VSL Sodba II Cpg 850/2017

Jedro

Nova dejstva in dokaze lahko stranke navajajo tudi v (drugi) pripravljalni vlogi, če je to nujno zaradi novih dejstev, ki jih je v svoji predhodni vlogi podala nasprotna stranka.

Pritožnica ni pojasnila, katerih njenih navedb naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo. Očitek kršitve pravice do izjave je v tem delu podala tako pavšalno, da mu višje sodišče že iz tega razloga ne more slediti. Da bi lahko presodilo, ali je tožeči stranki ta pravica dejansko bila kršena in ali so na novo zatrjevana dejstva res predstavljala odgovor na navedbe nasprotne stranke, bi namreč tožeča stranka morala pojasniti, za katera (konkretna) zatrjevana dejstva sploh gre.

Trošarine za različne vrste dobavljenega blaga so različne. Da bi bilo vrednost dobav brez trošarin sploh mogoče izračunati, bi morala tožeča stranka povedati najmanj koliko litrov posamezne vrste pijač je dostavila in kakšno vsebnost alkohola so imele.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 214,19 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 59691/2016 z dne 8. 6. 2016, in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 767,57 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pritožbi pravilno navedla, da stranke v sporih majhne vrednosti v svoji (drugi) pripravljalni vlogi ne smejo navajati novih dejstev in dokazov (451. in 452. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Prav tako iz sodne prakse (npr. iz v pritožbi izpostavljenih odločb II Cpg 1333/2016, I Cp 664/2012, II Cpg 1276/2013) res izhaja, da to pravilo ni brez izjem. Nova dejstva in dokaze namreč stranke lahko navajajo tudi v (drugi) pripravljalni vlogi, če je to nujno zaradi novih dejstev, ki jih je v svoji predhodni vlogi podala nasprotna stranka. Tožeča stranka je v pritožbi trdila, da naj bi bila v obravnavanem primeru podana prav takšna situacija. Sodišče naj bi z neupoštevanjem navedb iz njene pripravljalne vloge, ki so pomenile izključno odgovor na v odgovoru na tožbo podane navedbe tožene stranke, tožeči stranki vzelo pravico do izjave. Ob tem pritožnica ni pojasnila, katerih njenih navedb naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo. Očitek kršitve pravice do izjave je v tem delu podala tako pavšalno, da mu višje sodišče že iz tega razloga ne more slediti. Da bi lahko presodilo, ali je tožeči stranki ta pravica dejansko bila kršena in ali so na novo zatrjevana dejstva res predstavljala odgovor na navedbe nasprotne stranke, bi namreč tožeča stranka morala pojasniti za katera (konkretna) zatrjevana dejstva sploh gre.

6. Tožeča stranka je v zvezi s kršitvijo pravice do izjave konkretno izpostavila le ne-izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke. Res je, da je sodišče prve stopnje navedeni dokaz primarno zavrnilo zato, ker je bil predlagan šele v drugi pripravljalni vlogi (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožeča stranka pa je spregledala, da je poleg tega navedlo tudi, da njegova izvedba ne bi bila smiselna, ker tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage v zvezi z dejstvom, ki naj bi se z izvedencem dokazovalo (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) - torej v zvezi z neto vrednostjo dobavljenega blaga oziroma njegovo fakturirano vrednostjo brez trošarin.

7. Tožeča stranka je sicer v pritožbi izpostavila, da je neto vrednost navedla, in da je ta, brez trošarin, znašala 17.358,42 EUR. Nadalje je navajala, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaza, ki ga je v zvezi s tem predložila. Ob tem spet ni povedala, na kateri dokaz se očitek nanaša. Višje sodišče se zato tudi do te pritožbene navedbe ni moglo vsebinsko opredeliti. Edini potencialno relevanten dokaz, ki ga je tožeča stranka v zvezi z ugotavljanjem neto vrednosti blaga predložila, je njena kontna kartica. Do te se je sodišče prve stopnje opredelilo. Zavzelo je pravilno stališče, da iz nje ni mogoče razbrati vrednosti opravljenih dobav brez trošarin. Navedlo je tudi, da iz nje ni razvidna vrsta in količina posameznega blaga, ki je bilo toženi stranki dobavljeno (voda, pivo, žgane pijače), trošarine za različne vrste dobavljenega blaga pa so različne. Da bi bilo vrednost dobav brez trošarin sploh mogoče izračunati, bi torej tožeča stranka morala povedati najmanj koliko litrov posamezne vrste pijač je dostavila in kakšno vsebnost alkohola so imele (prim. 71. člen Zakona o trošarinah). Zgolj na podlagi (prerekane) trditve, da je neto vrednost vseh dobav znašala 17.358,42 EUR, neprerekane ugotovitve, da je bruto vrednost blaga znašala 27.326,34 EUR in predložene konto kartice, pa fakturirane vrednosti dobavljenega blaga brez trošarin ni mogoče ugotoviti. To ne pomeni le, da te ne zna izračunati sodišče samo. Pomeni tudi, da izračuna (ob pomanjkanju zgoraj navedenih podatkov) ne bi mogel narediti niti izvedenec ekonomske stroke. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo povsem pravilno, ko tega dokaza ni izvedlo.

8. Čeprav je tožeča stranka navedla, kakšna je po njeni oceni neto vrednost dobav, torej ni z ničemer pojasnila kako je do take vrednosti prišla, niti zatrjevane vrednosti ni z ničemer izkazala. S pritožbenimi navedbami, da naj sodišče prve stopnje ne bi pojasnilo, zakaj ne sledi njeni (goli) navedbi, da je bila vrednost prometa med pravdnima strankama ravno 17.358,42 EUR, tako ne more uspeti. Slednje je namreč to, zakaj navedene vrednosti ni upoštevalo kot vrednosti vsega dobavljenega blaga, pojasnilo v povsem zadostni meri.

9. Pravilen je tudi zaključek, da tožeča stranka ni navedla nobenega dokaza, s katerim bi izkazala, da je tožena stranka račun, ki ga je sicer zavrnila, upoštevala pri odbitku DDV in tako pripoznala terjatev. Dejstvo je, da je tožena stranka te navedbe zanikala. To zanikanje pa je bilo dovolj jasno, da sodišče povzetih navedb tožeče stranke ni moglo šteti za priznane. Ker jih tožeča stranka tudi ni dokazala, jim pravilno ni sledilo.

10. Tudi v zvezi z zahtevkoma po računih za 30,00 EUR in 60,00 EUR očitek, da sodba ni obrazložena, ni utemeljen. V zvezi z zneskom 30,00 EUR je tožeča stranka trdila, da gre za stroške v zvezi s predlogom za izvršbo. Povračilo teh stroškov je zahtevala posebej, v postavki "Stroški upnika", podpostavka "drugi stroški", in sicer v višini 100,00 EUR. Kaj je torej zahtevala z računom PRA 16-003235 v višini 30,00 EUR, ni povedala. Prav tako ni povedala, kaj je zahtevala z računom PRA 16-003237 v višini 60,00 EUR. Navedbo, da naj bi zahtevala (tudi) plačilo 40,00 EUR, na podlagi ZPreZP-1, je podala prepozno (šele v drugi pripravljalni vlogi). Ob tem niti ni navedla, ali je ta znesek vključen v znesek 60,00 EUR po računu PRA 16-003237, v znesek 30,00 EUR po računu PRA 16-003235 ali pa takšno plačilo zahteva poleg že vtoževanih terjatev. Pojasnilo sodišča, da zahtevek po zgoraj navedenih računih ni utemeljen, saj je trditvena podlaga tožeče stranke v zvezi z njima preveč pomanjkljiva in nejasna, je tako povsem pravilen.

11. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, našlo pa ni niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife. Toženi stranki je priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke znaša 0,459 EUR, ji mora tako tožeča stranka povrniti 214,19 EUR stroškov.

Datum zadnje spremembe:

27.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 236/2023
• VSL sklep I Cpg 494/2010
• VSL Sodba II Cpg 663/2017