VSL Sodba II Cp 444/2017

Jedro

S kanonskim pravom določene omejitve (določitev meje za odobritev pravnih poslov) so zavezujoče za zakonitega zastopnika tožnice, pri čemer ni pomembno, ali je prvi toženec za te omejitve vedel ali ne. Kot že obrazloženo, dobrovernost sopogodbenika na veljavnost cesijske pogodbe ne vpliva. Dobrovernemu sopogodbeniku zakon varstvo zagotavlja na drug način (četrti in peti odstavek 72. člena OZ). Veljavnost cesijske pogodbe se presoja po določbah OZ in ne po kanonskem pravu, ki se ga upošteva le glede presoje prekoračitve pooblastil. Brez pomena je zato opozarjanje tožencev, da Kan. 1290 napotuje na uporabo določb OZ.

Zakonsko besedilo drugega odstavka prodajalcu v primeru zamude kupca s plačili obrokov kupnine daje le opcijo (oblikovalno upravičenje), ne odvzema pa mu pravice, da vztraja pri izpolnitvi pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"1. Prva tožena stranka in druga tožena stranka morata tožeči stranki nerazdelno kot solidarna dolžnika, v roku 15 dni plačati:

(1.1.) 5. obrok kupnine, ki obsega:

1.1.1. glavnico v znesku 265.127,19 EUR

1.1.2. obresti za čas od 1. 4. 2004 do 30. 9. 2005 v višini 3,322% letno od glavnice

1.1.3. obresti za čas od 1. 10. 2005 do 30. 9. 2006 v višini 4,748% od glavnice povečane za obresti pod točko 1.1.2. izreka,

1.1.4. obresti za čas od 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007 v višini 5,716% letno od glavnice povečane za obresti pod točkama 1.1.2. in 1.3. izreka;

1.1.5. obresti za čas od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 v višini 6,495% letno od glavnice povečane za obresti pod točkami 1.1.2., 1.1.3. in 1.1.4. izreka;

1.1.6. obresti za čas od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2009 v višini 2,236% letno od glavnice povečane za obresti pod točkami 1.1.2., 1.1.3., 1.1.4. in 1.1.5. izreka;

1.1.7. zakonske zamudne obresti za čas od 30. 9. 2011 dalje do plačila, od glavnice povečane za pogodbene obresti pod točkami 1.1.2., 1.1.3., 1.1.4., 1.1.5. in 1.1.6. izreka.

(1.2.) 6. obrok kupnine, ki obsega:

1.2.1. glavnico v znesku 265.127,19 EUR

1.2.2. obresti za čas od 1. 4. 2004 do 30. 9. 2005 v višini 3,322% letno od glavnice

1.2.3. obresti za čas od 1. 10. 2005 do 30. 9. 2006 v višini 4,748% od glavnice povečane za obresti pod točko 1.2.2. izreka,

1.2.4. obresti za čas od 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007 v višini 5,716% letno od glavnice povečane za obresti pod točkama 1.2.2. in 1.2.3. izreka,

1.2.5. obresti za čas od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 v višini 6,495% letno od glavnice povečane za obresti pod točkami 1.2.2., 1.2.3. in 1.2.4. izreka,

1.2.6. obresti za čas od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2009 v višini 2,236% letno od glavnice povečane za obresti pod točkami 1.2.2., 1.2.3., 1.2.4. in 1.2.5. izreka,

1.2.7. obresti za čas od 1. 10. 2009 do 30. 9. 2010 v višini 2,433% letno od glavnice povečane za obresti pod točkami 1.2.2., 1.2.3., 1.2.4., 1.2.5. in 1.2.6. izreka,

1.2.8. zakonske zamudne obresti za čas od 29. 9. 2012 dalje do plačila, od glavnice povečane za pogodbene obresti pod točkami 1.2.2., 1.2.3., 1.2.4., 1.2.5., 1.2.6. in 1.2.7. izreka,

(1.3.) 7. obrok kupnine, ki obsega:

1.3.1. glavnico v znesku 265.127,19 EUR

1.3.2. obresti za čas od 1. 4. 2004 do 30. 9. 2005 v višini 3,322% letno od glavnice,

1.3.3. obresti za čas od 1. 10. 2005 do 30. 9. 2006 v višini 4,748% glavnice povečane za obresti pod točko 1.3.2. izreka,

1.3.4. obresti za čas od 1. 10. 2006 do 30. 9. 2007 v višini 5,716% letno od glavnice povečane za obresti pod točkama 1.3.2. in 1.3.3. izreka,

1.3.5. obresti za čas od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2008 v višini 6,495% letno od glavnice povečane za obresti pod točkami 1.3.2., 1.3.3. in 1.3.4. izreka,

1.3.6. obresti za čas od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2009 v višini 2,236% letno od glavnice povečane za obresti pod točkami 1.3.2., 1.3.3., 1.3.4. in 1.3.5. izreka,

1.3.7. obresti za čas od 1. 10. 2009 do 30. 9. 2010 v višini 2,433% letno od glavnice povečane za obresti pod točkami 1.3.2., 1.3.3., 1.3.4., 1.3.5. in 1.3.6. izreka,

1.3.8. obresti za čas od 1. 10. 2010 do 30.9.2011 v višini 3,084% letno od glavnice povečane za obresti pod točkami 1.3.2., 1.3.3., 1.3.4., 1.3.5., 1.3.6. in 1.3.7. izreka,

1.3.9. zakonske zamudne obresti za čas od 8. 9. 2013 dalje do plačila, od glavnice povečane za pogodbene obresti pod točkami 1.3.2., 1.3.3. 1.3.4., 1.3.5., 1.3.6., 1.3.7. in 1.3.8. izreka,

vse v roku 15 dni, da ne bo potrebna izvršba.

2. Zavrne se, kar tožeča stranka zahteva več, tj. plačilo zakonskih zamudnih obresti za peti obrok za čas od 30. 10. 2009 do 29. 9. 2011, za šesti obrok za čas od 30. 10. 2010 do 28. 9. 2012 in sedmi obrok za čas od 30. 10. 2011 do 7. 9. 2013."

- v III. točki izreka tako, da sta dolžni toženi stranki tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe nerazdelno povrniti stroške postopka 12.379,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 9.941,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženca nerazdelno, kot solidarna dolžnika, plačata peti, šesti in sedmi obrok kupnine, pri čemer vsak obrok kupnine obsega glavnico v znesku 265.127,19 EUR, povečano za letno obračunane pogodbene obresti ter zakonske zamudne obresti od glavnice, povečane za pogodbene obresti od 1. 10. 2009 in njeno zahtevo za povrnitev stroškov (II. točka izreka), in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov toženima strankama (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

Sodba presoja veljavnost pogodb brez trditvene podlage strank. Upoštevaje trditveno podlago tožeče stranke in toženih strank je bila v postopku sporna le veljavnost Pogodbe o odstopu terjatve z dne 2. 4. 2004 in k njej sklenjenega Aneksa št. 1 z dne 16. 4. 2004. Od določb notranjega prava tožeče stranke (Zakonika cerkvenega prava) je odvisno, ali tudi pogodbe o nakupu delnic (A. in B.), kot tudi pogodba o prodaji in nakupu delnic toženima strankama z dne 31. 3. 2004, ne bi bile veljavne, če glede njih ne bi bilo odobritve svetega sedeža. Toženi stranki nista trdili, da te pogodbe ne bi bile veljavne, zato tožeči stranki ni bilo treba dokazovati njihove veljavnosti. Sodba prekorači trditveno podlago in zmotno, brez uporabe notranjega prava cerkve, ki je pri tem avtonomna, razlaga pojem razpolaganja s premoženjem večje vrednosti.

Glede veljavnosti pogodbe o odstopu terjatve in aneksa je odločilno, ali je imel zastopnik tožeče stranke ustrezno pooblastilo za sklenitev takšne pogodbe. Omejitev, ki jo predvideva kanonsko pravo, res ni zavezujoča za tretje osebe, zavezujoča pa je za pooblaščenca - zakonitega zastopnika tožeče stranke. S pogodbo, sklenjeno preko meja pooblastil, bi bila tožeča stranka v zavezi le, kolikor bi prekoračitev odobrila, pa je ni. Vprašanje, ali je prva tožena stranka morebiti vedela za omejitve zastopnika in kakšen videz daje v javnosti njen zastopnik, je glede na določbo četrtega odstavka 72. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nepomembno. Omejitve, ki jih pooblastitelj postavi pooblaščencu, veljajo za pooblaščenca in se uporabljajo za presojo morebitne veljavnosti obligacijskega razmerja, ki ga je slednji sklenil preko pooblastila. Sodišče bi zato moralo odločiti o plačilu neplačanih in nezastaranih obrokov kupnine in tožbenemu zahtevku ugoditi.

Vtoževana plačila kupnine za delnice niso zastarala. Določbe drugega in četrtega odstavka 525. člena OZ dajejo upniku le oblikovalno (opcijsko) upravičenje v primeru neplačila kupnine. V kolikor upnik ne uveljavlja nobenega od teh opcijskih upravičenj (tožnica ga ni uveljavljala), pogodba ostane v veljavi in zavezuje tako, kot je bila sklenjena. Tako stališče je bilo zavzeto v sodbi VS RS II Ips 873/2009 z dne 14. 6. 2012. Sodba VS RS II Ips 532/2002 z dne 15. 1. 2003, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, se nanaša na primer, kjer je bilo že v pogodbi vnaprej predvideno uveljavljanje opcijskega upravičenja, o katerem se v predmetni pogodbi stranki nista dogovorili. Ob tem sodba spregleda, da je Vrhovno sodišče presojalo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ne OZ, ki ne določa več ničnosti določil, ki so bila neugodna za kupca.

Brez podlage v zakonu je sodišče drugače obravnavalo tožečo stranko (drugače je uporabilo določbe OZ glede prekoračitve pooblastila - ni upoštevalo omejitev po notranjem pooblastilnem razmerju ter glede zastaranja). Kršilo je ustavni pravici do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Odločitev je arbitrarna.

3. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Presoja veljavnosti drugih pogodb se nanaša le na vprašanje dobrovernosti prvega toženca. Kanonsko pravo se ne more uporabiti za civilnopravna razmerja v Republiki Sloveniji in je zato nepravilno stališče tožeče stranke, da je veljavnost sklenjenih pogodb odvisna od njegovih določb. Sicer pa Zakonik cerkvenega prava v Kan. 1290 napotuje na določbe civilnega prava. Kan. 1292 pa določa, kdaj je potrebna privolitev gospodarskega sveta in kdaj se dodatno zahteva dovoljenje svetega sedeža.

Tožeča stranka ni zatrjevala oziroma dokazovala, da je obstajala kakršnakoli statutarna omejitev zastopanja, zato je treba šteti, da je imel dr. C. C. polno in neomejeno pooblastilo za zastopanje in sklenitev cesijske pogodbe. Sicer pa tudi, v kolikor bi prekoračil pooblastila, pogodba sama po sebi ne bi bila neveljavna, temveč bi bil to le razlog za razveljavitev pogodbe zaradi napak volje.

Nepravilno je pritožbeno stališče, da zastaranje ni moglo začeti teči. V skladu s četrtim odstavkom 525. člena OZ je neodplačan del dolga zapadel v plačilo 30. 9. 2006, ko je začelo teči zastaranje, in je tožba, vložena 30. 9. 2014, vložena po preteku petletnega zastaranega roka. V kolikor bi sodišče menilo, da glede na vsebino sklenjene pogodbe ne gre za prodajo na obroke, gre za občasno terjatev, ki zastara v triletnem zastaralnem roku. Tožnica namreč sama glede na način obračunavanja obroka kupnine obrok obravnava kot anuiteto ali celo kot občasno terjatev. V konkretnem primeru tožeča stranka v nasprotju z določbo 375. člena OZ zahteva zamudne obresti od pogodbenih obresti, ki jih za vsak obrok obračunava od leta 2004 do zapadlosti obroka, kar je nepravilno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v predmetnem postopku s tožbo (in spremembami) zahteva plačilo zapadlih in neplačanih obrokov kupnine (petega, šestega in sedmega) na podlagi Pogodbe o prodaji in nakupu delnic z dne 31. 3. 2004, sklenjene s tožencema.

6. Toženca se plačilu upirata in obrambo temeljita na ugovorih aktivne legitimacije in zastaranja. Trdita, da je tožnica s Pogodbo o odstopu terjatve z dne 2. 4. 2004 in k njej sklenjenim Aneksom št. 1 z dne 16. 4. 2004, svojo terjatev iz naslova kupnine proti drugi toženki odstopila prvemu tožencu kot prevzemniku terjatve. Zastaralni rok za plačilo kupnine je glede na določbo drugega odstavka 525. člena OZ začel teči, ko so zapadli neplačani obroki dosegli osmino kupnine, tj. 30. 9. 2006 (takrat je celotna obveznost zapadla v takojšnje plačilo). Tožba, vložena 30. 9. 2014, je vložena po preteku petletnega zastaralnega roka.

7. Sodba zavzame stališče, da je bila Pogodba o odstopu terjatve z aneksom veljavno sklenjena (ne sledi trditvam tožeče stranke, da je njen zakoniti zastopnik prekoračil pooblastila) in da je tožba vložena po poteku petletnega zastaralnega roka.

Glede veljavnosti pogodbe o odstopu terjatve

8. Izpodbijana sodba ugotavlja:

- da je bila med strankama 31. 3. 2004 sklenjena Pogodba o prodaji in nakupu 49.252 rednih delnic delniške družbe D. d.d. (v nadaljevanju prodajna pogodba) za kupnino v višini 2.651.271,91 EUR (635.350.800,00 SIT), ki bi jo moral kupec plačati v desetih letnih obrokih po 265.127,19 EUR s pogodbenimi obrestmi, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 30. 9. 2005,

- da je prodajno pogodbo na strani kupca sklenil prvi toženec v imenu in na račun druge toženke, ki je bila v sodni register vpisana šele 7. 10. 2014,

- da je bila s Pogodbo o odstopu z dne 2. 4. 2004 in Aneksom št. 1 z dne 16. 4. 2004 (v nadaljevanju cesijska pogodba) terjatev (iz naslova kupnine iz prodajne pogodbe) brezplačno prenesena na prvo toženo stranko.

- da je na cesijski pogodbi (pogodbi in aneksu) lastnoročni podpis zakonitega zastopnika tožnice, takratnega nadškofa dr. C. C.,

- da gospodarski svet tožnice, katere član je bil tudi prvi toženec, cesijske pogodbe ni obravnaval,

- da ni razloga, da bi toženec podvomil v veljavnost cesijske pogodbe (obseg pooblastil nadškofa), ker tudi druge pogodbe (med drugim prodajna pogodba), ki jih je sklepala tožnica, niso imele soglasja Svetega sedeža,

- da je prvi toženec upravičeno zaupal dr. C. C., da ima ustrezna pooblastila za sklenitev cesijske pogodbe,

- da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da prvi toženec cesijske pogodbe ni sklepal v dobri veri,

- da akti verskih skupnostih in njihovih organov nimajo javne veljave in omejitve ne morejo veljati izven cerkve, nasproti tretjim osebam,

- da bi morale biti omejitve glede zastopanja jasno razvidne navzven, pa niso bile (iz AJPES je razvidno le, da nadškofijo vodi nadškof, ki je zakoniti zastopnik nadškofije),

- da s strani Slovenske škofovske konference določena meja za odobritev pravnih poslov, ki presegajo 2.000.000,00 USD, ne more zavezovati prvega toženca,

- da nadškof ni prekoračil pooblastil, ker notranji predpisi ne morejo veljati za tretje osebe in je cesijska pogodba veljavno sklenjena.

9. Sodba izpostavlja vprašanje veljavnosti drugih pogodb za nakup in prodajo delnic, ki jih je sklepala tožnica (toženca sta trdila, da tožnica za sklenitev ni imela niti ni zaprosila za soglasje Svetega sedeža - 4. točka odgovora na tožbo), med drugim tudi prodajne pogodbe (terjatev iz naslova kupnine je bila po trditvi tožencev brezplačno prenesena na prvega toženca), le v okviru dokazne presoje dobrovernosti prvega toženca pri sklepanju cesijske pogodbe (20. točka, 21. točka obrazložitve).¹ Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče presojalo veljavnost pogodb brez trditvene podlage strank. Sicer pa vprašanje dobrovernosti ni odločilnega pomena, ker na veljavnost cesijske pogodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne vpliva.

10. Tožnica je glede cesijske pogodbe zatrjevala, da je njen takratni zakoniti zastopnik dr. C. C. ni podpisal, da pa bi, tudi če bi jo, bila pogodba neveljavna, ker nima dovoljenja Svetega sedeža. Navajala je, da se po določbah kanonskega prava (Kan. 638, paragraf 3 in Kan. 1292, paragraf 2) za posle izredne uprave in za posle, ki presegajo najvišjo vsoto, za veljavno odtujitev zahteva dovoljenje Svetega sedeža. Po sklepu Slovenske škofovske konference, objavljenem v sporočilu slovenskih škofij, je najvišja vsota po Kan. 1292 določena na 2.000.000,00 USD. Odsvojitev predmetnih delnic z neodplačno cesijo presega to vrednost in bi bilo zato za veljavno sklenitev tega posla potrebno dovoljenje Svetega sedeža, ki ga ni.

11. Pritožba ne vztraja, da cesijske pogodbe ni podpisal dr. C. C. Ne izpodbija dokaznega zaključka sodbe, temelječega na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. D. K., da je na pogodbi o odstopu terjatve in na aneksu lastnoročen podpis dr. C. C. Nasprotuje pa zavzetemu stališču sodbe, da cesijska pogodba ni veljavna in da s sklenitvijo pogodbe zakoniti zastopnik tožnice ni prekoračil pooblastil.

12. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (70. člen OZ). Posel, ki ga sklene lažni zastopnik ali zastopnik, ki prekorači pooblastilo in ki ga zastopani ne odobri, je brez pravnih učinkov (prvi odstavek 72. člena OZ). Če sopogodbenik ni vedel ali ni bil dolžan vedeti za prekoračitev pooblastil, lahko odstopi od pogodbe (četrti odstavek 72. člena OZ) ter zahteva povrnitev škode od zastopanega in zastopnika (peti odstavek istega člena).

13. Upoštevaje navedene določbe je pravilnost odločitve glede pravnih učinkov cesijske pogodbe odvisna od vprašanja, ali je takratni nadškof dr. C. C. kot zakoniti zastopnik tožnice s sklenitvijo cesijske pogodbe prekoračil pooblastila. Dobra vera prvega toženca na veljavnost cesijske pogodbe ne vpliva in bi bila relevantna le v primeru, če bi od pogodbe odstopil.

14. Nosilni razlog sodbe za veljavnost cesijske pogodbe je, da notranji akti tožeče stranke (kanonsko pravo in s strani Slovenske škofovske konference določena meja za odobritev pravnih poslov) ne morejo veljati za tretje osebe (prvega toženca).

15. Akti verskih skupnosti in njihovih organov, kot pravilno obrazloži sodba, nimajo javne veljave in ne morejo biti zavezujoči za tretje osebe. Pritrditi pa je pritožbi, da so s kanonskim pravom določene omejitve (določitev meje za odobritev pravnih poslov) zavezujoče za zakonitega zastopnika tožnice, pri čemer ni pomembno, ali je prvi toženec za te omejitve vedel ali ne. Kot že obrazloženo, dobrovernost sopogodbenika na veljavnost cesijske pogodbe ne vpliva. Dobrovernemu sopogodbeniku zakon varstvo zagotavlja na drug način (četrti in peti odstavek 72. člena OZ). Veljavnost cesijske pogodbe se presoja po določbah OZ in ne po kanonskem pravu, ki se ga upošteva le glede presoje prekoračitve pooblastil. Brez pomena je zato opozarjanje tožencev, da Kan. 1290 napotuje na uporabo določb OZ.

16. V obravnavanem primeru tožnica ni gospodarska družba in ne pridejo v poštev določbe 32. člena (takrat veljavnega) Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), po katerem glede pravnih dejanj, ki jih opravlja zastopnik in spadajo v pravno sposobnost gospodarske družbe, nobena omejitev pooblastil zakonitega zastopnika nima učinka. Tožnica tudi ni pravna oseba, katere notranja organizacija in zastopanje bi bilo urejeno z zakonom in bi bila vpisana v sodni register.² Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZPPVS),³ veljaven v času sklepanja cesijske pogodbe, registracije cerkva in drugih verskih skupnosti ni urejal. Šele z Zakonom o verski svobodi (velja od 2007) je bilo odločeno, da se vzpostavi register.⁴ Brez pomena je zato sklicevanje tožencev, da bi omejitve zakonitega zastopnika morale biti vpisane v register.

17. Toženca nista prerekala (dokazno podprtih) trditev tožnice (IV. točka tožbe, XII. točka pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 20. 4. 2016), s katerimi je utemeljevala, da je cesijska pogodba ne zavezuje, (1) da je pogodba o odstopu terjatve neodplačna, (2) da vrednost te pogodbe znaša 3.281.885,81 USD, (3) da presega 2.000.000,00 USD, (4) da se po določbah kanonskega prava (Kan. 638, paragraf 3 in Kan. 1292, paragraf 2⁵ - priloga A10) za posle izredne uprave in za posle, ki presegajo najvišjo vsoto, zahteva za veljavno odtujitev dovoljenje Svetega sedeža, (5) da je po sklepu Slovenske škofovske konference objavljenem v sporočilu slovenskih škofij - priloga A11) kot najvišja vsota po kan. 1292 določen znesek 2.000.000,00 USD, (6) da bi bilo za veljavno sklenitev pogodbe o odstopu potrebno dovoljenje Svetega sedeža, in (7) da ni bilo potrebnega dovoljenja svetega sedeža in tudi odobritev ni bila dana naknadno.

18. Neprerekane trditve se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Trditve tožencev (v vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo)⁶ v prid njuni tezi o vezanosti tožnice na cesijsko pogodbo so se izkazale bodisi za nepomembne (dobrovernost prvega toženca pri sklepanju pogodbe) bodisi za neutemeljene (da gre za gospodarsko pogodbo in analogijo z 32. členom ZGD, da določb kanonskega prava ni mogoče upoštevati).

19. Po navedenem pravilna uporaba materialnega prava (72. člen OZ) narekuje zaključek, da cesijska pogodba nima pravnega učinka in tožnice ne zavezuje.⁷

Glede zastaranja

20. Sodba kot (dodatni) razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navaja, da so vtoževani obroki kupnine zastarani, ker je tožeča stranka njihovo plačilo uveljavljala šele po poteku petletnega zastaralnega roka, določenega v 346. členu OZ. Zavzame stališče, da je zastaralni rok začel teči v trenutku, ko je neodplačan del dolga zapadel v takojšnje plačilo in je tožeča stranka imela pravico terjati izpolnitev obveznosti, kar je v smislu določbe 525. člena OZ, ko so zapadli neplačani obroki dosegli osmino kupnine.

21. Izpodbijana sodba ugotavlja:

- da je med strankama sklenjena prodajna pogodba po svoji naravi pogodba na obroke, ki jo ureja 525. člen OZ,

- da je po prodajni pogodbi kupnina za delnice v plačilo zapadala letno, in sicer je prvi del kupnine zapadel 30. 9. 2005, drugi del pa 30. 9. 2006,

- da sta prva dva zapadla neplačana obroka dosegla osmino kupnine,

- da je neodplačani del dolga (celotna obveznost) zapadel v takojšnje plačilo 30. 9. 2006, ko je imela tožnica pravico terjati izpolnitev obveznosti,

- da je bila tožba vložena 30. 9. 2014 (po poteku zastaralnega roka).

22. Sodba zaključek o začetku teka zastaralnega roka temelji na razlagi zakonskega besedila drugega odstavka 525. člena OZ. Zavzame stališče (26. točka obrazložitve), da v primeru, ko nastopi v njem predviden zakonski dejanski stan, prodajalec ne more več vztrajati pri izpolnitvi pogodbe, pogodbeno določilo, ki s to določbo ni usklajeno, pa je nično. Kadar prodajalec zamudi z dvema zaporednima obrokoma, ki hkrati predstavljata osmino kupnine, ima po razlagi sodbe samo dve možnosti in sicer, da bodisi razdre pogodbo, bodisi zahteva plačilo ostanka kupnine.

23. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je navedena razlaga materialnopravno zmotna. Zakonsko besedilo drugega odstavka 525. člena OZ, ki se glasi:

"Po plačilu začetnega obroka lahko prodajalec odstopi od pogodbe, če pride kupec v zamudo z najmanj dvema zaporednima obrokoma, ki pomenita najmanj osmino kupnine,"

ne daje podlage za tako razlago. Prodajalcu v primeru zamude kupca s plačili obrokov kupnine daje le opcijo (oblikovalno upravičenje), ne odvzema pa mu pravice, da vztraja pri izpolnitvi pogodbe (kot v obravnavanem primeru). Sodba VS RS II Ips 532/2002 z dne 15. 1. 2003 in sklep VSL II Cp 4062/2006 z dne 22. 8. 2007, na kateri se sklicuje izpodbijana sodba, s predmetno zadevo nista primerljivi. V obeh zadevah so bila presojana določila pogodbe o prodaji na obroke, kot jo je urejal ZOR, ki je veljal pred OZ. Določba 525. člena OZ je, drugače kot prej določba drugega odstavka 546. člena ZOR, dispozitivne narave. OZ ni povzel določbe 551. člena ZOR, ki je določal ničnost določil pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za kupca manj ugodna od določb ZOR. Tudi dejansko stanje je bilo drugačno (tam je šlo za neplačilo obrokov pogodbe o potrošniškem posojilu). V zadevi II Ips 532/2002 je upnik že v pogodbi izvršil oblikovalno upravičenje,⁸ o čemer se v predmetni zadevi, kot pravilno ugotavlja sodba (26. točka obrazložitve), stranki nista dogovorili.

24. S trditvami, ki sta jih podala na naroku 18. 10. 2016 in jih ponavljata v odgovoru na pritožbo,⁹ da tožeča stranka vtoževan obrok (glede na način obračunavanja, na kakršnega ga vtožuje) sama obravnava kot anuiteto oziroma celo kot občasno terjatev, toženca ne vzpostavljata dvoma o vsebini pogodbenega dogovora glede plačila kupnine (3. točka prodajne pogodbe¹⁰). Obe pravdni stranki sta v dotedanjih navedbah izhajali iz predpostavke, da je bila med njima sklenjena prodajna pogodba, v kateri je bilo dogovorjeno obročno plačilo kupnine. Toženca sta tudi ugovor zastaranja "uveljavljala v smislu določbe 525. člena OZ" (5. točka odgovora na tožbo). Trditev, da tožnica glede na to, kako je oblikovala zahtevek, sama obravnava obrok kot anuiteto, ne vzpostavlja dvoma o vsebini pogodbenega dogovora. Ob tem, da je zapis pogodbenega dogovora skladen z navedbami pravdnih strank o vsebini pogodbe, podanih do zadnjega naroka, bi morala toženca obrazloženo opredeliti stališče o drugačni volji pogodbenih strank. Iz njunih navedb pa ne izhaja niti to, da je bila ta drugačna: zatrjujeta le, da ji je drugačen pomen pripisala tožnica. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi bilo vtoževana plačila treba upoštevati kot anuitete oziroma občasne terjatve, za katere v skladu s prvim in drugim odstavkom 347. člena OZ velja triletni zastaralni rok.

25. Po navedenem je odločitev o zastaranju vtoževanih zapadlih neplačanih obrokov kupnine materialnopravno zmotna. Zastaralni rok je začel teči z zapadlostjo posameznih obrokov kupnine (po prodajni pogodbi so zapadali letno). Do vložitve zahtevkov za njihovo plačilo (tožba, spremembe tožbe) petletni zastaralni rok (346. člen OZ) še ni potekel.

26. Neutemeljen je očitek kršitve ustavnih pravic do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter arbitrarnosti odločitve. Stališče v izpodbijani sodbi o vprašanju prekoračitve pooblastil in zastaranja temelji na razlagi določb OZ, ki sicer res ni pravilna, vendar to ne pomeni, kot se zavzema pritožba, da je sodba arbitrarno, brez podlage v zakonu, drugače obravnavala tožnico. Drugačno materialnopravno izhodišče od tožničinega, ki ga sodba obrazloži, ne nudi podlage za tak zaključek. Sodba po navedenem ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki bi narekovale njeno razveljavitev.

27. Ob upoštevanju trditvene in dokazne podlage strank (sodišče je nanjo vezano - 7. člen ZPP, 212. člen ZPP) in neprerekanih trditev tožnice (na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP se štejejo za priznane), pritožbeno sodišče zaključuje, da je podana aktivna legitimacija tožnice in da je tožnica zahtevala (zapadle, neplačane) obroke kupnine v okviru zastaralnega roka. Navedeno narekuje presojo tožbenega zahtevka tudi po višini.

28. Toženca nista prerekala trditev tožnice o načinu izračuna zapadlih neplačanih obrokov kupnine, tj. petega, šestega in sedmega obroka (V. točka tožbe glede petega obroka, VI. točka spremembe tožbe z dne 25. 9. 2015 glede šestega obroka in VII. točka spremembe tožbe z dne 8. 9. 2016 glede sedmega obroka)¹¹ in tudi ne izračunu,¹² na podlagi katerega je tožeča stranka oblikovala tožbene zahtevke. Toženca nista prerekala trditev tožnice, da vtoževanih obrokov kupnine nista plačala in, kot že obrazloženo, nista trdila, da obračun ni skladen s pogodbenim dogovorom (3. točka prodajne pogodbe). Nista prerekala trditev tožnice o višini in zapadlosti posameznega obroka kupnine, dogovora o povečanju obrokov kupnine za dogovorjene pogodbene obresti, višini dogovorjenih pogodbenih obresti in tudi ne dogovoru o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obrestih za primer zamude s plačilom posameznega obroka.

29. Po povedanem odločilna dejstva niso bila prerekana in se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Dopolnjevanje dokaznega postopka zato ni potrebno in ima pritožbeno sodišče zadostno podlago za odločitev.

30. V skladu s prodajno pogodbo je tožnica upravičena do plačila vtoževanih zapadlih neplačanih obrokov kupnine, vsakega v višini 265.127,19 EUR, povečanih za dogovorjene pogodbene obresti, kot jih vtožuje tožnica. Pogodbene obresti so obresti, ki predstavljajo nadomestilo za uporabo denarja in tečejo od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti (382. člen OZ), kot jih je v skladu s pogodbenim dogovorom obračunala tožnica. Toženca, ki sta v zamudi s plačilom vtoževanih obrokov kupnine, dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Zahtevek za njihovo plačilo ni v nasprotju z določbo 375. člena OZ, kot trdita toženca. Tožnica namreč zahteva zakonske zamudne obresti od, v skladu s pogodbenim dogovorom, oblikovanih obrokov kupnine (glavnice povečane za pogodbeno dogovorjene obresti).

31. Delno pa je utemeljen podredno uveljavljen ugovor tožencev glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti.¹³ Na podlagi prvega odstavka 347. člena OZ in v skladu z utrjeno sodno prakso¹⁴ velja za zamudne obresti krajši triletni zastaralni rok, razen v primeru, če je glavna terjatev že zastarala (344. člen OZ). V obravnavanem primeru glavna terjatev še ni zastarala, zato velja za zamudne obresti, ki so po svoji naravi stranske terjatve in občasne terjatve, triletni zastaralni rok.

32. Toženca zato utemeljeno uveljavljata, da so zakonske zamudne obresti za obdobje do treh let pred vložitvijo tožbe oziroma vsakokratne spremembe tožbe zastarale. Zastarale so zamudne obresti za peti obrok kupnine za obdobje od 30. 10. 2009 do 29. 9. 2011 (obrok je zapadel 30. 10. 2009, zahtevek - tožba vložena 30. 9. 2014), za šesti obrok za obdobje od 30. 10. 2010 do 28. 9. 2012 (obrok zapadel 30. 10. 2010, zahtevek - sprememba tožbe vložena 29. 9. 2015) in za sedmi obrok za obdobje od 30. 10. 2011 do 7. 9. 2013 (obrok zapadel 30. 10. 2011, zahtevek - sprememba tožbe vložena 8. 9. 2016).

33. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP), razen glede odločitve o zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti od posameznih obrokov kupnine za v prejšnji točki navedena obdobja. V tem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

34. Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnica s sorazmerno majhnim delom tožbenih zahtevkov ni uspela, zato ji morata toženca povrniti njene pravdne stroške, ki so bili potrebni za pravdo (tretji odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) na podlagi specificiranega stroškovnika tožnice (list. št. 188). Tožnici je priznalo po tar. št. 3100 nagrado za postopek v znesku 3.217,50 EUR, po tar. št. 3461 nagrado za predlog za izdajo začasne odredbe v znesku 428,70 EUR, po tar. št. 3102 nagrado za narok 2.970,00 EUR, po tar. št. 6000 stroške za fotokopije 31,80 EUR, po tar. št. 6002 stroške za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR, vse povišano za 22% davek na dodano vrednost in sodne takse za postopek in za postopek o predlogu za zavarovanje v znesku 4.245,00 EUR, skupno 12.379,96 EUR, kar je naložilo v nerazdelno plačilo tožencema. Temu ustrezno je pritožbeno sodišče spremenilo tudi III. točko izreka sodbe.

35. Nagrad za druge naroke in nagrade za postopek v višini "razlike za razširitev postopka", ki jih zahteva tožnica v stroškovniku, pritožbeno sodišče ni priznalo. Po utrjeni sodni praksi nagrada za narok¹⁵ po tar. št. 3102 vključuje nagrado za vse naroke v (eni) pravdni zadevi. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za en narok, pri čemer je pri odmeri nagrade upoštevalo znesek 795.381,57 EUR. Enako je postopalo tudi pri odmeri nagrade za postopek.

36. Tožnica s pritožbo le s sorazmerno majhnim delom (glede stranske terjatve) ni uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v celoti (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica je bila sicer upravičena terjati pritožbene stroške po določbah ZOdvT. Ker so stroški, ki jih tožnica priglaša po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), nižji od stroškov, kot bi jih lahko terjala na podlagi ZOdvT¹⁶, ji je pritožbeno sodišče priznalo priglašene stroške. Priglašeni stroški znašajo 2.565 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.177,33 EUR, povišano za 22 % davek na dodano vrednost 1.636,34 EUR, z upoštevanjem sodne takse (8.505,00 EUR) pa skupno 9.941,34 EUR, kar sta dolžna nerazdelno plačati toženca.

37. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------
¹ Ob trditvah tožnice, da bi cesijsko pogodbo moral obravnavati gospodarski svet in da ni veljavna, ker bi glede na vrednost razpolaganja (nad 2 mio USD) zakoniti zastopnik moral imeti dovoljenje Svetega sedeža in tožencev, da tožnica tudi za druge pogodbe, povezane z nakupom in prodajo delnic, ni imela soglasja Svetega sedeža, sodba zaključi, da prvi toženec ni imel razloga, da bi podvomil v dopustnost pooblastil zakonitega zastopnika (ker tudi vse druge pogodbe niso imele zatrjevanega soglasja).
² V zadevi VS RS II Ips 53/2015 (sodba z dne 24. 9. 2015), v kateri je sporno pogodbo v imenu in za račun tožnika podpisal direktor zavoda, ne da bi imel pisno soglasje sveta zavoda, je bilo zavzeto stališče, da notranje omejitve zastopnikovega pooblastila, učinkujejo le, če so vpisane v sodni register. Izrecno je bilo poudarjeno (15. točka), da bi bil v primeru, da bi šlo za druge osebe civilnega prava (in ne za zavod), tak pravni posel brez učinkov.
³ Ur. L. RS, št. 15/1976 s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Ur. l. RS, št. 14/2007 in nadaljnji.
⁵ Paragraf 3 kan. 638 se glasi: "Za veljavnost odsvojitve in kateregakoli posla, pri katerem se premoženjsko stanje pravne osebe lahko poslabša, se zahteva pismeno dovoljenje pristojnega predstojnika s privolitvijo njegovega sveta. Če gre za posel, ki presega od svetega sedeža za posamezno regijo določeno vsoto - pa se poleg tega zahteva dovoljenje svetega sedeža.- Relevantni del paragrafa 2 kan. 1292 se glasi: "Če gre za stvari, katerih vrednost presega najvišjo vsoto ..., se za veljavno odtujitev dodatno zahteva dovoljenje svetega sedeža".
⁶ Po določbi 286. člena ZPP morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za uveljavitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.
⁷ Za stališče tožencev, da je v primeru prekoračitve pooblastil pogodba le izpodbojna, v zakonu ni podlage.
⁸ Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izbiro med možnostima (drugi odstavek 546. člena ZOR) opravila že ob sklenitvi pogodbe, ko si je izgovorila zapadlost celotne kreditne terjatve zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov.
⁹ Prvič sta jih podala na naroku 18. 10. 2016, potem ko je sodišče prve stopnje dovolilo (drugo) spremembo tožbe, s katero je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek še na plačilo sedmega neplačanega zapadlega obroka kupnine. Trditve bi bile lahko zato pravočasne kvečjemu glede novo postavljenega zahtevka (286. člen ZPP).
¹⁰ Določba pogodbe se glasi: "3.1. Pogodbeni stranki soglašata, da bo kupec plačal prodajalcu dogovorjeno kupnino v višini 635.350.800,00 SIT v desetih letnih obrokih po 63.535.080,00 SIT, povečani za obrestno mero v višini EURIBOR + 1 %. Prvi obrok zapade v plačilo dne 30. 9. 2005. Pogodbeni stranki izrecno soglašata, da lahko kupec dogovorjeno kupnino plača tudi predčasno in to delno ali pa v celoti.3.2. če kupec ne plača celotne kupnine v roku iz prejšnje točke, je za zamudo dolžan plačati zakonite zamudne obresti."
¹¹ Tožnica je v njih navajala, da je do zapadlosti neplačanih obrokov kupnine (neplačan peti obrok kupnine je zapadel v plačilo 30. 9. 2009, neplačan šesti obrok kupnine je zapadel v plačilo 30. 10. 2010, neplačan sedmi obrok kupnine je zapadel v plačilo 30. 9. 2011), vsakega za glavnico v nominalni višini 265.1279,19 EUR, obračunala dogovorjene pogodbene obresti (v višini določeni kot dvanajstmesečni EURIBOR + 1 %). Po zapadlosti posameznega obroka kupnine, povečanega za pogodbene obresti, pa je obračunavala zakonske zamudne obresti.
¹² Tožnica je za vsak vtoževan obrok kupnine v tabeli prikazala način izračuna in izračunala višino dolgovanih pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti, čeprav je tožbene zahtevke oblikovala tako, da je plačilo pogodbenih in zamudnih obresti od vtoževanih glavnic zapadlih obrokov zahtevala le opisno.
¹³ Toženca sta ga uveljavljala v pripravljalni vlogi 7. 10. 2016.
¹⁴ Primerjaj sodba VS RS II Ips 31/2013 z dne 29. 5. 2014 in v njej navedene odločbe.
¹⁵ Primerjaj sklepa VS RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 in VSL II Cp 1619/2016 z dne 28. 9. 2016.
¹⁶ Po prehodni določbi drugega odstavka 20. člena OT se, ker se je postopek začel pred OT in po uveljavitvi ZOdv, odvetniški stroški določajo po ZOdvT

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 37/2018
• VSL Sodba II Cp 878/2022
• VSL Sklep I Cpg 1066/2017