VSL Sodba I Cp 1347/2017

Jedro

Za sojenje je odločilno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave.

S potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje je postala pravnomočna odločitev, da terjatev (več) ne obstaja (je prenehala), pri čemer tudi začasna odredba, izdana z namenom njenega varovanja, deli njeno usodo - preneha (3. točka 264. člena v zvezi s tretjim odstavkom 278. člena ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da terjatev v višini 80.000,00 EUR na podlagi notarskega zapisa posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi neposrednega izvršljivega notarskega zapisa SV 204/2013 z dne 19. 2. 2013, ki je zavarovana s hipoteko št. ID ... na nepremičnini, parc. št. ... k. o. X, spada v skupno premoženje tožencev, ki imata na njej delež vsak do 1/2. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 1.278,16 EUR na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče ni ugotovilo dejanskega pravnega temelja za vtoževano terjatev. V notarskem zapisu posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve je zapisano, da stranki izjavljata, da listine o povezanih pravnih poslih, kolikor se v notarskem zapisu ne omenjajo, ne obstajajo, nasprotno temu pa je sodišče zaključilo, da sta bila posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, sestavljena in sklenjena zaradi zavarovanja z vpisom hipoteke za kupnino, ki je je drugi toženec že izročil B. po predpogodbi (za nakup nepremičnine). Sodišče ni ugotovilo višine denarnega zneska, ki naj bi ga po zatrjevanju strank kot plačilo kupnine dejansko prejel B. (enkrat govori o 107.700,00 EUR kupnine, drugič o 120.000,00 EUR), niti ni ugotovilo kakšen del denarnega zneska, ki predstavlja vtoževano terjatev, naj bi B. tožencema dejansko vrnil (enkrat ugotavlja, da je bilo to 75.000,00 EUR, nato 80.000,00, nato zgolj 67.000,00). Ugotovitve sodišča in razlogi zanje so v nasprotju sami s seboj. Kot je priča B. izpovedal, do izdaje izbrisne pobotnice tožencema še ni vrnil denarja. Tudi če B. začasna odredba še ni bila vročena, to ne pomeni, da z njeno vsebino ni bil seznanjen. Sam je povedal, da je od drugega toženca izvedel, da bi ga verjetno moral (sklep o začasni odredbi) dobiti, zato pa se je tako mudilo. Sodišče bi moralo napraviti zaključek, da je drugi toženec B. naročil tudi, da izda izbrisno dovoljenje nemudoma po tem, ko mu je bila izročena začasna odredba, ki mu je prepovedovala razpolaganje s terjatvijo. Vtoževana terjatev je brez dvoma v času vročitve tožbe in začasne odredbe še vedno obstajala in to v višini 80.000,00 EUR. Nepravilen je zaključek sodišča, da je drugi toženec konec leta 2014 odstopil od pogodbe, ker ni bil zmožen zbrati denarja in je imel neke težave s sodiščem. Za to ne obstaja noben dokaz. Vsi dogovori in potrdila med B. in njim izhajajo iz druge polovice leta 2015, obsodilna sodba s katero je bila prva toženka obsojena in ji je bilo naloženo izplačilo denarnega zneska tožnici, pa je postala pravnomočna že v začetku maja 2014. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je logično,da naj bi bila toženca brez sredstev, kar naj bi bil razlog njunega odstopa od nakupa nepremičnine. Sodišče je namreč ugotovilo tudi, da sta toženca B. najmanj do vključno oktobra 2014 mesečno izplačevala 1.000,00 EUR. Poleg tega je zaključek v nasprotju z ugotovitvijo, da sta imela namen kupiti luksuzno nepremičnino v vrednosti 190.000,00 EUR. Do premoženja sta sicer prišla na nezakonit način, kar pa za odločitev ni bistveno. Sodišče ugotavlja, da je potrdilo o vračilu denarnega zneska v višini 80.000,00 EUR z dne 16. 7. 2015 verodostojno. To ne drži. V postopku je bilo ugotovljeno, da B. tožencema ni vrnil denarnega zneska v tej višini, sploh pa ne poleti 2015. Da je B. tožencema dejansko lahko plačal dolgovani znesek šele najprej v oktobru 2015, izhaja iz zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige in navedb B. na glavni obravnavi, ko je povedal, da je njegova sestra vzela kredit pri D., to pa je bilo enkrat v oktobru 2015, glede na to, da je bila dne 15. 10. 2015 na B. nepremičnini za zavarovanje kredita v korist te hranilnice vknjižena hipoteka za denarni znesek 42.000,00 EUR. V nasprotju s potrdilom z dne 16. 7. 2015 je tudi vsebina notarskega zapisa o deponiranju in prevzemu listine v hrambo SV 1457/14, iz katere izhaja, da mora B. drugemu tožencu izplačati denarni znesek v višini 75.000,00 EUR do dne 1. 11. 2015. Hkrati pa sodišče ugotavlja, da je datum vračila denarja celo 31. 12. 2015. Zaključki sodišča so torej v nasprotju s tem, kar izhaja iz zapisnikov o izvedenih dokazih. Poleg tega iz sodbe ne izhaja ugotovitev o bistvenem - koliko denarja in kdaj naj bi B. izročil drugemu tožencu, zato sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Nejasni so tudi zaključki sodišča, da je življenjsko logična izpoved B., da je drugi toženec izsiljeval za čimprejšnje vračilo že plačane kupnine in da ga je zato prišlo do dogovora o vrnitvi le 67.000,00 EUR, preostali del pa je kupec (B.) obdržal. Nejasen in dokazno nepodprt je tudi izračun sodišča, da naj bi to zneslo več kot 87.000,00 EUR. Življenjsko nelogično je, da bi toženca, ki sta brez sredstev za preživljanje, kot je to ugotovilo sodišče, pristala na vračilo zgolj zneska v višini 67.000,00 EUR, B. pa naj bi izročila okrog 100.000,00 EUR do 120.000,00 EUR, najverjetneje pa 107.000,00 EUR (dejansko stanje v tem obsegu ni bilo popolnoma ugotovljeno). Dejstva, da jima je denar posodil F., toženca nista izkazala. Neživljenjski je tudi zaključek sodišča, da je prva toženka ravno 40.000,00 EUR, ki naj bi jih prejela od B., porabila za vračilo domnevnega dolga F. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica verjetno izkazala, da je bilo v zvezi iz listino z dne 16. 7. 2015 storjeno kaznivo dejanje ponarejanja listin in je sodišče kršilo določbo 206. člena ZPP, ker postopka ni prekinilo. Iz povedanega je tudi razvidno, da so toženca in B. kršili začasno odredbo in bi jih moralo sodišče na podlagi 33. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kaznovati. Sodišče bi moralo tako ugotoviti, da je ob vložitvi tožbe terjatev nedvomno obstajala in da vsaj v določenem delu obstoji še sedaj. Nelogično je tudi, da je sodišče zahtevek zavrnilo kljub temu, da sta toženca v nasprotju s prepovedjo iz začasne odredbe, s terjatvijo razpolagala, s sklepom o stroških pa sta bila za svoje protipravno dejanje celo nagrajena.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dejanske podlage pravdnih strank dejansko stanje dovolj pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo tudi ni očitanih absolutnih bistvenih določb pravdnega postopka, saj ima sodba dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti, o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Zagrešilo pa tudi ni tistih ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna z določbo 8. člena ZPP in tudi dovolj prepričljiva. Tako tudi za pritožbeno sodišče ni dvoma, da sta bila posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve sestavljena in sklenjena zaradi zavarovanja kupnine, ki jo je že izročil drugi toženec (kupec) B. (prodajalcu) v skladu s predpogodbo. Razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek (14. in 15. točka obrazložitve) pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih pritožbene navedbe ne morejo omajati.

7. Dovolj jasen in prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje (primerjaj predvsem 20. točko obrazložitve), da je med drugim tožencem, ob sodelovanju prve toženke, in prodajalcem nepremičnine B. prišlo do dogovora, da se predpogodba razveže, prodajalec kupnino zavarovano s hipoteko drugemu tožencu vrne, hipoteka pa se izbriše, kakor tudi bistven zaključek, da je do vrnitve kupnine zavarovane s hipoteko, na dogovorjeni način¹ tudi prišlo. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so dovolj jasni, dokazna ocena pa dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema. Da je drugi toženec že konec leta 2014 odstopil od predpogodbe, ne potrjujeta le izpovedbi drugega toženca in priče B., temveč tudi listine - dogovor z dne 29. 12. 2014, s katerim je drugi toženec (ob sodelovanju prve toženke) vrnil prodajalcu B. nepremičnino v posest, ta pa se je drugemu tožencu zavezal vrniti kupnino zavarovano s hipoteko, v višini 75.000,00 EUR (priloga B7), zemljiškoknjižno dovolilo drugega toženca za izbris hipoteke z dne 29. 12. 2014 (priloga B8) in notarski zapisnik o deponiranju in prevzemu te listine v hrambo z dne 29. 12. 2014 (priloga B7). Da so nato v prvi polovici leta 2015 stekli pogovori o dejanskem izbrisu hipoteke vpisane v korist drugega toženca in o prenosu le-te na njegovega prijatelja, potrjuje poleg izpovedbe drugega toženca in priče B., posredno pa tudi izpovedbe notarja G. tudi potrdilo z dne 16. 7. 2015 (priloga B2). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala, da bi šlo za ponarejeno in antidatirano potrdilo, prirejeno za potrebe tega postopka. Ker je bilo dovolj prepričljivo ugotovljeno, da je do odstopa od predpogodbe prišlo že konec leta 2014, da sta se drugi toženec in B. v poletnih mesecih leta 2015 menila o prenosu hipoteke na prijatelja drugega toženca in s tem o izbrisu hipoteke vpisane v korist drugega toženca, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je potrdilo, s katerim drugi toženec potrjuje, da je od prodajalca B. prejel 80.000,00 EUR zavarovanih s hipoteko, napisano v ta namen - v namen izbrisa hipoteke, vpisane v korist drugega toženca. Ne potrjuje pa, da je B. drugemu tožencu denar tega dne tudi dejansko izročil, česar tudi sodišče prve stopnje ne ugotavlja. Glede na povedano tudi ni bilo podlage za prekinitev postopka po določbi drugega odstavka 206. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje res ne ugotavlja izrecno, kdaj je bila vtoževana terjatev s strani B. plačana². Iz njegovih dejanskih ugotovitev, predvsem v točki 20 obrazložitve, v povezavi s trditvami in izpovedbami pravdnih strank, pa dovolj jasno izhaja, da je bilo to v oktobru 2015 (kot to izpostavlja tudi pritožba). Sodišče namreč (upravičeno) verjame priči B. da je do denarja za izplačilo prišel s pomočjo kredita, ki ga je vzela sestra pri D. - to pa je bilo očitno sredi oktobra 2015, kot to izhaja iz že v postopku pred sodiščem prve stopnje predloženega zemljiškoknjižnega izpiska (A29), ki na nepremičnini v lasti priče B., izkazuje vpis hipoteke v korist D. v zavarovanje kredita z dne 15. 10. 2015 (kar neprerekano izpostavlja tudi pritožba). Da je do dejanskega izplačila prišlo v oktobru 2015, pa potrjuje tudi drugi toženec sam, ki izplačilo terjatve veže na prejem sklepa o začasni odredbi s strani priče B.³, ki mu je bil sklep puščen v poštnem nabiralniku dne 15. 10. 2015 (vročilnica pri list. št. 27), pa tudi (končni) sporazum o razvezi predpogodbe z dne 15. 10. 2015 (priloga B10). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila terjatev, skladno z dogovorom, poplačana v višini 67.000,00 EUR, upoštevajoč v predpogodbi dogovorjeno pogodbeno kazen v višini 25.000,00 EUR (Predpogodba, priloga B15) in ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo koliko denarja naj bi B. izročil drugemu tožencu (točka 20 obrazložitve).

9. Drži torej pritožbena navedba, da je vtoževana terjatev v trenutku vložitve tožbe (26. 8. 2015) in izdaje začasne odredbe (2. 9. 2015)⁴, še obstajala. Najmanj toženca sta torej prepoved iz začasne odredbe (da terjatev izterjata) kršila, kar pa na odločitev o glavni stvari (žal) ne more vplivati. Za sojenje je odločilno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave, v konkretnem primeru dne 26. 10. 2016 (oziroma 18. 11. 2016 - odločitev je bila pridržana). Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, in takšen zaključek je pritožbeno sodišče sprejelo, na ta dan vtoževana terjatev ni več obstajala, zato je materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo (57. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Če bi toženca začasno odredbo spoštovala, bi terjatev še obstajala, tožbenemu zahtevku bi bilo ugodeno in tožnica bi se iz nje lahko poplačala. Njuno ravnanje je bilo protipravno in zato nedvomno tožnici odškodninsko odgovarjata (kar pa ni stvar tega postopka). Za primer, če dolžnik ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju Zakon o izvršbi in zavarovanju predvideva, da mu sodišče izreče denarno kazen (33. člen ZIZ). Tudi, če bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru denarno kazen moralo izreči, pa ni, tega ni več mogoče storiti. S potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje, je postala pravnomočna odločitev, da terjatev (več) ne obstaja (je prenehala), pri čemer tudi začasna odredba, izdana z namenom njenega varovanja, deli njeno usodo - preneha (3. točka 264. člena v zvezi s tretjim odstavkom 278. člena ZIZ).

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je presojalo le navedbe pritožbe, ki so bile za odločitev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).⁵

-------------------------------
¹ V višini 67.000,00 EUR upoštevajoč v predpogodbi dogovorjeno pogodbeno kazen v višini 25.000,00 EUR.
² Razen, da je bilo to nedvomno pred zaključkom glavne obravnave 26. 10. 2016 oziroma 18. 11. 2016.
³ "Ampak prej na en dan si dobil pošto, preden si nama dal gotovino nazaj." - stran 24 zapisnika z dne 5. 10. 2016, stran 2 list. št. 100.
⁴ ki sta jo toženca prejela 4. 9. 2015 (povratnici pri sklepu)
⁵ Tako npr. ni presojalo pritožbene navedbe, da ni izkazano, da je tožnica ravno 40.000,00 EUR, ki naj bi jih dobila od B. porabila za vračilo dolga F. To namreč za odločitev ni bistveno. Tožbeni zahtevek se je glasil na ugotovitev, da v skupno premoženje tožencev sodi terjatev do B. in ne morda denarni znesek (izplačan s strani B. tožencema). Tudi ni bistveno, ali B. tožencema iz naslova plačane kupnine (plačala naj bi več kot 80.000,00 EUR) še kaj dolguje, in to iz istega razloga - predmet tožbenega zahtevka je bila terjatev v višini 80.000,00 EUR zavarovana s hipoteko in ne (tudi) terjatev iz naslova morebiti več plačane kupnine.

Datum zadnje spremembe:

19.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 23/2020
• VSL sklep II Cp 2782/2014
• VSL sklep II Cp 786/2015