<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 915/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.915.2017
Evidenčna številka:VSL00005241
Datum odločbe:07.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Karmen Ceranja (preds.), Majda Lušina (poroč.), mag. Nataša Ložina
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dokazna ocena - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - vznemirjanje lastninske pravice - stanovanje - prekomeren hrup - stroški postopka - odločitev o stroških postopka - dopolnilna sodba

Jedro

O stroških postopka bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sodbo, pa tega ni storilo. Pritožbeno opozorilo, da o stroških postopka še ni odločeno, je treba obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim želi tožnik doseči, da toženci pri uporabi svojega stanovanja št. 15 v petem nadstropju stavbe Š. opustijo dejanja, ki so hrupnejša od 30 dBA in tako prenehajo posegati v tožnikovo lastninsko pravico na stanovanju št. 9 v tretjem nadstropju stavbe Š. Zavrnjen je tudi zahtevek: - da toženci sprejmejo ustrezne ukrepe za zmanjšanja hrupa, ki izvira iz njihovega stanovanja; - da izvedejo zvočno izolacijo svojega stanovanja ter uspešnost izvedbe izkažejo s poročilom o meritvah.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Zahteva spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da o stroških postopka še ni odločeno, odločitev o glavni stvari pa označuje za nepravilno in nezakonito. Trdi, da izrek sodbe nasprotuje razlogom, ki so tudi pomanjkljivi. Sodišče je na eni strani zavrnilo zahtevek, na drugi strani pa dokazni predlog za izvedbo ogleda z navedbo, da je postal nepotreben. Kot nepotreben je zavrnjen tudi dokaz z izvedencem za meritve hrupa in z izvedencem medicinske stroke. Zavrnitev ni obrazložena, zato ima sodba pomanjkljivosti in se ne da preizkusiti. Zavrnitev dokaznih predlogov bi morala biti ustrezno obrazložena. Šele na ta način bi bila tožniku dana možnost, da sodbo napade s pritožbo. Do vseh dokaznih predlogov se sodišče prve stopnje ni opredelilo; ni jasno, katere dokaze je upoštevalo in katerih ne. Do trditev o hrupu, ki ga povzročajo gospodinjski stroji, se je tožnik opredelil v vlogi z dne 27. 6. 2016 in je drugačna ugotovitev sodišča nepravilna. Sodišče prve stopnje se je omejilo zgolj na ugotavljanje dejavnosti toženih strank v njihovi nepremičnini, čeprav je kot pomembna izpostavilo številna druga vprašanja. Meni, da so izpovedbe v določenih delih napačno povzete in na tej podlagi postavljeni subjektivni, pavšalni in napačni zaključki. N. P. je izpovedala, da so bile težave s hrupom tudi po opravljeni adaptaciji stanovanja tožene stranke. J. Č. je izpovedal o vertikalnem širjenju hrupa; da je ob obisku tožnikovega stanovanja zaznal hrup - tolčenje oz. nekaj podobnega kot topotanje, tleskanje, vijačenje. F. D. je pojasnil izvedbo meritev v času od 28. 1. 2015 do 4. 2. 2015. Hrup, ki je posledica cestnega prometa, hoje po stopnicah bloka, dvigala in stopniščnih vrat, je iz rezultata oz. ugotovitev o preseganju mejne vrednosti hrupa izločen. F. D. je pojasnil, da hrup prihaja iz notranjosti stavbe Š. in da je vzrok (ne vir) hrupa v bloku izvajajoča se dejavnost. Izvor preseženih vrednosti hrupa ni ugotovljen, ker priča do vseh prostorov v stanovanjskem bloku ni imela dostopa. Protispisen je zaključek, da niti N. P. niti J. Č. nista zaznala opravljanja dejavnosti v stanovanju tožencev; sicer pa se do izpovedi prič o hrupu, ki so ga zaznale, sodišče sploh opredelilo ni. F. D. je hrup ugotavljal z merilno napravo, ki je zaznala prekoračitve mejnih vrednosti, zato je nesprejemljiv zaključek, da hrupa v tožnikovem stanovanju ni zaznal. Sodišče ni ugotavljalo, da toženci tožnikovo življenje, zdravje in delovno zmožnost ogrožajo iz treh razlogov: z namerno pridobitno zdravju škodljivo hrupno dejavnostjo; z namerno nepridobitno zdravju škodljivo dejavnostjo; s prenosom impulznega udarnega hrupa po votlih sistemih iz stanovanja tožencev v tožnikovo stanovanje. Neustrezno zvočno izolacijo tal je toženec ugotovil dne 29. 10. 2003. Neustrezna je tudi zvočna izolacija ne-tipske masažne kopeli, ki jo toženci vključijo tudi med namerno hrupno dejavnostjo. Razlogi so torej trije in ne le pridobitna dejavnost. Vir, vrsta, vzorec in intenziteta zdravju škodljivega hrupa so že dobrih 15 let, torej vse od 4. 12. 2001 identični. To je zaznavno in objektivno dokumentirano s 24-urnimi meritvami 7 dni v letu 2015. Meritve so pokazale prekoračitev zakonsko dopustne meje 30 dBA. Ogledi inšpekcijskih služb in policije so bili nepopolni in niso bili opravljeni istočasno v stanovanju tožencev in na lokaciji T. Tudi v nočnem času, ko so toženci najbolj aktivno delovali, niso bili izvršeni. Zapisnik o inšpekcijskem nadzoru dne 20. 8. 2014 je bil izdelan kar v pisarni tržnega inšpektorata. Graja zaključek, da izvor hrupa ni identificiran. Izvor hrupa je ugotovljiv iz izpovedb N. P. in J. Č. N. P. je potrdila, da je tožnik januarja skupaj z njo ugotovil prekomeren hrup, ki se je vertikalno prenašal iz stanovanja tožencev v tožnikovo stanovanje. J. Č. je potrdil, da je bil v tožnikovem stanovanju 15. 1. 2002 in da je registriral hrup, ki je prihajal iz stanovanja tožencev. Priči N. B. A. in M. T. sta zanikala, da bi v svojih stanovanjih v petem nadstropju povzročala zdravju škodljiv hrup. Edino logičen zaključek torej je, da hrup izvira iz stanovanja tožencev. Rezultata meritev, kar je objektiven dokaz, sodišče ni upoštevalo. Tudi izsledki raziskav in literatura o škodljivih vplivih in učinkih hrupa niso upoštevani. Medicinska dokumentacija o tožnikovem zdravstvenem stanju ni upoštevana. Hrup ni zgolj posledica vzdrževalnih del. Toženci so dogradili teraso, spremenili stopnišče in vgradili ne-tipsko masažno kopel. Ni upoštevano, da je v zapisniku Tržnega inšpektorata z dne 20. 8. 2014 zapisana izjava tožencev, da v stanovanju na Š. opravljajo administrativno dejavnost. Ne gre torej zgolj za sedež tretje tožene stranke na tem naslovu. Da toženci upravnika niso obvestili o opravljanju dejavnosti, izhaja iz izpovedi prič. Neugotovljeno je ostalo, da toženci nimajo izdelanega elaborata o ustreznosti zvočne izolacije. Povzema F. D. izpoved, iz katere izhaja, da hrup prihaja iz notranjosti stavbe; da je posledica opravljanja dejavnosti; da je hrup v tožnikovem stanovanju prekomeren. Sodišče bi moralo izvesti ogled stavbe na naslovu Š. in sicer v tretjem in petem nadstropju ter postaviti izvedenca za hrup. Le tako bi se lahko prepričalo, da se v tožnikovo stanovanje hrup širi iz stanovanja tožencev; da je to vir in vzrok hrupa. Predlagano je bilo, da bi izvedenec ugotavljal ustreznost zvočne izolacije stanovanja tožene stranke in da bi izvedel rekonstrukcijo hrupne dejavnosti. Tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke je neutemeljeno zavrnjen. Zmotno in nepopolno so presojene listine ter neposredno izvedeni dokazi. Odločba se opira na subjektivna ugibanja ter pavšalne zaključke. Sodišče je dokaze označilo za subjektivne, čeprav je tožnik svoje navedbe podprl z listinskimi dokazi. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Upoštevajoč 154. in 155. čl. ZPP je nepravilna odločitev glede stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožnik ni uspel dokazati, da hrup, ki se pojavlja v njegovem stanovanju št. 9 v tretjem nadstropju stavbe Š., izvira iz stanovanja prvega toženca in druge toženke št. 15 v petem nadstropju te stavbe (tretje tožena stranka je družba, katere sedež je registriran v tem stanovanju)1. Ni mogoče soglašati s pritožbeno oceno izpovedi prič N. P. in J. Č. N. P., uporabnica stanovanja v četrtem nadstropju, lociranega pod stanovanjem tožene stranke, je izpovedovala o hrupu, ki je iz stanovanja tožencev prihajal v času adaptacije stanovanja, torej pred vselitvijo tožencev v stanovanje. Ker tožnik zatrjuje vznemirjanje v času od 4.12.2001 dalje, adaptacija stanovanja tožencev pa se je vršila pred tem, intenziteta in trajanje hrupne prenove stanovanja ni predmet tega postopka. Priča je sicer izpovedala, da se je ob posameznih montažah ali manjših obrtniških delih tak hrup občasno ponovil, česar pa ni mogoče označiti za prekomeren neobičajen hrup. Tak hrup v urbanem okolju je normalen oz. običajen, saj je stanovanje tudi po generalni prenovi treba vzdrževati. Stanovalci sosednjih stanovanj so tak razumen hrup dolžni trpeti. Da bi zaznala hrup, ki bi bil posledica opravljanja dejavnosti v stanovanju tožencev, priča ni potrdila. Zanikala je, da bi skupaj s tožnikom ugotavljala hrup, ki naj bi prihajal iz stanovanja tožencev (15. stran zapisnika). O vertikalno prihajajočem hrupu je izpovedala v zvezi s hrupom, ki ga je zaznala v svojem stanovanju, ki je pod stanovanjem tožencev in ne v zvezi s hrupom v tožnikovem stanovanju. Opravljanja dejavnosti v stanovanju tožencev ni zaznala, čeprav je v stanovanje nenapovedano vstopila. Tudi J. Č. ni potrdil tožnikove trditve, da je v tožnikovem stanovanju dne 15.1.2002 zaznal hrup, ki naj bi izviral iz opravljanja dejavnosti v stanovanja tožencev. Hrupa, ki ga je takrat v tožnikovem stanovanju zaznal, ni mogel identificirati - niti vzroka za hrup, niti lokacije, iz katere je prihajal; hrupa tudi opisal ni. Potrdil je vertikalno širjenje hrupa (v obe smeri - gor in dol), manj levo in desno zaradi armiranih sten, in to pripisal načinu gradnje. Po njegovem mnenju se vertikalno širi vsak hrup; tudi hrup, ki ga povzroča dvigalo. Kot vzdrževalec objektov je bil zaradi hrupa klican zgolj s strani tožnika, ne pa s strani v četrtem nadstropju živeče N. P. Tudi J. Č. je bil nenapovedano v stanovanju tožencev, pa opravljanja dejavnosti ni zaznal. F. D., ki je po tožnikovem naročilu v času od 28. 1. 2015 do 4. 2. 2015 v tožnikovem stanovanju izvedel meritve hrupa, ni mogel identificirati lokacije, iz katere je hrup prihajal. Takó je zapisal v svojem poročilu (listina B6) in tako je izpovedal zaslišan kot priča. Izpovedal je, da sta s sodelavcem lahko identificirala le nekatere vire hrupa - npr. vpliv cestnega prometa, hojo po stopnicah, hrup dvigala, ki se ustavi neposredno pred vrati tožnikovega stanovanja, zapiranje in odpiranje stopniščnih vrat - pa tudi te ne v celoti, ker ni nujno, da se konice ponovijo vedno v enakih vrednostih (npr. ljudje različno trdo zapirajo vrata). Ni mogel potrditi vzroka za nekaj hrupnih dogodkov, ki so presegli jakost 30 dBa. Drugačne pritožbene trditve - da je priča zaznala hrup zaradi opravljanja dejavnosti - niso točne. Tudi stanovalca, na katerih izpovedi se pritožnik v tej zvezi ne sklicuje (N. B. A., M. T.), kakršnegakoli prekomernega hrupa, ki bi izviral iz stanovanja tožencev, nista zaznala. Nobeden od njiju ni zaznal, da bi se v stanovanju opravljala dejavnost, čeprav bi to zaradi stikov s toženo stranko oba lahko zaznala. Tudi iz zapisnikov inšpekcijskih služb in policije, ki so nenapovedano intervenirali na osnovi tožnikovih prijav, ni razvidno, da bi se v stanovanju tožencev opravljala dejavnost. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da se v dokaznem postopku ni potrdilo, da bi se iz stanovanja tožencev v tožnikovo stanovanje prenašal oz. prihajal prekomeren hrup, izvirajoč iz opravljanja dejavnosti. Ni torej izkazano, da bi tožena stranka svoje stanovanje uporabljala na krajevno neobičajen način. Delo na računalniku za potrebe dejavnosti, kar je tožena stranka označila kot administrativno dejavnost za potrebe tretje tožene stranke, ne povzroča hrupa. Dejstvo, da te dejavnosti tožena stranka ni prijavila upravniku, za odločitev ni pomembno.

5. Dokaza z ogledom sodišče ni izvedlo, saj tožnik, ki je ta dokazni predlog v tožbi postavil, ni navedel, kaj z njim dokazuje. Lokacija stanovanj po nadstropjih, ki bi jo sodišče na ta način lahko ugotavljalo, je nesporna. Hrupa z vidnim zaznavanjem ni mogoče ugotavljati, česa drugega, kar bi sodišče z ogledom lahko ugotovilo, pa tožeča stranka ni navedla. Gre za nesubstanciran dokazni predlog. Šele na zadnjem naroku, je toženec svoj dokazni predlog po ogledu substanciral tako, da je navedel, naj se preveri, ali tožena stranka v svojem stanovanju izvaja dejavnost. Dokazni predlog je prepozen, saj ga je bil tožnik dolžan podati do zaključka prvega naroka (prvi odstavek 286. čl. ZPP); po drugi strani pa tudi neprimeren, saj se zatrjuje hrup od dejavnosti v več kot trinajstletnem obdobju pred vložitvijo tožbe; od 4. 12. 2001 dalje, tožba pa je bila vložena 9. 6. 2015. V tem obdobju priče in uradni organi, ki so v stanovanje tožencev nenapovedano vstopali, opravljanja dejavnosti niso zaznali. Iz sedanjega načina uporabe stanovanja ni mogoče sklepati na način uporabe stanovanja v preteklosti; zlasti, ker je uporaba stanovanja tožencev v preteklosti izkazana s prepričljivimi dokazi.

6. Tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke (glede hrupa) in izvedenca medicinske stroke je utemeljeno zavrnjen. Glede obeh predlogov je tožnik v tožbi predlagal, da se izvedeta po potrebi, kar ni določno postavljen dokazni predlog2. Tako postavljen dokazni predlog od sodišča ni terjal posebne aktivnosti, saj tožnik niti stroke, ki naj bi sodišču pomagala pri opredeljevanju do spornega razmerja, ni navedel. Ko je bila tožeča stranka na prvem naroku pozvana, da dokazni predlog substancira, je pojasnila, naj bi izvedenec za hrup pojasnjeval intenziteto, vir, vrsto in vzorce hrupa, ki se širi iz stanovanja tožene stranke v stanovanje tožeče stranke, o ustreznosti zvočne izolacije stanovanja tožencev; izvedel naj bi rekonstrukcijo hrupne dejavnosti z meritvami v tožnikovem in toženčevem stanovanju. Ker ni izkazano, da toženca v svojem stanovanju povzročata prekomeren hrup ali opravljata dejavnost, je dokazni predlog, tudi če bi bil ustrezno postavljen, nepotreben. Ker opravljanje dejavnosti ni izkazano, je ni mogoče rekonstruirati; enako velja za druge vrste hrupa. Pri ugotavljanju vrste in virov hrupa pa je izvedenec omejen, saj gre za historične dogodke, strokovna inštitucija, ki je hrup merila, pa je zaznala zgolj njegovo jakost, ne pa drugih okoliščin (od kod izvira, kaj ga povzroča). Dokaz z izvedencem medicinske stroke, s katerim naj bi bil izkazan vpliv hrupa na tožnikovo zdravstveno stanje, je utemeljeno zavrnjen, saj ni izkazano, da hrup, ki mu je tožnik izpostavljen, izvira od tožencev.

7. V šesti in sedmi točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno povzelo navedbe strank v zvezi s hrupom, ki ga povzročajo gospodinjski stroji. Sodišče prve stopnje odločitve ne argumentira z ugotovitvijo, da prekomeren hrup v tožnikovem stanovanju povzročajo tožnikovi gospodinjski stroji, zato je pritožbeno sklicevanje na prepozne trditve o hrupnosti tožnikovih gospodinjskih strojev nepotrebno. Tožnik je prekomerno povzročanje hrupa utemeljil s poslovno dejavnostjo tožencev v stanovanju. Sodišče prve stopnje, ki je prisotnost hrupa ugotavljalo v okviru teh trditev, je ravnalo pravilno (drugi odstavek 7. čl. ZPP).

8. Pritožbeno sodišče dokazno oceno ocenjuje za vsebinsko prepričljivo, racionalno sprejemljivo in preverljivo, zato z njenim rezultatom - ugotovljenim dejanskim stanjem - soglaša. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in vseh dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Dokazna ocena je vestna, skrbna in analitično-sintetična, kakršna je predvidena z 8. čl. ZPP. Dokazi, s katerimi so posamezna sporna dejstva dokazana, so navedeni. Ni res, da je odločitev oprta samo na izpovedbe tožencev in zapisnike inšpekcijskih organov ter policije. Zavrnitev dokaznih predlogov je sicer skopa, vendar zadostna, saj gre za nesubstancirane in tudi sicer neustrezno postavljene dokazne predloge. Sodba vsebuje zadostno utemeljitev oz. razloge, ki so prvostopno sodišče vodili do odločitve v tej zadevi. Pritožbenih trditev o pomanjkljivostih, nasprotju in napačni interpretaciji ni mogoče preizkusiti, kolikor niso obrazložene.

9. O stroških postopka bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sodbo (peti odstavek 163. čl. ZPP), pa tega ni storilo. Pritožbeno opozorilo, da o stroških postopka še ni odločeno, je zato treba obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (prvi odstavek 325. čl. ZPP). O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje bo torej sodišče prve stopnje moralo še odločiti.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------
1 Stanovanje št. 15 se v nadaljevanju poimenuje kot stanovanje tožene stranke.
2 V pravdni zadevi I Ips 467/2007 je sodišče tako postavljen dokazni predlog obravnavalo kot pobudo sodišču, naj pretehta, ali je izvedba dokaza potrebna.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/2, 8, 163, 163/5, 286, 286/1, 325, 325/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzODI5