridobiti mora tudi mnenje zavoda, ki je namenjeno ugotavljanju, ali zavod lahko zagotovi ustrezne pogoje za namestitev osebe v varovani oddelek (79. člen ZDZdr). Pri presoji, kateri SVZ je za osebo najprimernejši, pa si lahko pomaga tudi z mnenjem izvedenca.
³ Primerjaj sklep VS RS II Ips 351/2013, sklep VSL I Cp 2211/2015, sklep VSK II Cp 415/2014 in druge.
⁴ Postopki po ZDZdr so že po določilu 33. člena nujni, posamezne določbe pa načelo hitrega postopanja še poudarjajo. Tako mora sodišče predlog osebi vročiti v enem dnevu (prvi odstavek 42. člena); izvedenec mora v roku treh dni podati mnenje (43. člen); zoper sklep o začasnem zadržanju osebe v psihiatrični bolnici je treba vložiti pritožbo v enem dnevu, pritožbeno sodišče pa odloči v treh dneh (44. člen); sklep iz prvega, drugega, tretjega in petega odstavka 48. člena mora sodišče izdati v treh dneh po koncu naroka, zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku treh dni, v roku treh dni pa mora o pritožbi odločiti tudi pritožbeno sodišče (50. člen).
⁵ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, UL RS 10/17.
⁶ Ta med drugim določa, da sodnik v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.

Datum zadnje spremembe:

27.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 72/2018
• VSL Sklep I Cp 1634/2018
• VSL Sklep II Cp 2529/2017