VSL Sodba I Cp 1041/2017

Jedro

Narava in način izvajanja tekme v supermotu ustrezata pravnemu standardu nevarne dejavnosti.

Okoliščine, da si je tožnik sam izbral mesto na koncu izletne cone, da se je tožnik s tem, ko se je postavil na to mesto, moral zavedati velike možnosti nastanka škode (kot strokovnjak za supermoto dirke in dolgoletni funkcionar bi se moral zavedati, da je na ovinkih proge, na koncu izletne cone največja nevarnost, da voznik izgubi nadzor nad vozilom), da je tožnik kot predsednik žirije, ki je bil dolžan pregledati skladnost proge z licenco, na morebitne pomanjkljivosti moral sam opozoriti, potrjujejo pravilnost sodbe in njenega ovrednotenja tožnikovega soprispevka (30 %). Dokazni postopek ni pokazal, da bi si tožnik izbral mesto, na katerega bi bil prepovedan dostop (tudi njemu kot funkcionarju), temveč nasprotno, da si je tožnik prosto izbiral mesta, na katerih je želel opravljati svoje delo, z omejitvijo, da je dolžan poskrbeti za lastno varnost. Nezadostna skrb za lastno varnost je ustrezno ovrednotena v ocenjenem soprispevku tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I., II., IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki, v roku 15 dni od prejema te sodbe, plačati stroške pritožbenega postopka, vsaka v znesku 1.903,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 49.750,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2010 dalje in mu od 15. 11. 2015 dalje plačevati mesečno rento v višini 213,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in II. točka izreka sodbe), zavrnilo višji tožbeni zahtevek (III. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

3. Prva tožena stranka (v nadaljevanju toženka) nasprotuje odločitvi glede temelja. Funkcionarji, torej tudi predsednik žirije - tožnik, se ukvarjajo z nevarno dejavnostjo in ni samo organizator v ožjem smislu obratovalec nevarne dejavnosti. Za imenovanje na funkcijo funkcionarjev je potrebno njihovo soglasje. Funkcionarjev dirk ni mogoče enačiti z gledalci teh dirk in ni mogoče ustrezno zmanjšati njihove odgovornosti. Funkcionarji so namreč tisti, ki zagotavljajo varnost in celovitost posamezne dirke. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ni ustrezno poskrbel za svojo varnost in se je postavil na mesto, kjer po pravilih stroke ni imel kaj početi. Iz izvedenskega mnenja dr. V. in izpovedb prič L. in R. je razvidno, da se je tožnik postavil na mesto (tako imenovana izletna cona), ki se nahaja na koncu štartno-ciljne ravnine, kjer je hitrost največja, največja je verjetnost izleta iz proge in je namenjena za zagotovitev varnosti voznikov. Mesto je bilo tudi ograjeno, tako da se je preprečil dostop. Zaradi narave funkcije predsedniku žirije fizično ni bilo mogoče preprečiti, da bi se tja postavil. Dostopa na to mesto licenca proge in tudi dejanska ureditev na terenu ni predvidevala za nikogar, česar sodba zmotno ne upošteva. Tožnik kot predsednik žirije je bil seznanjen z licenco proge in je vedel, da je dostop do določenih mest ograjen oziroma prepovedan, ker je tam nevarnost za nastanek nesreče. Za sodnike so predvidena mesta, na katerih izvajajo svoja dela. Za žirijo je omogočeno delo v kontejnerju, za predsednika žirije pa je nesmiselno v licenco proge ali v pravila pisati, kje se lahko in ne sme gibati, saj je on tisti, ki opravlja nadzor nad samo dirko in je najvišja avtoriteta in strokovnjak, ki ve, kje se iz varnostnih razlogov lahko giblje in kje ne. S kontejnerja, ki je, kot je povedala priča L., stal ob štartno-ciljni ravnini, se je videlo 99 % proge in od tam so funkcionarji ponavadi nadzorovali potek dirke.

Ob ključni ugotovitvi sodbe, da na kritično mesto ob stezi, tožnika ni poslal nihče, da je tožnikova prosta izbira mesta, na katerem je želel opravljati svoje delo, omejena s skrbjo za lastno varnost, da bi tožnik kot strokovnjak moral znati oceniti, da se na mesto, na katerem se je zgodil škodni dogodek, ne sme postaviti, ker je to zaradi nevarnosti za nastanek nesreče neprimerno in da je bil z licenco proge seznanjen, je nepravilen zaključek sodbe, da je tožnik kot oškodovanec prispeval 30 % k nastanku škode.

Izključno tožnik je tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil nastanek škodnega dogodka. Njegovo ravnanje je bilo nepredvidljivo in nepreprečljivo za toženi stranki in sta zato toženi stranki razbremenjeni odškodninske odgovornosti. Drugačni zaključki sodbe (32. točka obrazložitve) so pravno zmotni. Nepravilna in v nasprotju z dokazi v spisu je ugotovitev sodbe, da je gibanje predsednika žirije ob progi nekaj običajnega oziroma celo pričakovano. Podano je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbi prič L., R. in Z. in njihovimi izpovedbami, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Priče so povedale, da se predsednik žirije lahko prosto giblje, ker zanj ni določeno fiksno mesto, so pa izpostavljale, da mora poskrbeti za lastno varnost. Povedale so, da se same na kritično mesto zaradi nevarnosti nesreče ne bi postavile. V nasprotju z napačnim povzemanjem sodišča je priča R. izjavila, da je kritično mesto neobičajno meto in se sam na to mesto ne bi postavil. Priča L. pa je povedala, da morajo po navodilih, ki jih dobijo na izobraževanjih, paziti kje stojijo oziroma spremljajo dirko. Ni nujno, da člani žirije neposredno spremljajo dirko, saj je direktor dirke tisti, ki daje poročila in je z žirijo v kontaktu. Predsedniku žirije zato tudi ni treba neposredno spremljati dirke in neposredno nadzorovati dela sodnikov. Sodba izpovedbe prič povzame napačno in izven celotnega konteksta. Neutemeljena in neživljenjska je zahteva sodišča, da bi se dostop do kritičnega mesta lahko fizično ogradil z ogradami. S tem bi se ogrozila varnost dirkačev, preprečen pa bi bil tudi hiter dostop do steze reševalcem in gasilcem. Sodba spregleda, da predsednik žirije kot najvišja avtoriteta lahko vsakomur ukaže oziroma zahteva, da ga spusti mimo morebitnega varovanja in mu ni mogoče preprečiti, da se postavi na določeno, lahko tudi (neprimerno) mesto. Nepomembno je zato, ali je dostop omejen z omejevalnim trakom, železno ogrado ali betonskim zidom. Tožnik kot predsednik žirije je vedel za vse ukrepe in postavitev proge, kot strokovnjak je vedel, da kritično mesto ni predvideno za spremljanje tekme in da je tam največja nevarnost za nesrečo. Do škodnega dogodka je zato prišlo izključno po njegovi krivdi. Zaključki sodbe (32. točka obrazložitve) so v nasprotju z njenimi predhodnimi ugotovitvami. Nepravilen je zato tudi zaključek (33. točka obrazložitve), da tožnikova opustitev skrbi za lastno varnost toženke ne razbremenjuje odgovornosti za nastalo škodo. Sodba brez utemeljitve opredeli tožnikov prispevek k nastanku škode na 30 % in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. V izpodbijani sodbi tudi ni razlogov, zakaj je v prvotni sodbi (III P 1605/2010 z dne 12. 1. 2015) ocenjen soprispevek 50 % sedaj znižan na 30 %.

Prisojena odškodnina je previsoka zaradi nepravilnega odstotka soprispevka oškodovanca in tudi upoštevaje konkretne okoliščine primera in sodno prakso. Tožnik je bil v komi in ni čutil hudih bolečin. Določene bolečine so se pojavile šele tekom zdravljenja in po operaciji, zato je odškodnina za telesne bolečine v višini 15.000,00 EUR, glede na sodno prakso previsoka. Po ugotovitvi izvedenca dr. Senekoviča tožnik hudega primarnega strahu ni utrpel, ker se dogodka ne spominja. Trpel je lahko le strah lažje intenzitete tekom zdravljenja. Dosojena odškodnin za strah v višini 2.500,00 EUR je previsoka in ni skladna s sodno prakso. Tožnik se še zmeraj udeležuje moto dirk in očitno nima več strahu pred motorji. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodba spregleda, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star okrog 50 let in ne gre za mlado osebo, ki bi bila polno življenjsko aktivna in bi lahko brez kakršnihkoli omejitev počela, kar si želi. Odškodnina za nevšečnosti in zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi težav z erekcijo, spolnostjo ter odnosa z ženo je priznana v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Izvedenec urolog dr. M. je namreč potrdil, da težav z erekcijo ni mogoče pripisati izključno škodnemu dogodku in da neposredni mehanizem nastajanja erekcije s poškodbo ni bil prizadet in zato tudi ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sicer je prisojena odškodnina tudi občutno previsoka glede na sodno prakso v podobnih primerih. Gre za sodbi VS RS II Ips 446/2005 in II Ips 691/2004.

Neutemeljeno je priznana odškodnina za škodo za tujo pomoč v višini 780,00 EUR. Ni dokazano, kdaj naj bi tožnik potreboval pomoč, niti kakšna pomoč naj bi to bila. Profesionalne pomoči ni potreboval. Morebitna pomoč žene ne more biti odplačna, ker gre za medsebojno pomoč zakoncev po 44. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Sodba se glede mesečne rente ne opredeli do konkretiziranih navedb toženih strank, da ni dokazano, da bi tožnik ob škodnem dogodku imel plačo 1.035,00 EUR, ki jo je dokazoval s plačilnim listom drugega delavca. Sodba, kljub nasprotnim dokazom, ki jih sodišče neupravičeno ni izvedlo, nekritično sledi tožniku, kar bistveno vpliva na izračun morebitne denarne rente.

4. Drugi toženec (v nadaljevanju toženec) v pritožbi poudarja, da je odgovoren le za organizacijo dirke in da na samo izvedbo dirke, ki jo vodijo licencirane osebe s strani A., nima vpliva. Postavitev sodnikov ob progi je določena z licenco proge, ki jo izda A. in toženec ni odgovoren za postavitev sodnikov oziroma vodstva dirke ob progi. Nihče izmed članov toženca ni strokovno usposobljen in tudi ne določa mesta, kjer mora stati in nadzirati dirko predsednik žirije. Gre za popolno laž in izmišljotino, da je na mesto, kjer je prišlo do nesreče, tožnika postavil toženec. Za vodstvo dirke je bilo dobro poskrbljeno, saj so lahko nadzirali dirko iz kontejnerja, od koder se je videla celotna proga in ni bilo potrebe po premikanju predsednika žirije ob progi. Tožnik je izbral povsem neprimerno mesto ob progi. Motoristi so mu prihajali s hrbtne strani in zato tudi ni videl motorista, ki je priletel čez nasipno brežino iz zadnje strani. Obrnjen je bil v nasprotno smer, zato ne drži, da je tožnik otrpnil od strahu, ko je videl, da proti njemu drvi motor. V kolikor bi res utrpel strah, ne bi že naslednje leto sodeloval na dirki na isti progi kot sodnik oziroma štarter. Ne drži navedba, da zaradi nezmožnosti opravljanja dela predsednika žirije izgubi letno 800,00 EUR, saj so letno v Sloveniji organizirani le še ena do dve dirki.

5. Tožnik je na pritožbi odgovoril, se obrazloženo opredelil do pritožbenih očitkov vsake od toženih strank in predlagal njuno zavrnitev.

Nepričakovanost dejanja oškodovanca, ki bi jo tožena stranka morala dokazati za popolno izključitev svoje objektivne odgovornosti, se presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. K tveganju objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna ali nepremišljena ravnanja oškodovancev. Ni mogoče presoditi, da kdo, ki se ukvarja z dejavnostjo organizacije tekmovanj v supermotu, ne bi mogel pričakovati premajhne pazljivosti, nepozornosti, neskrbnosti za lastno varnost, tudi če gre za funkcionarja z dolgoletnimi izkušnjami, kot v obravnavanem primeru. Takšno ravnanje tudi ni nepreprečljivo, saj bi toženka lahko v licenci proge oziroma pravilih ravnanja funkcionarjev določila, da je gibanje na takšnih (najnevarnejših) delih ob progi prepovedano tudi za funkcionarje tekmovanja. Ob odsotnosti takšnih pravil in fizičnih preprek je bilo tožnikovo ravnanje predvidljivo in za toženi stranki lahko tudi pričakovano. Pri presoji višine prispevka je odločilna teža oškodovančevega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, kar je pravilno ovrednoteno z oceno 30 % tožnikovega soprispevka.

V umetno komo je bil tožnik uveden zaradi izredno hudih (neznosnih) bolečin. Presoja ali je tožnik utrpel primarni strah ali ne, je stvar sodišča in ne izvedenca. Sodba v okviru odškodnine iz naslova strahu upošteva le strah takoj ob škodnem dogodku in strah za njegovo življenje oziroma zdravje. V prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so ustrezno upoštevane vse telesne in psihične težave, ki so mu ostale zaradi posledic poškodb v nesreči. Do povračila škode za tujo pomoč je po utrjeni sodni praksi oškodovanec upravičen tudi v primeru, ko mu je pomoč zagotavljal družinski član. Do ugovorov toženih strank glede mesečne rente se je sodba opredelila.

Toženec poskuša neuspešno prevaliti odgovornost za nesrečo na toženko. Pravilno je stališče sodbe, da sta odgovorni obe toženi stranki in je toženec, kot organizator prireditve - supermoto tekmovanja kot obratovalec nevarne stvari (objektivno) odškodninsko odgovoren.

6. Toženka je podala tudi repliko na odgovor na pritožbo.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Predmet pritožbenega preizkusa je ugodilni del sodbe.

9. Tožnik v predmetnem postopku zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala ob nesreči 1. 7. 2007 na tekmi za supermoto v ... na progi ... pri kateri je sodeloval kot funkcionar - predsednik žirije, na katerega ga je imenovala toženka. Toženec pa je nastopal kot organizator prireditve. Odgovornost tožencev temelji na objektivni in krivdni odgovornosti.

10. Sodba (tokrat)¹ zavzame stališče, da je tekmovanje v supermoto, pri katerem je prišlo do poškodbe tožnika, nevarna dejavnost, da je podana objektivna odgovornost obeh tožencev in da je tožnik (so)prispeval k nastanku škode v deležu 30%.

11. Izpodbijana sodba ugotavlja:

- da se je tožnik 1. 7. 2007 poškodoval na tekmi za supermoto v ... na progi ..., pri kateri je sodeloval kot funkcionar - predsednik žirije,

- da ga je na to funkcijo imenovala toženka,

- da je bila naloga tožnika na dirki, da opravlja nadzor nad njenim potekom,

- da je toženka izdala licenco za progo, na kateri je potekala dirka za prvenstvo RS, ki se lahko razpisuje le pod nadzorom toženke,

- da je bila prisotnost tožnika kot funkcionarja toženke oziroma kot predsednika žirije za izvedbo dirke obvezna,

- da je bil toženec organizator prireditve - supermoto tekmovanja,

- da si je tožnik sam izbral mesto (za nasipom) ob progi, kjer je prišlo do nesreče in sicer gre za izletno cono štartno-ciljne ravnine,

- da to mesto ni predvideno za spremljanje dirke s strani članov žirije in skladno z licenco proge obiskovalci in novinarji na to mesto niso imeli dostopa,

- da je na delu proge, ob katero se je postavil tožnik, največja oziroma velika nevarnost, da tekmovalec izgubi nadzor nad vozilom, da ga odnese s proge,²

- da za tožnika kot predsednika žirije ni bilo predvideno posebno mesto za nadzor tekme, niti takega mesta ne predvideva Športni Pravilnik AMZS Šport (v nadaljevanju Pravilnik),

- da je tožnik - predsednik žirije kot najvišji funkcionar prosto izbiral mesto, na katerem je želel opravljati delo, pri čemer je bila izbira omejena le s skrbjo za lastno varnost,

- da je tožnik kot dolgoletni športni funkcionar na tekmovanjih v obravnavani športni kategoriji v različnih vlogah sodeloval že pred nastankom škodnega dogodka, med drugim tudi v vlogi funkcionarja,

- da je bila po licenci, veljavni na dan škodnega dogodka, dolžnost predsednika žirije, da sporno progo pregleda (in opozori na morebitne pomanjkljivosti).

12. Pritožbi ne nasprotujeta več zavzetemu stališču sodbe, da narava in način izvajanja tekmovanja v supermotu ustrezata pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Toženka v pritožbi (konkretizirano) tudi ne nasprotuje materialnopravno pravilnemu zaključku in razlogom sodbe, da je njena odgovornost podana, ker se jo šteje za obratovalko nevarne dejavnosti, to je supermoto tekmovanja. Toženka odgovornost odklanja, ker vztraja pri tezi, da je za nastalo škodo podana izključna odgovornost tožnika in da ravnanje tožnika ni bilo niti predvidljivo niti preprečljivo. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da "pomeni biti funkcionar na taki dirki ukvarjanje z nevarno dejavnostjo" saj, kot pravilno obrazloži že sodba, opravljanje naloge tožnika kot predsednika žirije ni mogoče presojati ločeno od supermoto dirke, ki je nevarna dejavnost, kjer je to nalogo opravljal. Sodba ne izenačuje položaja gledalca tekme in funkcionarja, kot poskuša prikazati pritožba. Toženec (organizator supermoto tekmovanja) se s pritožbenim sklicevanjem na odgovornost toženke ne more uspešno razbremeniti svoje odgovornosti.

13. V pritožbenem postopku zato ostaja osrednje vprašanje, ali sta se (objektivno odgovorna) toženca uspela razbremeniti svoje odgovornosti.

14. Toženca bi se svoje odgovornosti lahko razbremenila le, če bi škoda izvirala iz vzroka, ki je bil izven nevarne dejavnosti (in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti - prvi odstavek 153. člena OZ), oziroma če bi bilo dokazano, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega (ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti - drugi odstavek 153. člena OZ). Določba tretjega odstavka 153. člena OZ, ki obravnava konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti in v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ, omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožnikovo) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastankom škode.

15. Sodba korektno povzame izpovedbe prič in ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot očita toženka. Z očitano bistveno kršitvijo pritožba v bistvenem izpodbija dokazno oceno sodbe, kar je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni podana. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Drugačen dokazni zaključek sodbe (32., 33. točka obrazložitve) kot bi ga, po trditvah toženke v pritožbi, narekovale ugotovitve sodbe (24. točka do 31. točka obrazložitve), ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Sodba se tokrat (v skladu z napotki razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča) opredeli glede pravočasnosti trditev toženk³ in zavzame obrazloženo stališče (24. točka obrazložitve), da so pravočasne le tiste trditve, ki sta jih stranki podali do prvega naroka, ki je bil v predmetni zadevi opravljen 22. 6. 2012.

17. Pritožbi ne nasprotujeta zavzetemu stališču sodbe in tudi ne njegovim razlogom, zakaj navedb, ki sta jih stranki podali po prvem naroku za glavno obravnavo, ni upoštevalo. Toženca tudi sicer v pritožbi, za navedbe podane po prvem naroku za glavno obravnavo, ki jih ponavljata v pritožbi in za navedbe, ki jih (zlasti) toženec prvič ponudi šele v pritožbi, ne izkažeta nekrivdnega razloga za njihovo nepravočasno uveljavljanje. Pritožbeno sodišče zato enako kot sodišče prve stopnje trditev tožencev, podanih po prvem naroku za glavno obravnavo, in trditev, ki jih toženca prvič ponudita v pritožbi⁴ (v nadaljevanju prepozne trditve), ne sme upoštevati.

18. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo in njenimi razlogi, da ravnanje tožnika ni bilo nepredvidljivo, kot sicer vztraja toženka v pritožbi. Toženca v pritožbah ne ponudita tehtnih trditev za dvom v tak zaključek. Toženca sta šele v pripravljalni vlogi 10. 10. 2012⁵ ponudila trditve o nepričakovanosti in nepreprečljivosti ravnanja tožnika, kot tudi, da sta za nadzor žirije (tudi tožnika kot predsednika žirije) predvidela kontejner ob štartno-ciljni ravnini, ki je omogočal pregled nad celotno progo. Že iz tega razloga so zato trditve, ki jih ponavljata v pritožbi, neupoštevne. Tožnik je že v tožbi in kasneje (pred prvim narokom za glavno obravnavo) odgovornost tožencev gradil na objektivni odgovornosti, zato ni opravičljivega razloga, da toženca trditev, ki bi lahko privedle do oprostitve njune odgovornosti, ne bi mogla podati pravočasno. Sicer pa ob neizpodbijanem dejstvu, da je tožnik mesto za nadzor tekme prosto izbiral, da ni bilo predvidenega posebnega mesta, od koder bi bil dolžan opravljati svojo funkcijo, ravnanje tožnika ni bilo nepredvidljivo, kot pravilno zaključi sodba. K tveganju objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari spadajo tudi neprevidna ali nepremišljena ravnanja oškodovancev. Toženca, ki se ukvarjata z dejavnostjo organizacije tekmovanj v supermotu, bi mogla pričakovati premajhno pazljivost, neskrbnost za lastno varnost, tudi s strani tožnika (funkcionarja z dolgoletnimi izkušnjami). V izpovedbah zaslišanih prič (L., R. in Z.) ima sodba zadostno podlago za zaključek, da je gibanje predsednika žirije nekaj običajnega in da je takšno ravnanje pričakovano. Trditve, da je bilo predvideno, da žirija tekmo nadzoruje iz kontejnerja ob štartno-ciljni ravnini, sta toženki podali prepozno. Izpovedba (priče L.), na katero se toženka sklicuje v pritožbi, pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Priče so res izpovedale, da se na kritično mesto, ki si ga je izbral tožnik, ne bi postavile, kar pa ne pomeni, da se na to mesto ne bi smel postaviti tožnik. Z delnim povzetkom izpovedbe priče R. (tudi sam je bil funkcionar in predsednik žirije na dirkah), da gre za neobičajno mesto, kjer je velika verjetnost, da lahko pride do nesreče, pritožba pravilne dokazne ocene ne more uspešno izpodbiti. Navedena priča je namreč v nadaljevanju dopustila, da bi se na tako mesto lahko postavila tudi sama (prepis zvočnega snemanja obravnave z dne 5. 10. 2012, str. 33).⁶

19. Pogoja predvidljivosti in preprečljivosti ravnanja tožnika morata biti podana kumulativno, zato se pritožbenemu sodišču o (ne)pravilnosti zaključka sodba o preprečljivosti tožnikovega ravnanja ni treba izreči. Ob dejstvu, da po Pravilniku ni bilo predvideno posebno fiksno mesto za predsednika žirije in da licenca proge (za predsednika žirije) ni določala, da se na mesto, ki si ga je izbral, ne bi smel postaviti,⁷ ni podlage, ki bi omogočala presojo popolne oprostitve odgovornosti tožencev. Okoliščine, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi, o nezadostni skrbi za lastno varnost in povsem neprimerni izbiri mesta, kot pravilno obrazloži že sodba, so upoštevne le v okviru presoje o delni razbremenitvi odgovornosti, ki jo sodba opravi.

20. Sodba ugotovi, da je tožnik k nastanku škode soprispeval in opravi tehtanje med težo oškodovančevega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti (33. točka obrazložitve) in tožnikov prispevek ovrednoti z 30 %. S sklicevanjem toženke, da je sodišče, nedopustno spremenilo v prvotni sodbi ocenjen soprispevek oškodovanca (50 %), pritožba pravilnosti odločitve ne more izpodbiti. Sodba, na katero se pritožba sklicuje, je namreč bila razveljavljena in je smelo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju, upoštevaje ugotovljene okoliščine, določiti drugačen prispevek.

21. Okoliščine, ki jih ugotavlja sodba in na katere se sklicuje pritožba toženke in sicer, da si je tožnik sam izbral mesto na koncu izletne cone,⁸ da se je tožnik s tem, ko se je postavil na to mesto, moral zavedati velike možnosti nastanka škode (kot strokovnjak za supermoto dirke in dolgoletni funkcionar bi se moral zavedati, da je na ovinkih proge, na koncu izletne cone največja nevarnost, da voznik izgubi nadzor nad vozilom), da je tožnik kot predsednik žirije, ki je bil dolžan pregledati skladnost proge z licenco, na morebitne pomanjkljivosti moral sam opozoriti,⁹ potrjujejo pravilnost sodbe in njenega ovrednotenja tožnikovega soprispevka. Dokazni postopek ni pokazal, da bi si tožnik izbral mesto, na katerega bi bil prepovedan dostop (tudi njemu kot funkcionarju), temveč nasprotno, da si je tožnik prosto izbiral mesta, na katerih je želel opravljati svoje delo, z omejitvijo, da je dolžan poskrbeti za lastno varnost. Nezadostna skrb za lastno varnost je ustrezno ovrednotena v ocenjenem soprispevku tožnika.

22. Po navedenem so neutemeljene pritožbene trditve glede temelja in je odločitev sodbe materialnopravno pravilna.

23. Materialnopravni preizkus pravilnosti odmerjene odškodnine je pokazal, da je pravilno odmerjena. Sodba ustrezno uporabi merila za odmero odškodnine iz 179. in 182. člena OZ. Gre za načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine primera posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Pri drugem je treba upoštevati primerljivost priznane odškodnine z odškodninami v podobnih primerih.

24. Tožnik je po ugotovitvi sodbe v nesreči dobil naslednje poškodbe: hudo poškodbo glave in možganov, ki je obsegala udarnino možganov, tanek subduralni hematom levo temporobazalno, subarahnoidalno krvavitev, manjši impresijski zlom lobanje desno temporoparietalno, zlom desne ličnice brez dislokacije, izpah v desnem lopatično-ključničnem sklepu, kompleksno poškodbo desnega kolena, ki je obsegala raztrganino sprednje križne vezi, raztrganino notranje stranske vezi, raztrganino zadnjega roga medialnega meniskusa, lažji impresijski zlom medialnega platoja medenice v zadnjem medialnem delu in zlom desne mečnice v zgornjem delu. Gre za hude telesne poškodbe (po Fisherju hud primer).

25. V odmerjeni odškodnini za telesne bolečine v znesku 15.000,00 EUR (brez upoštevanja soprispevka) se ustrezno odraža narava in teža poškodb, potek njihovega zdravljenja ter stopnja in trajanje prestanih in bodočih bolečin. Pritožba toženke dejanskih ugotovitev sodbe, na katerih temelji odmerjena odškodnina, ne izpodbija in previsoko odmerjeno odškodnino iz tega naslova utemeljuje s tem, da intenziteta in trajanje bolečin nista bila tako dolga, da bi glede na sodno prakso opravičevala prisojeni znesek (primerov ne ponudi) in da po ugotovitvah sodnega izvedenca dr. Senekoviča tožnik, ki je bil v komi, ni čutil hudih bolečin.

26. Sodba na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca dr. V. S. in izpovedbe tožnika ugotavlja, da je tožnik prve dni trpel izredno hude bolečine in je bil zaradi tega uveden v umetno komo, v kateri je bil šest dni, da je hude bolečine trpel pretežno stalno še nadaljnje tri dni po prebuditvi iz kome in dva dni po vsaki operaciji in so izredno hude in hude bolečine trajale skupno 9 dni, bolečine srednje intenzitete 4 tedne, ves preostali čas aktivnega zdravljenja pa je tožnik pogosto trpel bolečine lažje intenzitete skupaj vsaj pol leta in lahko občasno čuti bolečin lažje intenzitete, ki se lahko stopnjujejo do bolečin srednje intenzitete še vedno. Tožnik je trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih sodba izčrpno povzema (39. točka obrazložitve). Med drugim je bil šest dni v umetni komi, tri dni se je postopoma zbujal in dobival hrano in zdravila v obliki infuzij, potem je moral deset dni pretežno ležati in je bil odvisen od negovalnega osebja, dvakrat je bil operiran v splošni anasteziji in bil skupaj trideset dni hospitaliziran in štiriinpetdeset dni v U., opravljal je dolgotrajno fizioterapijo doma, deset dni ambulantno in ves čas hospitalizacije v U. Zdravljenje je bilo sicer zaključeno 31. 12. 2008, čeprav je bil kasneje aprila 2009 ponovno hospitaliziran in je v letih 2012 in 2013 opravljal preglede in zdravljenje pri urologu.

27. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek toženke, da trajanje in intenziteta bolečin ne opravičujeta dosojene odškodnine. Sodba (40. točka obrazložitve) ne sledi mnenju izvedenca travmatologa dr. V. S., na katerega se pritožba sklicuje, da je tožnik (hude) telesne bolečine trpel tudi v času, ko je bil v umetni komi. Sklicujoč se na utrjeno sodno prakso sodba glede trajanja hudih telesnih bolečin upošteva le čas, ko tožnik ni bil v umetni komi.¹⁰ Odmerjena odškodnina (hud primer po Fisherju) je zato dosojena v okviru odškodnin v podobnih primerih.

28. Sodba tožniku prisodi odškodnino za tako imenovan primarni strah (strah ob dogodku) in sekundarni strah (strah za izid zdravljenja) v znesku 2.500,00 EUR (brez upoštevanja soprispevka). Odškodnina za strah, ki se sicer prisoja enotno, je po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna. Presoja primarnega strahu (občutkov oškodovanca ob dogodku) je stvar subjektivnega doživljanja. Sodba sledi tožnikovi izpovedbi, da se spomni le tega, da je motor letel proti njem, kar je opisal kot "si v šoku, da te kar kap zadane, ko vidiš da leti", kasnejšega dogajanja pa se ne spomni. Sodba upravičeno zato ne sledi izvedencu, da tožnik hudega primarnega strahu ni utrpel. Pritožbene trditve tako toženke kot toženca glede strahu so nedopustne pritožbene novote. Kot pravilno obrazloži že sodba, sta toženki pravočasno ugovarjali zgolj s splošnim prerekanjem višine zahtevka. Niti v izvedenskem mnenju dr. V. S., na katerega se toženkina pritožba sklicuje, niti v ugotovitvah sodbe, ni podlage za pritožbeno trditev, da je bil strah tekom zdravljenja kvečjemu lažje intenzitete. Po ugotovitvi sodbe (45. točka obrazložitve) je bil strah hude intenzitete prvih deset dni hospitalizacije po prebuditvi iz kome, nato je prešel v strah srednje intenzitete, ki ga je skupaj doživljal vsaj tri do štiri mesece, ves preostali čas zdravljenja pa je doživljal strah lažje intenzitete za izid zdravljenja. Kratkotrajnost hude intenzitete strahu ob škodnem dogodku, sodba, kot pravilno obrazloži, ustrezno upošteva pri višini.

29. Sodba tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi 20.000,00 EUR (brez upoštevanja soprispevka tožnika), kar je upoštevaje posledice, ki so tožniku ostale tako na fizični kot duševni ravni, ki ga omejujejo tako pri fizični aktivnosti, poklicnem in drugem delu (nesposoben je za opravljanje poklica, ki ga je prej opravljal), primerna in pravična odškodnina. Ni na mestu pritožbeni očitek toženke, da sodba ne upošteva, da ne gre več za mlado osebo, ki bi bila polno življenjsko aktivna, glede na to, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star okrog petdeset let (star je bil 46 let). Tožniku niso ostale le težave z erekcijo, ki jih izpostavlja toženka v pritožbi, temveč številne druge težave, ki jih na podlagi izvedenskih mnenj treh sodnih izvedencev in sicer travmatologa dr. V. S., urologa mag. M. M. in psihiatrinje dr. M. K., ugotavlja sodba (52. do 54. točka obrazložitve).

30. Zaradi posledic poškodb desnega kolena in desne ključnice je tožnik manj sposoben oziroma praktično nesposoben za vse neenakomerne športne aktivnosti, za aktivnosti v višini ramenskega sklepa in višje, oviran je pri vseh težjih domačih aktivnostih, fizične aktivnosti lahko izvaja le kratek čas, za težje fizične aktivnosti je praktično nesposoben. Pred nezgodo je bil poklicni voznik inštruktor in je s tem delom po ocenitvi na invalidski komisiji moral prenehati. Z mnenjem izvedenke psihiatrinje dr. M. K. je potrjeno, da ima tožnik zaradi škodnega dogodka težave s spominom (ne more si zapomniti niti vsakodnevnih opravil niti delovnih nalog), težave ima s prilagajanjem okoliščinam, ki niso rutinske in so povezane s hitrim odločanjem, njegova toleranca na stresne okoliščine je zmanjšana, zaradi česar je obvladovanje lastnih čustvenih vzgibov v takih okoliščinah pomembno zmanjšano. Zaradi težav s pozornostjo in zaradi znižanja frustracijske tolerance se ne more ustrezno prilagajati spreminjajočim se okoliščinam, ki so bile ob njegovem delu običajne, zaradi osebnostne spremenjenosti je v prihodnje tudi vprašljiva njegova sposobnost vzpostavljanja in vzdrževanja intimnih medsebojnih stikov. Sodba ima v izvedenskem mnenju izvedenca urologa, kot pravilno obrazloži, zadostno podlago za zaključek, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in težavami z erekcijo. Pritrditi je sicer pritožbi, da je izvedenec bil mnenja, da neposredni mehanizem nastajanja erekcije s poškodbo ni bil prizadet, vendar je bil izvedenec kasneje (dopolnilno mnenje 9. 5. 2014) mnenja, da je obsežna poškodba, kot jo je utrpel tožnik, stres za celotno telo in psiho in ima lahko dolgotrajne ali stalne posledice pri doseganju erekcije, česar pritožba ne upošteva. Pravilno je stališče sodbe, da so psihične težave oziroma vzroki kot posledica škodnega dogodka lahko enakovredni dejanskim vzrokom.

31. Tožnik je bil ob nesreči star 46 let. Zaradi posledic, ki so mu ostale zaradi poškodb dobljenih v nesreči, ne more več opravljati dela poklicnega inštruktorja in tudi ne dela (opravljal ga je občasno) varnostnika (z delom je moral prenehati po oceni invalidske komisije z dne 1. 12. 2008, da je invalid III. kategorije). Ne more se več ukvarjati s športom. Zaradi osebnostne spremenjenosti, motenj spolne funkcije in psihičnih težav, ima težave v družinskem življenju. Sodba tožniku upravičeno verjame, da trpi intenzivne duševne bolečine, da ga telesna in mentalna omejenost žalostita, da je postal depresiven in se počuti osamljenega.

32. Odločbi, ki ju v oporo trditvam o previsoki odškodnini ponudi toženka in sicer sodbi VS RS II Ips 446/2005 in II Ips 691/2004¹¹, s predmetno nista primerljivi, ker so tožniku ostale hujše posledice, zlasti na psihični ravni.

33. Skupno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 37.500,00 EUR - 37 povprečnih neto plač (brez upoštevanja tožnikovega soprispevka) je primerljiva z odškodninami prisojenimi v podobnih primerih (hud primer po Fischerju)¹².

34. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da ni dokazano, kdaj naj bi tožnik potreboval pomoč, niti kakšna pomoč naj bi bila to. Sodba ugotovitve o tem temelji na izvedenskem mnenju (71. točka obrazložitve) in na njegovi podlagi tudi temelji njen zaključek (72. točka obrazložitve) o potrebnem trajanju pomoči. Glede višine urne postavke sodba upošteva, da mu je pomoč nudila žena (prizna 4,00 EUR in ne 12,00 oziroma 14,00 EUR, kot je zahteval tožnik). Ugotovljen obseg pomoči je nedvomno presegal pomoč, ki sta si jo dolžna nuditi zakonca. V nasprotju z ustaljenim stališčem sodne prakse pa je pritožbeno stališče toženke, da eventualna pomoč žene ne more biti odplačna.

35. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede podlage za določitev mesečne rente, to je, da je imel tožnik ob škodnem dogodku plačo 1.035,00 EUR, kar je dokazoval s plačnim listom nekega drugega delavca. Sodba se glede ugovorov tožencev opredeli (86. točka obrazložitve) in sicer pojasni, da gre za dokazilo bivšega delodajalca, ki izkazuje višino plače na enakem delovnem mestu, kot ga je pred nesrečo opravljal tožnik, kar predstavlja objektivno predvidljiv hipotetični prihodek tožnika v primeru, da do nesreče ne bi prišlo. Pavšalno navržen pritožbeni očitek toženke, da sodišče ni želelo izvesti dokazov, da bi raziskalo resnično dejansko stanje, ne terja odgovora in tudi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Sicer pa tožnik upravičeno v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je podatek o višini plače, ki naj se upošteva kot izhodišče za prisojo mesečne rente, podal že v tožbi, toženci pa so šele v pripravljalni vlogi 21. 8. 2012, torej prepozno (tožnik je ugovarjal prekluzijo) začeli zatrjevati, da tožnik ne bi imel plače v taki višini. Sodba zaključi, da tožnik ni izkazal, da je kot aktivni član žirije, zveze in direktor številnih dirk, zaslužil 800,00 EUR (83. točka obrazložitve), zato je brez pomena pritožbeno zatrjevanje toženca, da iz tega naslova tožnik ni mogel imeti izgube.

36. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

37. Toženca s pritožbo nista uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 365. člena ZPP), povrniti pa morata potrebne stroške tožniku za odgovor na pritožbi. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo in priglašenima stroškovnikoma in vsakemu tožencu naložilo v plačilo 1.903,96 EUR pritožbenih stroškov tožnika (po tar. št. 3210 za odgovor na pritožbo 1.259,20 EUR, po tar. 6002 za materialne stroške 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV).

38. Odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na 378. členu OZ, o začetku njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi enkrat že odločalo s sodbo III P 1605/2010 z dne 12. 1. 2005, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I P 2349/2015 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.
² Do poškodb tožnika je prišlo, ko so vozniku motorja (tekmovalcu) odpovedale zavore, zaradi česar je zapeljal preko varnostnega nasipa iz zemlje in trčil v tožnika.
³ Po določbi 286. člena ZPP morajo stranke najkasneje na prvem naroku ponuditi ustrezne trditve in dokaze, kasneje pa le, če izkažejo, da tega brez svoje krivde niso mogle storiti.
⁴ Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in nove dokaze le, v kolikor izkaže nekrivdni razlog za njihovo uveljavljanje.
⁵ Po naroku 5. 10. 2012, na katerem je bil izveden dokaz z zaslišanjem tožnika in prič.
⁶ Na nadaljnja vprašanja sodnice je priča namreč povedala "Mogoče bi tudi jaz tukaj šel, mogoče je šel on kaj pogledat. Predsednik žirije, kot sem prej rekel, sam si pač, ne vem, glejte, sam si določa. Lahko je on mogoče imel željo, da kaj bolje vidi, jaz ne vem."
⁷ Z licenco je bil na to mesto prepovedan dostop le za gledalce in novinarje.
⁸ Sodba izrecno izpostavi, da se je kot neresnično izkazala tožnikova trditev, da je bil s strani toženke (in ne toženca kot slednji trdi v pritožbi) postavljen neposredno ob stezo, na mesto kjer je prišlo do nesreče.
⁹ Tožnik je bil zadolžen za skrb in varnost na progi in bi, če je menil, da funkcije predsednika žirije ne more izvajati na varen način, lahko zahteval, da se ta pomanjkljivost odpravi.
¹⁰ Ne sledi mnenju izvedenca o skupnem trajanju izredno hudih in hudih bolečin 15 dni temveč ugotovi, da so slednje trajale devet dni (v umetni komi je bil šest dni).
¹¹ V zadevi II Ips 446/2005 z dne 24. 6. 2007 (gre za oškodovanca starega 33 let) je dobil oškodovanec blažje poškodbe od tožnika (pretres možganov in sum na obtolčenino možganov, udarnine po telesu), v odmerjeni odškodnini za zmanjšanje življenjske sposobnosti (14 povprečnih neto plač), je upoštevano, da delovne nesposobnosti in nezmožnosti ukvarjanja s karatejem ni moč pripisati izključno posledicam nesreče. V zadevi II Ips 691/2004 z dne 13. 7. 2006 (gre za oškodovanca starega 57 let) je oškodovanec dobil le udarnino glave ter odprt prelom goleni in gležnja.
¹² Primerjaj: odločbe VS RS II Ips 103/2005, II Ips 794/2006, II Ips 275/2007.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 993/2013
• VSL sodba II Cp 3500/2014
• VSL Sodba II Cp 2018/2021