VSL Sodba IV Cp 1652/2017

Jedro

Skupno starševstvo je možno samo v primerih, če sta starša neobremenjena s svojim preteklim starševskim odnosom in sposobna popolnoma neobremenjene komunikacije, ki zadeva oskrbo in vzgojo otroka. Iz mnenja izvedenke klinične psihologinje izhaja, da bi tudi sama predlagala skupno starševstvo, če ne bi bil med staršema tako velik razkorak v komunikaciji in če ne bi bilo tožničinega očitnega nasprotovanja skupnemu starševstvu. Gre torej za okoliščino, ki je bistvena za odločitev o skupnem starševstvu. Sicer pa je glede na določilo 105. člena ZZZDR odločitev, da oba starša obdržita varstvo in vzgojo otroka, lahko le posledica sporazuma med njima, ne pa tudi odločitve sodišča, ko se starša niti ob pomoči centra za socialno delo ne uspeta sporazumeti o varstvu in vzgoji otroka (prvi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletna hčerka pravdnih strank A. A., rojena ... 2006, zaupa v varstvo in vzgojo materi, da se z očetom določijo stiki, in sicer vsak drugi teden od petka, ko oče prevzame mld. A. A. v šoli, do srede zjutraj, ko jo odpelje v šolo, v tednu, v katerem nima vikend stikov, pa ob torkih, ko prevzeme otroka v šoli, do srede zjutraj, ko ga vrne v šolo, v primeru, da ima mld. A. A. na dan, ko ima stik z očetom, jahanje, pa stiki potekajo tako, da jo pride oče iskat v šolo in jo po jahanju vrne na materin dom. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da mld. otrok s staršema izmenično preživlja počitnice. Za čas od 12. 3. 2015 dalje je določilo mesečno preživnino v znesku 410,00 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Sodbo izpodbijata obe pravdni stranki iz pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnica izpodbija sodbo v odločitvi o stikih v njenem zavrnilnem delu, v zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka za plačilo preživnine v znesku 30,00 EUR mesečno in v odločitvi o stroških. Navaja, da ni razloga za zavrnitev zahtevka za preživnino, saj gre za otroka s posebnimi potrebami, kar je povezano predvsem z višjimi stroški prehrane in različnimi dodatnimi terapijami. Po drugi strani ima oče bistveno višje dohodke in prebiva v skupni hiši pravdnih strank. Odločitev o stikih je rezultat ne dovolj premišljenega sojenja. Zanjo ni podlage ne v mnenju CSD, ne psihologinje mld. Z. in njene specialne pedagoginje, pa tudi ne v zaslišanju strank. V nadaljevanju povzema nekatere ugotovitve centra za socialno delo, sodne izvedenke klinične psihologinje in specialne pedagoginje, iz katerih izhaja, da je sodišče s svojo odločitvijo zgrešilo korist otroka s posebnimi potrebami.

4. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mld. hčerko zaupa pravdnima strankama v skupno varstvo in vzgojo, podredno pa, da se mu mesečna preživnina zniža na znesek 300,00 EUR. Glede odločitve o preživnini meni, da sodišče ni upoštevalo vseh pomembnih okoliščin od katerih je odvisna porazdelitev preživninskega bremena med oba starša. Tako ni upoštevalo dejstva, da bo hčerka zaradi obsežne določitve stikov več kot tretjino časa preživela pri njem. V tem času toženec poskrbi za vse njene potrebe in ji kupuje tudi stvari, ki jih lahko uporablja izven obsega določenih stikov. Več kot tretjino dni v letu hčerko tako ali tako že preživlja sam. Preživnina je bila določena brez upoštevanja navedenega prispevka. Navaja, da je sodišče kot edini razlog, da se ni odločilo za skupno vzgojo in varstvo navedlo, da imata pravdni stranki težave v skupni komunikaciji. Navedeni razlog pa ne more utemeljevati odločitve prvostopnega sodišča, ki je v direktnem nasprotju z največjo otrokovo koristjo.

5. Toženec je odgovoril na pritožbo tožeče stranke. Predlagal je njeno zavrnitev in v delu, ki ga izpodbija tožnica, potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

O zaupanju mld. A. A. v vzgojo in varstvo tožnici

7. Po 54. členu Ustave R Slovenije imajo starši (enako) pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Uresničitev navedene pravice staršev bi bila po razpadu družine zagotovljena tako, da bi oba v enakem obsegu obdržala varstvo in vzgojo otrok oziroma z institutom skupnega starševstva. Pred pravico staršev pa je postavljena pravica otroka, ki po ustavi uživa posebno varstvo in skrb (56. člen Ustave R Slovenije) oziroma po Konvenciji o otrokovih pravicah (3. člen) takšno varstvo in skrb, da bodo zagotovljene njegove največje koristi. Izhajajoče iz teh je skupno starševstvo možno samo v primerih, če sta starša neobremenjena s svojim preteklim starševskim odnosom in sposobna popolnoma neobremenjene komunikacije, ki zadeva oskrbo in vzgojo otroka. Iz mnenja izvedenke klinične psihologinje izhaja, da bi tudi sama predlagala skupno starševstvo, če ne bi bil med staršema tako velik razkorak v komunikaciji in če ne bi bilo tožničinega očitnega nasprotovanja skupnemu starševstvu. Gre torej za okoliščino, ki je bistvena za odločitev o skupnem starševstvu. Sicer pa je glede na določilo 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) odločitev, da oba starša obdržita varstvo in vzgojo otroka, lahko le posledica sporazuma med njima, ne pa tudi odločitve sodišča, ko se starša niti ob pomoči centra za socialno delo ne uspeta sporazumeti o varstvu in vzgoji otroka (prvi in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Glede na navedeno je neutemeljen toženčev pritožbeni očitek, da bi bilo skladno z otrokovo koristjo, če bi bila zaupana pravdnima strankama v skupno varstvo in vzgojo.

Odločitev o stikih

8. Sodišče je pri odločitvi o stikih sledilo mnenju sodne izvedenke klinične psihologinje o rednih in konstantnih stikih mld. A. A. z očetom na način, na kakršen potekajo že sedaj, ker je hčerka pristno čustveno navezana na očeta, ker v klinični eksploraciji ni našla znakov, ki bi kazali na težave pri stikih, ker je tudi mld. A. A. izrazila željo, da se ohrani organizacija stikov, kot je sedaj in ker bi si A. A. zaradi svojih posebnih razvojnih potreb (aspergerjev sindrom) lahko vsako spremembo stikov razlagala na poseben način in je ne bi doživljala ugodno. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno pravilno ohranilo stike v obsegu, v kakršnem so se izvajali že do sedaj, s spremembo, ki jo je predlagala sama A. A. in ki je vezana na A. A. tedenski stik z očetom na dan, ko ima jahanje. Neutemeljen je zato tožničin pritožbeni očitek, da je sodišče z določitvijo stikov v celoti zgrešilo korist otroka s posebnimi potrebami. Sodišče prve stopnje je sledeč izvedenkinemu mnenju med drugim upoštevalo prav to okoliščino. Iz omenjenega izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bila A. A. razvojna motnja lahko razlog za omejevanje stikov s tožencem ali za poseben režim stikov. To pa je v svojem sporočilu sodišču tudi izrecno poudarila psihologinja A. M., pri kateri so A. A. in njena starša vključeni v psihološko obravnavo.

Odločitev o preživnini

9. Materialnopravna podlaga sodne določitve preživnine je v 129. členu ZZZDR, po katerem mora biti preživnina v sorazmerju med potrebami preživninskega upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. V drugem odstavku 129.a člena ZZZDR so opredeljene preživninske oziroma življenjske potrebe otroka. Te zlasti predstavljajo stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Sodišče prve stopnje je strošek za zadovoljevanje življenjskih potreb mld. Zale določilo v znesku 750,00 EUR. V navedenem znesku je v celoti upoštevalo tožničino oceno stroškov prehrane (150,00 EUR) in strošek jahanja (60,00 EUR mesečno). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek v kolikor meri na neupoštevanje navedenih zneskov. Toženec se z ugotovljeno višino stroškov strinja, problematizira pa porazdelitev preživninskega bremena med starša. Sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da bo hčerka zaradi obsežne določitve stikov več kot tretjino časa preživela pri njem.

10. Na obseg potreb otroka in tudi na razporeditev preživninske obveznosti med starša, lahko odločilno vpliva tudi obseg stikov z otrokom. Kadar otrok preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije del dnevnih otrokovih potreb.¹ V obravnavani zadevi preživi mld. A. A. pri tožencu deset do dvanajst dni mesečno oziroma povprečno 37 % časa, kar s stališča preživninske obveznosti ni zanemarljivo. V tem času toženec dnevno krije stroške bivanja, prehrane in stroške higienskih pripomočkov, ne pa tudi ostalih stroškov (obleka, stroški šolanja, stroški izvenšolske dejavnosti in razvedrilnih dejavnosti, stroški zdravil)² kar mora pokriti tožnica iz preživnine. Ob zmanjšanju stroškov bivanja, prehrane in higiene za omenjeni odstotek, je znesek stroškov življenjskih potreb, ki ga je treba porazdeliti med oba starša manjši (590,00 EUR). Tožencu, ki ima bistveno višje dohodke od tožnice (toženec 4.000,00 EUR mesečno, tožnica pa 1.500,00 EUR), je sodišče naložilo kritje približno 70 % tako ugotovljenih stroškov. Tako določeni delež pa ustreza deležu toženca (4.000,00 EUR) v skupnih zmožnostih obeh staršev za preživljanje mld. A. A. (5.500,00 EUR). Odločitev o določitvi toženčeve mesečne preživnine je zato pravilna, pritožbi pa neutemeljeni in ju je bilo treba zavrniti (353. člen ZPP).

11. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo določbo 413. člena ZPP, po kateri sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Z izpodbijano odločitvijo nobena od strank ni uspela uveljaviti svojega interesa, ampak, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, interes skupnega otroka. Izpodbijana stroškovna odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške, je zato pravilna in je pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče upoštevati njen večji uspeh in premoženjska razmerja med strankama, ne more izpodbiti. Enaka podlaga velja tudi za odločitev o stroških pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 345/2016 z dne 9. 2. 2017.
² Gre za stroške, ki jih mora kriti roditelj, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo in sodijo v preživninsko obveznost tistega od staršev, kateremu otrok ni zaupan in jo mora plačevati drugemu staršu v denarju (primerjaj že omenjeno odločbo VS RS II Ips 345/2016).

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 1853/2020
• VSL sodba IV Cp 787/2013
• VSRS Sklep II Ips 8/2023