VSL Sodba I Cp 1345/2017

Jedro

Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo).

Sodna praksa dopušča vrednotenje uspeha ločeno "po temelju" in "po višini" le izjemoma in sicer v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (poleg že prisojene odškodnine) še 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2012 dalje do plačila;

- in v 4. točki izreka tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zviša za 469,05 EUR, to je na znesek 1.523,56 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 219,45 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15-tih dneh od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (točka 1 izreka), nato pa zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da tožniku plača 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.000,00 EUR od 13. 9. 2012 dalje do plačila, od zneska 600,00 EUR pa od 10. 12. 2016 dalje do plačila (točka 2 izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 3 izreka). Toženki je še naložilo, da tožniku plača 1.054,51 EUR stroškov postopka s pripadki.

2. Pritožbo vlaga tožnik. Izpodbija zavrnilni del sodbe in sicer za znesek 1.400,00 EUR. Uveljavlja pritožbena razloga po drugi in tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožniku prisojena še odškodnina v višini 1.400,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Premalo je upoštevalo, da je bil tožnik več kot dva meseca na bolniškem staležu in da je bila njegova življenjska aktivnost v tem obdobju začasno zmanjšana. Enako velja za težave, ki jih ima tudi po končanem zdravljenju. Kažejo se v obliki bolečin pri gibanju. Ker je tožnik policist, je vsakodnevno podvržen večjim fizičnim naporom tudi z levo roko, v okviru službenih obveznosti pa se mora, da ohrani dobro fizično kondicijo, več ukvarjati tudi s fitnesom in igrami z žogo. Glede na tožnikovo starost, bi se to moralo odraziti tudi pri višini odškodnine. Prisojena bi mu morala biti odškodnina v višini 3.000,00 EUR.

Prenizko je odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Sodišče bi moralo bolj vrednotiti dejstvo, da je bil tožnik do pregleda 4. 6. 2012 prepričan, da je utrpel lahko telesno poškodbo in gre le za zvin leve roke. Ko je bilo ugotovljeno, da gre za zlom, ki zapušča posledice in bolečine, ga je zelo skrbelo, ali bo svoje delo policista še lahko opravljal brez omejitev, ali pa bo potrebna prekvalifikacija oziroma lažje delo. Prisoditi bi mu moralo odškodnino v višini 1.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnika tudi o stroških postopka odločilo napačno. Ob upoštevanju temelja in višine zahtevka je njegov uspeh najmanj 75%.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

5. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.000,00 EUR ter strah 600,00 EUR, skupaj torej 2.600,00 EUR. To predstavlja približno 2,5 povprečne mesečne neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe¹.

6. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel zlom leve navikularne koščice. Zaradi te poškodbe hudih bolečin ni trpel, je pa trpel srednje hude bolečine skupaj štiri dni, lahke bolečine pa skupaj 18 dni. Tožnik je tudi po končanem zdravljenju (in tako bo tudi v bodoče) ob ob spremembah vremena in večjih obremenitvah levega zapestja v njem čutil nelagodnost. Tožnik je bil zaradi te poškodbe večkrat pregledan pri zdravniku, bil je rentgensko slikan, že ob prvem pregledu je prejel mavčno dokomolčno korito, ki ga je nosil več kot mesec dni, 10x je bil na fizioterapiji, jemal je protibolečinske tablete, v času nošenja mavca pa je bil tudi oviran pri nekaterih življenjskih aktivnostih. Zdravljenje je trajalo od 26. 2. 2012 do 31. 7. 2012, to je skupaj 66 dni. V tem času je bil tožnik na bolniškem dopustu.

7. Glede na opisano intenzivnost in trajanje bolečin ter povzete nevšečnosti pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da mu je bil prisojen prenizek znesek odškodnine za to vrsto škode. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo predvsem dejstvo, da je tožnik policist in da se zaradi narave svojega dela fizičnim naporom, ki terjajo tudi uporabo leve roke, težko izogne in bo zato nelagodje v predelu levega zapestja stalnica v njegovem življenju. Premalo je bilo upoštevano tudi to, da je bil tožnik v času nošenja mavca omejen v vseh opravilih, ki terjajo uporabo obeh rok in je bila zato njegova življenjska aktivnost v precejšnji meri (začasno) zmanjšana. Prisojeno odškodnino je zato pritožbeno sodišče zvišalo za 1.000, EUR, to je na znesek 3.000,00 EUR. Ta znesek je po presoji pritožbenega sodišča tudi ustrezno umeščen med lažje, podobne oziroma hujše primere, ki so bili obravnavani v sodni praksi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja primere II Ips 317/2008², II Ips 239/2006³, II Ips 214/2006⁴ in II Ips 540/2002⁵.

8. Tožnik je ob samem dogodku trpel le srednje hud primaren strah (pri čemer gre za policista, ki se za takšne situacije kot je bila konkretna, posebej usposablja), v nadaljevanju pa srednje hud sekundarni strah le ob pregledih v kirurški ambulanti, sicer pa strah lažje intenzivnosti. Res je, da je tožnik trpel tudi srednje hud strah za izid zdravljenja, a je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine to ustrezno upoštevalo. Podlage za zvišanje odškodnine iz tega naslova zato ni.

9. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP odločitev v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zvišalo za 1.000,00 EUR, to je na znesek 3.000,00 EUR. Tožniku je od dodatno prisojene odškodnine priznalo tudi zakonske zamudne obresti od 13. 9. 2012 dalje, saj se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje 12. 9. 2012 iztekel rok za plačilo in je toženka prišla v zamudo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP sodbo potrdilo.

10. Glede na to, da je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo poseči tudi v stroškovno odločitev. Ob tem najprej pojasnjuje, da podlage, da bi sodišče v konkretnem primeru uspeh vrednotilo ločeno "po temelju" in "po višini", ni. Sodna praksa ta način dopušča le izjemoma in sicer v tistih odškodninskih sporih, kjer je dejansko stanje sporno tako v zvezi z obstojem temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. V konkretnem primeru v zvezi z ugotavljanjem temelja o znatnih stroških ni mogoče govoriti. Tožnik je zato upravičen do povračila stroškov sorazmerno uspehu, upoštevajoč pri tem uspeh po višini. Ob upoštevanju spremenjene odločitve gre za približno 69 % uspeh. Tožnik je zato, ob upoštevanju stroškov, ki jih je odmerilo že sodišče prve stopnje in niso izpodbijani, upravičen do povračila zneska 1.579,31 EUR, toženka pa do povračila 55,75 EUR. Po izvršenem pobotanju je toženka dolžna plačati tožniku 1.523,56 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo tudi v tem delu ugodilo pritožbi in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih mora tožnica povrniti tožniku, zvišalo za 469,05 EUR.

11. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel le delno in sicer približno v višini 71 %. Upoštevajoč 154. člen ZPP je zato upravičen do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe priznalo plačano sodno takso za pritožbo v višini 150,00 EUR, nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 110,40 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, skupaj 309,09 EUR. Toženki je nato naložilo, da tožniku povrne sorazmeren del, to je znesek 219,45 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V primeru, da bi s plačilom zamujala, bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.034,20 EUR.
² V pogledu trajanja bolečin in nevšečnosti gre za lažji primer od konkretnega, oškodovancu pa je bila prisojena za to vrsto škode odškodnina v višini 1,9 povprečne plače.
³ V tej zadevi je imela oškodovanka sicer daljše bolečinsko obdobje (srednje hude bolečine je trpela osem dni, lahke pa 23 dni, občasno jih trpi še sedaj), a manj nevšečnosti povezanih z zdravljenjem, ki je bilo tudi krajše. Prisojena odškodnina za to vrsto škode je znašala 2,4 plače.
⁴ Oškodovanec je trpel tudi dva dni hudih bolečin, nato pa srednje močne dva dni in lažje občasne tri tedne. Nevšečnosti je predstavljala kirurška oskrba rane, slikanje, protibolečinske tablete, kontrolni pregled, razgibavanje, nošenje opornice. Za to vrsto škode mu je bila prisojena odškodnina 2,3 plače.
⁵ Oškodovanec je trpel eno uro hude bolečine, tri dni srednje hude, dva tedna lahke in štiri tedne občasne lahke, občasno jih trpi še sedaj. Neugodnosti so predstavljali prevezi in obiski zdravnika. Oškodovanec je bil en mesec in pol na bolniškem dopust. V tem času mu je bil odstranjen noht, opravljeno je bilo šivanje. Deset dni je nosil opornico. Odškodnina za to vrsto škode je bila prisojena v višini 3,8 plače.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 583/94
• VSL Sodba I Cp 2252/2019
• VSL Sodba II Cp 2072/2018