<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 630/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.630.2017
Evidenčna številka:VSL00004097
Datum odločbe:13.09.2017
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Barbara Krpač Ulaga
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:stvarna služnost - priposestvovanje - priposestvovanje stvarne služnosti - neprava stvarna služnost - nepravo priposestvovanje stvarne služnosti - tek priposestvovalne dobe - družbena lastnina - družbeno sredstvo

Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil del, kjer se je izvrševala služnost, fizično ločen od preostalega dela parcele, rastlinje, betonska škarpa in znižan teren pa so kupcem stanovanj preprečevala, da bi sporni del nepremičnine uporabljali tudi oni. Ob neprerekanem dejstvu, da je podjetje samo izključilo dostop do spornih nepremičnin, saj je poglobilo teren na preostalem delu nepremičnine, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so sotožniki neovirano izvrševali hojo, vožnjo in parkiranje vse od leta 1966 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 252/13, k. o. X, za potrebe te parcele, obstoji stvarna služnost hoje, vožnje in parkiranja z osebnimi vozili po parc. št. 252/45, 252/46 in 252/47, vse k. o. X. Tožbeni zahtevek je v delu, s katerim je tožnik zahteval vknjižbo tako ugotovljene stvarne služnosti v zemljiško knjigo in prepoved poseganja v služnostno pravico, zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 349,92 EUR pravdnih stroškov tožnikov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka v pravočasni pritožbi poudarja, da je bila med prvim tožnikom in I. Č. oziroma M. L. dogovorjena zgolj ustanovitev osebne služnosti. Le on lahko uporablja del sporne nepremičnine, pri čemer priposestvovanje takšne služnosti ni mogoče. Sklicuje se na določbe ODZ, ki so izrecno prepovedovale priposestvovanje na družbeni lastnini, hkrati pa (morda) dogovorjena stvarna služnost ni vsebovala tudi pravice do vožnje in parkiranja vozil. Izvrševanje služnosti tudi sicer ni bilo pošteno, saj se je souporaba nepremičnine izvrševala v prekomernem obsegu. V konkretni zadevi gre za situacijo, ki jo ureja tretji odstavek 217. člena SPZ, ki izključuje priposestvovanje služnosti v primeru, ko se ta izvršuje na skrivaj in nepošteno. Izrek sodbe je nepravilen, saj ne vsebuje natančnega opisa vsebine služnosti. Dodaja, da je bila sporna nepremičnina družbeno sredstvo v družbeni lastnini podjetja S., zato služnosti v skladu s 55. členom ZTLR ni bilo mogoče priposestvovati. Ker se je zanesla na podatke v zemljiški knjigi, priposestvovana služnost ne more učinkovati. Dobra vera prvega tožnika in druge tožnice ni izkazana, zato ne gre za pravo priposestvovanje stvarne služnosti. Če bi bili tožniki običajno skrbni, bi lahko preverili, kdo je zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Iz sodbe tudi ni razviden nastanek parc. št. 252/38, ki ni nastala iz parc. št. 252/24. Predlaga razveljavitev sodbe.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožniki zatrjujejo, da sta prvi tožnik in druga tožnica vse od leta 1966 dalje uporabljala za hojo, vožnjo in parkiranje osebnih vozil zemljišča parc. št. 252/45, 252/46 in 252/47, zato naj bi na navedenih zemljiščih priposestvovala stvarno služnost v navedenem obsegu. Pritožnica vztraja pri ugovorih, da sta prvi tožnik in druga tožnica služnostno pravico izvrševala nepošteno, da je imelo služeče zemljišče status družbenega pravnega sredstva družbene pravne osebe, na katerem priposestvovanje ni bilo mogoče in da niso podani vsi drugi pogoji (zlasti dobra vera) za priposestvovanje stvarne služnosti. Ugovor, da naj bi prvi tožnik na podlagi pogodb pridobil zgolj osebno služnost prehoda, toženka poda šele v pritožbi, pri čemer ne izkaže, da takšnih navedb brez svoje krivde ni mogla podati prej. Pritožbeno sodišče tovrstnih navedb v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevalo, saj gre za nedovoljene pritožbene novote. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede obsega stvarne služnosti. Iz izreka izpodbijane sodbe je namreč jasno razvidno, da služnost poteka po celotnih nepremičninah s parc. št. 252/45, 252/46 in 252,47, vse k. o. X, zato dodaten opis (z navedbo natančnih izmer) služnosti ni bil potreben. Nadalje se sodna praksa, ki jo toženka navaja v pritožbi (II Ips 608/2005, II Ips 622/2008 in Cp 4386/2010) nanaša na priposestvovanje lastninske pravice, zato v konkretnem primeru (priposestovanje stvarne služnosti) ni uporabljiva in je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

6. V skladu s 213. členom SPZ je stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini ali zahtevati od lastnika služeče stvari, da opušča določena ravnanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji nepremičnini. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (pravo priposestvovanje - prvi odstavek 217. člena SPZ) oziroma če je dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (nepravo priposestvovanje - drugi odstavek 217. člena SPZ).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, izhaja, da je bila med prvim tožnikom in I. Č. v letu 1966 sklenjena pogodba o odstopu uživalnih pravic na nepremičnini parc. št. 252/7, k. o. X, ki je bila takrat nacionalizirana in kot taka predmet družbene lastnine. Prvi tožnik je imel na podlagi navedene pogodbe pravico do souporabe tri metrskega prehoda, kar dejansko predstavlja pot na parc. št. 252/6, k. o. X. Takšno souporabo nepremičnine je kasneje dovolila tudi M. L., pravna naslednica I. Č. Slednja je izrecno dovolila tudi vknjižbo pravice do souporabe tri metre širokega prehoda, ki poteka južno po parc. št. 262/6, k. o. X, ter vzdolž parc. št. 252/7, k. o. X, in sicer v korist uporabnika oziroma lastnika te parcele. Navedena vknjižba se v praksi ni realizirala, kar pomeni, da tožniki v konkretnem primeru razpolagajo zgolj z zavezovalnim pravnim poslom.

8. Tožniki so zatrjevali, da uporaba sporne nepremičnine temelji na pogodbeni podlagi, priposestvovanje stvarne služnosti pa teče od leta 1966 dalje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izhajalo iz določb ODZ, ki je veljal v času, ko naj bi priposestvovanje pričelo teči. Pravilno je tudi zaključilo, da je priposestvovalna doba lahko pričela teči šele z uveljavitvijo ZTLR, in sicer v letu 1980, saj ODZ priposestvovanja pravic na družbeni lastnini ni poznal.

9. ZTLR je nepravo priposestvovanje urejal v prvem odstavku 54. člena, po katerem je služnost priposestvoval lastnik gospodujoče stvari, ki je dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Toženka v pritožbi vztraja na stališču, da je sporna nepremičnina predstavljala družbeno sredstvo družbene pravne osebe, na kateri se stvarna služnost ne more priposestvovati (55. člen ZTLR). Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da sporne nepremičnine podjetje S. ni pridobilo za lastno uporabo, temveč za izgradnjo nove soseske, ki bi jo dejansko uporabljali kupci stanovanj. Nepremičnina tako tudi po stališču pritožbenega sodišča ni predstavljala materialnega pogoja za delo delavcev in drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi oziroma materialne osnove za uresničevanje funkcije v njej, kar v skladu s 265. členom Zakona o združenem delu predstavlja družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Za izključitev možnosti priposestvovanja stvarne služnosti tako ne zadošča, da je bila nepremičnina le v uporabi družbene pravne osebe, temveč bi morala predstavljati družbeno sredstvo, ki kot temeljna lastnina zaradi varstva družbenih sredstev oziroma dela ne bi smela biti okrnjena s pravicami drugih oseb. Ob tem velja dodati (kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje), da je bila sporna nepremičnina od leta 1990 zopet v uporabi Občine Y, katere premoženje kot takratne družbene politične skupnosti ni bilo podvrženo omejitvam v smislu 55. člena ZTLR.

10. Sodišče je glede vprašanja (prekomerne) uporabe sporne nepremičnine parc. št. 252/6, k. o. X, ki se je kasneje preoblikovala v parc. št. 252/45, 252,46 in 252,47, k. o. X, izhajalo iz skladnih in prepričljivih izpovedb prvega tožnika in druge tožnice, ki sta zanikala, da bi bila sporna nepremičnina v dejanski uporabi podjetja S. oziroma končnih kupcev stanovanj. Iz dejanskih ugotovitev sodišča nadalje izhaja, da je bil del, kjer se je izvrševala služnost, fizično ločen od preostalega dela parcele, rastlinje, betonska škarpa in znižan teren pa so kupcem stanovanj preprečevala, da bi sporni del nepremičnine uporabljali tudi oni. Sodišče prve stopnje je takšno stanje ugotovilo tudi iz ortofoto posnetkov (priloga B 1 in B 2). Ob neprerekanem dejstvu, da je podjetje S. samo izključilo dostop do spornih nepremičnin, saj je poglobilo teren na preostalem delu nepremičnine, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so sotožniki neovirano izvrševali hojo, vožnjo in parkiranje vse od leta 1966 dalje. Neizkazani so tako pritožbeni očitki, ki skušajo izvrševanje služnosti prikazati kot nepošteno, tj. na podlagi zvijače oziroma na skrivaj. Da je bilo izvrševanje služnosti vidno navzven, je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb prvega tožnika in druge tožnice, ki jih je potrdil tudi stranski intervenient P. M. Priposestvovalna doba je zato neovirano tekla od leta 1980 in se je iztekla v letu 2000.

11. Vprašanje dobre vere, izpostavljeno v pritožbi, v tem delu ni pravno relevantno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo nastanek neprave stvarne služnosti, ki nastane ob pošteni uporabi stvari ter po poteku dvajsetletne priposestovalne dobe (prvi odstavek 54. člena ZTLR). Ker toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tovrstnemu izvajanju služnosti nasprotovala, je odločitev sodišča prve stopnje v celoti utemeljena že na tej podlagi. Sodišče prve stopnje je tako priposestvovanje služnosti po letu 1997 in s tem povezano vprašanje dobre vere (prvi odstavek 217. člena SPZ) uporabilo zgolj kot dodaten argument, kar pa glede na povedano v konkretni zadevi ni odločilno. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih očitkov glede tovrstnih, dodatnih argumentov ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je posledica zavrnitve pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker odgovor tožnikov ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, te stroške nosijo sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 54, 54/1, 55
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 213, 217, 217/1, 217/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1
Zakon o združenem delu (1976) - ZZD - člen 265

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMzUz