<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 468/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:CST.468.2017.1
Evidenčna številka:VSL00003813
Datum odločbe:22.08.2017
Senat, sodnik posameznik:Irena Dovnik (preds.), Mateja Levstek (poroč.), mag. Damjan Orož
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:postopek odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - posojilo - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - domneva - tuja pravna oseba - standard skrbnosti ravnanja gospodarskega subjekta - premoženjsko stanje dolžnika - podatki o dolžnikovem premoženju - ovira za odpust obveznosti

Jedro

Domneva iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP se nanaša le na javna sredstva.

Višje sodišče se sicer strinja z upnico, da kot posojilnica, ki ni slovenska pravna oseba, ni imela enakih možnosti za preverjanje vseh potrebnih podatkov, kot jih imajo banke v Sloveniji. Kljub temu pa bi lahko podrobne in dodatne podatke zahtevala od dolžnika. Le tako ravnanje bi bilo ravnanje, ki bi izkazovalo zadostno skrbnost gospodarskega subjekta, ki se preživlja s posojanjem denarja.

Že iz podatkov, ki ji jih je dal stečajni dolžnik kot porok, je jasno razvidno, da je upnica že takrat vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da ji dolžnik ne bo sposoben poravnati zneska, za katerega se je zavezal kot porok, saj ima za kaj takega premajhne dohodke, poleg tega pa je tudi razpolagala s podatkom, da dolžnik kakšnega drugega premoženja niti nima. Takega upnika ne varuje institut ovire za odpust obveznosti, saj ni žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, čemur je namenjeno varstvo na podlagi domneve za obstoj te ovire za odpust obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

    Obrazložitev

    1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je 29. 12. 2016 vložila stečajna upnica.

    2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, da ni podana ovira iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, ker dolžnik ni dajal neresničnih, nepravilnih ali nepopolnih podatkov o svojem premoženjskem položaju in s tem v svojo korist ali v korist druge fizične ali pravne osebe pridobil posojilo v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Glede na dolžnikove dohodke (413,00 EUR neto) in na odhodke za preživljanje v znesku 200,00 EUR, dolžnik obroka kredita v znesku 151,00 EUR ob takratni minimalni neto plači 783,66 EUR v nobenem primeru ne bi mogel odplačevati obrokov kredita, saj bi mu moral ostati dohodek najmanj v višini minimalne neto plače v Republiki Sloveniji. Upnica bi morala ravnati preudarno in odkloniti poroštvo dolžnika, ker je povprečnemu človeku popolnoma jasno in razumljivo, da dolžnik ob svojem edinem pozitivnem premoženju v višini dobrih 413,00 EUR rednih mesečnih dohodkov nima nobene možnosti poravnati še dodatnih obveznosti, čeprav le v višini 151,00 EUR mesečno. Iz prošnje za kredit niti ne izhaja, da je dolžnika kdo povprašal, če ima še kakšne dolgove. Ugotovilo je tudi, da ni podana ovira iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Do insolventnosti dolžnika je prišlo zaradi neplačevanja kredita s strani dolžnikovega sina. Dolžnik niti ni sposoben zavestno lagati ali spravljati koga v zmoto, prav tako pa ne razumeti razlage kaj poroštvo pomeni. Dolžnik je bil prepričan, da bo kreditojemalec sam plačal kredit, želel pa je tudi pomagati sorodnikom.

    3. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila upnica. Navedla je, da je dolžnik s tem, ko je upniku podal neresnične, nepravilne in nepopolne podatke o svojem premoženjskem položaju, zaradi česar je druga fizična oseba pridobila posojilo v višini 10.000,00 EUR, izpolnil pogoj iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Že povprečnemu človeku je namreč jasno, da noben človek ob zadolženosti v višini več kot 18.000,00 EUR, ki jo je dolžnik upnici zamolčal ob sklepanju posojilne pogodbe, ter ob svojem edinem premoženju v višini dobrih 400,00 EUR ni sposoben plačevati še obveznosti v višini 151,00 EUR mesečno, kolikor je znašal obrok po kreditni pogodbi. Dolžnik torej pri sklepanju tega pravnega posla ni ravnal niti vestno niti pošteno, zato tudi ne more biti upravičen do odpusta obveznosti. Stečajna upnica je želela ugoditi interesu stečajnega dolžnika in posledično omogočiti sklenitev kreditne pogodbe, tega pa ne bi storila, če bi stečajni dolžnik pošteno in resnično izkazal svoje že obstoječe obveznosti do drugih upnikov. Podan pa je tudi razlog iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP - prevzemanje nesorazmernih obveznosti. Ob navedeni zadolženosti in navedeni pokojnini je treba dodatno prevzemanje obveznosti stečajnega dolžnika po poroštveni pogodbi z dne 3. 1. 2014 za kreditne obveznosti v višini najmanj 10.000,00 EUR opredeliti za prevzemanje obveznosti, ki so bile nesorazmerne premoženjskemu položaju stečajnega dolžnika. Dolžnikove zdravstvene težave ne morejo biti razlog za zavrnitev pritožbe. Kdor prevzame poroštvo, mora računati s tem, da je na tak način prevzel enako zavezo kot kreditni dolžnik in da prevzemanje poroštva ni brez vsakršnega pomena. Dolžnik je ravnal nevestno in nepošteno in ni podal pravega dejanskega stanja, česar pa pravna prednica stečajne upnice tudi ni mogla predhodno preverjati. Zanesla se je lahko le na podatke, ki ji jih je posredoval stečajni dolžnik, ti pa so bili nepopolni, neresnični in nepravilni. Stečajni dolžnik bi tudi moral predložiti dokazila o pravni podlagi za svoje prejšnje in sedanje bivanje, česar pa ni storil. Zato naj sodišče stečajnemu dolžniku naloži še predložitev najemnih pogodb tako za prejšnje kot tudi za sedanje stanovanje oziroma bivališče. Nepopolno je raziskano tudi morebitno lastništvo nepremičnin po stečajnem dolžniku. Dolžniku je bilo tudi odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki pa se odmerja le lastnikom nepremičnin in ne najemnikom. Raziskati je treba tudi morebitno odtujitev premoženja stečajnega dolžnika. Stečajna upnica je res finančna organizacija, ki se ukvarja s podeljevanjem kreditov, kar pa ni in ne more biti razlog za zavrnitev njenega ugovora. Je namreč tuja finančna organizacija in zato nima možnosti pridobivanja podatkov o finančnem stanju kreditnih dolžnikov in porokov iz Republike Sloveniji, niti nima možnosti vpogleda v sistem SIS - bon. Stečajno upnico je treba nedvomno obravnavati kot stranko v podrejenem položaju in njeno ravnanje ocenjevati bistveno manj strogo, kot pa ravnanje kreditojemalcev in porokov. V tovrstnih postopkih tudi ni odločilno vprašanje, ali je upnik ravnal z zadostno skrbnostjo, temveč je bistveno vprašanje, ali je dolžnik storil vse potrebno, da bi svojemu upniku razkril stanje svoje lastne insolventnosti. Stečajni upnici je predstavil zgolj svoje aktivno stanje, ne pa tudi pasivnega stanja. Če je že kdo ravnal premalo skrbno in neprimerno, je to lahko le stečajni dolžnik. Ta je priredil oziroma zamolčal podatke o svoji (pre)zadolženosti. Tako ravnanje pa ne more biti nagrajeno z odpustom obveznosti. Ni tudi sprejemljivo, da je dolžnik prevzel poroštvo za tretjo osebo, pri tem pa je zanemaril nestabilnost zaposlitev in dolgo dobo odplačevanja (sedem let). Neodgovorno in neskrbno je ravnal zgolj in samo stečajni dolžnik. Ni mogoče slediti navajanju sodišča prve stopnje, da upnica iz naslova pokojnine stečajnega dolžnika tako ali tako nebi in ne bo nič dobila, saj se pokojnine dvigujejo, upokojenci so vsako leto upravičeni še do dodatka za letni dopust, ki je pri večini dolžnikov rubljiv, stečajni dolžnik pa lahko tudi kaj podeduje, dobi z darilom in podobno. Vsak vesten in pošten dolžnik pa bi tudi iz še tako nizke pokojnine lahko del pokojnine v višini 50.000,00 EUR na mesec imel za poplačilo dolga. Vesten in pošten dolžnik upnika ne bi zavajal o stanju svojega premoženja, prav tako pa glede na svoje slabo stanje ne bi prevzemal še dodatnih obveznosti za nekoga drugega. To je neodgovorno in nepošteno do upnikov, ki pač morajo podeljevati kredite, da lahko preživijo. Upnica je pred sklenitvijo posla zahtevala potrdila o premoženjskem stanju in se je lahko zanesla le na podatke, ki ji jih je predložil stečajni dolžnik. Ta pa ji je zamolčal svojo prezadolženost, s čimer je nedvomno podal neresnične podatke. Pomembno je, ali je bila prevzeta obveznost nesorazmerna premoženjskemu stanju stečajnega dolžnika ali ne, ne pa kako je do prevzema te obveznosti prišlo. Stečajni dolžnik bi moral prevzem poroštva odkloniti. Pred odobritvijo posla so se terjala dokazila o premoženju prosilcev, vsaki stranki se je tudi razložilo, kaj določen posel pomeni in kakšne posledice ima. Tako je dolžnik točno vedel, kaj in zakaj podpisuje. Odločitev sodišča je popolnoma napačna in neobrazložena. Ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča, da naj bi bila banka tista, ki je ravnala premalo skrbno. Iz obrazca "prošnja za kredit" izhaja, da se mora potencialni porok izjasniti tudi o morebitnih drugih stroških ali posojilih. Prav tu je videti podajo neresničnih, nepravilnih in nepopolnih podatkov. Sodišče tudi ne bi smelo podati zaključka, da dolžnik ni sposoben zavestno lagati ali spravljati koga v zmoto, prav tako pa tudi ne razumeti razlage, kaj je poroštvo in kaj pomeni, saj sodišče ni sodni izvedenec, poleg tega pa to tudi ne drži. Dolžnik je spreten in zvijačen. Navedbe sodišča glede višine prihodkov stečajnega dolžnika in posledično odobrenega kredita so povsem izvzete iz konteksta. Dolžnik je zavestno ravnal nepošteno.

    4. Stečajni upravitelj je podal mnenje o vloženi pritožbi.

    5. Pritožba ni utemeljena.

    6. Upnica je temeljila ugovor na domnevah o zlorabi pravice do odpusta obveznosti iz 2. in 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Domneva zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP je podana, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja z neresničnimi, nepravilnimi ali nepopolnimi podatki o svojem premoženjskem položaju v svojo korist ali v korist druge fizične ali pravne osebe pridobil posojilo, subvencijo ali pomoč iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000,00 EUR. V primeru obravnavanega stečajnega dolžnika le-ta niti ni pridobil posojila. Poleg tega pa se ta domneva nanaša le na javna sredstva. Torej mora biti posojilo dano iz javnih sredstev. V obravnavani zadevi pa ni šlo za tako posojilo, niti za poroštvo v zvezi s takim posojilom. Zato s trditvami o tem, da je upnica odobrila kreditojemalcu posojilo, pri čemer je kot porok nastopal stečajni dolžnik, ni mogoče utemeljiti domneve iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPPP.

    7. Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, tudi v primeru, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. V takem primeru se torej domneva, da iz ravnanja stečajnega dolžnika izhaja, da bi bil odpust obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Pri tem je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP).

    8. Upnica je kreditojemalcu odobrila kredit na podlagi prošnje za kredit z dne 31. 12. 2013. Glede poroka je dobila podatek, da porokovi neto osebni dohodki znašajo 413,00 EUR, da ima stroškov za preživljanje 200,00 EUR, iz česar je sklepano, da mu ostane 213,00 EUR. Iz te prošnje pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, niti ne izhaja, da bi stečajnega dolžnika, ki je bil porok po kreditni pogodbi, nihče niti ni vprašal, ali ima še kakšne druge neplačane dolgove. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje pa bi moralo biti vsakomur jasno, da ob takem dohodku (413,00 EUR mesečno) dolžnik, čeprav le porok, ni sposoben poravnavati mesečnih kreditnih obrokov v višini 151,00 EUR. Višje sodišče se sicer strinja z upnico, da kot posojilnica, ki ni slovenska pravna oseba, ni imela enakih možnosti za preverjanje vseh potrebnih podatkov, kot jih imajo banke v Sloveniji. Kljub temu pa bi lahko podrobne in dodatne podatke zahtevala od dolžnika. Le tako ravnanje bi bilo ravnanje, ki bi izkazovalo dovoljšnjo skrbnost gospodarskega subjekta, ki se preživlja s posojanjem denarja. Višje sodišče se sicer z upnico strinja, da namreč mora podeljevati kredite, da lahko preživi, saj je to nenazadnje njena dejavnost, vendar pa to ne pomeni, da jo to opravičuje k premajhni skrbnosti pri dodeljevanju kreditov. Že iz podatkov, ki ji jih je dal stečajni dolžnik kot porok pa je jasno razvidno, da je upnica že takrat vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da ji dolžnik ne bo sposoben poravnati zneska, za katerega se je zavezal kot porok, saj ima za kaj takega premajhne dohodke, poleg tega pa je tudi razpolagala s podatkom, da dolžnik kakšnega drugega premoženja niti nima. Takega upnika ne varuje institut ovira za odpust obveznosti, saj ni žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, čemur je namenjeno varstvo na podlagi domneve za obstoj te ovire za odpust obveznosti (enako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 495/2015 z dne 1. 9. 2015 in sklep istega sodišča Cst 541/2016 z dne 24. 8. 2016). Zato se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da upnica te ovire oziroma domneve za obstoj ovire za odpust obveznosti ne more uveljavljati.

    9. Za odločanje o ugovoru za odpust obveznosti niti ni pomembno, ali je bil dolžnik najemnik stanovanj, v katerih je prebival, oziroma kakšna je bila pravna podlaga za njegovo bivanje na obeh navedenih naslovih. Iz pojasnila, z javnega podjetja za gospodarjenje s stavnimi zemljišči d.o.o. Maribor, pa je razvidno, da morajo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v skladu z odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča plačevati neposredni uporabniki občinskih prostorov. Tudi iz tega podatka zato ne izhaja, da bi bil stečajni dolžnik lastnik stanovanj, v katerih je bival. Za odločanje o samem ugovoru pa to vprašanje niti ni pomembno.

    10. Višje sodišče še pripominja, da je pritožba v največjem delu le zbir predhodnih navedb, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje pa je jasna in dovolj obrazložena, tako da niso podane kršitve, na katere se upnica sklicuje.

    11. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Višje sodišče je zato neutemeljeno pritožbo, pri čemer tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

    Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-2

    Pridruženi dokumenti:*

    *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
    Datum zadnje spremembe:
    12.01.2018

    Opombe:

    P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNzQ5