VSL Sodba I Cp 884/2017

Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se domača teorija zavzema za širšo opredelitev pojma pozneje najdeno premoženje, po katerem ni treba, da bi moralo biti premoženje res najdeno pozneje. Po navedenem stališču je bistveno, da se pozneje najdeno premoženje nanaša na premoženje, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, ko je sklenilo, da se obravnava ne opravi. Takšno pa je tudi stališče novejše sodne prakse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 893,04 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pokojna A.A. lastnica do 1/2 nepremičnine s parc. št. 151/5, k.o. X in da navedena nepremičnina v deležu do 1/2 spada v zapuščino po pokojnici. Odločilo je, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti 433,59 EUR pravdnih stroškov tožnika v korist proračuna RS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Poleg tega je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 686,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je materialnopravno zmotno stališče izpodbijane sodbe, da ima tožnik v konkretni zadevi lastninsko pravno upravičenje. Zadeva I Cp 3350/2015 ni primerljiva s konkretnim primerom. Tožnik je bil ob izdaji sklepa o dedovanju v zapuščinskem postopku po materi seznanjen z obstojem sporne nepremičnine. Ker sporna nepremičnina ni pozneje najdeno premoženje, je sodišče kršilo 221. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Stališče izpodbijane sodbe o pozneje najdenem premoženju je v nasprotju z judikatoma II Cp 271/2011 in II Cp 1612/2013. Ker je na navedeno okoliščino opozorila že v odgovoru na tožbo, sodišče pa se do njenega ugovora ni opredelilo, sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Ker je bil tožnik seznanjen z zemljiškoknjižnim stanjem, bi že v času zapuščinskega postopka po materi lahko predlagal, da se 1/2 sporne nepremičnine upošteva kot del zapuščine. Tožnik tega ni storil, ker je vedel, da je nepremičnina v celoti od očeta. Čeprav se je v zapuščinskem postopku po materi odpovedal pravici do pritožbe, je sodišče sledilo njegovi trditvi in izjavi, da je z odpovedjo dediščini mislil, da se odpoveduje le denarnemu znesku in da dedne izjave ne bi podpisal, če bi vedel, da se s tem odpoveduje tudi deležu na sporni nepremičnini. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo tožnikovi izpovedbi, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Med strankama ni sporno, da je tožnik za predmetno nepremičnino ves čas vedel in da je v njej živel od rojstva. Zaključek, da sporna nepremičnina predstavlja pozneje najdeno premoženje, je v nasprotju z nespornim dejstvom, da je tožnik v nepremičnini bival. Iz izpovedbe B.B. izhaja, da je tožnik vedel, da je nepremičnina v celoti od očeta in da je v času zapuščinskega postopka po materi izjavil, da so predmet zapuščine po materi le denarna sredstva. Ker se sodišče do te izpovedbe ni opredelilo, sodba v tem delu nima razlogov. Stališče izpodbijane sodbe, da tožnik ni vedel, da se odpoveduje deležu na sporni nepremičnini, je napačno in v nasprotju z njegovo dedno izjavo z dne 10. 9. 2009. Zapuščinsko sodišče je tožniku pojasnilo obseg zapuščine po materi. Iz njegove dedne izjave jasno izhaja, da je bil seznanjen z obsegom zapuščine. Ker se sodišče do toženkinega ugovora glede vsebine in teže dedne izjave z dne 10. 9. 2009 ni opredelilo, sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. V zapuščinskem postopku po materi so se vsi strinjali, da v zapuščino po njej sodijo le denarna sredstva in da sporna nepremičnina ni skupno premoženje staršev pravdnih strank. Toženka je po podpisu dedne izjave v zapuščinskem postopku po materi in ob prejemu sklepa o dedovanju utemeljeno štela, da je sporna nepremičnina izključno od očeta. Z očetom je kasneje sklenila Pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je postala njena lastnica. S stališčem, da ima tožnik v konkretnem primeru lastninsko pravno upravičenje, je sodišče poseglo v njeno pravico do pravne varnosti in predvidljivosti iz 2. člena Ustave ter enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave. Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP. Ker tožnik ni imel pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, je zmotno uporabilo drugi odstavek 181. člena ZPP. Tožnik je zatrjeval le dejanski interes, ki pa ga ni dokazal. Čeprav je predlagal vpogled v zadevi I P 518/2015 in I P 101/2015, sodišče v ti dve zadevi ni vpogledalo. Sklicevalo se je le na zadevo I P 570/2014. Vendar pa nobena izmed strank v zvezi s to zadevo ni podala niti trditev niti vpogleda. Če sodišče sodi v dveh pravdnih zadevah, ki se vodita med istima strankama, to stranke v posamezni pravdi ne razbremeni trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče ne more brez trditvene podlage in dokaznega predloga izvajati dokazov, ki jih je sicer izvedlo v drugi pravdi. Sodišče je preseglo trditveno podlago strank. Sklicevalo se je na dokaz, ki ni bil niti predlagan niti izveden na glavni obravnavi. Ni obrazložilo, zakaj naj bi šlo v konkretnem primeru za rešitev predhodnega vprašanja, za katere pravde naj bi to vprašanje predstavljalo predhodno vprašanje in zakaj naj bi bil s konkretnim tožbenim zahtevkom odpravljen negotov pravni položaja tožnika. V tem delu je sodba brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Brez utemeljenega razloga je sledilo izpovedbama prič C.C. in Č.Č., ki sta bili tesno povezani s pokojno materjo. Njuna vez s pokojno materjo je primerljiva sorodstveni. Ne strinja se z argumentom sodišča, da verjame pričam, ki niso v sorodu s pravdnima strankama in niso finančno povezane z nepremičnino. Vse zaslišane priče (z izjemo D.D.) so tesno povezane s pravdnima strankama. Sodišče ni imelo utemeljenega razloga za razlikovanje med pričami in za oceno njihove verodostojnosti le glede na sorodstveno vez. Glede ocene verodostojnosti se je neutemeljeno sklicevalo na finančno povezanost z nepremičnino. Z nepremičnino sta finančno povezani le pravdni stranki. Dejstvo, da se vsi dokumenti v zvezi s hišo glasijo na E.A., je neutemeljeno razlagalo z običajnim postopanjem v preteklosti, ko naj bi se vsi dokumenti glasili na moške. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo ugovor, da je bil delež A.A. na skupnem premoženju 1/4, delež E.A. pa 3/4. Utemeljenost navedenega ugovora izhaja že iz nespornega razmerja med pokojninama pokojnih staršev. Na njegovi osnovi je mogoče napraviti zaključek o deležih na skupnem premoženju. Ker je imel E.A. enkrat višjo pokojnino od A.A., ni utemeljen očitek, da v spisu ni listinskih dokazov in da toženka ni predložila očetovih plačilnih list. Zaključek, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje, je v nasprotju s sodno prakso. V tej zvezi se sklicuje na judikat II Cp 941/2013. Sodišče prve stopnje je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni pojasnilo stališča, zakaj naj bi ravno sorodstvena povezava med pričami in strankami vplivala na verodostojnost posameznih izpovedb. Razlogi, ki utemeljujejo zaključek, da sta pokojna starša skupaj prispevala k izgradnji hiše, so nejasni in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Čeprav so F.F., B.B. in G.B. potrdili toženkine trditve, da je bila sporna nepremičnina zgrajena izključno s sredstvi E.A., jim sodišče ni sledilo. Ker je na več mestih navedlo, da jim je sledilo, iz odločitve pa izhaja, da temu ni tako, so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Tudi razlogi, ki se nanašajo na zaključek glede dejanskega izvajanja obrti, so med seboj v nasprotju. Sodišče je verjelo izpovedbama B.B. in G.B., da je bil E.A. strokovnjak, da A.A. ni bila strokovnjakinja, da ni dosti prispevala pri dohodkih iz obrti in da je bil bistven prispevek E.A.. Kljub temu je navedlo, da dvomi v resničnost njunih izpovedb zaradi mladosti G.B. in zaradi tega, ker je B.B. k hiši prišel šele leta 1990. V 29. točki obrazložitve je navedlo, da pričama verjame in da jima ne sledi. Čeprav je F.F. izpovedala, da je bila obrt dejansko E.A., A.A. pa je bila njena formalna nosilka, jima ni sledilo. Sodišče prve stopnje je preseglo trditveno podlago strank. Pri obrazložitvi zaključka, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje, se dokazna ocena prepleta s trditvami strank. Poleg tega je v 27. točki obrazložitve napačno navedlo, da je dokaz z zaslišanjem D.D. predlagala toženka. Ta dokazni predlog je tožnikov, ki pa v nobenem smislu ne podkrepi tožbenih navedb. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. V obsežnem odgovoru je utemeljil stališče o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilni uporabi materialnega prava.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva s tožbo, da sodišče ugotovi, da je tožnikova pokojna mati A.A. (v nadaljevanju pokojna mati pravdnih strank) lastnica 1/2 nepremičnine s parc. št. 151/5, k.o. X (v nadaljevanju nepremičnina), in da ta nepremičnina v deležu do 1/2 spada v zapuščino po njej. Tožnik in toženka sta bila dediča po pokojni materi. Predmet zapuščinskega postopka po njej (v zadevi D 152/2009) so bila le denarna sredstva v višini 39,94 EUR.¹ Zaradi tega v zapuščinskem postopku glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je svoj dedni delež odstopil očetu E.A. in se hkrati odpovedal pravici do pritožbe zoper sklep o dedovanju.² Tudi toženka je svoj dedni delež odstopila očetu. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je oče pravdnih strank umrl. Sporna nepremičnina je bila predmet Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je oče sklenil s toženko. Obe pravdni stranki sta tudi dediča po pokojnem očetu.

6. Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvami, (1) da sporna nepremičnina predstavlja pozneje najdeno premoženje, (2) da se njegova dedna izjava v zapuščinskem postopku po materi ni nanašala na pozneje najdeno premoženje, (3) da je bila sporna nepremičnina pridobljena v času trajanja zakonske zveze njegovih staršev, (4) da je bila gradnja hiše na sporni nepremičnini v celoti izvedena v času trajanja zakonske zveze s skupnim delom in s skupnimi sredstvi obeh staršev in (5) da je pokojna mati k izgradnji hiše prispevala v enakem deležu kot oče.

7. Obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo je tožnik utemeljeval s trditvami, da teče pred sodišči več pravdnih postopkov, ki se nanašajo na sporno nepremičnino, in da v vseh postopkih predstavlja predhodno vprašanje ugotavljanje dejstva, ali je pokojna mati lastnica sporne nepremičnine. V zadevi IP 570/2014 teče postopek zaradi ničnosti Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v zadevi IP 518/2015 v zvezi z ugotovitvijo obsega zapuščine po očetu, v zadevi IP 101/2015 pa v zvezi s plačilom zneska 106.286,89 EUR iz naslova vlaganj.

8. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da ima konkretni tožbeni zahtevek lastninsko-pravno naravo in da ima tožnik pravni interes za ugotovitveno tožbo. Navedeno stališče je utemeljeno z argumenti, (1) da je sodišče seznanjeno z dejstvom, da obstoj lastninske pravice pokojne matere na sporni nepremičnini predstavlja predhodno vprašanje v vseh ostalih pravdah, (2) da ista sodnica obravnava zadevo IP 570/2014, (3) da je sodišče v zadevi IP 570/2014 vpogledalo v spis IP 518/2015, ki se nanaša na spor v zvezi z ugotavljanjem obsega zapuščine po zapustniku E.A., in (4) da bo z ugotovitvijo materine lastninske pravice na sporni nepremičnini tožnik kot dedič pridobil lastninski delež na njej. Po stališču sodišča prve stopnje je pravico do ugotovitve obsega skupnega premoženja in solastniškega deleža na njem pokojna mati imela vse do svoje smrti. Ker je po njeni smrti v njene pravice kot njen dedič vstopil tudi tožnik, to po navedenem stališču pomeni, da tožnik v tem postopku izvaja svoja upravičenja iz upravičenja pokojne matere.

9. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da sta se pokojna starša pravdnih strank poročila 18. 8. 1956, da sta bila vse življenje poročena³ in da sta v času trajanja zakonske zveze pridobila sporno nepremičnino, na njej pa zgradila stanovanjsko hišo,

- da sta se v hišo vselila leta 1971, da se je hiša gradila od leta 1963 do leta 1966, do leta 1971 pa se je le še dograjevala,

- da sta oba v enakem delu prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, da sta vso energijo in prisluženi denar vlagala v izgradnjo skupne hiše, da sta oba dobro in pridno delala v svojih firmah, pokojna mati v G. p., pokojni oče pa v tovarni I.,

- da je bila mati od 8. 4. 1969 zaposlena kot obrtnica v K. A.A.⁴, da je navedeno obrtno delavnico odprla s pomočjo moža, da sta se pri delu v delavnici dopolnjevala na način, da je mati v dopoldanskem času opravljala manj zahtevna dela, mož pa je v popoldanskem času opravljal bolj komplicirana dela ter nastavil stroje,

- da sta oba starša dosegla polno delovno dobo in da je mati skrbela za gospodinjstvo, otroke in družino,

- da iz plačilnih list matere iz leta 1969 izhaja, da je v G. p. prejemala dodatek za nočno delo in dodatek za disciplino ter da je banki odplačevala kredit v višini 5.765 din mesečno.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi 59. člena Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)⁵ presodilo, da v skupno premoženje staršev pravdnih strank spada tudi sporna nepremičnina, da je pokojna mati njena solastnica do 1/2 in da njen delež na sporni nepremičnini spada v zapuščino po njej.

11. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da konkretni tožbeni zahtevek nima lastninsko-pravne narave. Toženka neutemeljeno meni, da se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve I Cp 3350/2015.⁶ Ker je po materini smrti v njene pravice kot eden izmed dedičev vstopil tudi tožnik, upravičenje do ugotovitve obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem pa je v času življenja imela že pokojna mati, to v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožnik s konkretnim tožbenim zahtevkom izvaja originalno upravičenje, ki ima lastninsko-pravno naravo.⁷

12. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da sporna nepremičnina ne more predstavljati pozneje najdenega premoženja v smislu 221. člena ZD.⁸ Toženka se s sklicevanjem na zadevi II Cp 1612/2013⁹ in II Cp 271/2011¹⁰ neutemeljeno zavzema za ožjo interpretacijo 221. člena ZD. Pritožbena navedba, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z navedenima judikatoma, ni utemeljena. Konkretni dejanski stan se v bistvenem razlikuje od dejanskih stanov iz zadev II Cp 1612/2013 in II Cp 271/2011. V zadevi II Cp 1612/2013 je bil predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju zavrnjen, ker je bil predlog podan s strani upnice. Nosilni razlogi v zadevi II Cp 271/2011 pa se nanašajo na premično in ne na nepremično premoženje. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se domača teorija zavzema za širšo opredelitev pojma pozneje najdeno premoženje, po katerem ni treba, da bi moralo biti premoženje res najdeno pozneje. Po navedenem stališču je bistveno, da se pozneje najdeno premoženje nanaša na premoženje, za katero zapuščinsko sodišče ni vedelo, ko je sklenilo, da se obravnava ne opravi.¹¹ Takšno pa je tudi stališče novejše sodne prakse.¹² To pomeni, da pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je tožnik v času zapuščinskega postopka po materi menil, da je sporna nepremičnina v celoti od očeta, ni pravno relevantno. Toženka ne more uspeti s pritožbenimi očitki o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih utemeljuje z navedbami, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo tožnikovi izpovedbi, da se z dedno izjavo deležu na sporni nepremičnini ni odpovedal; da se ni opredelilo do izpovedbe B.B., ki je izpovedal, da je tožnik menil, da v zapuščino po pokojni materi spadajo le denarna sredstva; in da je tožnik v sporni nepremičnini bival. V konkretnem primeru je bistveno, da je bila sporna nepremičnina v času zapuščinskega postopka po materi v zemljiški knjigi vpisana na njenega moža, v zapuščinskem postopku pa zapuščinska obravnava ni bila opravljena, ker so predmet zapuščine po materi predstavljala le denarna sredstva v nizki višini.

13. Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da se tožnikova dedna izjava v zapuščinskem postopku po materi naša tudi na kasneje najdeno premoženje. Tožnik je z dedno izjavo (priloga A 17) v zapuščinskem postopku po materi izjavil zgolj to, da dedni delež odstopa svojemu očetu. Toženka ne more uspeti s pritožbenim očitkom o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga utemeljuje z navedbo, da se sodišče naj ne bi opredelilo do njenega ugovora glede vsebine dedne izjave z dne 10. 9. 2009. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že leta 1970 sprejelo načelno pravno mnenje, da se odpoved dediščini v korist znanega dediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, in ne o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju.¹³ Ker toženka zmotno zmeni, da je zaradi podpisa tožnikove dedne izjave v zapuščinskem postopku po materi utemeljeno menila, da sporna nepremičnina sodi v posebno premoženje očeta, ni utemeljena pritožbena navedba o kršitvi 2. in 22. člena Ustave.

14. Pritožbena navedba, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ni utemeljena. Drugi odstavek 181. člena ZPP¹⁴ ni bil zmotno uporabljen. Tožnik, ki po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka po materi, v katerem je sodeloval, trdi, da kot pozneje najdeno premoženje v zapuščino po njej spada tudi premoženje, ki je bilo v času zapuščinske obravnave vpisano na njegovega očeta, mora to uveljavljati v pravdnem postopku.¹⁵ Ker gre pri nastanku skupnega premoženja staršev pravdnih strank za originaren način pridobitve lastninske pravice, zgolj vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na očeta pravdnih strank še ne pomeni, da sporna nepremičnina ne predstavlja njunega skupnega premoženja.¹⁶ Ker je v konkretnem primeru očitno, da med pravdnima strankam obstaja spor o vprašanju, ali 1/2 sporne nepremičnine spada v zapuščino po materi, ima tožnik, čeprav še ni vložil predloga za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, pravni interes za ugotovitveno tožbo. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentom sodišča prve stopnje, da bo z ugotovitvijo materine lastninske pravice na nepremičnini tožnik kot dedič pridobil lastninski delež na sporni nepremičnini. To pomeni, da ima pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Zaradi tega ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožnik v tem postopku zatrjeval le dejanski interes. Toženka tudi ne more uspeti z navedbami, da je sodišče pri ugotavljanju pravnega interesa preseglo trditveno podlago strank; da se pri utemeljevanju pravnega interesa ne bi smelo sklicevati na zadevo I P 570/2014; da se je pri ugotavljanju pravnega interesa sklicevalo na dokaz, ki ni bil predlagan in izveden na glavni obravnavi; da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti; da ni obrazložilo, zakaj naj bi v konkretnem primeru šlo za rešitev predhodnega vprašanja in za katere pravde naj bi to vprašanje predstavljalo predhodno vprašanje.

15. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva in skladna z določilom 8. člena ZPP. Pritožbena navedba, da se je sodišče v večji meri oprlo na izpovedbi H.H. in Č.Č. z argumentom, da navedeni priči nista v sorodu s pravdnima strankama in nista finančno povezani z nepremičnino, ne omaja prepričljivosti dokazne ocene. Iz izpovedb C.C. in Č.Č. izhaja prepričljiv zaključek, da je bila mati pravdnih strank zelo delavna in pridna, da je delala v G. p., da je delala v nočnih izmenah in nadure, da je v G. p. dobila posojilo ter gradbeni material in da je dobro zaslužila. Navedeni zaključek potrjujejo tudi materine plačilne liste iz leta 1969, iz katerih izhaja zaključek, da je v G. p. v času dograjevanja hiše na sporni nepremičnini prejemala dodatek za nočno delo in dodatek za disciplino ter da je banki odplačevala kredit v višini 5.765 din mesečno. Posledično pritožbena navedba, da sta si bili C.C. ter Č.Č. v preteklosti zelo blizu s pokojno materjo pravdnih strank, ne more omajati prepričljivosti dokazne ocene. Čeprav iz izpovedb B.B. in G.B. izhaja, da je bil priden le pokojni oče, da je le on znal delati, da je imel poleg redne zaposlitve tudi obrt, da je pokojna mati delala v gospodinjstvu, da pri dohodkih iz obrtne dejavnosti mati naj ne bi dosti prispevala, je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi ustrezno umestilo v celotno dokazno oceno. V zvezi z njunima izpovedbama, da naj bi bila pokojna mati kasneje odvisnica od alkohola, je prepričljivo zaključilo, da je bila skupna hiša zgrajena že pred domnevnimi težavami z alkoholom in da navedeno dejstvo ne more imeti vpliva na zaključek, da je mati enakovredno sodelovala pri ustvarjanju skupnega premoženja. Čeprav je sledilo njunima izpovedbama, da je bil oče strokovnjak na svojem področju, da je dobro zaslužil v I. in da je veliko delal v delavnici, je pri oceni njune verodostojnosti upravičeno upoštevalo dejstvo, da ti priči nista mogli vedeti vsega, kaj se je dogajalo v času gradnje hiše, kajti G.B. v času gradnje hiše še ni bila rojena, B.B. pa je k hiši, ki je bila zgrajena leta 1971 prišel šele leta 1990.

16. Pritožbeno sklicevanje na izpovedbo F.F. ne omaje prepričljivosti dokazne ocene. Čeprav je navedena priča izpovedala, da naj bi ji pokojna mati rekla, da je imel njen mož denar za hišo pripravljen, je sodišče prve stopnje oceno njene verodostojnosti utemeljilo s prepričljivim argumentom, da ne verjame, da se priča v času zaslišanja spominja, da ji je pokojna mati še kot otroku rekla, da jo je skrbelo, kako bosta hišo zgradila in da ji je mož rekel, da ima denar za hišo pripravljen. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentom sodišča prve stopnje, da četudi bi pokojna mati F.F. rekla, da sama brez moža hiše ne bi mogla zgraditi, navedeno dejstvo ne pomeni, da pokojna mati sploh ni sodelovala pri gradnji hiše oziroma da je sodelovala manj kot njen mož. Ravno tako se pritožbeno sodišče strinja z argumentom sodišča prve stopnje, da je bilo v obdobju gradnje hiše običajno, da so se vsi dokumenti v zvezi z gradnjo hiše glasili na moža, ki je urejal formalnosti glede gradnje.

17. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala dejstev, da naj bi k skupnemu premoženju pokojni oče prispeval več kot pokojna mati, da naj bi oče veliko več delal od matere, da naj bi imel svoje prihranke, da naj bi celotno hišo zgradil s svojim posebnim premoženjem v obliki privarčevanih sredstev, da pokojna mati naj ne bi nič prispevala in da je bila zgolj formalna nosilka obrti. Ker toženkino stališče o materinem 1/4-inskem deležu na sporni nepremičnini nima podlage v izvedenem dokaznem postopku, pritožbeno sklicevanje na judikat II Cp 941/2013¹⁷ ni utemeljeno. Ker toženka ni uspela dokazati resničnosti trditev o dejstvih, s katerimi je utemeljevala ugovorne navedbe, ji ni uspelo izpodbiti zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR o enakem deležu zakoncev na skupnem premoženju. Pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je oče imel enkrat višjo pokojnino navedenega zaključka ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje je izpovedbo B.B., da je imela mati pokojnino v višini 400 EUR, oče pa v višini 900 EUR, ustrezno umesilo v celotno dokazno oceno. Ker toženka ni predložila očetovih plačilnih list, sodišče prve stopnje ni moglo opraviti primerjave dohodkov staršev pravdnih strank. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentom sodišča prve stopnje, da iz plačilnih list A.A. iz G. p. (priloga A 23) izhaja zaključek, da je v času gradnje hiše na sporni nepremičnini imela dobre prihodke. Na ugovorno trditev, da je imela nižjo pokojnino od očeta, pa je že sodišče prve stopnje prepričljivo odgovorilo, da je pokojna mati od 8. 4. 1969 opravljala obrt in da je splošno znano, da so takrat obrtniki priglašali manjše dohodke od resničnih.

18. Po prepričanju pritožbenega sodišča iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja materialnopravni zaključek, da sporna nepremičnina spada v skupno premoženje staršev pravdnih strank in da je materin delež na sporni nepremičnini 1/2. Pri navedeni presoji je sodišče prve stopnje dalo ustrezno težo dejstvu, da je mati pred 8. 4. 1969 pridno delala v G.p., da je po 8. 4. 1969 v dopoldanskem času opravljala obrt in da je vseskozi skrbela za družino in za gospodinjstvo. Dejstvo, da je v obrtni delavnici opravljala manj zahtevna opravila po prepričanju pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera ne more imeti vpliva na višino njenega prispevka k nastanku skupnega premoženja.

19. Pritožbeni očitki o kršitvah iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Pritožbeno nestrinjanje z oceno verodostojnosti izpovedb F.F., B.B. in G.B. ter navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo stališča, zakaj naj bi sorodstvena povezava med pričami in strankami vplivala na verodostojnost posameznih izpovedb, po vsebini ne predstavljajo pritožbenega očitka o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker so izpovedbe F.F., B.B. in G.B. metodološko ustrezno umeščene v celotno dokazno oceno, pritožbena navedba, da jim sodišče ni v celoti sledilo, ne pomeni, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Pritožbena navedba, da so razlogi, ki utemeljujejo zaključek, da sta pokojna starša skupaj prispevala k izgradnji hiše, nejasni, ni utemeljena. Ravno tako ni utemeljena pritožbena navedba, da so razlogi, ki se nanašajo na zaključek glede dejanskega izvajanja obrti, med seboj v nasprotju. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe.

20. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago ni konkretizirana. Toženka v pritožbenem postopku ne more uspeti s splošno trditivjo, da je sodišče prve stopnje v obrazložiti prepletlo dokazno oceno s trditvami strank. Ravno tako ne more uspeti z navedbo, da je sodišče v 27. točki obrazložitve napačno navedlo, da je dokaz z zaslišanjem D.D. predlagala toženka in ne tožnik.

21. Po ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, potrebne stroške tega postopka pa je dolžna povrniti tožniku (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) gredo tožniku nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 v višini 712,00 EUR ter administrativni stroški po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 893,04 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Glej sklep o dedovanju z opr. št. D 152/2009 z dne 14. 9. 2009 (priloga A 2).
² Glej tožnikovo dedno izjavo z dne 10. 9. 2009 (priloga A 17).
³ A.A. je umrla 1. 4. 2009.
⁴ Iz odločbe Oddelka za gospodarstvo Skupščine občine Škofja Loka z dne 1. 4. 1969 izhaja, da se je A.A. v njeni zgradbi dovolila ustanovitev obrtne delavnice za izdelovanje drobnih kovinskih predmetov (priloga A 20).
⁵ Prvi odstavek 59. člena ZZZDR se glasi: Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Drugi odstavek 59. člena ZZZDR se glasi: V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.
⁶ Sodba VSL z dne 30. 3. 2016.
⁷ Glej sklep VS RS z dne 23. 6. 2005, opr. št. II Ips 119/2004.
⁸ Prvi odstavek 221. člena ZD se glasi: Če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.
⁹ Sklep VSL z dne 10. 7. 2013.
¹⁰ Sklep VSL z dne 1. 6. 2011.
¹¹ Glej V. Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, str. 249.
¹² Glej sklep VSL z dne 19. 10. 2016, opr. št. I Cp 1581/2016, 5. odst. V zadevi je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da se za pozneje najdeno premoženje šteje vse tisto premoženje, ki spada v zapuščino in ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ne glede na to, ali so v času zapuščinske obravnave za to premoženje vedeli vsi dediči.
¹³ Glej sklep VSL z dne 3. 7. 2013, opr. št. II Cp 953/2013, in sklep VSK z dne 23. 1. 2007, opr. št. I Cp 899/2005.
¹⁴ Določba se glasi: Takšna (ugotovitvena) tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.
¹⁵ Glej sklep VSL z dne 19. 1. 2011, opr. št. II Cp 3754/2010.
¹⁶ Glej sklep VSL z dne 15. 1. 2014, opr. št. I Cp 3383/2013.
¹⁷ Sodba in sklep VSL z dne 18. 9. 2013.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 369/2014
• VSL sklep II Cp 3554/2009
• VSC Sklep Cp 24/2023