<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1692/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1692.2017
Evidenčna številka:VSL00005058
Datum odločbe:11.10.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Barbara Krpač Ulaga
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dolžnost izpolnitve obveznosti - zastaranje - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - umaknjena, zavržena ali zavrnjena tožba - tožba, zavržena zaradi nepristojnosti - izbris pravne osebe iz sodnega registra - prevzem terjatve - odstop terjatve (cesija) - pobot - trditvena podlaga - dokazno breme

Jedro

Tožnica je tožbo vložila znotraj trimesečnega roka od pravnomočnega sklepa, s katerim je bila tožba zaradi izbrisa odstopnice zavržena, zato se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvotnim postopkom in torej zastaralni rok ni potekel. Ni mogoče slediti pritožniku, da tožnica kot prevzemnica terjatve ne more uveljavljati pretrganja zastaranja, ki je nastalo z vložitvijo predloga za izvršbo odstopnika. S prevzemom terjatve je namreč vstopila v njegov pravni položaj in pridobila nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. člena OZ). Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zastaranja, ki sankcionira pasivnost upnika in s tem varuje pravno varnost. V obravnavani zadevi, ko je upnik pred odstopom terjatve pravočasno sprožil postopek za izterjavo, nato o odstopu terjatve obvestil dolžnika, prevzemnik pa je poskušal nadaljevati postopek namesto odstopnika, kar mu prav zaradi dolžnikovega nesoglasja ni uspelo, o pasivnosti pri izterjavi terjatve ni mogoče govoriti. Drži sicer, da bi v danem primeru ob prevzemu terjatve prevzemnik še lahko sam vložil novo tožbo v triletnem zastaralnem roku, vendar bi bila situacija lahko tudi drugačna in bi bil ta rok zamujen. Nedosledno bi bilo, če bi upravičenec izgubil svoje pravice tudi v primeru, kadar bi želel uveljavljati zahtevek, pa ga ne bi mogel zaradi okoliščin, ki niso na njegovi strani, kar velja tudi za prenehanje pravne subjektivitete odstopnika. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da obstoji terjatev do toženca v skupnem znesku 8.358,07 EUR, ugotovilo je neobstoj terjatve toženca do tožnice v višini 15.900 EUR ter tožencu naložilo, da je tožnici dolžan plačati znesek v skupni vrednosti 8.358,07 EUR, kot je specificiran v 4. točki izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek glede glavnice v višini 1.993,80 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti, ki so natekle do 15. 8. 2011, zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 578,11 EUR.

2. Zoper 1., 3., 4. in 6. točko sodbe vlaga pritožbo toženec iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Vztraja, da je terjatev zastarana, in se sklicuje na drugi odstavek 366. člena OZ. Ker tožnica ni bila stranka v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani XII Pg 1334/2012, saj je bilo njeno sodelovanje dokončno zavrnjeno s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani s 23. 12. 2013, ne more uveljavljati razlogov za pretrganje zastaranja po 367. členu OZ. Tožnica je bila seznanjena, da v postopku ne more sodelovati kot stranka, zato bi lahko dodatni trimesečni rok iz prvega odstavka 367. člena OZ pričel teči najkasneje 16. 12. 2013. Za uveljavljanje pravic iz naslova zastaranja je potrebno izkazati kontinuiteto upnika in ne terjatve. Sodišče je zmotno presodilo, da toženec napak na termopanih ni ustrezno grajal. Priče so izpovedale, da je šlo za večje število termopanov, da veljajo pravila označevanja termopanov, na podlagi katerih se ti ustrezno vgradijo v okvirje in posledično montirajo na objekt. Stekla so se transportirala v večjih sklopih, zato ob prevzemu preverjanje vsakega posebej ni bilo mogoče. Ker je šlo za posebno sestavo posameznih stekel, je bila za ugotovitev napake potrebna ustrezna svetloba, ki je toženec in ostali izdelovalci oken v svojih delavnicah nimajo. Tudi izdelovalec termopanov je zavezan, da pred dobavo preveri, ali je blago, ki ga bo izročil, ustrezne kakovosti. Trditev sodišča, da ne gre za skrito napako, je zato neutemeljena. Med postopkom je bilo razvidno, da so nekatera vgrajena stekla drugačne kakovosti oziroma imajo drugačne lastnosti. Tožnica ni ugovarjala, da stekla na predloženih slikah niso njeni termopan izdelki. Tudi priči na strani tožnice sta priznali, da so nastajale napake, ki so jih na podlagi medsebojnih ustnih dogovorov reševali še pred montažo. O tem pisnih dokumentov ni bilo. Gre za običajen način poslovanja v gospodarstvu, kadar je potrebna hitra reakcija. Sporni računi se ne nanašajo zgolj na nabave termopanov za K., saj je toženec prve dobave pravočasno plačeval, ne glede na morebitne napake. Plačila je ustavil in jih pogojeval z zamenjavo termopanov šele potem, ko je na objektu ugotovil, da je prišlo zaradi neustrezne kakovosti do večje škode, ki je razvidna iz dopisa A., d. o. o., s 15. 8. 2011. Izpovedi prič o izdelavi termopanov, njihovih oznakah, načinu prevzema in vgradnje v celoti nadomestijo morebitno dokazovanje s sodnim izvedencem. Napačna je trditev, da zahtevek toženca na plačilo ni ustrezno razčlenjen. Iz dopisa A., d. o. o., Rusija, je razvidno, da je naročniku nastala škoda v višini 15.900 EUR in v kakšne namene in storitve so bili plačani zneski. Bolj podrobne specifikacije se ne izdajajo niti pri nas pri računih in pri škodnih zahtevkih. Toženec pozna ceno navedenih storitev doma in v tujini, zato se je z njo strinjal. Ugovora pobota sodišče ni ustrezno obravnavalo ter je terjatev toženca nekritično zavrnilo. Glede na to, da je tožnica uspela s terjatvijo v višini 8.355,07 EUR, predstavlja znesek pobotnega ugovora skoraj 100 % večji znesek, kar pomeni, da bi bilo tudi ob razpolovitvi zneska potrebno terjatvi pobotati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zastaranje je institut, ki predstavlja izjemo od splošnega načela o dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ), kar terja njegovo restriktivno razlago. V obravnavanem primeru je tožnica terjatev do toženca pridobila s pogodbo o odstopu terjatve s 4. 9. 2012, ko je za uveljavitev terjatve med odstopnikom terjatve in dolžnikom že tekla pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani XII Pg 1334/2012. Tožnica je v pravdo skušala vstopiti namesto odstopnika, vendar je bil njen predlog zavrnjen1. Zaradi izbrisa odstopnika iz sodnega registra po 440. členu ZFPPIPP je bila s sklepom z 29. 9. 2014, ki je postal pravnomočen 19. 12. 2015, tožba odstopnika zavržena (peti odstavek 81. člena ZPP).

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru upravičena uporaba določila 367. člena OZ, ki predstavlja izjemo od splošnega pravila iz 366. člena citiranega zakona, da zastaranje ni pretrgano, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena ali če je izposlovan ukrep za izvršbo ali zavarovanje razveljavljen. Po določilu prvega odstavka 367. člena citiranega zakona se namreč v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena, šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo. Tožnica je tožbo vložila znotraj trimesečnega roka od pravnomočnega sklepa, s katerim je bila tožba zaradi izbrisa odstopnice zavržena, zato se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvotnim postopkom in torej zastaralni rok ni potekel. Ni mogoče slediti pritožniku, da tožnica kot prevzemnica terjatve ne more uveljavljati pretrganja zastaranja, ki je nastalo z vložitvijo predloga za izvršbo odstopnika VL 201754/2011. S prevzemom terjatve je namreč vstopila v njegov pravni položaj in pridobila nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. člena OZ). Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z namenom zastaranja, ki sankcionira pasivnost upnika in s tem varuje pravno varnost. V obravnavani zadevi, ko je upnik pred odstopom terjatve pravočasno sprožil postopek za izterjavo, nato o odstopu terjatve obvestil dolžnika, prevzemnik pa je poskušal nadaljevati postopek namesto odstopnika, kar mu prav zaradi dolžnikovega nesoglasja ni uspelo, o pasivnosti pri izterjavi terjatve ni mogoče govoriti. Drži sicer, da bi v danem primeru ob prevzemu terjatve prevzemnik še lahko sam vložil novo tožbo v triletnem zastaralnem roku, vendar bi bila situacija lahko tudi drugačna in bi bil ta rok zamujen. Nedosledno bi bilo, če bi upravičenec izgubil svoje pravice tudi v primeru, kadar bi želel uveljavljati zahtevek, pa ga ne bi mogel zaradi okoliščin, ki niso na njegovi strani, kar velja tudi za prenehanje pravne subjektivitete odstopnika. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen.

6. S strani sodišča prve stopnje ugotovljena terjatev tožnice v pritožbenem postopku ni več sporna. Pritožba graja zgolj odločitev o neobstoju v pobot ugovarjane terjatve toženca po računu št. 11222 z 12. 9. 2011, ki se nanaša na stroške reklamacije stekel, vgrajenih v okna za objekt v K. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec s predloženimi listinskimi dokazi in s pričami ni v zadostni meri izkazal višine škode oziroma stroškov, ki jih s tem računom pavšalno priglaša. Glede na ugovor tožeče stranke, da račun ruske družbe A., ki predstavlja osnovo za izdajo v pobot ugovarjanemu računu, ni konkretneje podprt s prilogami in da iz njega ne izhaja, koliko je bilo stekel, ki so bila potrebna zamenjave, bi tudi po oceni pritožbenega sodišča toženec, na katerem je dokazno breme, zatrjevano terjatev moral bolj specificirati. V pobot tožničini terjatvi namreč lahko uveljavlja le takšen znesek, ki dejansko predstavlja odpravo škode zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti tožničinega odstopnika terjatve, o tem pa mora biti podana tudi podrobna trditvena podlaga. Pritožbene trditve o ustnem poteku razgovorov med pogodbenimi partnerji zaradi hitrejše odprave napak so sicer verjetne, vendar tudi takšni ustni dogovori terjajo kasnejšo specifikacijo zavrnjenega blaga in ustrezno rešenih reklamacij iz še odprtih zadev. Če je toženec zaradi poslovnih razlogov dopustil, da je posel dokončal ruski naročnik, mora sam nositi del stroškov, ki so mu s tem nastali. Na tožnico lahko prevali le tisti del stroškov, ki so v vzročni zvezi z neizpolnitvijo obveznosti njenega odstopnika terjatve. Kakšna je dejanska višina teh stroškov, toženec ni izkazal s stopnjo prepričljivosti ne z listinami niti z zaslišanjem prič. Zato je sodišče prve stopnje pobotni ugovor utemeljeno zavrnilo.

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče ob odsotnosti upoštevnih pritožbenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani XII Pg 1334/2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 53/2015 s 4. 2. 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9, 366, 367, 367/1, 421, 421/1
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 440
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 81, 81/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzODQ0