VSL Sklep IV Cp 2394/2017

Jedro

V zadevah, kot je ta, torej pri odločanju o tem, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka oz. kje je otrokova korist tu največja, ter o stikih med otrokom in roditeljem, ki mu otrok ne bo zaupan, je izvedenec psihološke stroke včasih neizogiben dokaz, nikakor pa ni ne edini primeren ne prvenstven.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo mladoletnega sina pravdnih strank A., rojenega ..., zaupalo v vzgoji in varstvo očetu (I. tč.), z materjo pa določilo relativno obsežne stike (II. tč.) ter ji naložilo plačevanje mesečne preživnine 110 EUR, in sicer od pravnomočnosti sodbe dalje (IV. tč.). Od vložitve tožbe do pravnomočnosti sodbe je preživnino za A. naložilo v breme očeta, 265 EUR, pri čemer je za vsak mesec do izdaje sodbe to obveznost znižalo za že plačani znesek (III. tč.). Drugačne predloge obeh roditeljev je zavrnilo (V. tč.), kot tudi predlog toženca za izdajo začasne odredbe (VI. tč. - sklep) in sklenilo, da vsak sam krije svoje pravdne stroške (VII. tč.).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnica kot toženec, predlagata spremembo ali razveljavitev, tožnica I., II., IV. in V. točke, toženec pa III., IV., V. in VII., ter opredeljujeta vsak svoje pritožbene stroške.

3. Tožničin glavni očitek je, da sodba, ki drastično spreminja življenje mld. A., temelji zgolj na enem favoriziranem dokazu, to je na izvedenskem mnenju klinične psihologinje N. H., ki ga sodišče nekritično sprejema, čeprav samo večkrat poudari, da nima ustreznega strokovnega znanja. Ta dokaz je po mnenju pritožnice sprejet nekritično in brez tehtanja tudi drugih dokazov. Zlasti očita, da sama ni bila zaslišana, poleg tega pa bi moralo sodišče po njenem angažirati tudi psihiatra ali drugega psihologa. Meni, da dokaz z izvedencem ne more biti edini oz. absoluten, pač pa je le eden, ki ga je treba kritično oceniti v povezavi z drugimi dokazi. Sodišču očita, da je ugotavljanje dejanskega stanja in sojenja v celoti prepustilo izvedenki. Ta naj bi podajala mnenje tudi o njenih zdravstvenih omejitvah (depresiji), zato je prekoračila svoje naloge in bi bil izvedenec psihiater nujen, s čimer naj bi se strinjali obe stranki in celo izvedenka psihologinja. Sodišče bi po njenem moralo ugotoviti celovito sliko odnosov in se ne osredotočiti le na psihološki profil staršev. Ker vsega tega ni storilo, ji je kršilo pravice do dokazovanja. Nadalje očita, da sodišče sploh ni pojasnilo, kaj pojmuje kot boljšo ali manjšo primernost roditeljev in da tega ni celovito ugotavljalo, češ da to med strankama ni bilo sporno. Navaja, da je sama podala vse navedbe o objektivnih pogojih za vzgojo in varstvo sina A., o tem npr., da ima pri njej svoj prostor za igro, učenje, druženje, počivanje. Opozarja, da tudi iz mnenja CSD izhaja, da je za sina bolje čim manj sprememb in poseganj v socialno družinsko okolje, in meni, da je treba dati prednost večji navezavi nanjo kot na mamo in družino, v kateri je sedaj. Zaslišanje strank bi bilo po mnenju pritožnice nujno tudi zaradi vprašanja stikov. Meni, da sodba v zvezi z vsem tem ni zadostno obrazložena in meni, da so ji bila kršena ustavna procesna jamstva. Pritožuje se tudi glede preživnine in stroškov.

4. Toženec se v pritožbi zavzema za višjo preživnino, in sicer od vložitve tožbe dalje in nasprotuje temu, da sam plača preživnino do pravnomočnosti sodbe. Kritizira ocenjene potrebe otroka, zmožnosti obeh staršev ter porazdelitev preživninskega bremena.

5. Toženec je na tožničino pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, tožnica pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Utemeljen je očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z njenim zaslišanjem oz. z zaslišanjem pravdnih strank¹.

8. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Prvostopenjsko sodišče ni ravnalo tako.

9. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno večkrat poudarilo, da se izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. čl. ZPP). V zadevah, kot je ta, torej pri odločanju o tem, kateri od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka oz. kje je otrokova korist tu najbolje zavarovana, ter o stikih med otrokom in roditeljem, ki mu otrok ne bo zaupan, je izvedenec psihološke stroke včasih neizogiben dokaz, nikakor pa ni ne edini primeren ne prvenstven. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je pomemben dokaz tudi njeno zaslišanje, torej izpovedba strank.² Pritožbeno sodišče dodaja, da je ta dokaz pravzaprav primarni, saj lahko sodišče šele po oceni izpovedb obeh roditeljev ugotovi, ali je za odločitev pomembno tudi kakšno dejstvo, za ugotovitev katerega sâmo nima posebnega strokovnega znanja, in predvsem, katero je to konkretno dejstvo. Ni res, da je vse, razen osebnostne strukture obeh roditeljev, ki jo zna opisati le strokovnjak ustrezne stroke, v tem primeru nesporno. Sporno je namreč praktično vse, kar je tu pomembno, namreč, kateri od roditeljev je primernejši, ustreznejši za vzgojo in varstvo skupnega otroka oz. pri katerem od njiju bo otrokova korist najbolje uresničena. To pa ni odvisno zgolj od osebnostne strukture roditeljev, pač pa od sklopa več okoliščin, o katerih vesta lahko izpovedati predvsem stranki. Njunih izpovedb na sodišču, ki jih neposredno sliši in oceni sodnik, se ne more nadomestiti s tem, da je pogovore z roditeljema opravila izvedenka. Pogovor, ki ga z roditeljem opravi izvedenec klinične psihologije, nikakor ni ekvivalent zaslišanja strank na glavni obravnavi, kjer stranka (lahko) pojasni še druge relevantne okoliščine, ne le tiste, ki so pomembne za njeno psihološko opredelitev, kot to tožnica utemeljeno očita.

10. S tem, ko je sodišče dokazni postopek glede odločitve o vzgoji in varstvu (ter o stikih) omejilo le na dokaz z izvedenko psihološke stroke, je funkcijo sojenja de facto preneslo na izvedenko oz. vzpostavilo dokazno pravilo, kar pa je oboje v našem civilnem postopku nedopustno. Sodišče je tisto, ki ne le analizira in oceni posamezen dokaz, kot je to sicer sodišče prve stopnje izčrpno storilo glede izvedenskega mnenja klinične psihologinje, pač pa mora ta dokaz oceniti v povezavi z vsemi drugimi izvedenimi dokazi.

11. Res je sodišče prve stopnje navedlo razloge za zavrnitev dokaza z zaslišanjem strank, in res je, kar se navaja med temi razlogi, da namreč sodišče ni vedno dolžno izvesti prav vseh dokazov, je pa dolžno v tem primeru pojasniti, zakaj jih ni izvedlo. Res je tudi, da je zaslišanje strank (le) dokazno sredstvo in da ni nujno (oz. edino) povezano pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora. Vendar pa v konkretnem primeru zaslišanje strank ni bil ne neprimeren ne nepotreben dokaz. Prav nasprotno. Zato je z zavrnitvijo tega dokaza tožnici nesorazmerno omejena možnost, da predstavi svoje argumente oz. da dokazuje utemeljenost svojega zahtevka.

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 354. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrača zadevo temu sodišču zadevo v novo sojenje, ker gre za prepomembno napako, da bi korekcijo opravilo pritožbeno sodišče samo, ne da bi bistveno poseglo v pravico stranke do dvostopenjskega sojenja; dosedanji dokazni postopek glede odločilnega vprašanja (vzgoje in varstva otroka) je bil namreč zreduciran praktično na en sam dokaz. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje zasliši pravdni stranki, nato pa naj odvisno od ocene njunih izpovedb bodisi dopolni dokazovanje z izvedenko klinično psihološke stroke bodisi izvedensko mnenje oceni v povezavi z izpovedbami obeh roditeljev in morebitnimi drugimi relevantnimi dokazi (razveljavitev te odločitve zato torej še ne pomeni nujno, da je ta napačna).

13. Pritožnica sicer nima prav, da je treba dokazovanje z drugim izvedencem iste stroke ponoviti vselej, ko katera od strank izdelanemu strokovnemu mnenju nasprotuje. Prvostopenjsko sodišče je metodološko ravnalo prav, ko je nejasnosti odpravilo z naročilom za dopolnitev mnenja oz. z zaslišanjem izvedenke. Tudi za druge dokaze, konkretno za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, mora stranka, ki ta dokaz predlaga, izkazati, torej utemeljiti, da je potreben za ugotovitev nekega pravno pomembnega dejstva.

14. Ker je vprašanje stikov in plačevanja preživnine odvisno od odločitve, kateremu od staršev bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, se zaradi ekonomičnosti pritožbeno sodišče do očitkov obeh strank, ki se tičejo teh dveh vprašanj, ni opredelilo.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

-------------------------------
¹ Dokaz z zaslišanjem strank se praviloma izvede tako, da se zasliši obe stranki (258. čl. ZPP).
² Prim. sklep VS RS II Ips 1231/2008: "Ko sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in zato za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP."

Datum zadnje spremembe:

19.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2664/2013
• VSL Sodba IV Cp 2127/2017
• VSC Sklep Cp 433/2021