VSL Sodba I Cp 1031/2017

Jedro

Zahtevek za povrnitev materialnih stroškov prevozov k zdravniku in na rehabilitacijo v znesku 250,00 EUR je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je nesklepčen, saj utemeljenost tega dela zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Drži, da je tožnica v tožbi zgolj opisala poškodbe in potek zdravljenja, glede stroškov prevozov pa je navedla samo, da jih zahteva v okviru ostalih odškodninskih postavk. Čeprav gre za odpravljivo nesklepčnost tožbe in prvostopenjsko sodišče v sklepu o popravi tožbe nanjo ni opozorilo skladno z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP, gre za kršitev relativne narave, na katero bi se morala tožnica v pritožbi sklicevati (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo tožencema naložilo, da sta nerazdelno dolžna tožnici plačati odškodnino 8.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2016 do plačila. V presežku do zahtevanih 11.500,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencema naložilo, da sta nerazdelno dolžna povrniti 202,80 EUR pravdnih stroškov tožnice, pri tem pa sta ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžna nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se tožnica pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi. Meni, da ji je sodišče glede na brutalen napad in pretep tožencev ter poškodbe, ki jih je utrpela, prisodilo prenizko odškodnino. Sodba ne upošteva, da je trpela tudi bolečine v ledvenem delu in imela posledično težave z ledvicami ter ne upošteva dolgotrajnega sekundarnega strahu zaradi negotovega izida zdravljenja. Sodba bi morala tožnici priznati v celoti materialne stroške prevozov k zdravniku in na rehabilitacijo v višini 250,00 EUR, izhajajoč iz narave poškodbe in dejstva, da se je morala voziti na preglede, da nima prevoznega sredstva in da ga ne bi bila sposobna upravljati glede na težo poškodb. Sodišče bi ji moralo priznati ta del zahtevka ob uporabi izkustvenih pravil, pravil znanosti in stroke, logičnega mišljenja in pravnih pravil.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni v 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določeni pogoji. Tožbenemu zahtevku se ugodi, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori, pri tem pa tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Poleg tega morajo biti za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni še dodatni pogoji, med katerimi je tudi ta, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (t.i. sklepčnost tožbe) ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V primeru, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe le glede enega od več zahtevkov ali le glede dela tožbenega zahtevka, sodišče izda zamudno sodbo le glede tega (dela) zahtevka, o preostalem delu pa (ob pogojih iz tretjega in četrtega odstavka 318. člena) odloči s t.i. zavrnilno (nepravo) zamudno sodbo.

6. Prvostopenjsko sodišče je glede pretežnega dela odškodninskega zahtevka tožnice izdalo zamudno sodbo, ker tožena stranka v danem roku ni odgovorila na tožbo, niti na njeno dopolnitev. Pasivnost tožene stranke pa je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. V preostalem delu, in sicer glede zahtevane odškodnine za strah nad 3.000,00 EUR in glede 250,00 EUR materialne škode za povrnitev stroškov prevozov pa je ugotovilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju višine pravične denarne odškodnine za strah pravilno uporabilo materialno prvo, ko je odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za to vrsto škode nad zneskom 3.000,00 EUR (torej za nadaljnjih 3.000,00 EUR, ker je tožnica zahtevala 6.000,00 EUR). V prisojeni odškodnini je upoštevan tako strah, ki ga je tožnica utrpela ob samem škodnem dogodku, kot tudi sekundarni strah, to je strah za izid zdravljenja. Pravilno je upoštevalo intenzivnost in trajanje strahu, kot ga zatrjuje tožnica v tožbi. Za hud strah, ki ga je tožnica utrpela ob samem škodnem dogodku in za strah zaradi izida zdravljenja, ki je trajal 14 dni, prisojena odškodnina ob upoštevanju sodne prakse sodišč v primerljivih primerih in glede na posebnosti konkretnega primera (tožnica je utrpela lažje telesne poškodbe, udarnine in razpočno rano na glavi), nikakor ni prenizka. Višja oziroma zahtevana odškodnina ne bi bila združljiva z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika).

8. Zahtevek za povrnitev materialnih stroškov prevozov k zdravniku in na rehabilitacijo v znesku 250,00 EUR je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je nesklepčen, saj utemeljenost tega dela zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Drži, da je tožnica v tožbi zgolj opisala poškodbe in potek zdravljenja, glede stroškov prevozov pa je navedla samo, da jih zahteva v okviru ostalih odškodninskih postavk. Čeprav gre za odpravljivo nesklepčnost tožbe in prvostopenjsko sodišče v sklepu o popravi tožbe nanjo ni opozorilo skladno z določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP, gre za kršitev relativne narave, na katero bi se morala tožnica v pritožbi sklicevati (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče namreč pazi po uradni dolžnosti na kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP le v primeru, ko sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo.

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

Datum zadnje spremembe:

08.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba in sklep I Cp 901/2015
• VSL Sodba II Cp 1718/2020
• VSK sklep Cp 995/2007