<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 323/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:CST.323.2017
Evidenčna številka:VSL00003685
Datum odločbe:13.06.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Orož (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), Irena Dovnik
Področje:STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:sklep o preizkusu terjatev - prijava in preizkus terjatev - vsebina prijave terjatve - obresti - višina obresti - določljivost zahtevka - določenost zahtevka - svobodna gospodarska pobuda - svobodno sklepanje pogodbe - javni interes - načelo enakega obravnavanja - pravica do zasebne lastnine

Jedro

Namen konkretne določbe je upniku naložiti skrbno ravnanje pri uveljavljanju svojih pravic, saj mora v primeru, da želi prijaviti obrestno terjatev, ki ni prednostna, to natančno obračunati ter jo prijaviti v kapitaliziranem znesku. V nasprotnem primeru upnik trpi vse škodljive posledice, o čemer je vsak upnik v oklicu o začetku stečaja izrecno poučen. Navedena posledica velja le v primeru neprednostnih terjatev, kar pomeni, da je zakonodajalec s to določbo breme pravilne vsebine prijavljene terjatve prenesel na upnika. Upnici v stečajnem postopku ni naloženo nesorazmerno breme. Sporna določba nalaga relativno visok nivo skrbnosti, a navsezadnje je odločitev o tem, ali bo svojo terjatev v postopku insolventnosti uveljavljala ali ne, povsem v upničini sferi odločanja in njenem interesu, zato je tudi skrbnost, ki jo nosi, upravičeno na njeni strani, hkrati pa je o posledicah svojega ravnanja tudi izrecno opozorjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom St ... z dne 24.04.2017 je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo ugovora upnice proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev (I. točka) ter sklenilo, da se o priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev, ločitvenih pravic oziroma izločitvenih pravic, odloči tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev iz 5. aprila 2017, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa (II. točka).

2. Zoper sklep se v obeh točkah po pooblaščencih pritožuje upnica iz vseh pritožbenih razlogov, zahteva ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa oziroma podredno ugoditev pritožbi in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnica navaja, da je kot upnica podala določljiv obrestni zahtevek, saj je datumsko navedla, od kdaj do kdaj so tekle obresti, ki jih uveljavlja v stečajnem postopku. Po stališču sodne prakse se v nekaterih primerih dopušča možnost določljivega obrestnega zahtevka, v drugih primerih pa se strogo sledi zakonski določbi. Naveden postopek pomeni kršitev načela pravne države in načela enakosti iz 2. in 14. člena Ustave RS. Navaja, da je neustavna določba 2. točke 5. odstavka 60. člena ZFPPIPP, po katerem stranko, ki ne navede kapitaliziranega zneska obresti, doleti strožja sankcija - izgubi pravico do obresti, medtem ko v primeru, ko ne navaja dejstev in dokazov, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega zahtevka, stranko doleti blažja sankcija (kritje stroškov postopka ugotovitve terjatve). Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do upničinih navedb v ugovoru glede zahtev, ki izhajajo iz 1. člena Protokola k ESČP. Navaja, da gre s sankcijo, uveljavljeno v 2. točki 5. odstavka 60. člena ZFPPIPP, za nesorazmeren poseg v upničino ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Posledično je napačno ravnal tudi stečajni upravitelj, ki upničine obrestne terjatve ni upošteval v končnem seznamu preizkušenih terjatev, na katerega se sodišče sklicuje v II. točki sklepa.

3. Pritožba je bila vročena stečajnemu upravitelju v odgovor. Upravitelj je v odgovoru navajal, da je sodišče glede na jasno določbo 2. točke 5. odstavka 60. člena ZFPPIPP ravnalo v skladu z Ustavo in ni prekomerno poseglo v pravice upnice. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku ni sporno, da upnica v prijavi obrestne terjatve ni ravnala v skladu z določbo 2. točke 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora zahtevek za priznanje terjatve, če upnik poleg glavnice terjatve uveljavlja obresti, vsebovati kapitalizirani znesek morebitnih obresti, obračunanih za obdobje od dospelosti terjatve do začetka postopka zaradi insolventnosti. Upnica je višino obresti opredelila datumsko - "zakonske zamudne obresti od zneska 593.179,18 EUR od 01.06.2008 dalje do 19.08.2016" in "zakonske zamudne obresti od zneska 132.628,12 EUR od 02.06.2008 dalje do 19.08.2016", kar prav tako ni sporno.

6. Sodišča v Republiki Sloveniji so v skladu s 126. členom Ustave pri svojem delovanju vezana na ustavo in zakon. Sodna veja oblasti v slovenskem pravnem sistemu tako nima pravno dopustne možnosti, da zakonsko določilo izrecno spregleda, torej da ob nestrinjanju z zakonsko ureditvijo odloči v nasprotju s sprejetim zakonom.1 Z navedenim ravnanjem bi se redna sodišča postavljala nad zakonodajalca v sistemu delitve oblasti in kršila navedeno temeljno načelo, ki uveljavlja sistem zavor in ravnovesij med nosilci oblasti v državi. V primeru dvoma o (ne)ustavnosti zakonske ureditve imajo redna sodišča dolžnost, da pred Ustavnim sodiščem sprožijo postopek presoje ustavnosti zakonske ureditve v skladu s 156. členom Ustave.

7. Ne glede na navedeno dolžnost delegiranja ustavnosodne presoje Ustavnemu sodišču pa se morajo v skladu s sprejetim stališčem v ustavnosodni praksi tudi redna sodišča v svojih sodnih odločbah opredeliti do argumentov neustavnosti, ki jih podaja stranka, saj se na ta način stranki zagotavlja pravica do izjavljanja v postopku v skladu z 22. členom Ustave.1 V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče presodilo in v izpodbijanem sklepu argumentiralo, da določba 2. točke 5. odstavka 60. člena ZFPPIPP, po kateri v primeru, ko upnik ne uveljavlja kapitaliziranega zneska obresti, velja neizpodbojna domneva, da obresti ne uveljavlja, ne posega v z Ustavo zagotovljene pravice, ki jih v postopku navaja upnica.

8. Pritožbeno sodišče se pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da sporna določba 2. točke 5. odstavka 60. člena ZFPPIPP ni protiustavna. Navedena določba je v besedilu ZFPPIPP že od same uveljavitve zakona v letu 2008, kar pomeni, da je v veljavi že slabo desetletje, pri čemer o konkretni določbi še ne obstaja (ustavno)sodna praksa, ki bi kazala na morebitne dileme glede uporabe omenjene določbe oziroma način interpretacije omenjene določbe. Kot predmet presoje tako ostane sama določba in namen sprejema določbe.

9. V skladu s predlogom ZFPPIPP je namen določb pododdelka 3.4.2. zagotovitev koncentracije postopka, torej, da "morajo upniki svoje terjatve prijaviti pravočasno in v skladu s pravili tega postopka, sicer terjatve prenehajo".2 Namen konkretne določbe je upniku naložiti skrbno ravnanje pri uveljavljanju svojih pravic, saj mora v primeru, da želi prijaviti obrestno terjatev, ki ni prednostna, to natančno obračunati ter jo prijaviti v kapitaliziranem znesku. V nasprotnem primeru upnik trpi vse škodljive posledice, o čemer je vsak upnik v oklicu o začetku stečaja izrecno poučen. Ravnanje upnika, ki svoje obveznosti ne izpolni na način, kot zakon veleva, je torej izrecno pripisljivo njemu, saj z neskrbnim ravnanjem ni poskrbel za pravilno prijavo akcesorne obrestne terjatve. Pri tem sodišče poudarja, da navedena posledica velja le v primeru neprednostnih terjatev, kar pomeni, da je zakonodajalec s to določbo breme pravilne vsebine prijavljene terjatve prenesel na upnika. Upnik je namreč tisti, ki želi s prijavo terjatve, ki je predhodno posledica sklenitve pravnega posla v skladu s svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave in svobodo sklepanja pogodb, dobiti poplačano. Tu gre torej za izključni interes upnika, za razliko od prednostnih terjatev, kot so denimo terjatve države ali delavcev ipd., kjer je nesporno prisoten tudi javni interes (zaščita šibkejše stranke v delovnih razmerjih, zagotavljanje vzdržnosti finančnega sistema države ipd.), kar po presoji pritožbenega sodišča razumsko utemeljuje drugačno ureditev. Pri tem ima vsaka stranka možnost, da s pomočjo strokovno usposobljenega pooblaščenca poskrbi za pravilno prijavo terjatve in tako izpolni zakonsko zahtevo. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da s predpisanim ravnanjem upnici v stečajnem postopku ni naloženo nesorazmerno breme. Drži, da ji sporna določba nalaga relativno visok nivo skrbnosti, a navsezadnje je odločitev o tem, ali bo svojo terjatev v postopku insolventnosti uveljavljala ali ne, povsem v upničini sferi odločanja in njenem interesu, zato je tudi skrbnost, ki jo nosi, upravičeno na njeni strani, hkrati pa je o posledicah svojega ravnanja tudi izrecno opozorjena.

10. Dodatno je neutemeljen tudi očitek, da zakonska določba neustavno postavlja v drugačen položaj upnika, ki vloži nepopolno vlogo od upnika, ki v prijavi terjatve ne poda zgolj kapitaliziranega zneska obresti, saj je sankcija za nepopolno vlogo bistveno milejša kot sankcija za kršitev obveznosti podaje kapitaliziranega zneska obresti, oboje pa predstavlja nepopolno vlogo. Drži pritožbena navedba, da posledica ni enaka, saj v tem primeru ne gre za enaka položaja nepopolnosti vloge. Dejstvo, da je vloga nepopolna ne pomeni, da znesek obresti ni kapitaliziran, temveč da v prijavi manjkajo elementi, ki sploh omogočajo presojo terjatve, kar je razbrati iz posledice v 4. odstavku 60. člena - upnik nosi stroške ugotovitve obstoja terjatve. V kolikor se nepopolno vlogo dopolni na način, da je presoja terjatve sicer mogoča, a hkrati ni podan kapitaliziran znesek obresti, kar je stvar interesa upnika, nastopi enaka posledica, kakor za upnika, ki je že v prvi vrsti podal popolno vlogo, a v njej ni izpolnil zahteve iz 2. točke 2. odstavka 60. člena ZFPPIPP. V tem primeru namreč ne gre za vprašanje nepopolne vloge, temveč za posledico strankine opustitve dolžnega ravnanja. Zato upnica v navedenem primeru podaja neutemeljeno primerjavo dveh različnih položajev.

11. Upničino navajanje kršitve določbe 2. odstavka 14. člena Ustave s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 591/2010, v kateri je navedeno, da mora v okviru določno opredeljene prijavljene terjatve zahtevek vsebovati znesek glavnice ter določljiv obrestni zahtevek (2. in 5. odst. 60. člena ZFPPIPP), ki naj bi dopuščal določljivo opredelitev obresti, je v tem primeru neutemeljeno. Že v sami sodni odločbi se sodišče pri opredelitvi prijave terjatve sklicuje na določbi 2. in 5. odstavka 60. člena, ki pa sta jasni - kapitaliziran znesek obresti pomeni jasno izračunan znesek obresti za zahtevano obdobje. Sodišče v tem delu ne povzema konkretne zakonske dikcije, pri čemer pa sporni predmet tega zahtevka ni enak obravnavanemu, zato se sodišče v citirani zadevi s tem vprašanjem ni posebej ukvarjalo. Zakon je jasen in izrecno ne dovoljuje zgolj določljivosti. V citirani odločbi se Višje sodišče tudi ni ukvarjalo z vprašanjem predloženega izračuna obresti, zato teh ugotovitev ni mogoče interpretirati kot sodno prakso na to temo in se nanjo sklicevati v okviru zatrjevane kršitve načela enakega obravnavanja. Načelo enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave pomeni, da se enake primere obravnava enako, različne pa različno. V navedenem primeru ni šlo za vprašanje, kakršno se obravnava v tej zadevi, zato ugotovitve Višjega sodišča v citirani odločbi ni mogoče upoštevati tudi v tej zadevi.

12. Nadalje se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da se z navedeno sporno določbo ne posega v pravico upnice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Posledica iz 2. točke 5. odstavka 60. člena ZFPPIPP nastopi kot izključna posledica pomanjkljivo skrbnega ravnanja upnika. Upnik, ki je v oklicu začetka stečajnega postopka pozvan, da prijavi svojo terjatev in ki je izrecno poučen na posledice svojega ravnanja, se v posledici lastne opustitve skrbnosti ne more uspešno sklicevati nedovoljen poseg v zasebno lastnino. Navsezadnje je bistven element postopkov insolventnosti zelo pogosto tudi poseg v zasebno lastnino, saj praviloma upnik v postopku insolventnosti svoje lastnine v obliki terjatve ne pridobi nazaj v celoti. Kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče, je sankcija izgube možnosti terjanja obresti posledica zakonodajalčevega namena koncentracije postopka in tudi deformalizacije postopka v zvezi z akcesornimi terjatvami. Pojasnilo je, da je analogna tej ureditvi tudi ureditev stroškov v 6. odstavku istega člena, kar nakazuje, da je imel zakonodajalec isti namen pospešitve postopka v zvezi s stranskimi terjatvami glede obresti in stroškov ter je v ta namen glavnino obveznosti prenesel na stranke, kar je v skladu z načelom koncentracije stečajnega postopka in zasebnim interesom upnika, ki želi dobiti svojo neprednostno terjatev poplačano, tudi logično. Oba cilja sta po presoji pritožbenega sodišča legitimna, ukrep, s katerim pa se cilj dosega pa ni nesorazmeren, saj je uspešnost uveljavljanja obresti vedno odvisna od skrbnosti upnika, v čigar interesu se stečajni postopek tudi vodi. Zato ni mogoče govoriti o tem, da se z ukrepom, katerega brez nesorazmernega napora lahko izpolni sam upnik, prekomerno posega v njegovo ustavno in konvencijsko pravico do lastnine oziroma do uživanja premoženja.

13. Pravna teorija navaja: "Ustavnoskladna razlaga ne sme biti korektura zakona. Če je sporočilo zakona razmeroma določno in ga potrjujejo jezikovni zapis sporočila, sistematičnost zakonskega besedila in cilji zakonske ureditve, ki so bili v zakonodajnem postopku razločno opredeljeni in izraženi ipd., smo na pomen zakonskega besedila vezani in ga z ustavnoskladno razlago zakona ne smemo spreminjati (beri: popravljati)."1 Vso v navedenem citatu navedeno presojo zakonske določbe je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče opravilo, svojo odločitev prepričljivo utemeljilo in ji pritožbeno sodišče v odločitvi pritrjuje.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do upnikovih navedb v ugovoru glede zahtev, ki izhajajo iz 1. člena Protokola 1 k EKČP. Navedeni Protokol je naslovljen varstvo lastnine, kar je v slovenskem pravnem redu primerljivo urejeno z določbo 33. člena Ustave, ki varuje zasebno lastnino. Prvostopenjsko sodišče je v okviru izpodbijanega sklepa pojasnilo razloge, zakaj po njegovi oceni zakonska ureditev ne pomeni protiustavnega posega v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Glede na to, da identično materijo pokriva tudi določba navedenega Protokola, je (z izjemo navedene opredelitve), ponovno identično navajanje istih razlogov nepotrebno. Standard obrazložene sodne odločbe, na katerega se sklicuje upnica, ne pomeni, da se v sodni odločbi večkrat zapiše popolnoma ista vsebina, ki jo stranka na več točkah pritožbe vključuje, pač pa, da sodišče ustrezno prepozna ključna pravna in dejanska vprašanja obravnavane zadeve oziroma odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev in se do njih v sodni odločbi argumentirano opredeli. Temu je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče zadostilo.

15. Glede na to, da so pritožbene navedbe glede izpodbijane I. točke sklepa sodišča neutemeljene, je neutemeljena tudi pritožba zoper II. točko sklepa v zvezi z uvrstitvijo obrestne terjatve na končni seznam preizkušenih terjatev.

16. Glede na vse navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. čl. ZPP v zvezi 1. prvim odstavkom 165. čl. ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------
1 Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča III Ips 97/2010 z dne 08.03.2011.

2 Prav tam.

3 Predlog ZFPPIPP, (2007), str. 4.

4 Pavčnik, M. v: (Ustavno)sodno odločanje, GV Založba, 2013, str. 77.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 60, 60/2, 60/2-2, 60/5, 60/5-2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 14, 14/2, 33, 74, 126, 156

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNDYy