VSL Sodba I Cp 895/2017

Jedro

Adekvatnost posledic škodnega dejanja je lahko relevantna le pri ugotavljanju vzročne zveze v razmerju do škodnega dogodka, ne pa tudi v razmerju do konkretno nastale škode. Odgovorna oseba mora oškodovanca sprejeti takega, kot je. Pri oškodovancu bi se z leti zagotovo pojavile določene zdravstvene težave zaradi bolezenskih sprememb na vratni hrbtenici; da bi zaradi teh ohromel, pa toženec ne zatrjuje in takšna možnost niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Toženec zato odgovarja tudi za posledice oškodovančevih degenerativnih sprememb, ki jih je škodni dogodek izzval.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 521,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 11.205,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Navaja, da je predlagal obnovo kazenskega postopka, vendar o njegovem predlogu še ni bilo odločeno. Vztraja, da mu zaradi okoliščin, na katere ni imel vpliva, ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo. Zaradi alkoholiziranosti drugega udeleženca nezgode B. V. je bila vzročna zveza prekinjena. B. V. je huje kršil cestnoprometne predpise. V litru izdihanega zraka je imel kar 0,58 mg alkohola, zato ni bil sposoben pravilnega zaznavanja okolice, poleg tega pa je po trčenju nekontrolirano padel. Podrejeno toženec meni, da je oškodovanec k nastanku škodnega dogodka prispeval vsaj 95 %. Toženec je bil popolnoma trezen in na osvetljenem delu cestišča, medtem ko je B. V. pripeljal iz popolne teme na kolesu, brez prižganih luči. Po mnenju izvedenca bi trezen lahko preprečil nalet s tožencem, zato je drugačen zaključek sodišča prve stopnje napačen in protispisen. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do navedb priče G. Nejasna in protislovna je tudi obrazložitev sodbe v delu, kjer sodišče ocenjuje, kako je B. V. alkoholiziranost povečala nastanek hude poškodbe. Če B. V. že pred škodnim dogodkom ne bi imel izrazitih degenerativnih sprememb vratne hrbtenice, v nezgodi ne bi prišlo do poškodbe hrbtenjače in posledične ohromelosti. Tudi to dejstvo bi moralo sodišče upoštevati pri zvišanju oškodovančevega soprispevka. Poleg tega sodišče ni ustrezno obrazložilo svoje stroškovne odločitve, ki se je zato ne da preizkusiti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Utemeljena je le pritožba glede stroškov postopka, sicer pa pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odgovornost za obravnavano prometno nezgodo, v kateri se je poškodoval tožnikov zavarovanec B. V. (v nadaljevanju: oškodovanec), materialnopravno pravilno porazdelilo med oba udeleženca nezgode, toženca in oškodovanca, v enaki meri. Po prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima namreč oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

6. Sodišče je za takšno svojo presojo navedlo celovite, jasne in neprotislovne razloge, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Vsebino dokazov, tudi izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke, je v obrazložitvi sodbe korektno povzelo. V dokazno oceno je vključilo tudi izpoved priče G. in je drugačna pritožbena trditev očitno protispisna. Očitek, da se sodišče ni dokazno opredelilo do posameznih izpovedi iz zapisnikov v kazenskem postopku, pa je presplošen in ne omogoča vsebinskega odgovora. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo pravil o sestavi sodbe, niti toženčeve pravice do obravnavanja. Zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) niso podane.

7. Toženec je bil v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ker je s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa povzročil hudo telesno poškodbo oškodovanca. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno kazensko sodbo (14. člen ZPP). Toženec zato ne more uspeti z ugovorom, da je alkoholiziranost oškodovanca prekinila vzročno zvezo med toženčevim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

8. Alkoholiziranost oškodovanca, ki je bila tolikšna, da je vplivala na njegovo sposobnost za varno vožnjo, je brez dvoma bila vzrok za nezgodo, a nikakor ne edini. Toženec pozablja, da je vozil po napačni strani ceste, kar je odločilno prispevalo k trčenju z oškodovancem. Poleg tega je, resda enako kot oškodovanec, vozil v temi brez prižgane luči na kolesu. Ker je do trčenja prišlo v temi, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da oškodovanec niti trezen nasproti vozečega toženca ne bi mogel zaznati. Glede te okoliščine torej ni bistveno, da je bila oškodovančeva sposobnost zaznavanja zaradi zaužitega alkohola po mnenju izvedenca bistveno okrnjena. Nenazadnje je bil toženec trezen, pa oškodovanca do trčenja ni opazil.

9. Pač pa je alkoholiziranost oškodovanca prispevala k njegovemu nenadzorovanemu padcu s kolesa po trčenju. Posledično je bila njegova huda telesna poškodba resnejša, kot bi bila sicer. Kljub temu pa toženec ne more uspeti z ugovorom, da bi oškodovanec, če bi bil trezen, utrpel le lahko telesno poškodbo, ali sploh nobene. Z morebitno takšno ugotovitvijo bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v dejansko podlago kazenske sodbe. Huda telesna poškodba je namreč pri kaznivem dejanju, za katerega je bil obsojen toženec, objektivni pogoj kaznivosti. Dejstev, od katerih je odvisna pravna kvalifikacija kaznivega dejanja, pa pravdno sodišče zaradi vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo ne sme ugotavljati v nasprotju s kazenskim sodiščem.

10. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo višino oškodovančevega prispevka k nastanku škode (30 % zaradi alkoholiziranosti in 20 % zaradi vožnje brez prižgane luči). Gre za pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke, da obstaja "večja" verjetnost, da bi trezen oškodovanec preprečil poškodbo ali zmanjšal njeno težo. Poleg tega pritožba zmotno enači to abstraktno možnost¹ z ugotavljanjem konkretnega prispevka oškodovanca v danih okoliščinah primera, kjer je moralo sodišče prve stopnje med drugim upoštevati tudi ugotovitve, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.

11. Brez dvoma sodi vožnja pod vplivom alkohola med hujše prometne prekrške, vendar je po presoji pritožbenega sodišča takšno oškodovančevo ravnanje povsem primerljivo s toženčevo vožnjo v nasprotni (prepovedani) smeri. Toženec bi nič manj kot oškodovanec moral in mogel predvideti, da se njegova nerazumna in tvegana vožnja lahko konča s prometno nezgodo. Po navedenem ni podlage za še višji oškodovančev prispevek k nastanku škode, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi s tem se toženec neutemeljeno sklicuje na hude degenerativne spremembe vratne hrbtenice pri oškodovancu, ki so odločilno prispevale k usodnosti njegove poškodbe. Sodišče prve stopnje se je namreč v dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da oškodovanec zaradi teh sprememb pred obravnavano nezgodo ni imel izraženih težav, zato skladno z novejšo sodno prakso² oškodovančevega predhodnega zdravstvenega stanja ni štelo v breme oškodovancu, ampak tožencu kot povzročitelju nezgode. Posledice degenerativnih sprememb bi bilo mogoče pripisati oškodovancu le, če bi že pred nezgodo vedel za svoje zdravstveno stanje in temu svoje dejavnosti ne bi ustrezno prilagodil; česa takega pa toženec ne zatrjuje.

12. Res je obseg škode v obravnavanem primeru zaradi predhodnega zdravstvenega stanja oškodovanca neobičajno večji, vendar je zmotno pritožbeno stališče, da bi moral toženec odgovarjati le za pričakovano oziroma predvidljivo škodo. Adekvatnost posledic škodnega dejanja je lahko relevantna le pri ugotavljanju vzročne zveze v razmerju do škodnega dogodka, ne pa tudi v razmerju do konkretno nastale škode. Odgovorna oseba mora oškodovanca sprejeti takega, kot je. Pri oškodovancu bi se z leti zagotovo pojavile določene zdravstvene težave zaradi bolezenskih sprememb na vratni hrbtenici; da bi zaradi teh ohromel, pa toženec ne zatrjuje in takšna možnost niti iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Toženec zato odgovarja tudi za posledice oškodovančevih degenerativnih sprememb, ki jih je škodni dogodek izzval.

13. Sodišče prve stopnje je torej pri presoji podlage toženčeve obveznosti celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, medtem ko višini tožnikove terjatve pritožba ne oporeka. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo glede odločitve o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

14. Pritožba pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bil uspeh pravdnih strank v pravdi enak, ni pa upoštevalo, da so bili njuni pravdni stroški bistveno različni. Toženca je razliko od tožnika v pravdi zastopal odvetnik, poleg tega pa je toženec plačal tudi stroške za dokazovanje z izvedencem. Tožnikovi stroški (sodna taksa - 675,00 EUR, administrativni stroški - 10,00 EUR, pričnina za oškodovanca - 2,40 EUR) tako znašajo skupaj 687,40 EUR, toženčevi (za sestavo vlog, zastopanje na narokih, potne stroške, DDV in izvedenino)³ pa 1.729,79 EUR. Glede na ugotovljene okoliščine primera in glede na doseženi uspeh v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) bi odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške, ne bila pravična. Ustreznejša porazdelitev stroškovnega bremena je po presoji pritožbenega sodišča takšna, da pravdni stranki druga drugi povrneta sorazmeren del njunih stroškov. Tožnik bi bil tako upravičen do povračila v višini 343,70 EUR, toženec pa v višini 864,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 521,20 EUR, ki jih mora tožencu povrniti tožnik. Če bo s plačilom zamujal, bo tožencu dolgoval še zakonske zamudne obresti od tega zneska (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ in 313. členom ZPP).

15. Po navedenem je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi delno ugodilo ter izpodbijano stroškovno odločitev ustrezno spremenilo.

16. Toženec pa ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Bistveni del njegove pritožbe je bil zavrnjen, uspel je le s pritožbo zoper stroške postopka, ki so stranska terjatev in se pri presoji pritožbenega uspeha ne

upoštevajo. Svoje pritožbene stroške mora zato kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zapisalo, da večja verjetnost pomeni več kot 50 %.
² Odločbe Vrhovnega sodišča RS:II Ips 170/2005, II Ips 636/2005, II Ips 948/2006, II Ips 934/2007, II Ips 625/2008, II Ips 1198/2008, II Ips 253/2013 in druge; sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 889/2015.
³ Podrobnejša specifikacija toženčevih stroškov je razvidna iz stroškovnika (list. št. 94). Stroški obeh pravdnih strank so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah s Taksno tarifo.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 412/2020
• VSL Sodba I Cp 776/2021
• VSC sodba Cp 76/2011