VSL Sodba I Cpg 519/2017

Jedro

Tožeča stranka se utemeljeno sklicuje na drugi odstavek 1019. člena OZ, po katerem lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti od poroka, čeprav jih ni prej zahteval od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene izpolnitve ali če je dolžnik prišel v stečaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 51398/2014 z dne 23. 4. 2014 v celoti razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 78.930,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 9. 2015 dalje do plačila, delno pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v obrestnem delu, in sicer glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska glavnice 78.930,55 EUR za obdobje od 1. 1. 2013 do 20. 9. 2015. Zaradi delnega umika tožbe je postopek ustavilo glede zneska glavnice 5.246,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 do 31. 12. 2012 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 4.142,43 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka zahteva od tožene stranke kot poroka plačilo zadržanih sredstev za dela, ki jih je tožeča stranka izvedla pri izgradnji stanovanjske soseske D. v Kranju po naročilu L., d.d. Tožena stranka je bila tudi investitor teh del. Ocenilo je, da materialnopravna podlaga za zahtevek tožeče stranke v razmerju do tožene stranke kot poroka za obveznosti L., d.d. izhaja iz 20. člena Pogodbe o izvedbi del na objektu D., ki sta jo dne 10. 10. 2012 sklenili tožena stranka kot naročnik in tožeča stranka kot izvajalec (Pogodba), iz 6. člena tripartitne pogodbe, ki so jo 27. 1. 2012 sklenile tožeča stranka kot nominirani izvajalec, L., d.d. kot naročnik in tožena stranka kot investitor, ter iz poroštvene izjave tožene stranke, za obdobje od 1. 12. 2011 do 15. 12. 2011. S takšno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se ji pridružuje.

6. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do pogodbenih določil tripartitne pogodbe kakor tudi ne do dejstva, da je bila tripartitna pogodba razdrta in namesto nje sklenjena Pogodba z dne 10. 10. 2012, ter da se ni opredelilo do 20. člena te Pogodbe in dogovorjene vsebine le-tega. Sodišče prve stopnje se je do tripartitne pogodbe opredelilo v 8., 9. in 10. točki obrazložitve sodbe, do 20. člena Pogodbe z dne 10. 10. 2012 pa v 12. in 13. točki obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do trditev tožene stranke, da je bilo med pogodbenima strankama jasno, da obstajajo zadržane varščine s strani L., d.d. in da sta se dogovorili o skupnem prizadevanju plačila varščine s strani L., d.d. oziroma da bosta sklenili dogovor, po katerem se bo plačilo varščine preneslo na toženo stranko ter da bo tožeča stranka v primeru obstoja morebitnih zapadlih in neplačanih terjatev za izterjavo le-teh od L., d.d. uporabila vsa sredstva, preden bo zahtevala izpolnitev poroštvenih obveznosti od tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je tožeča stranka najprej plačilo vtoževanega zneska zahtevala od L., d.d., vendar pri tem ni bila uspešna. Tožeča stranka je tako trdila v vlogi z dne 25. 9. 2014. Trdila je, da je na L., d.d. naslovila več pisnih zahtev za plačilo vtoževanega zneska iz tega postopka, pa plačila ni prejela. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da je bila nad L., d.d. pravnomočno potrjena prisilna poravnava, s sklepom St ... z dne 31. 7. 2012, z vsebino, da znaša delež poplačila terjatev upnikov 50 %, z rokom plačila 60 % preostanka navadnih terjatev 36 mesecev po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, 48 mesecev po pravnomočnosti pa za 40 % preostanka navadnih terjatev, kar pomeni, da za 50 % terjatve tožeče stranke poplačilo od glavnega dolžnika v nobenem primeru ne bo mogoče, kakor tudi ne poplačilo zakonskih zamudnih obresti od odloženega plačila v navedenih rokih. Ugotovilo tudi je, da takšnim navedbam tožeče stranke tožena stranka ni pravočasno ugovarjala. Tožeča stranka se po oceni sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje, utemeljeno sklicuje na drugi odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem lahko upnik zahteva izpolnitev obveznosti od poroka, čeprav jih ni prej zahteval od glavnega dolžnika, če je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči njene izpolnitve ali če je dolžnik prišel v stečaj.

7. Sodišče prve stopnje je s tem odgovorilo na navedbe tožene stranke glede dogovora iz 20. člena Pogodbe z dne 10. 10. 2012. Ugotovilo je, da si je tožeča stranka prizadevala priti do poplačila vtoževane terjatve od L., d.d., vendar pri tem ni bila uspešna, ter da glede na potrjeno prisilno poravnavo nad L., d.d. tudi ne more priti do poplačila celotne vtoževane terjatve. Ob povedanem tudi ni res, da iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, iz kakšnega razloga iz sredstev L., d.d. ni bilo mogoče doseči izpolnitve. V smislu, da je tožena stranka obdržala poroštveno zavezo šele po pridobljenem izvršilnem naslovu tožeče stranke zoper L., d.d., kar je tožena stranka tudi sicer trdila šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, pa določbe 20. člena Pogodbe z dne 10. 10. 2012 ni mogoče razlagati.

8. Pritožnik zmotno navaja, da se je tožeča stranka sklicevala na postopek prisilne poravnave v svoji vlogi z dne 25. 11. 2015. Sklicevala se je na prisilno poravnavo že v vlogi z dne 25. 9. 2014, ki jo je tožena stranka prejela 23. 10. 2014 in nanjo odgovorila dne 7. 11. 2014, vendar trditvam tožeče stranke, da sklenjena prisilna poravnava učinkuje tudi na vtoževano terjatev tožeče stranke, ni ugovarjala. Ugovarjala je tem trditvam šele v vlogi z dne 31. 12. 2015, ki jo je vložila po že opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Pritožnik nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je spregledalo, da je bila tripartitna pogodba razdrta med pravdnima stranka, s Pogodbo z dne 10. 10. 2012 pa sta pravdni stranki v 8. členu dogovorili, da se v primeru zamude obračunajo 7 % zamudne obresti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni sklicevala na določbo 8. člena Pogodbe, v katerem je bilo dogovorjeno, na kakšen način bo tožena stranka kot naročnik plačevala potrjene obračunske situacije tožeči stranki kot izvajalcu ter da bo v primeru zamude s plačilom tožeča stranka kot izvajalec upravičena do zamudnih obresti po 7 % letni obrestni meri. Ta določba po oceni pritožbenega sodišča tudi sicer velja le za plačevanje del (po obračunskih situacijah), ki se jih je tožeča stranka zavezala dokončati po navedeni Pogodbi.

10. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sodbe res navedlo, da je tožena stranka brez posebnega pojasnila na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2016 predložila pripravljalno vlogo z dne 5. 12. 2013, ki jo je vložila v spis I Pg 4487/2013, kar naj bi bilo prepozno glede na to, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 11. 11. 2015. Pojasnilo tožene stranke, da je vlogo predložila v dveh izvodih iz razloga, ker je bil spis v zadevi I Pg 4487/2013 izročen izvedencu, ki ga je sodišče prve stopnje na naroku tudi povzelo, ni pojasnilo, kakršnega je imelo sodišče prve stopnje v mislih z navedbo v 4. točki obrazložitve sodbe. Ta navedba je namreč v povezavi z njegovim zaključkom, da gre zgolj za informativni dokaz, ki ni dovoljen, saj tožena stranka kljub izrecnemu vprašanju s strani sodišča ni konkretizirala svojih trditev, da so odprta vprašanja varščin, garancij in odprave napak, ne da bi navedla, kakšne napake glede same izvedbe del v razmerju do tožeče stranke kot enega izmed izvajalcev sploh uveljavlja v razmerju do L., d.d. Sodišče prve stopnje se je kljub temu do vloge tožene stranke z dne 5. 12. 2013 opredelilo in pravilno ocenilo, da iz vloge tudi ni mogoče izluščiti, ali in katere napake v zvezi z deli tožeče stranke kot izvajalca v predmetni zadevi tožena stranka sploh uveljavlja in iz katerih razlogov.

11. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.12.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep III DoR 129/2013
• VSM sklep I Cpg 133/2004
• VSK sklep II Cpg 160/2005