VSL Sodba in sklep I Cp 1140/2017

Jedro

Ker posest ni pravica, se ne deduje. Zgolj s ciljem, da se dediču, ki je v trenutku zapustnikove smrti najpogosteje odsoten, nudi posestno varstvo nasproti tretjim (ne pa tudi obratno), SPZ v 29. členu določa, da dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti. Zato v sporu zaradi vrnitve stvari dedič ni pasivno legitimiran, če stvari, katere vrnitev se z lastninsko tožbo zahteva, nima tudi v dejanski posesti.

Tožnica pa utemeljeno opozarja na napačnost zaključka, da ni podana njuna pasivna stvarna legitimacija, kolikor zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino. Zanjo ni odločilno, ali sta toženca za protipravno stanje na tožničinih nepremičninah vedela ali k njemu kaj prispevala. Kolikor tožnica zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino, je predmet obravnave (zatrjevani) dolg pokojne, ki je nastal zaradi (zatrjevanega) protipravnega vznemirjanja s strani njune pravne prednice. Drugi in tretji toženec sta njena dediča in kot taka njena univerzalna pravna naslednika. Ker se ne dedujejo le pravice, temveč tudi dolgovi, in sicer tako denarni, kot tudi nedenarni, če niso osebne narave (v konkretnem primeru niso) (334. člen OZ), sta dediča zatrjevano obveznost pokojne, ki izhaja iz zatrjevanega protipravnega vznemirjanja, lahko podedovala.

Za odločitev v zadevi je pomembno, da je tožnica obravnavani nepremičnini namenila za pot, dostopno vsem. Kot pot jo torej smejo uporabljati tudi toženci. Za presojo, ali ravnanje prvega toženca in prvotne druge toženke preprečuje tožnici izvrševanje njenih lastninskih upravičenj z opisano vsebino, zato ne zadostuje, da sta toženca uporabljala pot za prehod, ampak je pomembno, ali sta bila onadva tista, ki sta postavila ograje in smreke ter položila tlakovce, oziroma ali sta onadva tista, ki imata izključno korist od tega.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi, pritožbama tožencev pa v celoti, in se razen v prvi alineji II. točke izreka, kolikor se ta nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženca S. K. in M. K. za vrnitev dela zemljišča parc. št. 1117/13 in dela zemljišča parc. št. 1117/14, obe k.o. ..., v neposredno posest tožnice, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožnice zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvi toženec dolžan vrniti tožnici v neposredno posest del zemljišča parc. št. 1117/13 in del zemljišča parc. št. 1117/14, obe k.o. ... in na svoje stroške odstraniti z zemljišč smreke za ograjo na severu parc. št. 1117/13, odmaknjene od ograje 20 cm do 100 cm, in smreke vzporedno za ograjo na jugu na parc. št. 1117/13 in 1117/14, odmaknjene od ograje 20 do 100 cm, ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v nepremičnini, v 60 dneh, pri čemer je skica izvedenkinega izvida sestavni del sodbe (I. točka izreka). V preostalem delu, ki se nanaša na odstranitev betonskega tlaka na parc št. 1117/13 v površini 79 m2, kovinske lesene ograje na severu parc. št. 1117/13 ter smrek za ograjo, odmaknjene od ograje 20 cm do 100 cm, ter žičnate ograje na jugu, skupaj z betonskimi stebri na parc. št. 1117/13 in 1117/14, vse v obsegu, določenem v izreku v povezavi s skico izvedenkinega izvida, je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (druga alineja II. točke izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca je v celoti zavrnilo (prva alineja II. točke izreka). Odločilo je še, da je prvi toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 1.241,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Nasprotuje zaključku, da pasivna legitimacija dedičev po pokojni F. K., tj. drugega in tretjega toženca ni podana. Napačno je stališče, da sta dediča lahko toženi stranki le v primeru, da imata karkoli s spornimi parcelami in spornimi stvarmi, saj nasprotuje 132. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in 29. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter predstavlja neobrazložen odstop od enotne in ustaljene sodne prakse.

Podano je nasprotje v izreku in nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. V I. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca za odstranitev smrek, v II. točki izreka sodbe pa ga je zavrnilo. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je zgoraj navedeni tožbeni zahtevek utemeljen.

Napačna je ugotovitev, da betonskega tlaka, kovinske lesene ograje in žičnate ograje z betonskimi stebri ni več. Izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Iz fotografij to ni razvidno oziroma iz njih izhaja ravno nasprotno. Izpovedbama prvega toženca in priče P. K. ni mogoče pokloniti vere, ker s pravnomočno sodbo v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 2211/2013 priči (kot tamkajšnjemu tožencu) ni bila naložena odstranitev kovinske lesene ograje in žičnate ograje z betonskimi stebri. O tem, ali so bile stvari resnično odstranjene, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti ogled.

3. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je z dejanskimi ugotovitvami, na podlagi katerih je sklepalo o izpolnjenosti kriterijev posesti, sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo, ker tožnica ni postavila trditev o kriterijih zunanjega videza in trajnosti nedovoljene posesti. Prav tako ni zatrjevala, da je imel možnost dostopa do stvari, kadar je hotel. Do prvega naroka za glavno obravnavo je zgolj pavšalno zatrjevala posest prvega toženca na tožničinih nepremičninah. Navedbe, ki jih je podala po prvem naroku za glavno obravnavo, so bile prepozne. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je posestnik tožničinih nepremičnin. Dokaz z ogledom je sodišče prve stopnje izvedlo le za ugotovitev meja med parcelami in za ugotovitev, na čigavi parceli so sporne stvari, zato se na podlagi ogleda in fotografij ni moglo prepričati o okoliščinah, ki kažejo na posest. Če ga je izvedlo tudi zaradi ugotavljanja posesti, bi moralo upoštevati predlog za fotografiranje okolice, saj lahko pri dokazovanju sodeluje tudi stranka, ki ni predlagala dokaza. Napačen je zaključek, da so izpolnjeni kriteriji zunanje vidnosti in zaokrožene celote, trajnosti in izključujočnosti (izključenost tožnice in tretjih oseb). Stanje, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, ob zaključku glavne obravnave ne obstaja več, sicer pa tudi pred odstranitvijo stvari niso bili izpolnjeni vsi kriteriji posesti (tožničine nepremičnine so bile od njegovih nepremičnin po precejšnjem delu ločene z ograjo, za sporno ograjo pa se je nahajal objekt P. K., ki ga je slednji uporabljal za delavnico). Zgolj bivanje prvega toženca v sosednji hiši s podobno ograjo v povezavi z dejstvom, da je občasno odprl vrata, ne zadostuje za zaključek, da je bil neupravičeni posestnik. Ob upoštevanju sedanjega stanja (ostale so le smreke) ni mogoče zaključiti, da so kriteriji posesti izpolnjeni. Višje sodišče v Ljubljani je v razveljavitvenem sklepu opozorilo, da izpovedba o občasni rabi nepremičnin še ne pomeni priznanja (so)posesti. Tožničine nepremičnine je uporabljal v skladu z njihovim namenom in tako, kot tožnica dovoljuje (občasno jih je uporabljal kot pot za prehod na parcelo za hišo). Sam ni posadil smrek in ni postavil ograje ter drugih stvari, zato ni bil on tisti, ki je tožnico in tretje osebe izključil iz posesti. Zato tudi ni dolžan odstraniti smrek, ki na tožničinih nepremičninah stojijo že štirideset let, sam pa je lastnik sosednjih nepremičnin postal šele leta 2010 (primerjaj sodbo VSL II Cp 1463/2015). Poleg tega po odstranitvi ograje njihova odstranitev ni nujna za vzpostavitev tožničine posesti na nepremičninah. Na tem območju se nahajajo številna drevesa, zato dodatne smreke nikogar ne ovirajo in tudi ne vzpostavljajo vtisa posesti prvega toženca.

Zaključek, da gre za javno pot, je materialnopravno napačen. Občinski odloki ne opredeljujejo tožničinih nepremičnin kot javno pot. Ker se pot nadaljuje v K., tožničina parcela v njenem nadaljevanju proti jugu ni namenjena za pot. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da za to območje velja Odlok o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (v nadaljevanju Odlok), ki v drugem odstavku 10. člena prepoveduje sečnjo, razen v skladu z gozdnogospodarskim načrtom, lomljenje ali kako drugačno nasilno uničevanje ali poškodovanje dreves in grmovnih rastlin. Brez ustreznega soglasja ZVN ne sme nihče posegati v drevesa. Ker Odlok predstavlja konkretizacijo zakonskih določb, bi ga moralo sodišče prve stopnje upoštevati in tožbeni zahtevek zavrniti. Ker ni upoštevano, da tožnica ni uspela tako z umaknjenim delom tožbenega zahtevka kot tudi z zahtevkom za odstranitev že odstranjenih stvari, je odločitev o stroških postopka napačna.

4. Zoper stroškovno odločitev se pritožujeta drugi in tretji toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni stroškovno odločitev. Navajata, da so vsi toženci imeli skupnega pooblaščenca. V skladu z načelom uspeha sta na podlagi prvega odstavka 161. člena ZPP in tretjega odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena do povračila tistega dela pravočasno priglašenih stroškov zastopanja po pooblaščencu, ki odpade nanju. Takšno je tudi stališče sodne prakse.

5. Pravdne stranke v odgovorih na pritožbi nasprotne stranke predlagajo njuni zavrnitvi.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena. Pritožbi tožencev sta utemeljeni.

Oris zadeve

7. V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja stvarnopravno varstvo lastninske pravice na dveh nepremičninah (parc. št. 1117/13 in parc. št. 1117/14). Od tožencev zahteva vrnitev teh nepremičnin v neposredno posest, odstranitev več stvari, ki se na njih nahajajo oziroma so tam postavljene, na stroške tožencev, in opustitev vseh nadaljnjih poseganj v nepremičnini. Prvotno sta bila tožena I. K. in F. K.¹ Ker je prvotna toženka med postopkom umrla, so na njeno mesto vstopili toženci kot njeni dediči.²

8. Tožnica temelji tožbeni zahtevek na navedbah, da sta (prvotna) toženca s kovinsko leseno ograjo, žičnato ograjo in drevesi zagradila del tožničinih nepremičnin parc. št. 1117/13 in 1117/14, ki je javna pot, na delu nepremičnine parc. št. 1117/13 pa sta postavila tudi betonski tlak. Z opisano zagraditvijo dela njenih nepremičnin sta ji odvzela posest in onemogočila uporabo javne poti s strani občanov. Zagrajeni del posedujeta (uporabljata, zasedata s stvarmi) izključno toženca. Stvari, katerih odstranitev zahteva, sta postavila oziroma jih uporabljata samo toženca. Toženca sta se tožbenemu zahtevku upirala z navedbami, da stvari nista postavila in da tožničini nepremičnini uporabljata občasno za dostop do svoje parcele, kar je v skladu z njunim namenom.

9. Za utemeljenost zahtevka za vrnitev stvari na podlagi 92. člena SPZ mora tožnik dokazati, da je lastnik stvari in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Za utemeljenost zahtevka za odstranitev stvari (in za prepoved nadaljnjega tovrstnega vznemirjanja) na podlagi 99. člena SPZ pa mora tožnik dokazati, da je toženec bodisi postavil stvari bodisi je dal nalog za njihovo postavitev oziroma je bilo to izvršeno v njegovo korist in je tako ravnanje odobril oziroma z njim soglašal.³

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožničini nepremičnini na eni strani mejita na nepremičnino s parc. št. 1128, katere solastnika sta prvotna toženca, ter na nepremičnino s parc. št. 1129/1, katere izključna lastnica je prvotna toženka, na drugi strani pa tožničina parcela št. 1117/13 meji na nepremičnino s parc. št. 1117/12, katere lastnik je (sin prvega toženca) P. K. Prvotna toženka je med postopkom umrla, njeni dediči pa so toženci. Drugi in tretji toženec živita drugje. Prvi toženec pa je neposredni sosed tožničinih nepremičnin in uporablja tožničini nepremičnini za dostop do nepremičnine s parc. št. 1129/1 oziroma za dovoz materiala, zemlje, gnoja na nepremičnino s parc. št. 1129/1.

11. Sodišče prve stopnje je ugodilo vrnitvenemu, odstranitvenemu (delno) in opustitvenemu delu tožbenega zahtevka v razmerju do I. K. na podlagi ugotovitve, da je on tisti, ki je imel tožničini nepremičnini neupravičeno v izključni posesti. Zaključek o posesti prvega toženca na spornih nepremičninah v izpodbijani sodbi temelji na ugotovitvah, (1) da betonski tlak, kovinska ograja, lesena ograja s (četudi pomičnimi in nezaklenjenimi) vrati, smreke ter žičnata ograja predstavljajo zaokroženo celoto, ki je razumnemu obiskovalcu vzbudila občutek zasebne parcele (in ne javne poti), prek katere ni možno prosto in neovirano prehajanje, (2) da so smreke zasajene gosto in prečno na spornih parcelah in so stare vsaj štirideset let (3), da je prvi toženec edini, ki stalno živi v hiši na sosednji nepremičnini, in (4) da je prvi toženec sporni nepremičnini uporabljal za dovoz različnih materialov za vrt in za hišo. Na podlagi teh ugotovitev sodišče v izpodbijani sodbi zaključuje, da je bila prvotoženčeva posest jasno vidna navzven, izključujoča ter trajna in da je lahko do spornih nepremičnin dostopal, kadar je hotel.

12. Odstranitveni del tožbenega zahtevka zoper toženca I. K. je sodišče prve stopnje zavrnilo glede stvari (betonski tlak, kovinska lesena ograja in žičnata ograja skupaj z betonskimi stebri), za katere je ugotovilo, da so bile ob zaključku glavne obravnave že odstranjene s tožničinih nepremičnin, ugodilo pa mu je glede stvari (smreke), za katere je bilo ugotovljeno, da so tedaj še stale tam. Odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov zoper drugega in tretjega toženca temelji na ugotovitvah, da živita drugje in da nista imela nič opraviti s protipravnim stanjem na tožničinih nepremičninah.

O tožničini pritožbi

13. Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugodilo tožbenemu zahtevku v razmerju do prvega toženca za odstranitev smrek za ograjo na severu nepremičnine s parc. št. 1117/13, nato pa v drugi alineji II. točke izreka sodbe isti tožbeni zahtevek zavrnilo.⁴ Drži tudi, da iz obrazložitve sodbe obenem izhaja, da tožnica od prvega toženca utemeljeno zahteva odstranitev vseh smrek, torej tudi tistih, ki se nahajajo na severu nepremičnine parc. št. 1117/13. Zaradi opisanega nasprotja (ki pa ne zajema odločitve o tožbenem zahtevku zoper prvega toženca za odstranitev smrek na jugu parc. št. 1117/13 in parc. št. 1117/14), je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je dela izreka sodbe, ki si med seboj nasprotujeta, treba razveljaviti iz drugih razlogov, tj. razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi tožnice in prvega toženca, se ni bilo treba izreči o tem, ali bi moglo pritožbeno sodišče ugotovljeno kršitev odpraviti sámo.

14. Na podlagi fotografij (B19 - B22) in izpovedb prvega toženca ter priče P. K. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so ob zaključku glavne obravnave s tožničinih nepremičnin že odstranjeni betonski tlak na nepremičnini parc. št. 1117/13, kovinska lesena ograja na severu nepremičnine parc. št. 1117/13 in žičnata ograja na jugu, skupaj z betonskimi stebri na nepremičninah parc. št. 1117/13 in 1117/14. Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni prepričljiva. Iz fotografij ni mogoče jasno razbrati, da so bile zgoraj navedene stvari v celoti odstranjene, saj iz njih ni razvidno stanje na celotnem relevantnem delu tožničinih nepremičnin. Prav tako ni mogoče sprejeti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da dokazni zaključek izhaja iz prepričljivih izpovedb prvega toženca in priče P. K. Izpovedbo prvega toženca v zvezi z nekaterimi drugimi odločilnimi okoliščinami je sodišče prve stopnje pred tem samo označilo za neverodostojno, prepričljivega razloga, zakaj je tokrat izpovedoval verodostojno, pa ni navedlo. Poraja se tudi dvom o verodostojnosti izpovedbe priče. Pravnomočna sodba mu ni nalagala odstranitve žičnate ograje na jugu, ni pa logično, da je to ograjo moral odstraniti, da je lahko odstranil stvari, katerih odstranitev mu je bila naložena s sodbo. Ker izvedeni dokazi ne omogočajo dokaznega zaključka, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, bi bilo treba izvesti še ostale predlagane dokaze (ogled), kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi.

15. Sodišče prve stopnje je štelo, da drugi in tretji toženec (dediča po pokojni F. K.) nista pasivno stvarno legitimirana v tem sporu. Stališče je pravilno, kolikor tožnica zahteva vrnitev nepremičnin v neposredno posest (glede vrnitvenega dela tožbenega zahtevka). Ker posest ni pravica, se ne deduje. Zgolj s ciljem, da se dediču, ki je v trenutku zapustnikove smrti najpogosteje odsoten, nudi posestno varstvo nasproti tretjim (ne pa tudi obratno), SPZ v 29. členu določa, da dedič pridobi na zapustnikovih stvareh posest v trenutku zapustnikove smrti.⁵ Zato v sporu zaradi vrnitve stvari dedič ni pasivno legitimiran, če stvari, katere vrnitev se z lastninsko tožbo zahteva, nima tudi v dejanski posesti.⁶

16. Situacija, ko dedič nima v dejanski posesti tožničinih nepremičnin, katerih vrnitev zahteva, je, upoštevajoč nezpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje (drugi in tretji toženec živita drugje, tožnica pa ni zatrjevala, da karkoli vesta o protipravnem stanju na tožničinih nepremičninah in da sta sama k temu kaj prispevala), podana tudi v primeru drugega in tretjega toženca. Tožnica pa utemeljeno opozarja na napačnost zaključka, da ni podana njuna pasivna stvarna legitimacija, kolikor zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino. Zanjo ni odločilno, ali sta toženca za protipravno stanje na tožničinih nepremičninah vedela ali k njemu kaj prispevala. Kolikor tožnica zahteva odstranitev stvari in opustitev nadaljnjih poseganj v nepremičnino, je predmet obravnave (zatrjevani) dolg pokojne F. K., ki je nastal zaradi (zatrjevanega) protipravnega vznemirjanja s strani njune pravne prednice. Drugi in tretji toženec sta njena dediča in kot taka njena univerzalna pravna naslednika. Ker se ne dedujejo le pravice, temveč tudi dolgovi, in sicer tako denarni, kot tudi nedenarni, če niso osebne narave (v konkretnem primeru niso) (334. člen OZ), sta dediča zatrjevano obveznost pokojne, ki izhaja iz zatrjevanega protipravnega vznemirjanja, lahko podedovala. Ker v izpodbijani sodbi ni upoštevano, da sta drugi in tretji toženec vstopila v pravni položaj svoje prednice in odgovarjata za njene dolgove, je dejansko stanje glede odstranitvenega in prepovednega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno.

O pritožbah tožencev

17. Pri presoji, ali je stvar v dejanski oblasti prvega toženca, se sodba opira na kriterije, ki jih je sodna praksa oblikovala za presojo o obstoju posesti tožnikov v pravdah zaradi motenja posesti. Vsebina zahtevanega pravnega varstva v pravdah zaradi varstva lastninske pravice je (vsaj deloma) drugačna. Poleg tega se v sporih zaradi motenja posesti po navedenih kriterijih ugotavlja obstoj stvarne legitimacije na aktivni strani, v pravdi zaradi varstva lastninske pravice pa je z obstojem dejanske oblasti nad stvarjo pogojena stvarna legitimacija toženca. Zadostnost dejstev, ugotovljenih v sodbi, za utemeljenost zahtevka, je treba oceniti z vidika odločilnih dejstev, ki izhajajo iz 92. oziroma 99. člena SPZ.

18. Tožnica je postavljene zahtevke temeljila na trditvah, da sta si (prvotna) toženca s postavitvijo ograj in smrek ter položitvijo tlakovcev prilastila njeni nepremičnini (s čimer je utemeljevala (izključno) dejansko oblast tožencev nad stvarema kot predpostavko vrnitvenega zahtevka) in da jo s tem, ko sta postavila navedene stvari oziroma jih uporabljata samo zase in za svoje potrebe, ovirata v izvrševanju njene lastninske pravice (s čimer je utemeljevala vznemirjanje, ki sta ga povzročila toženca oziroma je bilo izvršeno v njuno korist, kot predpostavke odstranitvenega in prepovednega zahtevka).

19. Za odločitev v zadevi je pomembno, da je tožnica obravnavani nepremičnini namenila za pot, dostopno vsem. Kot pot jo torej smejo uporabljati tudi toženci. Za presojo, ali ravnanje prvega toženca in prvotne druge toženke preprečuje tožnici izvrševanje njenih lastninskih upravičenj z opisano vsebino, zato ne zadostuje, da sta toženca uporabljala pot za prehod, ampak je pomembno, ali sta bila onadva tista, ki sta postavila ograje in smreke ter položila tlakovce, oziroma ali sta onadva tista, ki imata izključno korist od tega. V tem okviru ni nepomembno (kakršno je bilo tožničino stališče v postopku pred sodiščem prve stopnje), ali je to storil lastnik sosednje nepremičnine na drugi strani. V takem primeru je namreč on tisti, ki bi imel korist od postavljenih stvari. Zgolj omogočanje prehoda (prvotnima) tožencema na drugi strani (četudi gre za sorodnike) še ne zadostuje za zaključek, da sta (prvotna) toženca dolžna odstraniti stvari, ki jih je postavil nekdo drug. Ker v sodbi ni ugotovljeno, da je eden od prvotnih tožencev postavil ograje, tlakovce in smreke na tožničinih nepremičninah, pritožnik utemeljeno uveljavlja, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek o utemeljenosti ugodenega dela vrnitvenega, odstranitvenega in prepovednega zahtevka.

20. Tudi sicer se dejanska oblast toženca, ki je pogoj za ugoditev tožbenemu zahtevku na podlagi 92. člena SPZ, presoja glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Ugotovitev, da je bil prvi toženec v preteklosti (pred odstranitvijo stvari) neupravičen posestnik stvari, katere vrnitev se zahteva, ne zadostuje za ugoditev zahtevku za vrnitev nepremičnine v neposredno posest. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je napačno, ker v obravnavanem primeru ni podan položaj, ki ga ureja 190. člen ZPP.

21. Upoštevaje stališče sodne prakse, ki se je oblikovala po razveljavitvi prve sodbe, izdane v obravnavani zadevi, pa bi ugoditev zahtevku v obravnavani zadevi ovirala tudi ugotovitev, da sporni nepremičnini predstavljata javno dobro. Vrhovno sodišče je namreč v sodbi II Ips 238/2014 z dne 18. 5. 2016 zavzelo stališče, da tožbeni zahtevek upravljavca javnega dobra, usmerjen v varstvo lastninske pravice na stvari, ki je javno dobro, ne more biti utemeljen. V razlogih, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, je navedlo, da upravljavec javnega dobra, četudi je njegov lastnik, nima pravice te stvari uporabljati, posedovati in uživati na način, ki bi druge od tega izključil. Ravnanja, ki preprečujejo ali otežujejo, da bi bila stvar splošno dostopna vsem pod enakimi pogoji, ne posegajo v lastnikova upravičenja, temveč v upravičenje vsakogar, da pod enakimi pogoji uporablja javno dobro. Ker iz te lastnosti stvari izhaja tudi upravljavčevo upravičenje, da uporablja stvar, ga ne more varovati niti z reivindikacijsko niti z negatorno lastninsko tožbo.

22. Po 3. členu Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) so javno dobro tudi javne ceste. Iz 24. točke 2. člena ZCes-1 izhaja, da je javna cesta cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Nepremičnina torej postane javno dobro z razglasitvijo za javno cesto.⁷ V skladu z določili ZCes-1 so javne ceste državne ceste in občinske ceste, občinske ceste pa se ločijo še na lokalne ceste in na javne poti. Glede na 25. točko 2. člena ZCes-1⁸ je javno dobro tudi nepremičnina (ali njen del), ki je kategorizirana kot javna pot.

23. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka je torej pomembno tudi, ali sta sporni nepremičnini javno dobro ali ne. V izpodbijani sodbi je navedeno, da sta nepremičnini 1117/13 in 1117/14 javno dobro, vendar pa iz sodbe ne izhaja, ali tak zaključek temelji zgolj na tožničini trditvi, da dopušča prehajanje prek nepremičnin vsem, ali sta bili z ustreznim aktom kategorizirani kot občinska javna cesta.⁹ Ker ni ugotovljeno, ali sta bili z občinskim odlokom kategorizirani kot javna pot, to dejstvo pa je pomembno za odločitev o zahtevku, je tudi iz tega razloga dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

24. Ker vse navedeno narekuje razveljavitev dela sodbe, ki jo s pritožbo izpodbija prvi toženec, posledično pa tudi odločitve o pravdnih stroških, se o očitkih drugega in tretjega toženca zoper navedeno odločitev in o ostalih očitkih prvega toženca ni bilo treba izreči.

Odločitev pritožbenega sodišča

25. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo, pritožbama tožencev pa v celoti, in - z izjemo odločitve o zavrnitvi vrnitvenega tožbenega zahtevka zoper toženca S. K. in M. K. - sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). Dejansko stanje, ki je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno, bo lažje in hitreje ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je že izvedlo dokaze z zaslišanjem strank in prič ter ogled in bo dokazni postopek moralo le (če se bo pokazalo kot potrebno) dopolniti. V preostalem delu je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. V ponovljenem postopku bo treba ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih materialnopravnih izhodišč najprej ugotoviti, ali imata tožničini nepremičnini parc. št. 1117/13 in parc. št. 1117/14 (oziroma relevanten del teh nepremičnin) status javnega dobra. Ker doslej to dejstvo ni bilo razkrito kot pomembno za odločitev, bo moralo sodišče dati pravdnim strankam možnost, da se o njem izrečejo. Ugotovitev, da gre za javno dobro, bo narekovala zavrnitev tožbenih zahtevkov. V nasprotnem primeru naj sodišče dopolni dokazni postopek, potreben za ugotovitev stanja ob zaključku sojenja, in se izreče o obstoju vseh zatrjevanih dejstev, pomembnih za odločitev o utemeljenosti vsakega od zahtevkov. Pri odločanju o utemeljenosti odstranitvenega in prepovednega zahtevka v razmerju do drugega in tretjega toženca naj upošteva, da bo zahtevek zoper njiju utemeljen ob predpostavki, da bi bil utemeljen zoper prvotno drugo toženko kot njuno pravno prednico.

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ V primeru, ko zaradi smrti stranke, ki je imela pooblaščenca, postopek ni prekinjen, se mora sodna odločba glasiti na dediče umrle osebe.
² Sklep o dedovanju sicer še ni bil izdan.
³ Prim. stališča sodne prakse o obstoju pasivne legitimacije pri negatorni tožbi, navedenimi v prvi odločbi pritožbenega sodišča, izdani v tej zadevi.
⁴ Iz opisa zavrnjenega dela tožbenega zahtevka ni izločen del "ter smrek za ograjo, odmaknjenih od ograje 20 do 100 cm", pri čemer je jasno, da je z ograjo mišljena kovinska lesena ograja, ki se nahaja na severu nepremičnine s parc. št. 1117/13.
⁵ Prim. Vrenčur, v: Juhart, Tratnik, Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 182.
⁶ Prim. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 150.
⁷ Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, na podlagi splošne rabe, temveč le na podlagi ustreznega določila pravnega akta (splošnega ali posamičnega). Prim. Tratnik, Vrenčur, Javno dobro, Pravna praksa, št. 38/2010.
⁸ V skladu s 25. točko 2. člena ZCest-1 je javna pot občinska javna cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena navezovanju prometa na javne ceste enake ali višje kategorije.
⁹ V sodbi je ugotovljeno le, da sporni del tožničinih nepremičnin predstavlja javno površino - cesto in da je namen tožničinih nepremičnin javna pot, ni pa ugotovljeno, da sta bili razglašeni za javno dobro (kategorizirani kot javna pot).

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3047/2011
• VSL sodba II Cp 2467/2011
• VSL sklep I Cp 3384/2013