<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 710/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.710.2017
Evidenčna številka:VSL00005209
Datum odločbe:07.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt (preds.), Mojca Hribernik (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - denarna renta - sprememba prisojene odškodnine - sprememba tožbe - povišanje tožbenega zahtevka - zastaranje

Jedro

Zastaranje se veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe; odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici še del rente za december 2010 v znesku 19,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2010 do plačila; v roku 15 dni plačati še znesek 19.140,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2016 dalje do plačila; v roku 15 dni plačati tožnici od 1. 10. 2016 dalje mesečni znesek rente v višini 225,76 EUR iz naslova izgube na zaslužku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi plača v 15 dneh, po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke, pa do vsakega 1. dne v mesecu vnaprej, revalorizirane po stopnji rasti cen v RS. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.906,68 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zavrnilo analogno uporabo določila 196. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Takšno stališče je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki takšno analogno uporabo dopušča (sodba II Ips 794/2005). Sodišče je zaključilo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom postavljenim v vlogi z dne 26. 9. 2016, spremenil tožbeni zahtevek in to spremembo dovolilo. Razlogi za tako odločitev pa so nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju. Sodišče je zmotno zavrnilo ugovor toženke o zastaranju s spremembo tožbe novouveljavljenih zahtevkov. V posledici je dosodilo tek procesnih zakonitih zamudnih obresti od neutemeljeno visokega zneska 19.140,82 EUR, saj so glavnični zneski nad zneskom 202,63 EUR zastarani. Sodišče je materialnopravno napačno ugodilo dajatvenemu zahtevku tožnice za plačilo rentnih obrokov, ki še niso zapadli v plačilo. Tožnik s tožbo na izpolnitev dogovorjene poravnave ne more pridobiti novega dajatvenega naslova za svoje terjatve iz nje.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 11. 8. 1994 sklenili izvensodno poravnavo, s katero se je toženka zavezala tožnici na račun izgube na zaslužku plačati znesek 720.000,00 SIT, kar naj bi obsegalo rento za čas do 31. 8. 1994, v bodoče pa naj bi se renta izplačevala mesečno v skladu z rastjo indeksa cen (priloga A2). Toženka je svojo obveznost izpolnjevala do vključno meseca junija 2005, nato pa s plačevanjem rente prenehala. S tožbo z dne 19. 2. 2008 je tožnica zahtevala plačilo zapadlih obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, skupaj 6.925,71 EUR, od 1. 2. 2008 dalje pa plačilo mesečnega zneska 202,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, tako da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke skupaj z obrestmi plača v roku 15 dni po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega prvega dne v mesecu vnaprej, revalorizirane po stopnji rasti cen v RS. Sodišče prve stopnje je dne 3. 1. 2011 izdalo delno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku delno ugodilo z dolžnostjo plačila rente do vključno 28. 12. 2010. Toženka je namreč dne 29. 12. 2010 vložila nasprotno tožbo na razvezo pogodbe/poravnave, sklicujoč se na spremenjene okoliščine, na podlagi določbe 133. člena ZOR. Postopek je bil po pravnomočnosti delne sodbe prekinjen zaradi rešitve predhodnega vprašanja v zvezi z vloženo nasprotno tožbo in se je nadaljeval z dnem 27. 9. 2016, potem, ko je bil tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe (na razvezo pogodbe/poravnave) pravnomočno zavrnjen. Tožnica je v nadaljevanju postopka delno spremenila tožbeni zahtevek tako, da je od toženke zahtevala plačilo dela rente za december 2010 v znesku 19,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2010 dalje do plačila: plačilo zneska 19.140,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2016 dalje do plačila; od 1. 10. 2016 dalje plačilo mesečnega zneska 225,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi plača v roku 15 dni po pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega prvega dne v mesecu vnaprej, revalorizirane po stopnji rasti cen v RS.

6. Ker je bilo z delno sodbo odločeno o plačilu rente do vključno 28. 12. 2010, ne more biti sporno, da je toženka dolžna tožnici za mesec december 2010 plačati iz tega naslova še 19,61 EUR (celotna mesečna renta, ki je zapadla v plačilo z dnem 1. 12. 2010, je znašala 202,63 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2010 dalje.

7. V preostalem delu pa je tožnica z vlogo z dne 27. 9. 2016 svoj zahtevek iz naslova že zapadle mesečne rente in iz naslova plačila bodoče rente, zaradi poteka časa valorizirala v skladu s sklenjeno poravnavo (iz katere izhaja, da se renta izplačuje mesečno v skladu z rastjo indeksa cen) in je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je na isti dejanski in pravni podlagi zahtevala le izpolnitev iste obveznosti, iz katere izhaja tudi prvotno v tožbi postavljen zahtevek in s povišanjem tožbenega zahtevka ni zahtevala nekaj novega, ampak zgolj pravico, ki jo ima na podlagi iste pogodbene obveznosti, le v višjem znesku. V tem obsegu je zato utemeljeno zavrnilo tudi ugovor zastaranja, saj se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, kot je vse pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

8. Utemeljeno je tako sodišče tudi ocenilo, da je takšna sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama in spremembo dopustilo (prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Iz povedanega je razvidno, da je svojo odločitev tudi v zadostni meri obrazložilo.

9. V konkretnem primeru gre za povrnitev premoženjske škode zaradi prizadete telesne poškodbe oziroma prizadetega zdravja v smislu določbe 195. člena ZOR, ki se kaže v razliki med dohodkom, ki bi ga tožnica dobivala, če ne bi bila poškodovana in dohodkom, ki ga je dejansko prejela. Takšno obliko škode je mogoče uveljavljati bodisi s sukcesivnim vtoževanjem za preteklo obdobje bodisi v obliki rente. Že s poravnavo z dne 11. 8. 1994 sta se pravdni stranki dogovorili za odškodnino v obliki denarne rente (in je torej toženka sprejela naložitev trajne bodoče obveznosti), zato ni ovire, da tožnica s tožbo zahteva tudi plačilo bodočih rentnih obrokov, ki še niso zapadli v plačilo.

10. Sodišče prve stopnje se v tem postopku upravičeno ni ukvarjalo z zatrjevanji toženke o spremenjenih okoliščinah v smislu določbe 196. člena ZOR, ki naj bi vodili k odpravi rente, že iz razloga, ker toženka tožbenega zahtevka na tej podlagi ni postavila. Tudi sicer se je sklicevala na iste spremenjene okoliščine kot v nasprotni tožbi, v kateri je postavila tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe/poravnave na podlagi določbe 133. člena ZOR. Glede njih pa je bilo že ugotovljeno, da jih ni izkazala in je bil tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe (in s tem na odpravo rente) že pravnomočno zavrnjen.

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 133, 195, 196
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 185, 185/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNjk3