VSL Sodba I Cp 1930/2017

Jedro

Čeprav je izvedenec v svojem mnenju zapisal, da so bile splošne življenjske aktivnosti pri tožnici krajši čas delno zmanjšane in zato vzrok za duševne bolečine, pa navedena ugotovitev še ne predstavlja podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova. Praviloma gre pri tej obliki odškodnine za trajno prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako:

- da se v 1. točki izreka znesek 6.279,64 EUR nadomesti z zneskom 4.579,64 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne;

- da se v 3. točki izreka odločitev o pravdnih stroških pravilno glasi: "Pravdne stranke nosijo svoje stroške pravdnega postopka".

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženkama naložilo plačilo odškodnine v znesku 6.279,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek - za znesek 7.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi - je zavrnilo. Toženkama je naložilo nerazdelno povračilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 4.206,28 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških se pritožujeta obe toženki ter uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti oziroma v delu, ki presega plačilo 2.079,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2010 dalje, zavrne tožbeni zahtevek. Podrejeno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

Prva toženka ugovarja višini odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Meni, da bi bila tožnica upravičena največ do zneska 1.500,00 EUR. Omenjeni znesek je primerljiv z odškodnino, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani prisodilo stranki v zadevi II Cp 1418/2016, Vrhovno sodišče pa je to odločitev s sklepom II DoR 354/2016 potrdilo. Do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnica ni upravičena, saj ji nezgoda ni pustila posledic v smislu trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odškodnina ji je bila neutemeljeno prisojena ali pa vsaj v znatno previsokem znesku. Od uveljavljene sodne prakse odstopa tudi odškodnina iz naslova strahu. Tožnica bi bila upravičena največ do zneska v višini 500,00 EUR (ta znesek je primerljiv z odškodnino v prej navedeni zadevi). Oporeka tudi odločitvi o pravdnih stroških. Graja odločitev sodišča, da vrednoti uspeh ločeno po temelju in višini. V obravnavani zadevi je bil temelj res sporen, vendar za njegovo utemeljitev ni bilo treba izvesti obsežnega dokaznega postopka.

Druga toženka v zvezi s prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem opozarja na kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča, da je tožnica upravičena do 3.500,00 EUR odškodnine, je v nasprotju z listinami in dokazi, izvedenimi v postopku - medicinsko dokumentacijo ter izvedenskim mnenjem. Ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ocenilo trajanje telesnih bolečin in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zapisalo, da naj bi tožnica jemala analgetike, čeprav za to v spisu ne obstoji noben dokaz. Tožnica je s fizioterapijo pričela 29. 1. 2008, kar naj bi bilo mogoče le, če so bolečine izzvenele. Sodišče pa se ni opredelilo do izvida Kirurške klinike z dne 9. 1. 2008, kjer je bilo tožnici izrecno naročeno, naj čez nekaj dni, ko bodo bolečine popustile, začne s fizioterapijo. Sodišče tudi ni ocenilo zaslišanja tožnice, ki je povedala, da je po poškodbi lahko hodila in da so se ji vse odrgnine zacelile v 12-ih dneh. Po mnenju druge toženke tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj trajnih posledic ni utrpela. Sodišče ni obrazložilo izjemnosti pravno priznanega začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Delna in časovno omejena prikrajšanost na področju življenjskih aktivnosti pomeni nevšečnost v času okrevanja in jo je treba upoštevati pri odškodnini za telesne bolečine. Odškodnina iz naslova strahu je bistveno previsoka. Tožnica je sicer lahko utrpela primarni strah, sekundarnega strahu za izzid zdravljenja pa - glede na to, da ji je bila diagnoza postavljena takoj in da je zdravljenje potekalo brez posebnosti - ni utrpela. Tožnica tudi ni upravičena do povračila zneska v višini 18,00 EUR za čiščenje oblačil, saj je malo verjetno, da bi tri dni po zatrjevanem dogodku odnesla oblačila v čistilnico. Prav tako ni upravičena do povračila parkirnine, ker se datumi ne ujemajo s fizioterapijami, zato je sodišče v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ker ni upravičena do celotne odškodnine, ki jo je zahtevala. Sodba je v tem delu nerazumljiva in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju druge toženke tožnica tudi ni upravičena do plačila stroškov postopka, kot jih ji je prisodilo sodišče prve stopnje.

3. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor tožnici, ki pa se nanju ni odzvala.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Odmera odškodnine za nematerialno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki se odrazijo pri posameznem oškodovancu. Pri določitvi vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Poleg individualizacije odškodnine je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

6. Pritožbi utemeljeno izpostavljata, da je prvo sodišče tožnici neutemeljeno prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Čeprav je izvedenec v svojem mnenju zapisal, da so bile splošne življenjske aktivnosti pri tožnici krajši čas delno zmanjšane in zato vzrok za duševne bolečine, pa navedena ugotovitev še ne predstavlja podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova. Praviloma gre pri tej obliki odškodnine za trajno prikrajšanje. Le izjemoma se lahko denarna odškodnina prisodi tudi takrat, kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno; biti pa mora močnejše intenzivnosti oziroma jo morajo opravičevati posebne okoliščine. Vendar pa sodišče prve stopnje takšnih okoliščin in močnejše intenzitete ni ugotovilo. Celo nasprotno, tožnica naj bi krajši čas utrpela delno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi psihičnega stresa ob dogodku - v prvih dneh po njem. Sicer pa ji dogodek ni pustil kakšnih trajnih posledic, zato do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upravičena. Sodbo je bilo treba v tem delu spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti.

7. Psihični stres, ki ga je tožnica utrpela ob dogodku in je trajal nekaj prvih dni, je treba upoštevati v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Iz tega naslova je bila tožnici priznana odškodnina v višini 3.500,00 EUR. Obe toženki višini prisojene odškodnine ugovarjata, saj menita, da je znesek previsok. Njunemu stališču pritožbeno sodišče ne sledi; ob upoštevanju dejstva, da je tožnica utrpela tudi psihični stres, je prisojena odškodnina za hude telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem povsem ustrezna. Prav te okoliščine so bistveni razlikovalni element v primerjavi z zadevo II Cp 1418/2016, ki jo v pritožbi izpostavlja prva toženka. Zato izpostavljena zadeva za konkretni primer ni uporabljiva.

8. Druga toženka zmotno meni, da je sodišče pri odmeri telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšna kršitev je podana takrat, ko sodišče napačno povzame vsebino listin, kar pa ni značilnost konkretnega primera. Morebitna drugačna dokazna ocena listinskih dokazov pa ne predstavlja zatrjevane kršitve. Ob upoštevanju trajanja telesnih bolečin, ki jih je ugotovil izvedenec, sodišče pa ustrezno povzelo, ter vseh nevšečnosti med zdravljenjem - upoštevaje dejstvo, da je bila tožnica kar 61 dni v bolniškem staležu - je prisojena odškodnina v višini 3.500,00 EUR povsem primerna. V tem znesku je ustrezno upoštevano tudi dejstvo, da je krajši čas trpela delno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi psihičnega stresa ob dogodku.

9. Da je tožnica jemala analgetike, izhaja tako iz tožbene naracije, kot tudi njene izpovedbe, navedeno dejstvo pa je ugotovil tudi izvedenec, zato so pritožbena izvajanja druge toženke glede analgetikov zmotna.

10. Obe pritožnici utemeljeno grajata odločitev prvega sodišča v zvezi z višino prisojene odškodnine za strah. Prvo sodišče je tožnici iz tega naslova od zahtevanih 2.000,00 EUR priznalo 1.700,00 EUR odškodnine. Takšna višina pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča nesorazmerna strahu, ki ga je v mnenju opisal izvedenec. Verjeti je tožnici, da se je ob samem škodnem dogodku pri padcu v globino hudo prestrašila. Ta primarni strah naj bi po mnenju izvedenca trajal kakih deset minut. Izvedenec ugotavlja, da je tožnica utrpela tudi hud sekundarni strah, medtem ko kakšna posebna zaskrbljenost zaradi končnega izzida zdravljenja pri njej ni bila izražena. Glede na te ugotovitve je znesek v višini 1.700,00 EUR občutno previsok. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na intenziteto primarnega strahu ter obstoj sekundarnega strahu in ob upoštevanju samih okoliščin padca primerna odškodnina za strah znesek v višini 1.000,00 EUR, v presežku pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen.

11. Druga toženka neutemeljeno oporeka višini prisojene materialne škode. Tožnica je predložila račun za čiščenje oblačil in je do vtoževanega zneska upravičena, saj druga toženka zgolj domneva, da obleke tri dni po dogodku ni odnesla v čistilnico. Druga toženka ugovarja tudi računom za parkirnino, vendar pa razhajanj med datumi parkiranja in fizioterapijo ni ustrezno specificirala, zato njenim pritožbenim izvajanjem ni moč slediti.

12. Zmotna so tudi pritožbena zatrjevanja druge toženke glede upravičenosti tožnice do zakonskih zamudnih obresti. Čeprav tožnica z zahtevkom ni v celoti uspela, to še ne pomeni, da do zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov ni upravičena. Ker sta toženki v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolgujeta tudi zamudne obresti, skladno z določbo 374. člena OZ.

13. Primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožnici, tako znaša 4.500,00 EUR, oziroma skupaj s premoženjsko škodo 4.579,64 EUR, zato je bilo treba sodbo, upoštevaje določbo pete alineje 358. člena ZPP, v 1. točki izreka spremeniti in znižati prisojeni znesek odškodnine za 1.700,00 EUR ter za razliko tožbeni zahtevek zavrniti. V preostalem delu pritožbi nista utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato ju je na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča

14. Sprememba prvostopenjske odločitve ima vpliv tudi na stroške pravdnega postopka. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Sodišče pa lahko glede na dosežen uspeh tudi odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Tožnica je sicer uspela po temelju, po višini pa le z 32 %, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdne stranke nosijo svoje stroške pravdnega postopka. Enako odločitev je sprejelo pritožbeno sodišče tudi glede pritožbenih stroškov, pri tem pa je upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera ter manjši uspeh toženk v pritožbenem postopku.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 718/95
• Sodba II Ips 245/97
• Sodba II Ips 583/2007