VSL Sodba I Cpg 1116/2016

Jedro

Tožena stranka ne nosi trditvenega (in dokaznega) bremena o tem, da med strankama ni prišlo do pogodbenega konsenza. To je namreč predpostavka za nastanek pogodbene obveznosti, to predpostavko pa mora dokazati tisti, ki uveljavlja iz pogodbe nastalo pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2656/2015 z dne 14. 1. 2015 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka sklepa in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.653,60 EUR (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo naslovnega sodišča razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se kot neutemeljena zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, da tožeča stranka izdaja revije "D." in "G." in da je v teh revijah objavila oglas toženkinega vrtnega pohištva "U.". Glede na izveden dokazni postopek je sodišče prve stopnje odločilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe (ceni in vsebini oglasov), zato do sklenitve pogodbe med njima ni prišlo (15. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Dokazni postopek je pokazal, da tožena stranka ponudbe tožeče stranke z dne 15. 6. 2012 (A8)¹ ni potrdila oziroma prejela, tožeča stranka pa ni z ničemer dokazala nasprotnega (28. členom OZ). Ker molk naslovnika ne pomeni, da sprejema ponudbo (30. člen OZ), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do sklenitve pogodbe ni prišlo (21. člen OZ).

6. Ker je tožena stranka vseskozi nasprotovala obstoju obligacijskega razmerja in višini plačila ter trdila, da sta se stranki dogovarjali za kompenzacijo oz. nadomestne izpolnitve in ne za izključno plačilo storitev, je sodišče prve stopnje odločilo, da je dokazno breme o obstoju obligacijskega razmerja (in višini plačila) prevaljeno nazaj na tožečo stranko. Tožeča stranka le-tega ni zmogla, zato je sodišče prve stopnje zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (po temelju in višini).

7. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče izvede tiste dokaze, ki so namenjeni dokazovanju dejstev, pomembnih za odločitev. Pri tem ne sme dopustiti nepotrebnega podaljševanja dokaznega postopka. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni. Svojo odločitev o tem pa mora ustrezno obrazložiti.²

8. Iz 4. točke obrazložitve določno izhaja, v katere listine je vpogledalo sodišče prve stopnje in jih prebralo ter koga je zaslišalo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi z dne 8. 4. 2016 pravdnima strankama pojasnilo, da je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, v dokaznem sklepu pa obrazložilo, da je o konkretnem zahtevku lahko odločilo že na podlagi predloženih listinskih dokazov in izvedenih zaslišanj ter je bilo dejansko stanje za odločitev v zadostni meri razjasnjeno. Zavrnitev dokaznega predloga je skladna z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Dokazni sklep je jasen in določen, zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ne utemelji, zakaj bi sodišče s svojim postopanjem kršilo njene ustavne pravice po 22., 23. in 25. členu Ustave RS. Očitek pavšalne obrazložitve glede zavrnitve dokaznih predlogov (zaslišanje pri tožeči stranki zaposlenih oseb) je zato neutemeljen, saj tožeča stranka ne pojasni, zakaj je zaslišanje teh prič odločilnega pomena v tej zadevi.

9. Pritožnica se na domnevne kršitve postopka zaradi neizvedbe dokaznega predloga oz. neobrazložene zavrnitve dokaznega predloga (dokazovanje z izvedencem), ki ga je predlagala nasprotna (tožena) stranka, ne more uspešno sklicevati v pritožbi.

10. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh izvedenih dokaznih predlogov, ampak samo do tistih, ki so odločilnega pomena za sprejem odločitve. Pritožba ne pojasni, do katere listinske dokumentacije, ki je odločilnega pomena, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zgolj pavšalno navajanje pa za utemeljeno pritožbo ne zadostuje.

11. Skladno z 8. členom ZPP je naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Da lahko sodišče neko dejstvo sprejme kot podlago svoje odločitve, mora biti dokazano s stopnjo gotovosti. In prav to je prvostopenjsko sodišče storilo: na podlagi celostne ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da sta stranki sicer imeli poslovni odnos, vendar ne z vsebino, kot jo je zatrjevala tožeča stranka (dogovor o izključnem plačilu storitev - objave).

12. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedbi dokazov ugotovilo, da že ponudba z dne 15. 6. 2012 (A8) govori o delnem plačilu in delni kompenzaciji, poleg tega je tožeča stranka sama navedla, da ni prejela dogovorjenih kosov pohištva in dogovorjenega plačila, s čimer potrdi, da izključno plačilo za objavo ni bilo dogovorjeno. Trditev, da je še istega dne, ko je toženi stranki poslala ponudbo, Š. C. (direktorica tožene stranke) nanjo odgovorila in po elektronski pošti poslala gradivo za oglase, s čimer je sprejela ponudbo, tožeča stranka ni dokazala, čeprav bi bilo slednje enostavno dokazljivo s predložitvijo elektronske dokumentacije. Neresnične so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do materiala, ki je bil poslan 17. 5. 2012, do izvedenih delnih plačil tožene stranke do tožeče in do udeležb na razstavi in dogodkih. Slednje je razvidno in 10. točke obrazložitve in se pritožbeno sodišče na obrazložitev v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9. 10. 2015, katerega je tožeča stranka s podpisom potrdila in se z njeno vsebino posledično strinjala, ne izhaja obljuba tožene stranke po plačilu s tožbo zahtevanih računov. Ker predložena listinska dokumentacija sledi izpovedbi Š. C., ki večkrat pojasni, da sta stranki sicer poslovno sodelovali, vendar sta se kvečjemu dogovarjali za kompenzacijo in ne izključno plačilo storitev, je pritožbeni očitek, da je sodišče samovoljno in neobrazloženo odločilo v korist tožene stranke, neutemeljen. Glede na navedeno tudi ni dvoma v kredibilnost tožene stranke. Tožena stranka je svoje trditve potrdila s predloženo listinsko dokumentacijo in izpovedjo Š. C. Zgolj priznavanje poslovnega odnosa, ob zanikanju pogodbenega razmerja, kot ga zatrjuje tožeča stranka, ne vodi v zaključek, da je tožena stranka pripoznala zahtevek tožeče stranke.

13. V postopku sta bila zaslišana zakoniti zastopnik tožeče stranke D. D. K. in prokuristka tožene stranke Š. C. Pritožbene trditve o tem, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do "razhajanj med izpovedmi prič", ni konkretizirana (pritožba ne pove, v čem naj bi bila relevantna razhajanja med izpovedbami), zato pritožbeno sodišče teh trditev ni moglo upoštevati. Sodišče prve stopnje se je glede ocene njunih izpovedb v zadostni meri opredelilo z ugotovitvijo, da izpovedba K. ni podprta z listinskimi dokazi, v nasprotju s C.

14. Razlogi sodišča, zakaj šteje, da tožeči stranki ni uspelo izkazati sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe med tožečo in toženo stranko, hkrati pa je toženi stranki uspelo dokazati, da ponudbe tožeče stranke z dne 15. 6. 2012 ni potrdila oziroma prejela, tožeča stranka pa ni z ničemer dokazala nasprotnega, so jasni in življenjsko logični. Vse ugotovitve sodišča imajo oporo v izvedenih in dokazno pravilno (celostno) ocenjenih dokazih (glej 7. in 10. točka obrazložitve). Ob presoji dokazov se je sodišče opredelilo tako do predlaganih dokazov tožeče kot tožene stranke. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilno izpeljana in se pritožbeni očitki o samovoljno in enostransko upoštevanih določenih dejstvih izkažejo za povsem neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

15. Pritožba ne pojasni, katera dejstva naj bi sodišče prve stopnje ugotavljalo, ki jih tožena stranka sploh ni zatrjevala, zato je neutemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Pritožba tudi povsem pavšalno in površno očita, da naj tožena stranka ne bi podala zadostne (substancirane) trditvene podlaga zaradi česar sodišče ni moglo ugotavljati, ali so bile storitve opravljene (212. člen ZPP), slednje pa naj bi imelo za posledico neobrazloženost sodbe. Sodišče prve stopnje se ob ugotovitvi, da ni dokazan obstoj obligacijskega razmerja, sploh ni bilo dolžno ukvarjati s tem katere storitve naj bi bile opravljene ter kdaj in kje. Ker je razlog zavrnitve tožbenega zahtevka v nedokazanosti obstoja zatrjevanega obligacijskega razmerja, kot ga zatrjuje tožeča stranka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila v tem delu trditvena podlaga tožene stranke zadostna.

16. Trditveno (in dokazno) breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljene pravne posledice (konstitutivna dejstva), nosi tožeča stranka. Zato tistih ugovorov nenastale pravice, ki temeljijo na trditvah, da npr. ne obstaja pogodbeni konsenz, toženi stranki ne bo treba uveljavljati. Tožena stranka tako ne nosi trditvenega (in dokaznega) bremena o tem, da med strankama ni prišlo do pogodbenega konsenza. To je namreč predpostavka za nastanek pogodbene obveznosti, to predpostavko pa mora dokazati tisti, ki uveljavlja iz pogodbe nastalo pravico.³ Ob podanem ugovoru tožene stranke, da pogodba, kot jo zatrjuje tožeča stranka, med strankami ni bila sklenjena (da do sporazuma ni prišlo), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 212. člen ZPP in je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni podala konkretne trditvene podlage.

17. Ker je bil ugovor tožene stranke zadostno substanciran, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se trditve tožeče stranke glede obstoja obligacijskega razmerja skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznane.

18. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Glede na povedano zgoraj so razlogi izpodbijane sodbe jasni in jih je možno preizkusiti, iz njih pa izhaja, da med pravdnima strankama ni prišlo do sklenitve zatrjevane pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

19. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka po temelju pravilna, se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede višine zahtevka in (ne)uporabe 82. člena OZ.

20. Razlogi pritožbe niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Tožeča stranka je podala ponudbo oglaševanja v citiranih revijah v zameno za delno plačilo in delno kompenzacijo.
² Vrhovno sodišče RS sklep II Ips 720/2003, VSL sklep I Cp 1994/2011.
³ Zakon s komentarjem ZPP, 2. knjiga, stran 345-346.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 501/2022
• VSK sodba Cpg 233/2016
• VSK sklep I Cp 557/2006