VSL Sodba I Cp 1175/2017

Jedro

Pogodbena stranka namesto pogodbeno dogovorjene izročitve stvari ne more zahtevati denarne protivrednosti te stvari, ne da bi bodisi odstopila od pogodbe in zneska zahtevala kot odškodnine bodisi da bi v soglasju s pogodbeno stranko spremenila pogodbeno obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu delno tako spremeni, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100815/2014 s 24. 7. 2014 v prvem odstavku izreka vzdrži v veljavi tudi v delu, kjer je tožencu naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.988,58 EUR od 29. 8. 2009 do 23. 7. 2011.

II. V preostalem se pritožba zavrne ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100815/2014 s 24. 7. 2014 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka v delu, kjer je tožencu naloženo plačilo 4.988,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 24. 7. 2011 dalje. Obenem je prvi odstavek izreka istega sklepa razveljavilo v delu, kjer je tožencu naloženo plačilo 3.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2009 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 4.988,58 EUR od 29. 8. 2009 do 23. 7. 2011 ter je v tem obsegu zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Nadalje je isti sklep v celoti razveljavilo v tretjem odstavku izreka in tožencu naložilo plačilo 1.057 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi navaja, da izpodbija zavrnilni del sodbe ter odločitev o pravdnih stroških. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevek v delu, v katerem je zahtevala plačilo 3.300 EUR. Na prvem naroku za glavno obravnavo je izrecno navedla, da namesto pogodbeno določenih brun zahteva denarni znesek zato, ker je bilo dogovorjeno, da se je les potreboval do vključno leta 2010; ker toženec te zaveze ni izpolnil, tožeča stranka pa lesa ne potrebuje več, je postavila zahtevek, da se plača denarna protivrednost brun v znesku 3.300 EUR. Takšnemu zahtevku toženec sploh ni ugovarjal. Tožeča stranka se je lahko odločila, da bo od toženca zahtevala denarno vrednost brun. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da ni izkazala, da je zahtevala izpolnitev pogodbe v tem delu in da bi moral biti les izročen do konca leta 2010. Prav tako je po njeni oceni zmotno stališče sodišča, da zato, ker je tožeča stranka vztrajala pri izpolnitvi pogodbene obveznosti, mora vztrajati pri izpolnitvi celotne obveznosti in ne zgolj pri izpolnitvi določenega dela pogodbe, v preostalem pa zahtevati izpolnitev na drug način. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče v celoti ugoditi tudi zahtevku glede plačila zakonskih zamudnih obresti, saj je sodišče napačno štelo, da se splošni ugovor toženca glede zastaranja nanaša na vse terjatve, zahtevane s tožbo. Toženec namreč ni podal določenega ugovora glede zastaranja obresti, tožeča stranka pa tudi poudarja, da bi sodišče v zvezi z zastaranjem obresti moralo upoštevati petletni zastaralni rok in ne triletnega. V zaključku navaja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo določenih priglašenih pravdnih stroškov tožeče stranke; stroškov v zvezi s pritožbo zoper sklep v izvršilnem postopku z dne 22. 9. 2014, stroškov pričnin F. in R. Z. ter stroškov naroka s 23. 3. 2016. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe, podredno njeno razveljavitev.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj med strankama sklenjene pogodbe v letu 2008 ter pravne posledice, ki iz takšne pogodbe izhajajo. Pravdni stranki sta namreč sklenili kupoprodajno pogodbo za vozilo s Hiab dvigalom, pri čemer je bila tožeča stranka prodajalka, toženec pa kupec. Dogovorili sta se, da toženec na račun kupnine tožeči stranki ob prevzemu vozila izroči 2.000 EUR, nadaljnjih 6.000 EUR pa se je zavezal izročiti do 31. 12. 2008. Prav tako se je toženec zavezal, da bo tožeči stranki izročil dve tovorni vozili ter nažagane brune v takšni količini, ki zadošča za postavitev brunarice v izmeri 6 x 6 metrov. S pogodbo sta stranki določili tudi posledice v primeru neplačil(a); razdor kupoprodajne pogodbe, vračilo predmeta pogodbe lastniku, že plačana denarna in predana materialna sredstva ter vozila pa se obračunajo kot najemnina za predmet pogodbe.

6. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala izpolnitev pogodbe. Vtoževala je plačilo 4.988,56 EUR iz naslova še neplačanih pogodbenih obveznosti, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo, ter 3.300 EUR iz naslova denarne protivrednosti brun. Sodišče je v tem delu pravilno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, zavrnilo zahtevek.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka vztraja pri sklenjeni pogodbi, zato ji pripada zgolj terjatev za izročitev lesa. Pogodba je namreč materialna podstat, na katero je sodišče (s pomočjo razlage določb OZ) vezano pri presoji pravnih posledic, če seveda določena pogodbena določila niso v nasprotju s kogentnimi zakonskimi določbami. Tožeča stranka tako ni upravičena do denarne protivrednosti brun, saj za kaj takega nima temelja v pogodbi.¹ Okoliščine, ali je bilo dogovorjeno, do kdaj mora toženec izročiti les ter ali je tožeča stranka zahtevala izročitev lesa, so povsem irelevantne. Pravno relevantne okoliščine bi lahko postale zgolj v primeru odstopa od pogodbe², tožeča stranka pa izrecno vztraja pri izpolnitvi pogodbe. Tožeča stranka bi bila upravičena do določenega denarnega zneska iz naslova neizročitve dolgovanega lesa le v dveh primerih: da bi s tožencem naknadno konvertirala takšno obveznost v denarno, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do navedenega ni prišlo (pritožnica nasprotnega ne trdi); ter posredno, preko uveljavljanja pravice do odškodnine zaradi nepravočasne izpolnitve pogodbe, tj. izročitve brun, česar pa tožeča stranka prav tako ni zahtevala.

8. Pač pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi očitki, da toženec ni podal izrecnega ugovora zastaranja, ki bi se nanašal zgolj na zastaranje zakonskih zamudnih obresti. Podal je le splošni ugovor zastaranja terjatve, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s sodno prakso štelo, da se takšen ugovor nanaša tudi na zastaranje začasnih terjatev. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje (335. člen OZ); pri čemer mora izrecno ugovarjati tudi zastaranje zamudnih obresti.³ Tožeča stranka je tako upravičena do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po delni izpolnitvi s strani toženca, tj. od 29. 8. 2009 dalje.⁴

9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na prisojene stroške postopka. Sodišče prve stopnje jih je glede na njihovo priglasitev pravilno obračunalo. Pritožnica spregleda, da je sodišče tožeči stranki priznalo v pritožbi zahtevane stroške pričnin F. in R. Z. Tožeča stranka ni upravičena do stroškov pritožbe zoper sklep izvršilnega sodišča⁵, saj je o teh stroških že pravnomočno odločeno (list. št. 29-32). Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni upravičena do priglašenih stroškov naroka s 23. 3. 2016 (20. točka obrazložitve), s pojasnjenimi razlogi za takšno odločitev pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Odločitev o stroških sodišča prve stopnje ostaja pravilna tudi po delni spremembi sodbe v pritožbenem postopku, saj je tožeča stranka s pritožbo uspela v minimalnem delu le glede stranske terjatve (spremembe teka zakonskih zamudnih obresti), posledično se njen uspeh ni spremenil.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (ki se nanaša na zakonske zamudne obresti) ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu, ker tudi ni razlogov, na katere višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v minimalnem obsegu, je dolžna v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ To velja tudi v primeru, če toženec takšnega zahtevka izrecno ne prereka, saj tožeča stranka zahteva nekaj, kar ji po pogodbi ne gre.
² Postopanje upnika v primeru, če je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe ali ne (104, 105. člen OZ).
³ Tako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 31/2013 z 29. 5. 2014.
⁴ Napačni so sicer pritožbeni očitki, da glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti velja petletni zastaralni rok (skladno z ustaljeno sodno prakso za zamudne obresti velja krajši triletni zastaralni rok, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje), vendar je navedeno v konkretnem primeru irelevantno.
⁵ S katerim je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrajno sodišče v Ljubljani.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 87/2018
• VSC Sklep I Ip 123/2018
• VSL sodba I Cp 2720/2014