<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1272/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.1272.2017
Evidenčna številka:VSL00004590
Datum odločbe:13.09.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Irena Veter (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - zapadlost odškodninske terjatve - zamuda s plačilom odškodnine - začetek teka zakonskih zamudnih obresti

Jedro

OZ določa zapadlost odškodninske obveznosti od trenutka nastanka škode (165. člen), kar pa ne pomeni, da je tožena stranka v zamudi od tega dne dalje. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je od 1. 1. 2002 odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, ki jo je treba presojati tudi za odškodninske obveznosti po 299. členu OZ. Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka sicer v tožbi navaja, da je tožena stranka izvensodno podani odškodninski zahtevek v celoti zavrnila, vendar se niti v tožbi niti kasneje nanj ne sklicuje in ga tudi v spis ni vložila niti takrat, ko je stranski intervenient teku zakonskih zamudnih obresti izrecno in določno ugovarjal. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka v zamudi od vložitve tožbe dalje, torej od postavitve konkretnega denarnega zneska zahtevane odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 3.119,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2012 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 1.892,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 1.002,81 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga pritožbenemu sodišču spremembo sodbe. Meni, da pri odmeri višine odškodnine sodišče ni pravilno upoštevalo vseh okoliščin oz. je tožniku neutemeljeno prisodilo nižjo odškodnino od zahtevane. V premajhni meri je upoštevalo, da gre pri tožniku za najstnika, ki je svojo poškodbo in posledično odsotnost iz treningov karateja ter drugih športnih aktivnosti doživljal bolj boleče, kot povprečen odrasel človek. Poleg tega je napačno stališče sodišča, da ni mogoče upoštevati škodnih posledic, ki jih je povzročila druga poškodba. Vzročna zveza je podana, saj brez škodnega ravnanja tožene stranke tudi druge poškodbe ne bi bilo. Tožnik je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je zmanjšal obseg škode. Glede zakonskih zamudnih obresti je potrebno uporabiti 165. člen OZ, kar pomeni, da zamudne obresti pričnejo teči s prvim naslednjim dnem nastanka škode in ne šele z opominom na plačilo. Tožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker mu sodišče ni priznalo stroškov odškodninskega zahtevka, podanega pred sodnim postopkom, čeprav so bili priglašeni v skladu z Odvetniško tarifo.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je mladoletnemu tožniku za poškodbo, ki jo je v oktobru 2009 utrpel pri šolski uri telovadbe, prisodilo 2.500,00 EUR odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter 300,00 EUR za duševne bolečine zaradi strahu. Pritožba konkretno ugovarja le višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, ko navaja, da je prenizka, ker da je tožnik mlad in je zato svojo poškodbo doživljal bolj boleče, kot povprečen odrasel človek. Tožnikova mladost je bila pri odmeri odškodnine za to obliko škode prvostopenjsko sodišče v pravilnem obsegu že upoštevana, kot izhaja iz 21. do 28. točke obrazložitve sodbe. Prisojena odškodnina tudi sicer ni prenizka in v celoti ustreza merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), torej stopnji in trajanju tožnikovih telesnih bolečin in strahu. To velja tudi za višino prisojene odškodnine za strah (ker ji tožnik konkretno ne ugovarja, je pritožbeno sodišče pravilno uporabo materialnega prava preverilo po uradni dolžnosti). Upoštevane so bile tudi vse ostale okoliščine primera, med ostalim teža in narava poškodbe ter potek zdravljenja. Pri odmeri odškodnine je treba upoštevati tudi prizadetost dobrine in namen odškodnine, saj mora ta zagotoviti tožniku zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik utrpel poškodbo, ki se po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb uvršča med zelo lahke (udarnina leve pete). Po poškodbi je po ugotovitvah sodnega izvedenca trpel srednje hude bolečine le cca tri dni, nato pa lahke 10 dni in do zaključenega zdravljenja 29. 3. 2010 le ob obremenjevanju pete. Poškodba tudi ni terjala medicinskih posegov, najbolj nevšečno za tožnika je bilo, da je moral do zaključenega zdravljenja obiskovati fizioterapijo ter opustiti treninge karateja, šolsko telovadbo ter druge telesne aktivnosti. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti je zato in tudi glede na vse ostale okoliščine tega primera, izčrpno opisane v sodbi, dovolj visoka in ne odstopa od ustaljene sodne prakse (tega pritožba niti ne očita). Zato je odločitev materialnopravno pravilna.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pri odločanju o odškodnini upoštevati kasnejše tožnikove poškodbe pri treningih karateja. Sicer drži, da je izvedenec medicinske stroke te poškodbe povezal s poškodbo pri telovadbi, zaradi katere je ostala tožniku povečana občutljivost pete. Pritožbeno sodišče razlogom sodbe, da bi bil v primeru izkazane trajne posledice tožnik kvečjemu upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, še dodaja, da tožnik morebitnih telesnih bolečin in nevšečnosti pri kasnejših poškodbah pete ni zatrjeval, niti ni opredelil trajanja bolečin niti nevšečnosti. V drugi pripravljalni vlogi je navedel zgolj; "se je tožniku poškodba pri treningu karateja, kot posledica še vedno občutljive pete, dne 21. 9. 2010 celo obnovila. Ta dogodek pa je le še povečal strah tožnika, ki mu je onemogočal sproščeno vadbo, saj se je upravičeno bal, da se lahko poškodba pri določenih obremenitvah obnavlja". Zgolj navedeno torej ne zadostuje za prisojo višje odškodnine tožniku niti za telesne bolečine in nevšečnosti niti za duševne bolečine zaradi strahu (kot že navedeno tožnik višine te oblike odškodnine konkretno v pritožbi ne izpodbija).

7. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni pravilno dosodilo teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožnik zahteval od dneva škodnega dogodka 7. 10. 2009. OZ določa zapadlost odškodninske obveznosti od trenutka nastanka škode (165. člen), kar pa ne pomeni, da je tožena stranka v zamudi od tega dne dalje. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti je od 1. 1. 2002 odvisna od zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, ki jo je treba presojati tudi za odškodninske obveznosti po 299. členu OZ1. Po tej določbi je nastanek zamude vezan na upnikov opomin na izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka sicer v tožbi navaja, da je tožena stranka izvensodno podani odškodninski zahtevek v celoti zavrnila, vendar se niti v tožbi niti kasneje nanj ne sklicuje in ga tudi v spis ni vložila niti takrat, ko je stranski intervenient teku zakonskih zamudnih obresti izrecno in določno ugovarjal. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka v zamudi od vložitve tožbe dalje, torej od postavitve konkretnega denarnega zneska zahtevane odškodnine.

8. Odločitev o pravdnih stroških je pravilna in skladna z določbo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba neutemeljeno ugovarja višini odmerjenih stroškov tožeči stranki, češ da so prezrti priglašeni stroški odškodninskega zahtevka. Kot je že zgoraj pojasnjeno, tožeča stranka ni izkazala niti kdaj niti v kakšni obliki naj bi zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine pred vložitvijo tožbe.

9. Ker niso podani uveljavljani, niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožnik mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena in 165. člen ZPP).

-------------------------------
1 Pravno mnenje Občne seje VSS z dne 26. 6. 2002.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 179, 299, 299/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNTA0