VSL Sklep I Cp 2754/2016

Jedro

Odškodninska odgovornost de facto poslovodje je podana, če so izpolnjeni pogoji iz določbe prvega odstavka 264. člena ZGD-1 v zvezi s sedmim odstavkom 515. člena ZGD-1 (odškodninska odgovornost zaradi vpliva tretjih oseb), po kateri mora oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člane organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da posluje v škodo družbe ali njenih delničarjev, družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. točka in del III. točke izreka, ki se nanaša na tožečo stranko in drugega toženca) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (I) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je drugi toženec dolžan tožeči stranki plačati 71.262,82 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 do dneva dejanskega plačila, v 15 dneh pod izvršbo, (II) v umaknjenem delu (tožbeni zahtevek zoper prvega toženca) je postopek zaradi umika tožbe ustavilo ter (III) odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper I. in del III. točke izreka sodbe, kolikor se nanaša na drugega toženca, se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca ter mu naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke oziroma podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo ter drugemu tožencu naloži v plačilo pritožbene stroške. Poudarja, da se odgovor na tožbo drugega toženca ne more šteti kot odgovor na tožbo, ki bi vseboval vse z ZPP določene sestavine. Drugi toženec je namreč podal določene pavšalne navedbe, za katere pa ni predložil nobenih dokazov. Drugi toženec ni prerekal navedb tožeče stranke, prav tako se ni udeležil nobenega naroka in ni podal nobene druge vloge. Skratka bil je popolnoma pasiven v postopku. Že zaradi navedenega bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca. Podana je tudi kršitev razpravnega načela. Drugi toženec ni predlagal prav nobenega dokaza, zato je sodišče brez podlage štelo, da je dokazal svoje navedbe. Glede navedb drugega toženca namreč sodišče ne bi smelo upoštevati dokazov tožeče stranke in prvega toženca. Nadalje navaja, da izvedeni dokazi tudi sicer ne dajejo podlage za zaključke sodišča prve stopnje. Ni sporno, da sta toženca prevzela poslovanje, vodenje tožeče stranke, pri čemer sta imela vloge in naloge razdeljene. Toženca sta vzela v poslovanje tožečo stranko v zvezi z delovanjem v Pivnici A., o čemer je bila podpisana predpogodba z dne 28. 6. 2010. V tej predpogodbi drugi toženec ni nikjer omenjen le kot pogodbeni partner prvega toženca oziroma da bi sodeloval v okviru svojega s.p. Dejstvo je, da sta nastopala skupno in skupno sta prevzela v upravljanje, v najem tožečo stranko. To, da je bilo v predpogodbi navedeno, da toženca vzameta v najem Pivnico A., ki naj ne bi bila v lasti tožeče stranke, nič ne pomeni, saj je šlo za laični zapis in torej skupni nastop in prevzem upravljanja tožeče stranke s strani tožencev. Napačen je zaključek sodišča, da predpogodba ne velja, ker je ni podpisala zakonita zastopnica T. K., dokazni postopek pa tudi ni pokazal, da je ta pooblastila družbenico S. K., da sklene sama takšno pogodbo, pri čemer sodišče tudi ni pojasnilo, kateri dokazi naj ne bi tega potrdili. Da je T. K. odobravala sam dogovor, jasno izhaja iz navedb tožeče stranke, izvedenih dokazov in njenih konkludentnih ravnanj. T. K. je na zaslišanju pojasnila, da je ves čas sodelovala pri dogovorih in da sta bila pri vseh dogovorih vedno prisotna oba toženca. Nadalje navaja, da je vsekakor prišlo do dogovora med pravdnimi strankami. Pri tem pa ni važno njegovo poimenovanje, temveč je važen njegov namen in vsebina, glede katere pa ni nobene dileme. Že od vsega začetka je bilo jasno, da je bil predmet dogovora, da se upravlja in deluje v imenu tožeče stranke za določeno obdobje, po katerem lahko toženca, ki sta skupaj nastopala, poslovni delež tožeče stranke skupaj z lokalom odkupita za dogovorjen znesek, pri čemer sta ob prevzemu dobila "čisto tožečo stranko". Dogovor pa je tudi bil, da morata tožečo stranko v primeru, da je ne bosta kupila, vrniti v dobri kondiciji, brez obveznosti. Ker sta potem s svojim delovanjem in nesprejemljivim ravnanjem tožečo stranko močno oškodovala, sta skupno odgovorna za nastalo škodo, kar vse bi moralo sodišče upoštevati. Ker sta važna namen in vsebina dogovora, je nesprejemljiv zaključek sodišča, da predmet dogovora ni mogoč. Dejstvo je, da je bila tožencema z 5. 8. 2010 v upravljanje, celotno poslovanje in obratovanje izročena tožeča stranka kot pravna oseba. Toženca sta s svojim delovanjem, vodenjem in upravljanjem vodila nadaljnjo poslovanje tožeče stranke, katere edino poslanstvo je bilo opravljanje gostinske dejavnosti v Pivnici A. Šlo je za neke vrste najem, zakup tožeče stranke z elementi podjetniških pogodb, ko se lahko določenemu subjektu v upravljanje, vodenje, zakup prepusti določen obrat oziroma pravna oseba kot takšna. Napačen je zaključek sodišča, da to že pojmovno ni mogoče, ob dejstvu, da sta bila toženca odgovorna za delovanje tožeče stranke. Toženca sta ravnala neodgovorno, neprofesionalno in škodno, ko sta tožeči stranki naredila večji dolg in škodo, sama pa sta imela od tožeče stranke koristi, saj veliko denarja, ki bi moral biti v blagajni in na bančnem računu, sploh ni nikjer. Glede na dogovor in škodno ravnanje je drugi toženec, ki je nastopal in odločal skupaj s prvim tožencem, dolžan tožeči stranki povrniti povzročeno škodo. Da sta se oba toženca zavezala v primeru, da bo dolg nastal, tega povrniti, izhaja iz izpovedbe prvega toženca in e-mail sporočila z dne 24. 3. 2011. Drugi toženec ni nasprotoval vsebini dogovora, niti vsebini elektronskega sporočila ter višini nastale škode. Drugi toženec je bil tisti, ki je skrbel za operativni del poslovanja tožeče stranke v zvezi s pripravo hrane, naročanjem artiklov za pripravo hrano, dobro počutje gostov, prvi toženec pa je vodil finančni del, delovala pa sta kot skupni tim in sta o vsem odločala skupno. Navedeno izhaja tudi iz izpovedbe prvega toženca. Da sta oba vodila tožečo stranko, izhaja iz izpovedb T. K., T. Ž., M. O. in B. M. Tudi A. K. je potrdil, da sta oba toženca prevzela tožečo stranko. Glede na vse navedeno so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Ker sta toženca delovala skupno, je njuna odgovornost za nastalo škodo solidarna. Ker drugi toženec višini zahtevka ni konkretno ugovarjal, prav tako se ni opredeljeval do dokazov, ki se nanašajo na višino škode, je nedvomno vse, kar se tiče višine, jasno. Posledično je v razmerju med tožečo stranko in drugim tožencem napačna tudi odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške. Priglaša stroške.

3. Drugi toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je drugi toženec vložil obrazložen odgovor na tožbo. V skladu z določbo prvega odstavka 278. člena ZPP mora iz obrazložitve odgovora na tožbo izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Tej zahtevi je drugi toženec tudi po oceni pritožbenega sodišča z navedbami, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zadostil, saj iz njih izhaja, da drugi toženec zaradi tega, ker ni imel vpliva na nastalo situacijo, v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku. Res je sicer, kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, da za svoje navedbe ni ponudil dokazov, vendar pa navedeno skladno z ZPP (primerjaj določbi drugega odstavka 277. člena in prvega odstavka 278. člena ZPP) ni pogoj za obrazloženost odgovora na tožbo.¹

6. Ker je torej drugi toženec podal obrazložen odgovor na tožbo, ki je vseboval tudi druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP), sodišče pa skladno z določbo 318. člena ZPP v zvezi z določbo 277. člena ZPP v primeru, da so podani tudi drugi predpisani pogoji, izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (zamudna sodba), le če tožena stranka v predpisanem roku ne odgovori na tožbo, ali če odgovor na tožbo ni obrazložen, je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti drugega toženca v postopku v celoti ugoditi zahtevku zoper drugega toženca.

7. V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da sta toženca 28. 6. 2010 sklenila s takratno družbenico S. K. in A. K. predpogodbo glede najema pivnice A. za dobo 12 mesecev. Obravnavani odškodninski zahtevek pa se po trditvah tožeče stranke ne nanaša na navedeno predpogodbo, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj prostor oziroma lokal ni bil v lasti tožeče stranke, pa tudi glavna pogodba o najemu kasneje ni bila sklenjena (prvi odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Po trditvah tožeče stranke sta toženca z njo sklenila pogodbo o prevzemu poslovanja oziroma nekakšno zakupno pogodbo. V zvezi s to je po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zakup pravne osebe, ki ni stvar, ne bi bil mogoč.² V skladu z določbo 534. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je sicer mogoča sklenitev pogodbe o zakupu obrata, vendar pa je za sklenitev in veljavnost takšne podjetniške pogodbe, predpisan točno določen postopek, in sicer soglasje skupščine k podjetniški pogodbi,³ takšna podjetniška pogodba pa mora biti sklenjena v pisni obliki.⁴ Že iz trditev tožeče stranke pa izhaja, da je šlo za ustno pogodbo. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da zakup tožeče stranke ni bil mogoč, zato tudi ni mogoča kršitev takšnega pogodbenega dogovora.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta bili v določenem pravnem razmerju. Natančna opredelitev njunega pogodbenega razmerja glede na naravo tožbenega zahtevka ni odločilna. Tožeča stranka je svoj zahtevek opredelila kot odškodninskega. Navedla je (pripravljalna vloga z dne 23.6.2014), da sta ji toženca odškodninsko odgovorna, ker sta jo s svojim ravnanjem, predvsem vodenjem, oškodovala in ogrozila njen obstoj, nadaljnje delovanje in poslovanje. Izhajajoč iz tožničinega odškodninskega zahtevka je zaključek o odgovornosti tožencev odvisen od odgovora na vprašanje, ali sta s svojim ravnanjem vplivala na poslovanje tožeče stranke ali ne. Tožeča stranka trdi, da sta. Navedla je, da sta se družbenici in zakonita zastopnica umaknili iz celotnega poslovanja, upravljanja, vodenja in delovanja tožeče stranke in da je bila ta 5.8.2010 prepuščena v upravljanje, poslovanje in obratovanje tožencema, ki pa sta ji začela s svojim neodgovornim in neprofesionalnim delovanjem delati škodo in jo siromašiti. Navedla je še, da sta jo začela obremenjevati z različnimi obveznostmi, po drugi strani pa se je denar, ki je prihajal od gostinskih uslug, začel pretakati v njune žepe namesto na njen račun; da je očitno, da se je poslovalo mimo blagajne gotovinsko in da se niso vsi prihodki registrirali; da sta jo začela "nenormalno" zadolževati, zato ni bila več zmožna poravnavati čedalje večjih obveznosti, - (pripravljalna vloga z dne 23.6.2014).

9. Da je imel prvi toženec vpliv na poslovanje tožeče stranke, ne more biti dvoma, že zato ker je bil njen zakoniti zastopnik. To izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje navaja, da bi bilo treba njegovo odškodninsko odgovornost presojati z vidika odškodninske odgovornosti poslovodje po 263. členu ZGD-1.⁵

10. Iz odgovora na tožbo drugega toženca izhaja, da ni imel nikakršnega vpliva na poslovanje tožeče stranke in da je bil kot samostojni podjetnik zgolj njen pogodbeni sodelavec. Kot je bilo navedeno, so trditve tožeče stranke drugačne, enako pa velja tudi za trditve prvega toženca. Iz njegovega odgovora na tožbo izhaja, da sta v razmerju do tožeče stranke ves čas nastopala skupaj. Navedel je, da sta sprva z družbenico tožeče stranke sklenila dogovor o nudenju pomoči pri pregledu tožničinega poslovanja, nato sta v času od maja do avgusta 2010 (oba) delala na vsebinskem preoblikovanju in sistemizaciji poslovanja, 5.8.2010 pa sta uradno prevzela pivnico v najem, s tem pa nadzor nad dnevnim izkupičkom, pologi na banko in celotnim finančnim poslovanjem. Tudi v nadaljevanju odgovora na tožbo je govoril o "njunem" poslovanju. Ko je bil zaslišan kot stranka je prvi toženec med drugim navedel, da je bil drugi toženec zgolj njegov svetovalec, vendar pa ga je hkrati opredelil kot poslovnega partnerja, in navedel, da sta oba "prevzela firmo", da si bosta oba delila dobiček, da sta oba prevzela breme plačila zneska 6.000,00 EUR najemnine, da bosta (na koncu) oba odplačala, če se bo ugotovilo, da sta kaj dolžna.

11. Dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča, da drugi toženec ni imel nikakršnega vpliva na poslovodenje družbe, je v nasprotju s povzetimi trditvami prvega toženca in njegovo izpovedjo. Enako velja tudi glede izpovedi priče T. K., ki naj bi po ugotovitvi sodišča prve stopnje prepričljivo povedal, da je prvi toženec skrbel za finance, drugi toženec pa je vodil kuhinjo in da se drug drugemu v posle nista spuščala. Navedena priča je res izpovedala, da sta imela razdeljene obveznosti na omenjen način, vendar pa sta se imela za enakopravne partnerje, da sta se dopolnjevala, "da sta bila pol pol". Iz njene izpovedi izhaja, da so se dogovarjali z njima, da sta onadva ponudila da prideta pomagat, da sta onadva vzela v najem in vodenje pivnico, da bosta pivnico onadva odkupila, da sta onadva vstopila v njihovo funkcijo (prevzela poslovanje), da jima ni šlo in sta bila v finančnih problemih, da nista odplačevala kredita in nista plačevala dobaviteljem, da je priči prvi toženec rekel, da bosta (oba) dolg priznala in ga odplačala, ... Zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženec ni imel vpliva na poslovanje tožeče stranke, je torej v nasprotju tudi s to izpovedbo, saj iz nje izhaja, da sta oba toženca nastopala skupno, da sta oba (dejansko) vplivala na poslovanje tožeče stranke, pa čeprav je bil zgolj eden od njiju tudi formalni poslovodja. Sodišče prve stopnje poleg tega tudi ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, ko je ugotavljalo vpliv drugega toženca na poslovanje tožeče stranke. Tako v dokazno oceno ni vključilo izpovedb prič T. Ž., vodje računovodstva tožeče stranke, dobaviteljev M. O. in B. M. ter A. K., iz katerih tudi izhaja, da sta oba toženca prevzela poslovanje tožeče stranke, kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi.

12. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z vplivom drugega toženca na poslovanje tožnice torej ni takšna, kot to veleva 8. člen ZPP,⁶ na kar tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja. To pa pomeni, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

13. Zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče na podlagi celovite dokazne ocene opredeliti položaj drugega toženca v tožnici in njegov vpliv na njeno poslovanje. Če bo ugotovilo, da je bil (tudi) drugi toženec de facto poslovodja, je podana njegova odškodninska odgovornost, če so izpolnjeni pogoji iz določbe prvega odstavka 264. člena ZGD-1 v zvezi s sedmim odstavkom 515. člena ZGD-1 (odškodninska odgovornost zaradi vpliva tretjih oseb), po kateri mora oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člane organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da posluje v škodo družbe ali njenih delničarjev, družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo.⁷

14. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v razmerju med tožečo stranko in drugim tožencem.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a - 503. člen), GV Založba, Ljubljana 2009, str. 109-110.
² Primerjaj določbo 587. člena OZ.
³ Primerjaj v času sklepanja sporne pogodbe (leta 2010) veljavno določbo 535. člena ZGD-1.
⁴ Navedeno prav tako izhaja iz v času sklepanja sporne pogodbe veljavne določbe 535. člena ZGD-1.
⁵ Sodišče se ni opredeljevalo do odškodninske odgovornosti prvega toženca, ker je bila zoper njega tožba umaknjena (osebni stečaj).
⁶ V skladu z 8. členom ZPP odloči sodišče, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.
⁷ Glede na ugotovljena dejstva, ki niso izpodbijana, da je bil drugi toženec v tožnici zadolžen za del poslovanja (poslovanje povezano s kuhinjo), se ponuja sklep, da je glede teh poslov tožnice (kot de facto poslovodja) tudi vplival na organ vodenja (na prvega toženca - de jure poslovodja).

Datum zadnje spremembe:

18.12.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 90/2007
• VSC sodba Cpg 174/2014
• VSL Sklep II Cp 1449/2018