<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep II Cp 1746/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1746.2017
Evidenčna številka:VSL00004620
Datum odločbe:11.10.2017
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Milan Mesojedec
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:neupravičena pridobitev - zahtevek za plačilo uporabnine - nemožnost uporabe solastne stvari - zahteva za dopustitev uporabe - prikrajšanje - obogatitev - korist od uporabe stvari

Jedro

Toženec je solastno hišo prepustil v uporabo svoji nečakinji, ki je hišo oddajala in je hišo tako izključno uporabljal 11 let. Solastnika zahtevata uporabnino na podlagi 198. člena OZ. Ker sta se skušala s tožencem dogovoriti, nečakinja pa jima ni pustila niti v solastno hišo, toženec pa je odklanjal dogovarjanje, je podan temelj za sklepanje, da je tožeča stranka prikrajšana, tožena pa obogatena.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v zavrnilnem delu (2. točka in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožba tožene stranke proti vmesni sodbi se zavrne kot neutemeljena in se potrdi vmesna sodba v točki 1 izreka.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke glede uporabnine za obdobje od avgusta 2016 do februarja 2017. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek glede uporabnine za obdobje od oktobra 2014 do julija 2016. Glede stroškov je odločilo, da se pridržijo do izdaje končne sodbe.

2. Proti vmesni sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Tožnika od tožencev v času pred pravdo nista zahtevala dopustitev uporabe nepremičnine, saj sta privolila v prikrajšanje. To je ustaljena praksa. Zato ni razlogov, da za čas po vložitvi tožbe, sodišče argumentira drugače. Gre za čas pred tožbo. Zato gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 206/2014 izreklo, da mora biti prikrajšanje konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pri tem pa ni zahteval dopustitev uporabe, ne zadošča. Tako je obrazložitev vmesne sodbe sama s sabo v nasprotju. Tako ni mogoče zaznati, v čem se je manifestiralo prikrajšanje. Sodba "pomeša materialno pravo s procesnim pravom". Po stališču sodišča se tako nikoli ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je prikrajšanje konkretno ali realno.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Tožnika vlagata pritožbo proti delu sodbe, s katerim nista uspela in uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je pravna podlaga 190. in 198. člen OZ. Vendar oba člena ne poznata pogojev, ki jih sodišče ugotovi. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožnika nista zahtevala od toženca souporabo nepremičnine. Drugotožnik je povedal, da je od toženca zahteval ključe in dobil odgovor, da jih ima D. Povedal je tudi, da je bila predmetna nepremičnina vseljena brez njegove vrednosti in da toženec pobira najemnine za celo hišo. Gre torej za prikrajšanje obeh tožnikov, saj svojega solastnega deleža ne moreta uporabljati že dalj časa. Opozarja na sklep Višjega sodišča v Kopru Cp 687/2007.

5. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je pravna podlaga za rešitev tega spora OZ in sicer določbe o neupravičeni pridobitvi oziroma nemožnosti uporabe solastne stvari (190. in 198. člen OZ). Sodišče prve stopnje je kot ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, citiralo določbo II Ips 206/2014. V tej odločbi je Vrhovno sodišče med drugim zapisalo, da mora biti prikrajšanje konkretno in realno in da dejstvo, da solastnik stvari ne uporablja, pred tem pa od drugega ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.

8. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja, da je v konkretnem dejanskem stanju možen takšen sklep, da pred vložitvijo tožbe ravnanje tožnikov in ravnanje toženca ni mogoče opredeliti kot takšnega, da tožnika nista zahtevala dopustitev uporabe solastne hiše. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 178/2011 razlagalo isti pravni standard med solastniki, ko gre za uporabo solastne stvari tako, da je zapisalo, da če tožena stranka proti volji tožnika izključno sama uporablja sporno nepremičnino, jo ima v izključni posesti, to zadostuje za pojem prikrajšanja. Seveda pa je treba tudi, da nasprotne stranke oziroma tožeča stranka zahteva dopustitev uporabe. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- od smrti zapustnice je toženec uporabljal celo stavbo oziroma za to pooblastil svojo nečakinjo D. (zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Ljubljani je pod opr. št. III D 443/2006),

- tožnika sta izpovedala, da sta večkrat skušala skleniti s tožencem dogovor, da ju izplača glede solastniškega deleža in zahtevala dopustitev uporabe nepremičnin, a je toženec zavrnil, oziroma je to zavrnila njegova nečakinja,

- toženčeva nečakinja je tožnikoma prepovedala dostop do solastne hiše, ko sta se želela z njo pogovoriti o možnosti delitvi hiše v naravi (pričevanje tožnice),

- tožnik je tožencu predlagal, da se sestanejo z namenom, da se dogovorijo, kako bodo uporabljali stavbo in plačevali stroške,

- tožnika sta vložila predlog za razdružitev solastnine na Okrajnem sodišču v Ljubljani.

9. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev, je sodišče prve stopnje sklepalo, da tožnika nista skušala solastnine dejansko sama uporabljati oziroma souporabljati in da nista izkazala, da ju je toženec konkretno oviral. Sodišče je sklepalo, da pravno ni pomembno, da tožnika nista podala soglasja za vselitev tretjega v hišo in se zato do tega ni opredelilo.

10. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje zmotno razlaga, kaj je treba, da sodišče ugotovi, da solastnik "ni zahteval dopustitve uporabe solastne hiše." Če je ugotovljeno, da solastnik zahteva razdružitev solastnine (v nepravdnem postopku), da zahteva sestanek s tožencem, da se pogovorita o uporabi hiše in plačevanju stroškov in jim toženčeva nečakinja, ki hišo z dovoljenjem toženca uporablja, prepove dostop do solastne hiše, zadostuje za izpolnitev pogoja dopustitve uporabe solastne stvari. Dejstvo, da toženec oddaja hišo oziroma po svoji nečakinji D. uporablja celo hišo, zadošča za pojem prikrajšanja na strani tožeče stranke. Ker je sodišče zmotno štelo, da do vložitve tožbe tožnikoma ne pripada nič, je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo dejansko stanje neugotovljeno (355. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje odloči še o višini zahtevka in mu o drugih ugovorih tožene stranke, o katerih sodišče prve stopnje še ni odločilo.

O pritožbi tožene stranke:

11. Tožena stranka ima sicer prav, da je sodišče uporabilo drugačno argumentacijo za pravno presojo tožbenega zahtevka za čas pred pravdo in po vložitvi tožbe. Vendar je argumentacija za čas pred vložitvijo tožbe, napačna. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče pri pravni podlagi oziroma razlagi pravnega standarda neupravičene obogatitve in pojma, kdaj solastnik stvari ne uporablja in ni zahteval dopustnosti uporabe, sklicuje na del odločbe, ki se nanaša na odgovor na pritožbo tožnikov. Tožeča stranka je z isto argumentacijo, dejansko in pravno podlago vložila zahtevek pred vložitvijo tožbe in za čas do februarja 2017. Nemogoče je stališče toženca, da lahko od smrti zapustnice izključno razpolaga s celo hišo oziroma jo prepusti v uporabo nečakinji D. Ni pravilno stališče toženca, da bi tožnika morala zahtevati izročitev ključev. Tožnika sta dokazala, da se ne strinjata z načinom uporabe oziroma izključevanjem tožnikov iz uporabe solastne hiše in ni treba, da na silo skušata vdreti v hišo. Njun namen je bil resno izkazan (telefonski pogovori, pogovor z nečakinjo D., vložitev zahtevka na razdružitev solastnine v nepravdnem postopku). Tožnika sta dovolj dokazala svoje trditve in izpolnila svoje dokazno breme. Pač pa ravnanja toženca ni bilo mogoče opredeliti kot takšnega, da tožnikoma ni branil souporabe hiše oziroma da je sodeloval s tožnikoma pri upravljanju s hišo. Sodišče sicer ima prav v opredelitvi, da v tej pravdi ne gre za vprašanje, ali sta tožnika soglašala z vselitvijo tretjega v hišo. Vendar je to dejstvo indic o tem, da je toženec sam razpolagal z uporabo hiše in omogočil tretjim, da hišo izključno uporabljajo in tudi imel od tega korist.

12. Tako sodišče prve stopnje v sodbi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče prve stopnje je le zmotno uporabilo materialno pravo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za čas pred vložitvijo tožbe. Zato je treba pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Dejansko stanje je bilo zadosti ugotovljeno, niso bile podane absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba to pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 198

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNTE5