VSL Sodba in sklep II Cp 867/2017

Jedro

V pravdnem postopku ugotovljena odločilna dejstva v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožencev ne smejo nasprotovati ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske sodbe. To pomeni, da toženca ne moreta uspeti s trditvijo, da naj bi pretep v resnici začel tožnik.

Upoštevaje dolgoletne spore med pravdnima strankama je bil tožnikov komentar ob nedostojnem vedenju prvega toženca, o katerem se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi predloženega videoposnetka, zgolj neznaten povod, ki ne more biti opravičilo za brutalen fizični obračun tožencev s tožnikom. Enako velja tudi za tožnikovo slikovno snemanje prvega toženca. Tožnik je imel pravico na ta način zavarovati dokaze o domnevnem posegu tožencev v njegovo posest in lastnino. Predvsem pa se je prvi toženec z nedostojnim vedenjem na javnem kraju sam odrekel svoji pravici do zasebnosti.

Pravdno sodišče na oprostilno kazensko sodbo ni vezano. Res je, da kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari ni mogoče storiti iz malomarnosti, je pa mogoče iz malomarnosti povzročiti škodo. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ).

Pravilo iz prvega odstavka 314. člena OZ, po katerem se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana, velja le za izvenpravdno pobotanje. Ker ugovor pobota v pravdi sam po sebi ne povzroči prenehanja terjatve, ampak je za takšen učinek potrebna odločitev sodišča, lahko takšno (sodno) pobotanje učinkuje le za naprej, zato se vprašanje zastaranja terjatve presoja po trenutku, ko je bil ugovor pobota v pravdi postavljen. V pravdni pobot je torej mogoče ponuditi le terjatev, ki ob tem še ni bila zastarana.

Pravico stranke do svobodne izbire odvetnika bi bilo mogoče relativizirati s sklicevanjem na načelo ekonomičnosti postopka le takrat, kadar bi potni stroški pooblaščenca predstavljali nesorazmerno visok delež v strukturi celotnih stroškov zastopanja v primerjavi z odvetniki, ki imajo sedež svoje pisarne bližje stranki oziroma sodišču.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

a) spremeni:

- glede odškodnine za nepremoženjsko škodo tako, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje, v presežku (za 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje) pa se ta tožnikov zahtevek zavrne,

- glede pobotnega ugovora prvega toženca tako, da se ta ugovor zavrne;

b) razveljavi glede zahtevka za plačilo premoženjske škode in glede stroškov postopka.

II. Sicer se pritožbi zavrneta.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku razsodilo, da obstaja tožnikova terjatev do tožencev v višini 3.150,00 EUR, da obstaja terjatev prvega toženca do tožnika v višini 1.000,00 EUR in da sta po medsebojnem pobotanju toženca dolžna plačati tožniku 2.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje. V presežku je tožnikov zahtevek in pobotni ugovor prvega toženca zavrnilo. Nazadnje je tožniku naložilo, da mora tožencema povrniti njune pravdne stroške, prvemu 2.684,57 EUR in drugemu 1.676,31 EUR, obema z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili tako tožnik kot oba toženca, vendar je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 21. 2. 2017 ugotovilo, da se šteje pritožba drugega toženca za umaknjeno.

3. Tožnik in prvi toženec se vsak v svoji pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe, prvi toženec pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno tudi tožnik predlaga razveljavitev sodbe, vendar naj se ponovno sojenje izvede pred drugim sodnikom.

4. Tožnik vztraja, da bi moralo sodišče pobotni ugovor prvega toženca zaradi zastaranja zavrniti. V vsakem primeru pa je prvemu tožencu prisojena odškodnina glede na ugotovljene poškodbe in sodno prakso pretirana. Ni res, da je tožnik zakrivil obravnavano situacijo z nepooblaščenim snemanjem in da je bil on tisti, ki je sprožil prvi udarec. Takšna dokazna ocena je zmotna. Iz videoposnetka dogodka je jasno razvidno, da sta toženca grozila tožniku in silila vanj. Tožnik se je zgolj branil pred napadom dveh fizično močnejših mlajših moških. Po udarcu v zatilje je padel in zato ni mogel udariti drugega toženca. Sicer pa je drugačen potek dogodkov s pravnomočno kazensko sodbo ugotovilo tudi kazensko sodišče, na katero je pravdno sodišče vezano. Tožnik poudarja, da se je spor začel potem, ko je drugi toženec v tožnika vrgel kamen. Ravno tožnik je bil v škodnem dogodku najbolj poškodovan. S spornim snemanjem ni bilo poseženo v pravico tožencev do zasebnosti. Tožnik je na ta način poskušal zavarovati sebe in svoje premoženje. Nerazumna je zavrnitev odškodninskega zahtevka za tožnikovo premoženjsko škodo, saj na oprostilno kazensko sodbo sodišče ni vezano. Toženca sta bila hudo malomarna, če sta mislila, da v pretepu ne bosta poškodovala tožnikovih stvari. Odškodnina za prestani strah je prenizka. Tožnik je bil kar dva dni v hudih skrbeh, da je prišlo do zloma vratnega vretenca. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tudi bistveno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Neutemeljeno je bil zavrnjen zahtevek za duševne bolečine. Sodišče se je omejilo le na zatrjevano zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi kontinuiranega tožnikovega strahu pred tožencema, ni pa se opredelilo do zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je posledica telesnih poškodb. Tožnik ni v ničemer odgovoren za nastanek škodnega dogodka, niti za obseg nastale škode. Zato ni podlage za deljeno odgovornost. Pri stroškovni odločitvi sodišče ni upoštevalo, da je bil v pravdi sporen tudi temelj tožbenega zahtevka in ne le njegova višina. Končno se tožnik ne more otresti občutka, da sodišče v tej zadevi ni odločalo nepristransko.

5. Prvi toženec v svoji pritožbi pritrjuje izpodbijani sodbi, da je tožnik najprej izzival prvega toženca in udaril drugega toženca, nato pa še dvakrat prvega toženca. Pred pretepom je prvega toženca tudi protipravno snemal. Tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka in njegovim posledicam je zato bistveno večji kot 10%. Prvi toženec ga ocenjuje na 50 %. Poudarja še, da ima stranka pravico do zastopanja po odvetniku in pravico do svobodne izbire odvetnika. Med potrebne pravdne stroške zato spadajo tudi stroški prihoda odvetnika iz kraja sedeža njegove pisarne na sodišče, kjer se zadeva obravnava. V nasprotju s tem pravilom je sodišče potne stroške njegovega pooblaščenca prvemu tožencu priznalo le v višini, ki ustreza relaciji med A. in B., čeprav ima pooblaščenec sedež v C.

6. Oba pritožnika sta odgovorila na pritožbo svojega nasprotnika in predlagata njeno zavrnitev.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O podlagi tožbenega zahtevka:

8. Sodišče prve stopnje je tokrat tožniku na podlagi prvega odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prisodilo le sorazmerno zmanjšano odškodnino. Ocenilo je namreč, da je tožnik sam prispeval 10 % k nastanku obravnavane škode, ker naj bi besedno izzival in nepooblaščeno snemal prvega toženca ter začel pretep s tožencema.

9. Tožnik upravičeno nasprotuje ugotovitvi izpodbijane sodbe, da je najprej udaril drugega toženca in nato še dvakrat prvega toženca, šele potem pa sta mu toženca udarce vrnila. Toženca sta bila namreč v zvezi z istim škodnim dogodkom pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na škodo tožnika. Iz izreka kazenske sodbe je razvidno, da je najprej drugi toženec s pestjo udaril tožnika v glavo, tako da je tožnik padel po tleh, nato pa sta ga oba toženca na tleh ležečega z rokami in nogami večkrat udarila po celem telesu, s čimer sta mu prizadejala pretres možganov, udarnino glave, odrgnine čela, udarnino desne rame in odrgnine leve roke.

10. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče po 14. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Čeprav je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo izrek kazenske sodbe in se izrecno sklicevalo na navedeno pravno pravilo, ga nato pri svoji nadaljnji presoji ni upoštevalo. Brez pridržkov je sledilo izpovedim tožencev in njunih prič, čeprav je vsebinsko enak zagovor tožencev v kazenskem postopku prepričljivo zavrnilo že kazensko sodišče.

11. Utemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v tem pogledu notranje protislovna. Zaradi vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo je to pomanjkljivost mogoče odpraviti v pritožbenem postopku brez nove obravnave. V pravdnem postopku ugotovljena odločilna dejstva v zvezi z odškodninsko odgovornostjo tožencev namreč ne smejo nasprotovati ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske sodbe. To pomeni, da toženca ne moreta uspeti s trditvijo, da naj bi pretep v resnici začel tožnik.

12. Poleg tega je sodišče prve stopnje pripisalo preveliko težo dejstvu, da je tožnik pred začetkom pretepa snemal prvega toženca in ga besedno spodbujal pri njegovem nedostojnem vedenju. Takšno tožnikovo ravnanje ni bilo v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastalo škodo. Upoštevaje dolgoletne spore med pravdnima strankama je bil tožnikov komentar ob nedostojnem vedenju prvega toženca, o katerem se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo na podlagi predloženega videoposnetka, zgolj neznaten povod, ki ne more biti opravičilo za brutalen fizični obračun tožencev s tožnikom. Enako velja tudi za tožnikovo slikovno snemanje prvega toženca. Tožnik je imel pravico na ta način zavarovati dokaze o domnevnem posegu tožencev v njegovo posest in lastnino. Predvsem pa se je prvi toženec z nedostojnim vedenjem na javnem kraju sam odrekel svoji pravici do zasebnosti.

13. Tožnik torej ni storil nič protipravnega, zato ni podlage za sklepanje, da je kot oškodovanec sam kaj prispeval k nastanku škode. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbo prvega toženca, ki se zavzema za še večji tožnikov delež, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Dopustiti je možnost, da je prvega toženca snemanje razburilo, vendar tožnika kljub temu ne bi smel telesno poškodovati. Tožnik je potemtakem upravičen do popolne odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v obravnavanem pretepu.

O višini tožbenega zahtevka:

14. Tožnik utemeljeno nasprotuje zavrnitvi njegovega odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo. V kazenskem postopku je bilo sicer ugotovljeno, da toženca nista naklepno poškodovala tožnikovih stvari, zato sta bila pravnomočno oproščena kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da pravdno sodišče na takšno oprostilno kazensko sodbo ni vezano. Res je, da kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari ni mogoče storiti iz malomarnosti, je pa mogoče iz malomarnosti povzročiti škodo. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ).

15. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano tožnikovo premoženjsko škodo, ki naj bi mu jo v pretepu prizadejala toženca. Izpodbijano sodbo v tem delu je bilo zato treba razveljaviti (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju dopolniti dokazni postopek, da bo mogoče ugotoviti, katere tožnikove stvari in v kakšnem obsegu so bile v pretepu poškodovane, kolikšna je bila njihova vrednost v času nastanka škode in kakšna odškodnina tožniku pripada zanje.

16. Neutemeljeno pa tožnik nasprotuje prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri ustrezno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine primera, skladno z določilom 179. člena OZ.

17. O naravi in teži tožnikovih poškodb, njihovih posledicah in zdravljenju se je lahko zanesljivo prepričalo na podlagi izvida in mnenja dveh izvedencev (medicinske stroke in klinične psihologije). Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja prisojena odškodnina v znesku 3.000,00 EUR za to škodo pravično zadoščenje. Večina poškodb je bila zelo lahkih, razen pretresa možganov, ki je bil blage stopnje, in udarnine prsnega koša, ki ga je izvedenec ocenil kot lahek primer. Tožnikovo zdravljenje je potekalo brez posebnih zapletov in z običajnimi neprijetnostmi za tovrstne poškodbe. Judikata,¹ ki ju v pritožbi izpostavlja tožnik, nista uporabna za primerjavo, saj je oškodovanec v prvem primeru utrpel težje poškodbe kot tožnik, oškodovanka v drugem primeru pa je dalj časa trpela telesne bolečine.

18. Tudi do višje odškodnine za strah tožnik ni upravičen. Primarni strah ob napadu tožencev je celo sam zanikal na pregledu pri izvedencu. Sicer pa je bil ta strah v vsakem primeru lahko zgolj kratkotrajen in resnih posledic tožniku ni povzročil, kot je razvidno iz mnenja izvedenca klinične psihologije. Prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR za prestani sekundarni strah pa je ustrezna. Že po dveh dneh je bilo jasno, da pri tožniku ni prišlo do zloma vretenca. Glede na blago intenziteto ostalih poškodb tudi tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja ni bila takšne stopnje, da bi lahko opravičila še višjo od prisojene odškodnine.

19. Tožnikov zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Po mnenju izvedenca medicinske stroke namreč nobena od poškodb, ki jih je utrpel tožnik v pretepu, ni trajno okvarila tožnikovega telesnega zdravja. Tudi zatrjevanih duševnih posledic pretepa tožniku niti z izvedencem klinične psihologije ni uspelo dokazati. Tožnikova življenjska aktivnost torej po zaključku njegovega zdravljenja ni ostala zmanjšana, zato tudi njegove zatrjevane duševne bolečine nimajo objektivne podlage.

O pobotnem ugovoru prvega toženca:

20. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem ugovoru zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno je sicer ugotovilo, da je zastaranje odškodninske terjatve prvega toženca začelo teči 22. 10. 2010, ko je bilo zaključeno njegovo zdravljenje, in da je predpisani triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ potekel, preden je prvi toženec 3. 12. 2013 v odgovoru na tožbo uveljavljal pobot svoje terjatve s tožnikovo odškodninsko terjatvijo. Napačno pa je sklepalo, da se terjatvi lahko pobotata, ker so se pogoji za pobot iztekli že 22. 10. 2010.

21. Pravilo iz prvega odstavka 314. člena OZ, po katerem se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana, namreč velja le za izvenpravdno pobotanje. Ker ugovor pobota v pravdi sam po sebi ne povzroči prenehanja terjatve, ampak je za takšen učinek potrebna odločitev sodišča, lahko takšno (sodno) pobotanje učinkuje le za naprej, zato se vprašanje zastaranja terjatve presoja po trenutku, ko je bil ugovor pobota v pravdi postavljen.² V pravdni pobot je torej mogoče ponuditi le terjatev, ki ob tem še ni bila zastarana. Tega materialnopravnega pogoja terjatev prvega toženca ne izpolnjuje, zato bi moralo sodišče prve stopnje njegov pobotni ugovor zavrniti.

O stroških prvostopenjskega postopka:

22. Oba pritožnika utemeljeno nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje bi pri oceni uspeha strank v pravdi moralo posebej upoštevati sporno podlago tožbenega zahtevka, saj so v zvezi z njenim ugotavljanjem v prejšnjem postopku nastali znatni stroški. Vprašljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje, da stranka ni upravičena do povračila potnih stroškov svojega pooblaščenca, če ta nima sedeža bodisi v kraju strankinega bivališča bodisi v kraju sojenja. Prvi toženec v zvezi s tem upravičeno izpostavlja pravico stranke do svobodne izbire odvetnika. Po presoji pritožbenega sodišča bi jo bilo mogoče relativizirati s sklicevanjem na načelo ekonomičnosti postopka le takrat, kadar bi potni stroški pooblaščenca predstavljali nesorazmerno visok delež v strukturi celotnih stroškov zastopanja v primerjavi z odvetniki, ki imajo sedež svoje pisarne bližje stranki oziroma sodišču. Sodišče prve stopnje te primerjave v izpodbijani sodbi ni opravilo.

Sklepno:

23. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo tožnikovi pritožbi, tako da je spremenilo odločitev o podlagi tožbenega zahtevka in pobotnem ugovoru ter razveljavilo odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo. Posledično je razveljavilo še odločitev o stroških postopka, s čimer je delno ugodilo tudi pritožbi prvega toženca. V preostalem je pritožbi obeh pritožnikov zavrnilo, tožnikovo glede višje zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo in toženčevo glede podlage tožbenega zahtevka.

24. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku znova odločiti o tožnikovem zahtevku za premoženjsko škodo ter glede te škode ustrezno dopolniti dokazni postopek, kot je že bilo obrazloženo.

25. Tožnikov predlog, naj zadevo tokrat obravnava drug sodnik, ni utemeljen. Za uporabo pooblastila, ki ga pritožbenemu sodišču daje 356. člen ZPP, ne zadošča zgolj občutek stranke, da sodnik ni nepristranski. Tožnik doslej izločitve sodnika ni zahteval in tudi v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, ki bi lahko kazali na domnevno sodnikovo pristranskost, ali omogočali sklepanje o tem, da bo sojenje pred drugim sodnikom hitreje in zanesljiveje privedlo do pravilne in zakonite odločitve o še preostalem delu tožbenega zahtevka.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje zaradi delne razveljavitve prve sodbe prepustilo sodišču prve stopnje (četrti odstavek 165. člena ZPP). Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde.

-------------------------------
¹ VS002297 in VS002407.
² mag. Barbara Petrič: Pobot skozi pravdni postopek (Pravna praksa, št. 34/2011, str. 22); enako sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4239/2011
• VSL Sodba I Cpg 250/2023
• VSL sodba I Cp 701/2009