VSL Sodba II Cp 513/2017

Jedro

Stališče izpodbijane sodbe, da je v okoliščinah konkretnega primera možno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode, je materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je protiustaven izbris povzročil izbrisanim hude težave, zaradi katerih so praviloma dalj časa trpeli, in da obravnavani primeri utemeljujejo enotno odmero odškodnine

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki poravnati pravdne stroške v znesku 1.280,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožniku v petih enakih obrokih plačati 7.350,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo je materialnopravno zmotna. Splošno znano je, da izbrisani niso mogli iskati zaposlitve preko Zavoda za zaposlovanje in da so lahko kot tujci delali zgolj na podlagi delovnega dovoljenja. Pridobitev delovnega dovoljenja je bila vezana na celo vrsto pogojev, ki jih tožnik očitno ni uspel izpolniti. Če ne bi bil izbrisan, mu teh pogojev ne bi bilo treba izpolnjevati. Trdil je, da dela ni mogel dobiti, čeprav je poskušal. Izpovedal je, da je lahko v času izbrisa delal samo na črno. Sodišče ni izrazilo dvomov o njegovi verodostojnosti. Pogoji, pod katerimi so lahko osebe brez slovenskega državljanstva v Republiki Sloveniji med letoma 1992 in 2006 sklepale delovna razmerja, pridobivala dovoljenja za delo ali iskale delo preko Zavoda za zaposlovanje, so vprašanja materialnega prava. Tožnik ni imel trditvenega bremena, da konkretizira trditve o nezmožnosti zaposlitve in neizpolnjevanju zakonskih pogojev za zaposlitev. Sodba v tem delu ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Če je sodišče menilo, da tožnik ni predložil dovolj dokazov za dokazovanje trditve o nezmožnosti zaposlitve, bi ga moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na dopolnitev dokaznih predlogov. Ker je sodišče sledilo njegovemu predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke, ki je izračunal višino premoženjske škode, je izpodbijana sodba nedopustna sodba presenečenja.

Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na 19. člen Ustave neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode. Iz ugotovitve, da je bilo izbrisanim gibanje močno omejeno, izhaja zaključek o kršitvi tožnikove svobode gibanja iz 32. člena Ustave. Trdil je, da mu je bila kršena pravica do svobode gibanja in izpovedal, da ni mogel pridobiti potnega lista ter da od leta 1992 in do pridobitve dokumentov ni mogel obiskovati svoje hčere in sina v B. Iz njegove izpovedbe jasno izhaja, da je zaradi tega trpel. Čeprav bi moralo sodišče njegov zahtevek iz tega naslova presojati na podlagi 32. člena Ustave, ga je zavrnilo z utemeljitvijo, da ni prišlo do kršitve 19. člena Ustave. Takšna odločitev temelji na zmotni uporabi materialnega prava in bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Če je sodišče štelo, da njegova opredelitev zahtevka iz tega naslova ni bila zadostna, bi ga moralo pozvati na dopolnitev navedb.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je izvedenka psihiatrične stroke v svojem mnenju ugotovila, da je v obdobju izbrisa doživljal višjo raven tesnobe (anksioznosti), ki je izhajala iz negotovosti zaposlitvene in formalno neugodne situacije dejstva izbrisanosti. Sodna praksa priznava odškodnino za anksioznost v okviru odškodnine za strah. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za strah je deloma ne-obrazložena. V kolikor je sodišče štelo, da se duševne bolečine zaradi anksioznosti ne obravnavajo v sklopu strahu, je zmotno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanjih življenjskih aktivnosti. Njegove življenjske aktivnosti so bile zaradi izgube zaposlitve deloma zmanjšane. Ker je bila odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo materialnopravno zmotna, je materialnopravno zmotna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanjih življenjskih aktivnosti. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni razjasnilo vsebine zatrjevanega posega v osebnostne pravice in ni ugotovilo obsega in višine škode iz tega naslova. Z izjemno kratko in skopo obrazložitvijo je tožniku neutemeljeno prisodilo 15.000,00 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic. Svojo odločitev je utemeljilo le z argumentom, da je bilo tožniku onemogočeno delovanje in njegov razvoj osebnosti za nedopustno dolgo obdobje. Po njenem stališču je tožnikova nepremoženjska škoda iz tega naslova zajeta v pavšalni odškodnini, ki je bila tožniku že izplačana. Argument o nedopustno dolgem obdobju izbrisa ne more predstavljati razloga za prisojo višje odškodnine. Sodišče bi moralo v skladu z 11. člen ZPŠOIRSP uporabiti splošna pravila obligacijskega prava. Iz dejstva, da je bila tožniku v upravnem postopku priznana pavšalna odškodnina, ne izhaja zaključek o obstoju dodatne pravno priznane škode. Nastanek višje škode in njeno višino morajo upravičenci dokazovati po pravilih pravdnega postopka, kjer je dokazno breme na tožeči stranki, višina odškodnine pa se mora individualizirati. Ni namen ZPŠOIRSP, da se vsakemu izbrisanemu v sodnem postopku zagotovi trikratnik zneska, ki mu je priznan z odločbo upravne enote. Po toženkinem prepričanju iz dokaznega postopka ne izhaja zaključek, da je tožniku zaradi kršitve osebnostnih pravic nastala škoda. Sodišče o tem dejstvu ni podalo ustrezne obrazložitve. Zaradi kršitve osebnostnih pravic je mogoče oškodovancu prisoditi odškodnino samo, če se posledice te kršitve manifestirajo v obliki katere od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode. Iz dokaznega postopka pa navedeni zaključek ne izhaja.

Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni pojasnilo, kaj pomeni, da je bilo tožniku onemogočeno delovanje. Tudi ni pojasnilo, v čem naj bi bil onemogočen tožnikov razvoj osebnosti. Zaključek o onemogočenem razvoju tožnikove osebnosti ni utemeljen na podlagi izvedenih dokazov. V konkretnem primeru je ostalo nejasno, kakšna oblika duševnega trpljenja naj bi tožniku zaradi izbrisa sploh nastala.

Stroškovna odločitev je napačna. Ker je tožnik uspel le s 14 % zahtevka, sodišče ni imelo podlage za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sklicuje se na načelo uspeha iz 154. člena ZPP. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožnik ni odgovoril na toženkino pritožbo.

5. Toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da tožnikove trditve o okrnitvi svobode niso resnične in da ne-izkazane navedbe, da zaradi izbrisa iz registra prebivalstva ni mogel dobiti službe (oziroma delovnega dovoljenja), ne zadostujejo za zaključek o obstoju vzročne zveze med izbrisom in nastalo premoženjsko škodo.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba toženke je delno utemeljena.

7. Tožnik je bil 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Ministrstvo za notranje zadeve mu je dne 23. 2. 2009 izdalo dopolnilno odločbo za stalno prebivanje za čas od 26. 2. 1992 do 23. 2. 2009. Z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 15. 10. 2014 (priloga B 18) mu je bila na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) priznana odškodnina v višini 7.650,00 EUR. Tožnik od toženke v tem postopku zahteva plačilo odškodnine iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode v skupni višini 52.455,49 EUR.

8. Za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je upravičencu nastala v obdobju izbrisa, lahko upravičenec vloži tožbo za plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v treh letih po začetku uporabe tega zakona.¹ Za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva se uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače.² Skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, je omejena do 3-kratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku.³

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo ugotovilo, (1) da je tožnik sklenil 7. 7. 1992 s podjetjem N., d.o.o., pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, (2) da je bil v tem podjetju zaposlen dve leti in (3) da je bil odpuščen, ker je od delodajalca terjal odškodnino. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da so tožnikove trditve, da zaradi izbrisa ni mogel dobiti službe (oziroma delovnega dovoljenja), nekonkretizirane. Ker po stališču izpodbijane sodbe tožnikove trditve ne zadostujejo za zaključek o obstoju vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano premoženjsko škodo, je bil tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti zavrnjen.

10. Pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo tožnika ter na mnenje prof. dr. M. Ž. T., dr. med. (v nadaljevanju izvedenka). Upoštevalo je tožnikove navedbe, da se je počutil nekoristnega, zmedenega, z izgubljeno identiteto, z omajanim dostojanstvom, da je bil izpostavljen zaničevanju okolice, hudi negotovosti glede prihodnosti ter strahu pred izgonom. Poleg tega je upoštevalo tudi izvedenkine ugotovitve, (1) da je tožnik zelo svojska osebnost, (2) da v njegovem duševnem zdravstvenem stanju ni mogoče najti patoloških odstopov, ki bi jih zapustila travma izbrisanosti, (3) da je zaradi negotovosti zaposlitvene situacije in zaradi dejstva izbrisanosti doživljal višjo raven tesnobe (anksioznosti), (4) da je eden od izrazov negotovosti in nezadovoljstva pri tožniku predstavljalo tudi občutje krivičnosti in pomanjkanja osebnostnih pravic in (5) da je tožnik zanikal, da bi v preteklih obdobjih doživljal strah (doživljal naj bi le "božji strah"). Iz ugotovitev izpodbujane sodbe izhaja tudi zaključek, da je bilo gibanje tožnika zaradi izbrisa močno omejeno.

11. Izpodbijane sodba temelji na stališču, da tožnik ni upravičen do odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode. To stališče je utemeljeno z argumentom, da tožniku ni bil kršen 19. člen Ustave. Poleg tega je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni upravičen niti do odškodnine za strah niti do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo osebnostnih pravic pa je presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi kršenja osebnostnih pravic v višini 15.000,00 EUR. Navedeno stališče je utemeljeno z argumentom, da je bilo z nezakonitim izbrisom tožniku onemogočeno delovanje in njegov razvoj osebnosti za nedopustno dolgo obdobje. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na tožnikovo izpovedbo, izvedensko mnenje in na višino odškodnin, ki so bile prisojene oškodovancem v zadevi Kurić proti Slovenija. Poleg tega je upoštevalo dejstvo, da je na obstoj in intenziteto duševnih bolečin tožnika vplival tudi njegov svojski značaj.

Glede pritožbe tožnika

12. Pritožbene navedbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo niso utemeljene. Čeprav tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi izbrisa, je višino tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo utemeljeval le s sklicevanjem na višino plače, ki jo je prejemal v podjetju N., d.o.o. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so tožnikove navedbe, da zaradi izbrisa ni mogel dobiti službe, ne-konkretizirane in preveč splošne. Tožnik je tožbeni zahtevek za plačilo 22.455,49 EUR iz tega naslova substanciral s trditvami, (1) da je bil do oktobra 1994 zaposlen v podjetju N., d.o.o., ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi nezgode pri delu in nesporazumov z delodajalcem, (2) da od takrat naprej zaradi izbrisa ni mogel dobiti nobene službe, (3) da predstavlja višina premoženjske škode seštevek plač, ki bi jih prejel od oktobra 1994 do konca 1998 v podjetju N., d.o.o. Iz navedenih trditev tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izhaja materialnopravni zaključek o obstoju vzročne zveze med zatrjevano premoženjsko škodo in izbrisom. Pritožbena navedba, da je bila pridobitev delovnega dovoljenja vezana na celo vrsto pogojev, ki jih tožnik očitno ni uspel izpolniti, je preveč splošna. V konkretnem primeru je bistveno, da tožnik zaposlitve ni izgubil zaradi izbrisa. Ker tožnikova izguba zaposlitve ni bila posledica izbrisa, to pomeni, da ni vzročne zveze niti za premoženjsko škodo (izgubljeni zaslužek) niti za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine) zaradi nezaposlenosti.⁴ Pritožbeni očitek, da odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo odškodnine za premoženjsko škodo ni obrazložena, ni utemeljen. Razlogi izpodbijane sodbe o zavrnitvi zahtevka na povrnitev premoženjske škode so jasni in razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ob odsotnosti konkretiziranih trditev, katere zaposlitve tožnik zaradi izbrisa ni mogel dobiti ter trditev o dohodkih, ki jih je kljub izbrisu na kakršenkoli način pridobil (tudi z delom na črno)⁵, izračun izgubljenega dohodka zaradi nezaposlenosti v okoliščinah konkretnega primera sploh ni bil mogoč.⁶

13. Ker je toženka še pred prvim narokom za glavno obravnavo tožnika opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago,⁷ tožnik ne more uspeti z navedbo, da bi ga sodišče prve stopnje moralo z materialnim procesnim vodstvom opozoriti na navedeno pomanjkljivost. Čeprav je za ugotavljanje višine premoženjske škode po nepotrebnem postavilo izvedenca finančne stroke, izpodbijana sodba ni nedopustna sodba presenečenja.

14. Stališče izpodbijane sodbe, da je v okoliščinah konkretnega primera možno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode, je materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je protiustaven izbris povzročil izbrisanim hude težave, zaradi katerih so praviloma dalj časa trpeli (tožnikov neurejen status je trajal od 26. 2. 1992 do 23. 12. 2004⁸), in da obravnavani primeri utemeljujejo enotno odmero odškodnine.⁹ Morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik nepremoženjske škode po stališču Vrhovnega sodišča v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic. V skladu z navedenim stališčem morajo nižja sodišča znotraj enotne odmere v vsakem posameznem primeru pravni standard pravična denarna odškodnina vsebinsko napolniti, upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Pri tem si morajo pomagati z napotki iz drugega odstavka 179. člena OZ oziroma 200. člena ZOR. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsakdo neponovljiv in specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter s tem preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.¹⁰ Čeprav je tožnik iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo od toženke najprej zahteval 30.000,00 EUR, je zaradi napačnega navodila sodišča prve stopnje¹¹ posamezne oblike nepremoženjskih škod razmejil na način, da je iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve osebnostnih pravic zahteval 15.000,00 EUR, iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode 5.000,00 EUR, 4.000,00 EUR iz naslova strahu ter 6.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Vendar pa navedena okoliščina v konkretnem pritožbenem postopku na presojo pravilnosti odmere odškodnine za nematerialno škodo in preizkus utemeljenosti pritožbenih navedb nima nobenega vpliva.

15. Pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje pri presoji zahtevka iz naslova odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode ter zahtevka iz naslova strahu zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, nista utemeljeni. Čeprav se tožnik v pritožbi utemeljeno sklicuje na dejstvo, da mu je bila v času izbrisa okrnjena svoboda gibanja, navedeno dejstvo samo po sebi v okoliščinah konkretnega primera ne more imeti vpliva na odmero višje odškodnine. V prisojeni odškodnini v višini 15.000,00 EUR se po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno odražajo okoliščine, da je bila tožniku v času izbrisa okrnjena svoboda gibanja, da ga je bilo v času izbrisa strah pred izgonom in da je bila takrat njegova usoda negotova. Pritožbeno zavzemanje za zvišanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo nima podlage v izvedenem dokaznem postopku.

16. Tožnik ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na dejstvo, da ga je bilo zaradi nezmožnosti zaposlitve strah in da so bile njegove življenjske aktivnosti zaradi nezmožnosti zaposlitve zmanjšane. Ker tožnikova nezaposlenost ni bila posledica izbrisa, tožnik ne more biti upravičen do plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezaposlenosti.¹²

17. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe toženke

18. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje višino nepremoženjske škode utemeljilo zgolj s splošnim sklicevanjem na dejstvo, da je bilo tožniku onemogočeno delovanje in razvoj osebnosti za nedopustno dolgo obdobje; da je vsa nepremoženjska škoda že zajeta v pavšalni odškodnini; da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu; da tožniku zaradi kršitve osebnostnih pravic ni nastala škoda; da se posledice izbrisa pri tožniku niso manifestirale v obliki pravno priznanih oblik nepremoženjske škode, niso utemeljene. Ravno tako ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja v okoliščinah konkretnega primera odškodnina v višini 15.000,00 EUR pravično denarno odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da se je v času izbrisa tožnik počutil nekoristnega, zmedenega, z izgubljeno identiteto, z omajanim dostojanstvom, da je bil izpostavljen zaničevanju okolice, hudi negotovosti glede prihodnosti, strahu pred izgonom in da je bilo njegovo gibanje zaradi izbrisa močno omejeno. Poleg tega iz izvedenkine ugotovitev izhaja zaključek, da je predstavljalo enega od izrazov negotovosti in nezadovoljstva pri tožniku tudi občutje krivičnosti in pomanjkanja osebnostnih pravic. Pritožbena navedba, da je v konkretnem primeru ostalo nejasno, kakšna oblika duševnega trpljenja naj bi zaradi izbrisa nastala tožniku, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku.

19. Vendar pa toženka utemeljeno opozarja na napačno uporabo 154. člena ZPP.¹³ Ker je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje le delno uspel, bi moralo sodišče o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik je uspel s 14 % tožbenega zahtevka¹⁴, medtem ko uspeh toženke znaša 86 %. Ker je bila tožniku v konkretnem postopku odobrena brezplačna pravna pomoč, in sicer kot oprostitev plačila stroškov izvedenca medicinske stroke ter izvedenca ekonomsko finančne stroke,¹⁵ kakor tudi v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka,¹⁶ je moralo pritožbeno sodišče v skladu 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP)¹⁷ navedene stroške upoštevati kot stroške sodnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški izvedenin za tožnika znašali 1.929,10 EUR¹⁸, stroški iz naslova plačila tolmača 87,50 EUR¹⁹, stroški iz naslova zastopanja po odvetniku pa 2.269,20 EUR.²⁰ Tožnikovi stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 4.285,80 EUR. Glede na 14 % uspeh znašajo njegovi potrebni stroški 600,01 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški izvedenin za toženko znašali 326,82 EUR²¹, stroški iz naslova zastopanja po državnem pravobranilcu pa 1.860,00 EUR.²² Toženkini stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.186,82 EUR. Glede na 86 % uspeh znašajo njeni potrebni stroški 1.880,66 EUR. Po medsebojnem pobotanju dolgovanih pravdnih stroškov je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 1.280,65 EUR. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe drugega odstavka 154. člena ZPP toženkini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP tako spremenilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 1.280,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V preostalem delu je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). V konkretnem primeru je odpadla odločitev na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZBPP²³, saj toženka ni dolžna tožniku povrniti pravdnih stroškov.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu v zvezi s 165. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker je bila toženka kljub delni ugoditvi pritožbe v pretežnem delu neuspešna, ni upravičena do povrnitve stroškov za vložitev pritožbe (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker njen odgovor na tožnikovo pritožbo ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve, stroški odgovora ne predstavljajo potrebnega stroška (155. člena ZPP). Zaradi tega je toženka dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------
¹ Prvi odstavek 10. člena ZPŠOIRSP.
² Prvi odstavek 11. člena ZPŠOIRSP.
³ 12. člen ZPŠOIRSP.
⁴ Glej sodbo in sklep VS RS z dne 14. 6. 2012, opr. št. II Ips 1194/2008, 7. odst.
⁵ Tožnik tudi v pritožbi trdi, da je v spornem obdobju lahko delal le na črno. Takšen zaključek pa ravno tako izhaja iz njegove izpovedbe.
⁶ Glej sodbo in sklep VS RS z dne 10. 11. 2016, opr. št. II Ips 170/2016, 13 odst. Po stališču Vrhovnega sodišča je potrebno pri ugotavljanju izgubljenega dohodka zaradi nezaposlenosti kot posledice izbrisa ugotoviti razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, ter tistimi prihodki, ki jih je kljub škodnemu dogodku na kakršenkoli način pridobil, tudi z delom na črno.
⁷ V odgovoru na tožbo (list. št. 20) je izrecno trdila, da tožnik ni izkazal dejstva, da je delo v času izbrisa sploh iskal.
⁸ Glej 1. točko izreka odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 15. 10. 2014, številka: 492-1495/2014-3 (priloga B 18).
⁹ Glej II Ips 170/2016, 14. odst.
¹⁰ Ibid.
¹¹ Glej sklep sodišča prve stopnje na list. št. 28.
¹² Glej II Ips 1194/2008, 7. odst.
¹³ Prvi odstavek 154. člena se glasi: Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.Drugi odstavek 154. člena ZPP se glasi: Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.
¹⁴ Tožnik je s tožbo od toženke zahteval plačilo 52.455,49 EUR. S tožbenim zahtevkom je uspel le v višini 7.350,00 EUR.
¹⁵ Glej odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 11. 2015, opr. št. Bpp 2490/2015.
¹⁶ Glej odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 8. 2010, opr. št. Bpp 2788/2009.
¹⁷ Prvi odstavek 46. člena ZBPP se glasi: Stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona so stroški sodnega postopka. Drugi odstavek 46. člena ZBPP se glasi: Ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upošteva stroške iz prejšnjega odstavka, ki jih je med sodnim postopkom založila Republika Slovenija, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov sodišče ugotovi iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.
¹⁸ Glej sklepe sodišča prve stopnje z opr. št. P 603/2012-III z dne 26. 1. 2016, 26. 5. 2016, 16. 9. 2016.
¹⁹ Glej sklep P 603/2012-III z dne 4. 4. 2016.
²⁰ Pritožbeno sodišče je tožnikovemu odvetniku na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo 956,80 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 883,20 EUR za nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tarif. št. 6002 ZOdvT, kar povečano za 22 % DDV znaša 2.269,20 EUR.
²¹ Glej sklepa P 603/2012-III z dne 10. 3. 2016 in 6. 6. 2016.
²² Glej 16. člena ZDPra, ki določa, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi ZodvT priznalo 956,80 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT, 883,20 EUR za nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tarif. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj znaša 1860,00 EUR.
²³ Določba se glasi: O višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka tega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 130/2016
• VSRS sodba in sklep II Ips 170/2016
• VSL Sodba II Cp 1023/2020