VSL Sodba II Cp 1088/2017

Jedro

Opredelitev podlage tožnikove izpolnitve (plačilo obravnavanega denarnega zneska) je torej tisto pravno relevantno dejstvo, ki manjka v obravnavanem življenjskem dogodku, na katerem tožnik temelji toženčevo vrnitveno obveznost iz naslova neupravičene pridobitve. Brez opredelitve te ni mogoče presoditi ali obstoji toženčeva vrnitvena dolžnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 106.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2011 dalje. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.821,47 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik meni, da je izkazal, da je vtoževani znesek tožencu posodil. Na zaslišanju na zadnji obravnavi je izpovedal, da bi mu toženec lahko vrnil denar tudi v obliki lastninskega deleža ali pa kot izplačilo ob morebitni prodaji podjetja toženca. Gre torej zgolj za navajanje možnih alternativ vračila posojila. Vseskozi poudarja, da je tožencu denar izročil zato, ker ga je toženec prosil in ker je denar potreboval, pričakoval pa je, da mu bo denar vrnil. Glede na izvedene dokaze v postopku, bi sodišče nedvomno moralo ugotoviti, da je tožnik tožencu denar izročal z namenom posojila. Iz tožnikovega SMS sporočila z dne 30.8.2011 in zahteve njegovega pooblaščenca z dne 14.11.2011 nedvoumno izhaja, da je tožnik zahteval vrnitev posojenega denarja. Sodišče bi moralo logično in pravilno zaključiti, da se je tudi toženec zavedal svoje zaveze po vrnitvi posojenega zneska tožniku, saj tudi sam trdi, da naj bi tožniku vse vrnil. V tem smislu bi sodišče moralo posel med pravdnima strankama obravnavati kot posojilno pogodbo. To potrjujejo tudi toženčeva SMS sporočila, iz katerih izhaja, za katere namene je porabil tožnikov denar.

V pritožbi še navaja, da je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedel, da vračilo vtoževanega zneska uveljavlja tudi na podrejeni pravni podlagi oziroma na podlagi pravil, ki urejajo neupravičeno obogatitev. V zvezi s tem je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva oziroma potrebne predpostavke. Prvostopenjsko sodišče je namreč odločilo, da niti tožnik niti toženec nista izkazala, da je bil med njima glede vtoževanega zneska sklenjen posel posojilne pogodbe ali posel najemne pogodbe. Po drugi strani je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je tožnik vtoževani znesek tožencu izročil. To pomeni, da ne obstoji pravna podlaga za to, da bi toženec vtoževani znesek zadržal. Ne drži torej zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila trditvena podlaga tožeče stranke glede zatrjevanja neupravičene pridobitve šibka in nerazdelana. Tožnik je podal vse relevantne trditve v tej zvezi v tč. VI svoje prve pripravljalne vloge. Toženec je prejel vtoževani znesek brez pravne podlage, zato je brez pravnega temelja obogaten na škodo tožnika. Ni se mogoče strinjati s stališčem prvostopnega sodišča, da bi moral tožnik dokazovati odsotnost svoje privolitve v prikrajšanje, saj gre za dokazovanje negativnega dejstva. Iz vseh navedb tožnika je zelo jasno razvidno, da tožnik ni privolil v svoje prikrajšanje, saj izročeni denar terja od toženca nazaj. V tem delu je zavrnilna odločitev prvostopenjskega sodišča v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up 108/04, iz katerega izhaja, da sme sodišče zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, ne pa že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede, saj je sodnik dolžan v okviru materialnega procesnega vodstva s postavljanjem vprašanj vzpodbuditi stranko, da manjkajoča dejstva navede. Iz navedenega stališča izhaja, da tožniku niti ne bi bilo potrebno navajati podredne podlage za ugoditev njegovemu zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve. Kljub temu je tožnik takšno pravno podlago navedel.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Poudaril je, da soglaša s tistim delom obrazložitve sodbe, v katerem prvostopenjsko sodišče utemeljuje svojo odločitev, da med strankama ni bila sklenjena posojilna pogodbe ter da je tožba nesklepčna po zatrjevani podredni pravni podlagi, torej glede zatrjevane neupravičene pridobitve, ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da je bila med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba. V nadaljnjih obširnih navedbah povzema svoje trditve iz prvostopenjskega postopka in prereka zaključke izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na zanikanje najemnega razmerja.

4. Pritožbeno sodišče je o tožnikovi pritožbi že odločalo¹ in tožnikovo pritožbo zavrnilo. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo in razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.²

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Predmet spora v tej pravdni zadevi je tožnikov zahtevek za plačilo zneska 106.695,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi ga tožnik izročil tožencu na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe. Toženec je priznal izročitev zneska 72.265,30 EUR, vendar ne na podlagi posojilne pogodbe, ampak na podlagi najemnega oziroma zakupnega razmerja med pravdnima strankama. Zatrjeval je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju za leto 2010 tako, da tožnik prevzame v upravljanje, poslovanje in vodenje družbo M., d. o. o. oziroma vodenje R. za obdobje enega leta, za kar bo tožencu, ki je edini družbenik omenjene družbe, plačeval zakupnino oziroma najemnino po 6.000,00 mesečno, in sicer v dveh obrokih (2 x po 36.000,00 EUR), ki sta zapadla v mesecih januarju in juliju 2010.

7. Ne drži tožnikov pritožbeni očitek, da je izkazal, da je tožencu posodil vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da resničnostna vrednost tožnikovih dejanskih trditev ni takšna, da bi bilo mogoče zaključiti, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba. Po določilu prvega odstavka 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se s posojilno pogodbo posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tožencu izročil znesek, ki je predmet tožbenega zahtevka, torej 106.695,00 EUR. Pravilno pa je zaključilo, da tožnik ni dokazal drugega pravno relevantnega dejstva, ki sestavlja abstraktni dejanski stan navedenega določila OZ, in sicer dogovora o toženčevi obveznosti vračila navedenega zneska. Da je šlo za posojilo, sta zaslišana potrdila zgolj tožnik in njegova žena, vendar iz ostalih izvedenih dokazov (zaslišanje toženca, prič, vpogled listin) ni mogoče sklepati, da so bili denarni zneski v vtoževani višini dani na račun posojila. Ob neuspelem dokazu dogovora o vrnitvi enakega zneska denarja (dokazno breme tega dejstva je bilo na tožniku), izročitev denarja ni predstavljala njegove posoje, zato ni mogoče govoriti o posojilni pogodbi. To je bistven razlog odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova zatrjevanega nastanka obveznosti po posojilni pogodbi in ne morda njegovo stališče, da na podlagi tožnikove izpovedi³ šteje, da naj bi tožencu izročal denar kot neke vrste vlaganja oziroma investicije v skupno poslovanje. Tudi okoliščina, da se je toženec takrat nahajal v finančnih težavah in tožnikovo SMS sporočilo tožencu z dne 30.8.2011, v katerem zahteva vrnitev denarja, ne zadoščata za nasproten sklep.

8. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajalo poslovno sodelovanje in da se tožnikova plačila nanašajo prav na to razmerje. Kakšna je bila vsebina tega poslovnega razmerja in ali iz njega obstaja kakšna obveznost vrnitve danega zneska, pa tožnik ni uspel dokazati. Toženec je v postopku sicer zatrjeval, da je med pravdnima strankama obstajalo najemno oziroma zakupno razmerje, in da je tožnikovo nesporno plačilo zneska 72.265,30 EUR predstavljalo izpolnitev njegove obveznosti plačila najemnine. Sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da tudi to pravno razmerje ni dokazano. Čeprav je toženec tožnika v R. predstavljal kot najemnika, pa po mnenju prvostopenjskega sodišča časovna dinamika izročevanja denarja ne vsebuje nobenega časovnega ključa, ki bi ustrezal mesečnemu plačevanju najemnine (naključni zneski v naključnih časovnih obdobjih), hkrati pa je ugotovilo, da tožnik ni prejel nikakršne koristi od poslovanja lokalov R.⁴

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi po podredni dejanski in pravni podlagi oziroma na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Presodilo je, da tožnikova tožba po podredni podlagi ni sklepčna. Tožnik je zatrjeval zgolj, da naj sodišče v primeru, če bo štelo, da ni dokazal izročitve denarja na podlagi posojilne pogodbe, presodi, da je bil denar v vtoževanem znesku izročen tožencu brez pravne podlage, zaradi česar je zanj brez pravnega temelja obogaten (tč. VI tožnikove pripravljalne vloge z dne 21.1.2013). Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo pozvalo tožnika na dopolnitev trditev in dokazov glede podredne pravne podlage, vendar je menil, da so njegove trditve zadostne.

10. Na enakem stališču je tožnik tudi v pritožbi, ko navaja, da je ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožencu izročil denar in da ni bila sklenjena ne posojilna ne najemna pogodba, logičen zaključek, da toženec vtoževani znesek zadržuje brez pravne podlage. Takšne tožnikove trditve, s katerimi je svojo pritožbeno kritiko usmeril v pravilnost uporabe materialnega prava, izkazujejo napačno razumevanje nastanka obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve.

11. Po splošnem pravilu 190. člena OZ zadane obveznost vrnitve koristi tistega, ki je obogaten na škodo drugega bodisi brez pravnega temelja oziroma podlage, bodisi da se ta ni uresničila ali pa je pozneje odpadla. Pri tem je pod pravno podlago mišljen pravni posel, zakon in odločitev sodišča ali drugega državnega organa. Kot je bilo navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med pravdnima strankama obstajalo poslovno razmerje, v katerem je tožnik izvršil plačila tožencu. Vrnitvena obveznost (kondikcija⁵) po navedenem določilu OZ obstoji, če je za izpolnitev neupravičeno prikrajšanega obstajal pravni temelj, za katerega se je izkazalo, da je absolutno neveljaven ali pa je kasneje prenehal.⁶ S kondikcijo se torej zahteva restitucija neveljavne izpolnitve oziroma je korektiv neveljavnih izpolnitev. Opredelitev podlage tožnikove izpolnitve (plačilo obravnavanega denarnega zneska) je torej tisto pravno relevantno dejstvo, ki manjka v obravnavanem življenjskem dogodku, na katerem tožnik temelji toženčevo vrnitveno obveznost iz naslova neupravičene pridobitve in ki ga je sodišče prve stopnje izrazilo z navedbo, da ni trditve in dokaza o "motivu premika denarja iz tožnikove sfere v toženčevo". Brez opredelitve te ni mogoče presoditi ali obstoji toženčeva vrnitvena dolžnost⁷. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče razpolagalo z vsemi pravnorelevantnimi dejstvi za ugoditev zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve. Ker tožnik ni zatrjeval in zato tudi ne izkazal vseh predpostavk za nastanek obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi po tej podlagi.

12. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Odločitev obsega tudi stroške revizije, s katero je tožnik dosegel ponovitev pritožbenega postopka. V ponovljenem postopku pritožnik ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbe in revizije. Strošek odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za potreben strošek, saj toženec v odgovoru večinoma povzema in vztraja na svojih trditvah iz prvostopenjskega postopka, enako pa velja tudi za njegove stroške odgovora na revizijo.

-------------------------------
¹ Sodba II Cp 3387/2014 z dne 15. 4. 2015.
² Sklep II Ips 265/2015 z dne 30. 3. 2017.
³ Takšnih dejanskih trditev tožnik sicer ni postavil.
⁴ Tožnik navedenega dejanskega zaključka prvostopenjskega sodišča ni izpodbijal. Drugačen dejanski zaključek mu ne bi bil v korist.
⁵ Položaj, ko pride do premika premoženja v zvezi s pravnim poslom, je kondikcija.
⁶ Plavšak, Juhart, Vrenčur, Obligacijsko pravo - splošni del, GV Založba, str. 669.
⁷ Npr. omenjena navedba, da naj bi tožencu izročal denar kot neke vrste vlaganja oziroma investicije v skupno poslovanje (tč. 7 obrazložitve), sama po sebi ne bi pogojevala toženčeve obveznosti vrnitve.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 100/2010
• VSL Sodba II Cpg 268/2021
• VSL sodba I Cpg 791/2010