VSL Sodba II Cp 1559/2017

Jedro

Tožnica je višino dolga natančno opredelila z listinskimi dokazi, toženec pa je višini dolga zgolj pavšalno oporekal s trditvijo, da je njegov dolg manjši od zatrjevanega.

Narokov, na katere je bil toženec pravilno vabljen, se ni udeležil. Zdravniškega potrdila glede naroka 15. 11. 2016 ni predložil na predpisanem obrazcu, naroka dne 24. 1. 2017 pa se ni udeležil z opravičilom, da se mu je na avtocesti pokvarilo vozilo. Udeležbe na naroku dne 14. 3. 2017, na katerega je bil pravilno vabljen, ni opravičil, zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče v postopku narok izvedlo kljub njegovi upravičeni odsotnosti. Posledično ne drži pritožbeni očitek, da sodišče dokazov v toženčevo korist neutemeljeno ni izvajalo, saj njegovo zaslišanje zaradi neupravičenega izostanka ni bilo možno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52399/2014 z dne 24. 4. 2014 ostane v veljavi za plačilo glavnice v znesku 17.994,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2011 dalje do plačila, glavnico v znesku 156,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje ter za izvršilne stroške v znesku 217,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Sklep o izvršbi je razveljavilo za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 156,52 EUR za čas od 8. 12. 2011 do 15. 4. 2014 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.755,96 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se laično pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi z izjemo glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 156,52 EUR za čas od 8. 12. 2011 do 15. 4. 2014. Takšen zaključek sodišča je zmoten in temelji na napačni uporabi materialnega prava. Toženec je dolg do banke vsaj delno poplačal, ni pa vodil popolne evidence, kako je s poplačilom kredita. Zato je nepravilna sodba, ki je praktično v celoti ugodila zahtevku tožnice. Toženec je kredit v višini 20.000,00 EUR pri tožnici vzel decembra 2009 in ga je odplačeval najmanj dve ali tri leta. Tožnica je trdila, da je toženec odplačal 3.511,76 EUR kredita, kar pomeni, da glede na višino vzetega kredita banki dolguje še največ 16.488,26 EUR. Po mnenju toženca je slednji tožnici odplačal 5.400,00 EUR obrokov. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila v zvezi z zastaranjem terjatev in storilo napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, saj je tožnica potem, ko jo je toženec obvestil o težavah s plačevanjem obrokov, unovčila zavarovanje pri zavarovalnici in tako prišla do plačila dolgovanega zneska. V primeru ugoditve zahtevku bi banka prišla do dvojnega poplačila terjatve. Ker si je banka ob sklenitvi pogodbe zadržala znesek 1.300,00 EUR, kolikor naj bi znašali stroški ocene rizika, je kreditna pogodba nezakonita. Sodišče je v postopku storilo tudi več procesnih kršitev, med drugim ni izvajalo dokazov v korist tožene stranke, kljub temu, da jih je ta predlagala. Sodišče v izpodbijani sodbi trdi, da se toženec naroka neupravičeno ni udeležil, kar ni res, saj je predložil svoje zdravniško potrdilo.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 16. 12. 2009 sklenili Pogodbo o evro kreditu št. 333176001, na podlagi katere je tožnica tožencu izplačala nenamenski gotovinski kredit v znesku 20.000,00 EUR, zmanjšan za stroške ocene rizika v višini 1.300,00 EUR in stroške obdelave kredita v višini 160,00 EUR, toženec pa se je zavezal kredit vrniti v 96 mesečnih anuitetah. Ker je toženec zamudil s plačilom dveh zaporednih mesečnih obrokov, mu je tožnica po pozivu, naj poravna svoje zapadle obveznosti v primernem dodatnem roku, česar toženec ni izpolnil, kreditno pogodbo z dnem 10. 11. 2011 odpovedala na podlagi 14. člena kreditne pogodbe in 13. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK).

6. Pritožbeni očitki, s katerimi toženec izpodbija višino dolga po sklenjeni kreditni pogodbi, so neutemeljeni. Tožnica je namreč višino dolga natančno opredelila z listinskimi dokazi (A3-A10), toženec pa je višini dolga zgolj pavšalno oporekal s trditvijo, da je njegov dolg manjši od zatrjevanega. Zgolj s pavšalnim ugovorom pa svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da je njegov dolg manjši od vtoževanega, ni zadostil (7. in 212. člen ZPP). Tudi sicer pa dolg toženca ne zajema zgolj glavnice, temveč tudi pogodbene obresti, zakonite zamudne obresti ter stroške opominov, kar vse se je toženec zavezal s pogodbo povrniti tožnici (3., 4. in 8. člen kreditne pogodbe). Zato očitek pritožbe, da toženčev dolg zaradi delnega plačila 3.511,76 EUR znaša 16.488,26 EUR in ne 17.994,08 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni utemeljen.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo ugovor zastaranja, ni utemeljen, saj petletni zastaralni rok (346. člen OZ) ob vložitvi predloga za izvršbo še ni iztekel.

8. Pritožbena navedba, da je tožnica potem, ko jo je toženec obvestil o težavah z odplačevanjem kredita unovčila zavarovanje pri zavarovalnici, ni utemeljena. Toženec je v postopku zgolj pavšalno navajal, da ne ve, ali je tožnica morebiti unovčila zavarovanje. Navedena pritožbena navedba o unovčenem zavarovanju tako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Pritožbena navedba, da je tožnica ob sklenitvi pogodbe nezakonito obdržala znesek 1.300,00 EUR, kolikor so znašali stroški ocene rizika, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženec navedb tožnice, da ji je navedeni strošek v višini 1.300,00 EUR dejansko nastal, v postopku ni prerekal.

10. Pritožbeni očitek, da sodišče ni izvajalo dokazov v korist toženca, ni utemeljen. Toženec je v postopku predlagal dokaz s svojim zaslišanjem ter zaslišanjem upnika. Narokov, na katere je bil pravilno vabljen dne 15. 11. 2016, 24. 1. 2017 ter 14. 3. 2017, ki je bil razpisan zaradi vrnitve v prejšnje stanje, pa se ni udeležil. Zdravniškega potrdila glede naroka 15. 11. 2016 ni predložil na predpisanem obrazcu, naroka dne 24. 1. 2017 pa se ni udeležil z opravičilom, da se mu je na avtocesti pokvarilo vozilo. Udeležbe na naroku dne 14. 3. 2017, na katerega je bil pravilno vabljen, ni opravičil, zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče v postopku narok izvedlo kljub njegovi upravičeni odsotnosti. Posledično ne drži pritožbeni očitek, da sodišče dokazov v toženčevo korist neutemeljeno ni izvajalo, saj njegovo zaslišanje zaradi neupravičenega izostanka ni bilo možno, dokaz z zaslišanjem upnika pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 287. člen ZPP). Smiselno uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni, je izrek o stroških odpadel.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 379/2006
• VSL Sklep I Cp 1452/2019
• VSL sodba III Cp 2664/2014